Domovanje v puščavi

Zgodovina komune Rajnišpuram, ki jo je v Oregonu ustanovil indijski guru Bagvan Šri Rajniš, danes bolj znan kot Osho, bo ostala v spominu predvsem zaradi bojevite prepirljivosti in mesijanstva njenih javnih zagovornikov ter razgrete domišljije članov, ki se, prepričana o nujnosti in upravičenosti, ni zaustavila pred morilskimi naklepi, kar vse lepo prikazuje Netflixova dokumentarna serija Divja, divja dežela. Obenem pa je njen primer tudi povedna študija pojavljanja utopične psihologije v zgodovini. Z veliko jasnostjo se pred našimi očmi odigrava nagnjenje svobodoljubnega, a odtujenega duha, ki išče oprijema za globoko občuteno, vendar z vseh strani zavrto življenjsko moč, da bi si v svetu postavil domovanje. Skupnost rajnišev je tako rekoč iz puščave z lastnimi rokami ustvarila obljubljeno mesto, v katerem je hotela živeti v milosti na lasten način in za lastno srečo.

Rajnišpuram je bil naslednik uspešne indijske komune in kariere svojega vodje, ki je razsvetljenje iščočim zahodnjakom že od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja donosno oznanjal svoj nauk. Veliki ranč sredi Oregona so na njegovo povelje kupili v začetku osemdesetih let, ko mu je v Indiji zavoljo grozeče davčne preiskave postalo preveč neudobno.

V naslednjih nekaj letih so pod vodstvom njegove predane osebne tajnice Ma Anan Šile nič manj predani pripadniki komune zapuščeni ranč spremenili v rodovitno zemljo, zgradili so infrastrukturo – ceste, kanalizacijo, elektrarno, vodovod in celo letališče, nastanitev za več tisoč prebivalcev in še več. Stokratno so uresničili sanjarjenja raznih neučinkovitežev, ki v nočnih urah z motnimi očmi razglabljajo o samooskrbnih kmetijah proč od mest pa o nomadstvu, potepuštvu in skvotih, v katerih bodo do revolucije tovariško lomili kruh, deleč delo in ljubezen. Toda Osho in Šila sta te sanje uresničila s poslovno učinkovitostjo in prekanjeno zavestjo, da je delovni zmožnosti, izobrazbi in denarju predanega sledilca negospodarno pustiti izpuhteti v neproduktivni meditativni nič. 

Vendar sta bili tudi Šilina pragmatičnost in poslovna sposobnost v znamenju in pod urokom sanjaštva. Četudi je vladala v imenu molčečega guruja, je bila predanost, s katero je vršila njegovo voljo, očitna šifra ljubezenskega čustva. Njune skupne sanje pa so bile – zato navsezadnje Oregon – ameriške. Nasedla sta na obali dežele, ki je pohlep po praznih širjavah novega sveta zapisala v svojih ustanovnih listinah. Toda Osho se je uštel, kajti tudi tokrat ni bila prazna.

Naseljenci oregonskega podeželja – izumirajoči rančarji pa tudi njihovi zavezniki, sumničavi in nekoliko nepotistični državno -federalni uslužbenci, so v indijski sekti brž prepoznali in še danes prepoznavajo čisto zlo, s katerim si zemlje, pa čeprav de iure prazne, ni mogoče deliti. Prebivalci komune pa neranljivi v vasezagledanem narcizmu tudi niso ničesar skrivali, ne svojih želja ne zadovoljevanja svojih raznoobličnih potreb niti tega, da so v boju za samoohranitev in širitev pripravljeni iti čez trupla.

Komično je, da se sreča tu pravzaprav ameriški ideal rajnišev z idejo Američana o samem sebi. Nekateri rajnišpuramci so še danes prepričani, da sta mesto v puščavi branili tako ustava kot listina svoboščin in so jim nasproti stali zadrtost ruralne Amerike in pokvarjenost državnega aparata. Še bolj bistveno pa je, da je guru Bagvan še danes znan po združevanju psihoanalitičnih in mističnih elementov s kapitalistično osnovo, njegov nauk in praksa njegovih sledilcev sta ameriški koktajl par exellence. 

Večino nekdanjih rajnišpuramcev so sestavljali odtujeni in dobro izobraženi pripadniki srednjega razreda, ki so svoj denar, znanje in energijo iz nezadovoljstva alkimistično pretvorili v uspeh in srečo skupnosti pod vodstvom molčečega guruja. Težko je spregledati, da so mnogi od njih v Oregonu in že prej v Indiji delali v enakih količinah kot prej ali še več, pa najbrž ne za boljše plačilo kot v družbi, iz katere so hoteli izstopiti. Težko bi dejali, da je bilo izkoriščanje človeka po človeku odpravljeno, pa tudi delitev dela in ostra monopolizacija oblasti v rokah frakcij in krožkov sta vztrajali. Večina proizvedenega bogastva je šla guruju, ki je malo pred odhodom iz Indije umolknil in postal oddaljeni oče-bog, na njegovem mestu pa je ostala skupnost, ki so ji njegovi nauki in oseba dajali zaslombo.

Če kaj, nam skupnost in predanost njenih članov pokažeta, kako malo je človeških strasti in kako arhaični so lahko pogoji njihove zadovoljitve. Malo pleme ima lahko utelešenega boga in dokler ta molči, mu bo darovalo sadove svojega dela. Da jim le pusti in celo zapoveduje zadovoljevati se z drgnjenjem erogenih con, pa bodo sami sebe imeli za najsrečnejše ljudi, njega pa za najmodrejšega vladarja pod soncem.

Tudi njihovi nasprotniki, rančerji in možje zakona, naše ljudomrzništvo le vzpodbujajo. Šele ko namreč utihne njihova oseba, ki ni drugega kot puritanski fasces predsodka, strahu in morale, da lahko skoznje spregovorita njihova funkcija in hladni zakon, si oddahnemo. In funkcija ter zakon se pokažeta kot edina, ki moreta na eni strani obuzdati njihova goreča čustva, kar se zla v sočloveku tiče, na drugi pa dati njihovi maščevalnosti dovolj osti, da čutijo zadoščenje in ponos ob zmagi nad njim. Tu tedaj opazujemo moč in upravičenje civilizacije v njeni nalogi, da kroti človeka.

Komuna je navsezadnje sredi osemdesetih razpadla. V trenutku, ko je Šila začutila, da božja naklonjenost peša, je zapustila pogorišče, besni in maščevalni guru-bog pa je svetu razkril njene zločine in s tem na široko odprl vrata priložnosti željnemu zakonu in sovraštvu, ki je vrelo pod njim.

Ko pa danes gledamo besede, ki sta si jih izmenjevala Bagvan in Šila, vidimo razpad dolge in strastne ljubezni ali vsaj njene sence – kajti Bagvan posebej škodoželjno poudari, da nikdar ne spi s tajnicami. Kar je spodsekalo Rajniša, je nepokorščina, kar je strlo Šilino voljo, pa je bilo ljubosumje. V ozadju propada in razpada te komune nista niti kriminal niti nenadno ovedenje zavedenih, ampak končno razgaljena strast. Kar ne pomeni nič drugega, kakor da se je svobodna ljubezen, ki so jo uživali člani komune, lahko odvijala samo nad apokaliptičnimi zaklonišči, skrivnimi sobami, ki so bile namenjene prisluškovanju, pred zaklenjenimi vrati laboratorijev, za ceno droge, ki jo čaju primešajo na ukaz ljubosumne vladarice. Kar delamo iz ljubezni, je nujno, četudi nam kasneje sodijo. Iz ljubezni so mitomani zgradili domovanje in za ljubezen so ga tudi izdali, nam v slast pod žarometi, da smo lahko še enkrat priča praznini svojih upov.