Treba je reči jasen NE nesprejemljivim rečem!

Mnenje, kolumna ali komentar
20. 2. 2020 - 16.00

Tokratni razmislek izhaja iz nekaterih, za slovenski politični prostor precej značilnih nedavnih pripetljajev. 75 slovenskih intelektualcev in intelektualk je denimo pred dnevi na javnost naslovilo pismo, v katerem trdijo, da je vlada pod vodstvom Janeza Janše »nesprejemljiva«. Nekoliko prej je odmevalo razkritje o nekoliko drugačni nesprejemljivosti, namreč o obstoju skupine na Facebooku z imenom »Katera dela na smeni?«, v kateri so si izključno moški člani delili večinoma neprostovoljno posnete fotografije natakaric iz različnih slovenskih lokalov. Oba pripetljaja imata, razen tega, da opozarjata na nekaj čisto zares nesprejemljivega, bolj malo skupnega. Toda ravno ta minimalni skupni imenovalec je tista točka, ob kateri se mi zdi vredno nekoliko dlje zadržati.

Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da lokalni javni prostor trenutno najbrž doživlja eno najhujših kriz v času od osamosvojitve. Ta krizo najbolje naznačuje nezmožnost družbenega komuniciranja, nezmožnost tvorjenja kolikor toliko smiselnega javnega diskurza. V političnem prostoru je namreč največkrat govora zgolj o zadevah, o katerih, vsaj v neki kolikor toliko razviti demokraciji, sploh ne bi smelo biti govora: denimo o možnosti vlade Janeza Janše ali o srhljivo domačih patriarhalnih praksah.

Vse to je res in neumno bi bilo trditi, da je karkoli naprednega v tem, da se o stvareh, za katere smo prepričani, da so res nesprejemljive, javno ne izražamo. To gre proti vsakemu instinktu javnega političnega delovanja. Vseeno pa vse te mikro diskurzivne akcije kot kamen na kamen prispevajo k veličastni palači paradoksnega negativnega govora, ki vseskozi reproducira to, za kar je sam na ravni lastne govorjene vsebine prepričan, da sploh ne bi smelo biti predmet pogovora.  

Tovrsten govor ima več problematičnih stranskih učinkov. Na prvega so pred kratkim opozorili – ne boste verjeli – pri kolektivu Danes je nov dan, ki iz primera poročanja o Janševi šali o vpletanju v uredniško politiko Dnevnika ugotavljajo, da ima lahko »histerično poročanje navadno nasproten učinek, ki /…/ populističnemu provokatorju servira najbolj pomembno valuto 21. stoletja – pozornost«. Podobno lahko z analizo konsumpcije spletnih novic ugotovimo, da so – poleg črne kronike, trendov, receptov in Kardashianovih – v kontekstu političnega poročanja bistveno bolj uspešne in brane novice o »nesprejemljivih praksah« političnih zabavljačev tipa Trump ali Johnson kot pa novice o sprejemljivi, a žal tudi dolgočasni politiki Evropske unije. Bolj kot duhamorne procedure korektne politike medijem imanentno odgovarjajo spektakli, vohunske in obveščevalne spletke ter lovske izjave.

Zdi se, da princip pop kulture v politiki, ki ustreza Adornovi diagnozi glede prepletenosti barbarstva in napredka v množični kulturi, sam po sebi kliče k medijski askezi. Vendar je treba zavrniti tudi tovrstno predstavo, da je ignoranca do negativnih fenomenov v kakršnem koli smislu boljša od paničnega odziva nanje. Hrbtna stran principa negativne pozornosti je namreč ta, da poleg dveh nasprotujočih si polov ustvarja tudi množično neopredeljenost in ignoranco. Pasivizirane množice zapuščajo prostor javnosti, ki naj bi bil namenjen racionalni politični razpravi, in se raje javno udejstvujejo v apolitičnih instagramovskih praksah ter s tem posredno normalizirajo tudi možnost skrajno desne vlade. 

Medijska pozornost, ki ji ne moremo pripisati pozitivnega ali negativnega predznaka, pa je zgolj del problema. Kot pokaže razvpita študija »Donald Trump kot kulturni upor proti komunikacijskim restrikcijam«, je mogoče podporo Trumpu deloma razložiti z negativnimi, vsebinsko praznimi in neideološkimi razlogi, torej ravno kot rezultat upora proti principu nadzora javnega govora, ki skuša potegniti jasno črto med sprejemljivim in nesprejemljivim. Trumpa torej niso volili samo volivci, ki bi jim bila všeč njegova ideološka vsebina, temveč tudi uporniški volivci, ki so želeli zavrniti princip ukazovanja in zapovedovanja sprejemljivega. Posledice tovrstnega obrata so dobro znane tako v ameriškem kot v slovenskem političnem kontekstu: v glavah množic se pozicija transgresivnega uporništva preseli na desno stran političnega spektra. Podobno kot v zlatih 80-ih letih punk in Janša ponovno nista na povsem nasprotnih straneh. 

Še največji problem pa izhaja iz tega, kako tovrstni govor o nesprejemljivem odmeva na drugi, nasprotni strani političnega spektra. Tudi v tem mehurčku je izjava 75-ih intelektualcev popolnoma pričakovana in razumljiva, le da ni interpretirana kot glas razuma, temveč kot izraz »branjenja privilegijev«, »gretja v državnih jaslih«, »komunistične kontinuitete« in tako dalje. Teorijo o vsesplošni mafijski prepletnosti potrjuje tudi dejstvo, da glavni mediji, ki so seveda označeni kot »režimski mediji«, dirigirani nekje iz ozadja, izjavo obravnavajo pretežno naklonjeno ali vsaj nevtralno. Nasprotni mnenjski mehurček torej ni mehurček, v katerem ne bi razumeli govora o nesprejemljivem. Nasprotno, gre za komplementarni mehurček, v katerem je ravno govor o nesprejemljivem sprejet kot nekaj nesprejemljivega. In dialog o tem, kako dialoga ne bi smelo biti, gre dalje ...

Morda bi kdo utegnil poreči, da so tovrstni »povratni učinki« govora o nesprejemljivem nepomembni in zanemarljivi, vendar nam že bežen pogled na številke potrjuje nasprotno: Roman Končar denimo za objavo, v kateri se zgraža nad akademiki, prejme bistveno večje število všečkov od katere koli delitve prvotne izjave. Mehurček »drugače mislečih« se skratka veča in postaja, če ne v večini (ne)alternativnh medijev, pa vsaj na socialnih omrežjih in v podtalnem družbenem brbotanju, nekaj vse bolj vsakdanjega, sprejemljivega in množično prepričljivega. Tako danes antijanšizem za razliko od protestniške zime 2012/2013 žal nima potenciala, da bi tvoril množično ulično gibanje.

Vse to nam dokazuje precej samoumevno dejstvo: žal ne živimo v popolnoma razsvetljeni družbi, v kateri bi vsi delili prepričanja javnih intelektualcev. V tem kontekstu se zdi smiselno še enkrat ponoviti staro spinozistično vprašanje: kako poteka prehod od zmote k spoznanju? Kako se mnenja spreminjajo in preoblikujejo? Pod pritiskom zunanje avtoritete, ki določa, kaj je nesprejemljivo, ali imanentno, torej znotraj neke mnenjske skupnosti podobno mislečih?

Zdi se, da bolj velja slednje. Vendar se žal tudi zdi, da je progresivna politika postala popolnoma nesposobna kakršne koli infiltracije oziroma imanentnega vplivanja na mnenje drugače mislečih, kar je strukturno povsem razumljivo, saj se z drugače mislečimi ne pogovarja. Popolnoma je pozabila na enega najosnovnejših namenov političnega delovanja: to je prepričevanje na terenu in od spodaj navzgor, ki je predpogoj za kakršno koli spremembo. Tovrstno prepričevanje in dialog z drugače mislečimi – neke vrste interakcija s profilom podeželskega/religioznega/konservativnega prebivalstva – bi vnaprej preprečila situacijo, v kateri smo in v kateri poteka nesprejemljiv dialog o tem, ali bi lahko Janša vodil vlado.  

Ravno z namenom ponazoritve tega paradoksa smo na začetku današnjega Terminala izjavo 75-ih intelektualcev in intelektualk vzporejali z razkritjem Inštituta 8. marec o delovanju šovinističnih skupin, ki na socialnih omrežjih objavljajo fotografije natakaric. Sam sem bil namreč zaradi različnih socializacijskih razlogov in specifik odraščanja v določenem lokalnem okolju pogosto del raznovrstnih izključno moških družb, zbranih ob gostilniških omizjih, na raznoraznih klopcah ali v nogometnih slačilnicah, kjer opolzek govor ali poniževanje nasprotnega spola ni nekaj povsem nesprejemljivega. K tovrstnemu govoru mogoče nisem dejavno prispeval, vendar se mu, če iskreno pomislim, tudi skoraj nikoli nisem direktno postavil po robu. Zakaj je bilo temu tako, se sprašujem. 

S tovrstno intervencijo bi namreč povzročil kognitivno disonanco: prekinitev lahkotnega smeha, nastala bi mučna tišina, morda konflikt, sam bi tvegal, da bi bil zaradi svoje intervencije izključen iz skupnosti. Vsekakor se mi je vedno zdelo veliko enostavneje na Facebooku razglašati svoja antišovinistična stališča kot pa v izključno moški družbi intervenirati v primeru šovinizma.

Namen te prigode je ponazoriti, zakaj se mi v neugodnem trenutku, kot je današnji, vsaj kar se tiče političnega delovanja, zdi smiselno začeti s tovrstnimi majhnimi, a precej mučnimi koraki. Četudi to ne more biti čudežni recept za celostno rešitev trenutne krize komuniciranja, se zdi, da nam ne preostane drugega kot posnemanje prakse javnih intelektualcev v pristnem pomenu besede: znotraj različnih skupnosti, v katerih participiramo, konstruktivno – kar ne pomeni nujno tudi nekonfliktno – komunicirati tudi s tistimi, s katerimi se ne strinjamo. 

Terminal sem pripravil Jernej Kaluža.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Poanta prispevka mi je všeč.

Vseeno se mi zdi prispevek kot celota nekoliko oportun, ker predpostavi, da so na eni strani razsvetljenci in na drugi tisti, ki jih je treba s pravim pristopom prepričati (kot otroke).

To, da "razsvetljenci" ne znajo komunicirati, ni preprosto neka postranska napaka, temveč je posledica njihove inherentne histerije, iracionalnosti in agresivnosti. Njihov svetovni nazor postaja vedno bolj nerazumljiv in nedosleden, poln resentimenta.

Dober primer je izbor za Bodečo nežo. Kako lahko povežemo Jizahovo in Žižkovo izjavo z izjavo Porića, to pa z izjavo Širovnik? Poskus spraviti te izjave na isti nivo, je posledica izgube zmožnosti razumevanja sveta okoli sebe in zdrs v fundamentalistični dobesedno branje, kakršnega imajo recimo nekateri rednecki pri Bibliji.

Takih primerov je veliko.

V tem trenutku te "razsvetljene" elite niti niso veliko bolj razumna opcija od samega Janše. 

Komunikacijo mora prevzeti nekdo drug: bodisi neka resna komunistična opcija (pa ne enako resentimentalni Dnevna doza itd., mislim na nekoga tipa Badiou, delavsko aristokracijo), bodisi neka žlahtno konservativna ali oboje.

Gotovi so oboji kar se mene tiče.

Muanis, ne razumem tega zdrsa od izbora za Bodečo nežo k elitam - Rdeče zore navajaš kot dober primer delovanja elit? Tega ne razumem, ker se mi zdi da to, kar imaš za razsvetljence, avtomatično istovetiš z nekimi elitami. Pa dej, gremo kej na pivo pa boš tam razložu, ne grem se tega nadmudrivanja tuki.

Ja, meni je to tipičen primer witch hunta in histerije (uf, tole se zdaj že kvalificira za Bodečo Nežo), ki ga izvajajo neke mnenjske elite, kakor jih implicitno razume tudi Jernej. 

Bodeča Neža je sramotilna nagrada, ki se brez preverbe pojavlja v večjih časopisih. Katera druga sramotilna institucija ima tako možnost ljudi sramotiti (upravičeno ali neupravičeno) v medijih? Če to ni znak neke pripadnosti mnenjskim elitam, ne vem, kaj bi bil.

Komot pijača :D

Dobr pustmo to kaj si kdo misli o tej nagradi, sam pojem elite me je tle zanimal. Mnenjska elita - skupina ljudi z možnostjo vpliva na javno mnenje? Glede na to, da javno mnenje deluje bolj blokovsko in se ga velik del oblikuje tudi v nasprotovanju do takih elit, potem postane ta pojem mal protisloven? Lahko mi pa tud kakega klasika citiraš. Dans zvečer okol rožne bi lahko bil okej moment, lahk pa tud kak pajzl predlagaš (sam ne tle pod komentarji)

Mogoče bom več povedal, če pojasnim, da izraza "elite" ne uporabljam nujno vrednostno, prej opisno. Včasih elite razumem tudi z vrednostno naklonjenim predznakom. 

V tem primeru ga povezujem z nekim "simbolnim kapitalom" in mesti izjavljanja (časopis vs. družbeno omrežje itd.).

Trenutno nisem v Ljubljani, se ti pa oglasim asap. Upam, da imam tvoj mail. Če ne, bom pa vprašal.

Velja. Ampak kakorkoli, nasproti elit navadno postavljamo ljudstvo...?

Ja, recimo, da v tekoči moderni vsi stalno postajamo elite in ljudstvo (tudi drhal) obenem. Oboje je zelo performirano. Vsi smo udeleženi v zločinu. Intuitivno sem prevzel implicitno Jernejevo delitev (tisti, ki morajo učiti in tisti, ki naj sprejmejo poduk), mogoče bi se bilo dobro temu odpovedat.

Če dobro pomislim, sem hotel povedati ravno nekaj takega kot - tudi feministke, liberalci itd. so ljudstvo, so včasih drhal.

Danes beremo, da je bil napaden avto ministrice, ki so ji grozili s smrtjo, če bo šla v vlado z Janšo.

OKej, malo mimo tega kar si mogoče hotel povedati:
http://marxistphilosophy.org/AntagonisticASQ.pdf
Lep vikend!

 

 

Thnx. 

Ena formalna opazka. Zdaj, ko dolgo nisem vral marksizma-leninizma in sem bral kar nekaj teologije, opazam med obema zanroma precejsnje oblikovne sorodnosti :D

Preberem.

Tudi tebi.

 

Hvala za komente, odgovorim na prvega, ki se nanaša direktno na tekst. Razsvetljensko pozicijo se v tekstu navezal na dva različna konteksta: 1.) sam v vsebino izjave akademikov ne dvomim (bolj problematiziram pozicijo in način izjavljanja) in se strinjam s tem, da SDS pač ni sprejemljiva opcija, tu ne vidim nobene možnosti za alternativno razlago/transgresijo (zato torej razsvetljenska pozicija)... Sicer hočem bolj kot to, kar je bilo izrečeno, izpostavit manjko nekega drugega tipa javnega govora, ki bi šel imanentno v dialog z "drugače-mislečimi"... 2.) Znotraj tega dialoga pa vseeno pozicija razsvetljenstva ni predpostavljena na katerikoli strani političnega spektra.  Vsak, ki gre v debato, zase misli, da je razsvetljen in v kolikor to misli in je prepričan v lasten prav, se dialoga ne bi smel bati,... Na nek način se mi zdi problem, da je postala ideja o "svobodi govora" in "prostem trgu idej" imanentno desničarska (in da je potrebno najti možnosti za progresivno apropriacijo omenjenih pojmov)...  

Hvala za pojasnilo.

Sem razumel, da v vsebino ne dvomiš. Moje stališče je, da je Slovenija antropološko, zgodovinsko in politično preveč specifična, da bi lahko dajali take absolutne sodbe - navsezadnje Janševe vlade niti niso bile najslabše, kulturniki se ne morejo tako enoznačno pritoževat itd. Problem razsvetljenjstva je po mojem, da s svojim unverizalizmom poenostavlja lokalne specifike ter je vedno bolj ali manj kolonialen. Janševa vlada bi bila morda koristna iz podobnega razloga kot je Žižek rekel za Trumpa - da malo premeša karte in morda izvleče kaj bolj radikalnega. Sicer pa obe strani delujeta na oblasti po podobnem sredinsko-klientelističnem pristopu.

Tudi kot recimo rpedstavnik manjšinske vere imam več problemov z liberali kot z Janšisti, če se moram odločit, ker so Janšisti direkten sovražnik, liberali pa univerzalisti, ki vse ljudi, ki se gibljejo onkraj Zahodne racionalnosti sprejemajo le, kolikor se odrečejo svoji esenci. Predvidevajo, da je prava esenca človeškost. A zase (poudarjam, zase, ne govorim, da druge tako dojemam) sem naprej veren, potem človek in liberalni pristop dojemam kot skrajno problematičen - direkten fajt je boljši kot ta mentalno- legalisticna kolonizacija (Grims > Rajgelj). Samo en primer, niti ni nujno, da govorimo o muslimanih, lahko govorimo o vsem, kar  je zunaj prisilne razsvetljenjske racionalnosti. Pa ne moremo govorit o vseh liberalih, govorimo o teh fanatikih in fundamentalistih, ki pa večinoma podajajo mnenja.

Drugače pa sem očitno spregledal tvoj poziv k "imanentnem" nagovarjanju, ki se mi zdi prav zanimiv, kakor ga pojasniš še v drugi točki. 

V prvi točki se ne strinjam, v drugi pa ja.

Jernej, ampak a ni ravno ta tip pozicije - "sam v vsebino izjave akademikov ne dvomim" - pripeljal do nezmožnosti komuniciranja in (posledično) do problema, ki ga omenjaš na koncu svojega zadnjega komentarja? Če izhajaš iz pozicije, v kateri ne vidiš "nobene možnosti za alternativno razlago", zakaj in o čem naj bi se torej pogovarjali?
Žalostna plat tukajšnjega, predvsem medijsko najbolj izpostavljenega cveta humanistične in družboslovne inteligence je, da njihova dognanja ne temeljijo na opazovanju, dvomu, preverjanju, debati, argumentiranju in drugih (demonstrativnih) metodah univerzitetnega in akademskega sveta, temveč le na prepričanju v prav svojega prava, ki je neizpodbiten, absoluten, skratka čista resnica brez izvora in roka trajanja, večna resnica. In če komu ta resnica slučajno ni intuitivno blizu, je edini način za preprečevanje njegovega narobnega prava in prepričevanje v pravi prav še več "komuniciranja" pravega prava; in če to slučajno ne zaleže, če je preobrazba nemogoča, pa sta na vrsti ekskomunikacija in diskreditacija in s tem dokončni konec debate, ki je sploh nikoli ni bilo.
S tvoje perspektive bi bil eden glavnih problemov sedanjega trenutka lahko kvečjemu spoznanje, da zanimanje za avtoritativno pozicionirani pravi prav tukajšnje samoimenovane levice in njenih vidnih protagonistov (realno že več kot desetletje) strmo upada - in to ne samo s strani tistih, ki dvomijo, temveč - kot sledi iz tvojega zapisa "v vsebino ne dvomim" - tudi s strani tistih, ki ne dvomite. ¯\_(ツ)_/¯

so ti v primeru, da resno opuščaš izme in postajaš recimo gnostik ,sovražni praktično vsi,
ti pa nisi nobenemu....

P. S.: upam, da ne izgleda, da ti nekaj tezim, tvoja pozicija je po mojem res stalno konsistentna, moja pa izjemno nekonsistentna. Pac, malo debatiramo.

@drobna opazka: jes.

Zdravo,

1) ad debata 1

a ne bi za razrešitev oz. preseganje morebitne pokroviteljske metode "razsvetljenci vs. ostali- ljudstvo", s katerimi bi radi začenjali dialog, prišla v poštev neka moderna inačica
"Kapri šole", kjer so se boljševiki- intelektualci enakovredno in enakopravno družili in vzajemno učili , s klas. proletarci (med organizatorji in udelež. , Lenin, Gorki M in A. Bogdanov, če se prav spomnim)...? ...
tu gre v bistvu lahko za oblikovanje nekakšnega modernega radikalno progres. "think tanka", a seveda ne v podjetniško partikularno interesnem smislu, kot jih poznamo sicer.

ad debata 2, povezano s prvo,

kjer se spet vsebinsko lahko strinjam, razen v tem, kar mi manjka

- najprej citiram tole od Jerneja, na kar se potem odzovem spodaj:

"....Zdi se, da bolj velja slednje. Vendar se žal tudi zdi, da je progresivna politika postala popolnoma nesposobna kakršne koli infiltracije oziroma imanentnega vplivanja na mnenje drugače mislečih, kar je strukturno povsem razumljivo, saj se z drugače mislečimi ne pogovarja. Popolnoma je pozabila na enega najosnovnejših namenov političnega delovanja: to je prepričevanje na terenu in od spodaj navzgor, ki je predpogoj za kakršno koli spremembo. Tovrstno prepričevanje in dialog z drugače mislečimi - neke vrste interakcija s profilom podeželskega/religioznega/konservativnega prebivalstva - bi vnaprej preprečila situacijo, v kateri smo in v kateri poteka nesprejemljiv dialog o tem ali bi lahko Janša vodil vlado. "

...da da, že že, seveda.... toda ravno tu manjka ključno, kot že vsa zadnja leta, žal tudi v RŠ sceni in med izstopniki iz bivše ZL in torej med bojda radikalno levico , ljudmi levo od L:

kaj pa organizacija, kajti za tole doseči, kar omenjaš Jernej zgoraj, je potrebna že predhodno vsaj neka minimalistična forma, struktura, mini organizacija, ali ne? in the first place -
ki nato šele generira funkcijo/ vsebine/ efekte (aka analogija, "struktura ima svoje materialne učinke oz. struktura daje svojo dinamiko").

Samo neki mikro-dialogi oz razpršene intervencije v predlagani smeri, ki je sicer prava, ne morejo kot je očitno, doseči večjih družbenih učinkov, v kolikor pristajamo oz se limitiramo na neke mikro individualne oz mini skupnostne interakcije ala nekaj ljudi tam, nekaj tu, bo nekaj komunicirala na terenu.... ob tem pa še večina teh nepovezanih med sabo ...

Ravno o tem - organiz. vidikih- pa se tudi skoraj med vsemi udeleženci tovrstnih debat, ki so sicer dost OK, žal najmanj govori.

Tudi na konkretne pobude, vabila, tudi s strani nekaterih nas tu na listi komentarjev, ni bilo nobenega resnega odziva vsa prejšnja leta, ko je bil čas že kako primeren po mnogo katerem kriteriju.

Ima zato zdaj kdo kako novo idejo, kako poskušati preseči ta problem/ deficit, oz vsaj odpreti resne kontinuir. dialoge še o tej temi?, pa ne samo na način, še en nov članek, še ena OM, še en post ipd...

Seveda je po svoje tragično in simptomatično (tudi za razne akademike, ki zdaj pišejo pisma, na naše že prej predlagane proteste in akcije glede revščine in neenakosti pod levolib centrističnimi vladami itd, pa ni bilo nikoli resnga odziva, razen deklarativnih nastopov obsojanja in zgražanja in ngo humanitarnosti), da take premike sproža šele JJ ponovno, medtem ko npr. revščina in neolib ukrepi že pod centristi, npr. to, da najbolj revni jedo mačjo hrano, če imajo srečo in da imamo v SLO lačnih tisoče otrok, da umirajo ljudje zaradi krize zdravstva itd itd.- to nikoli ni bilo že dovolj- očitno, da bi nas tudi tisto enako dotaknilo oz premaknilo, na proteste in dlje, kot nas lahko žal očitno le nek bolj agresivni desničarski kulturni boj oz retorika, ....oz šele napoved tega, ker sploh ne vemo natančno, kaj bo točno s to vlado vnaprej, in se take prejudic. sodbe, lahko spremenijo tudi v samouresnič- se prerokbe, oz postanejo kontraprod, saj tudi pretirana ali nepravična ali prezgodnja reakcija na šele imaginarno, vzajemno emerg. že prispeva k še bolj neg. akciji na prvi strani oz je lahko celo delni vzrok zanjo...seveda pa je verjetnost, da bo slabše kot do zdaj, tudi de facto, glede na lekcije iz preteklosti, a ni nujno , da bo zelo slabše za tiste, ki bi jih morali omenjeni dialogi nasloviti, doseči, s tem pa smo spet v dodatni težavi oz v paradoksu....

TP

Za organiziranje je potrebna volja. Ljudje morajo instinktivno začutiti, da nastaja nek odpor in se spontano začeti organizirati, nato pa iz svoje srede sami vzpostaviti organizacijo. Ne more zdaj Svetlana Slapšak priti med ljudi in jih začeti organizirati. Lenin je imel orgnaizacijo, ker so imeli delavci visceralno, v svojih mišicah, organih, željo po tem,a gitacija je bila samo proces usmerjanja tega instinktivnega iskanja organizacije. Če pa ljudje želijo delati, igrati videoigre in hangati na družbenih omrežjih, bodo to pač počeli in nihče jih ne bo premaknil razen kakšna velika katastrofa. Se bojim, da nihče od nas nima kaj dosti besede pri tem, obenem se pa strinjam, da je naše govorjenje in debatiranje bolj ali manj brezveze ter hobi.

in vso zg je enako. Problem "prave" spremembe je cudezno resljiv, od znotraj. Ljudje iscejo zunaj in v avtoritetah. "ce v zeji pijes vodo iz case, vidis v njej Boga.Ti, ki niso zaljubljeni v BOga bodo v njej videli le svoj lasten obraz. " Zato so Lenin,marx,lacan in derivati, ter lakaji nizjih razumskih kapacitet, le minljive, parcialne pojavnosti, z bolj ali manj redkimi, pogojno"pametnimi" prebliski. In druzbeno gibanje /z revolucijo/ je pac vedno posledica neke kriticne mase. Hafis lepo pove: edini problem, ce ne kastriras ogromnega ega je v tem, da se bo zagotovo zelel ljubiti in bo zaplodil stotino vrescecih ...

...Dei gloria intacta

Vse manj je dobrih gostilen - to je zaskrbljujoče.

Muanis,

se strinjam, da je v večini primerov v zgo bilo tako, da je potreben seveda nek latentni potencial pri ljudeh za upor, preden se lahko to organizirano naslovi oz. katalizira še od "zunaj" ali od "zgoraj", a tak potencial po mojem obstaja, samo da se zadnja leta kanalizira v vsebinsko napačni smeri, a vendar je to že the "proof of principle" prve teze:

- dokaz je po mojem ravno vzpon desnega populizma, tudi zato, ker ni neke resne leve alternative/ vizije/ upanja , na realne potrebe in potenciale, ki se izražajo oz obstajajo, od spodaj gor.
Zato vstopajo tu pač lažni preroki in tudi realna zatočišča neke minim.varnosti a le kot obliž pred brutalnostjo kapital. sistema.

- drug dokaz je navidez paradoksno- pasivnost tipa volilna neudeležba, ki raste in nezaupanje v predstavnike in vse mogoče elite in avtoritete, kar tudi govori za latentno upornost in nezadovoljstvo.

- poleg tega, imamo dokaz, celo v SLO, da JJ vedno lahko mobilizira nek upor, celo evo, malo ironično na tvoj koment, Svetlana S. vidim, da je bila tudi med protestniki v petek :)....
tako da, zakaj zdaj ja (ne govorim osebno o njej, pač pa o tovrstnih krogih), ne pa, ko smo podobno pozivali k antikapitalistični izpostavitvi, ali k protestom za odpravo revščine , za zdravstvo itd...oz. k odpravi vzrokov, strukturnih, ki bi nato šele odpravili tudi fenomene tipa JJ ipd, ...
no na to specifiko, zakaj je tako, naj si odgovori vsak sam.

Sicer pa nisem mislil seveda, da bi bili starejši akademiki nujno glavni organizatorji na terenu, pač pa so lahko v nekem strokovnem "svetu modrecev" ane, ki sodeluje z drugim jedrom organizacije, ...to jedro izhaja lahko čisto iz majhne začetne kritične mase, kot je bilo vedno pred R, po raziskavah bi bilo nato kasneje dovolj doseči cca. 10% ljudi, da pride še kasneje do efekta snežene kepe...seveda kombinirano s spontanostjo ljudi samih, zato sem omenjal Capri šolo, ravno kot izogib nekemu vsiljevanju od zgoraj/ zunaj, se mora vključiti bolj militantne pripadnike vseh izkoriščanih družbenih slojev, pa četudi le cca. 10 ljudi na začetku.. res too much to hope for? :) očitno. glede na stanje stvari :/ , zakaj, pa več spodaj...

Po drugi strani imamo tudi primere, ko se zgolj s premišljenim "mentalno - kognitivnim preokvirjanjem ", lahko celo spreminja ta "visceralna stanja stvari " v ljudeh, celo kontra njihovim interesom in željam od prej, primer so genialne PR kampanje Bernays-a v ZDA, ki mu je to uspelo- žal, čeprav je bila začetna klima in "potenciali" prej čisto kontra tem principom.
Seveda je imel kar nekaj financ, a vendar celoten aparat najprej proti njemu, finance pa imajo tudi na kvazi levici, če bi želeli - toliko že, da bi jih usmerili v tovrstne anti- Bernays cilje, pa tudi tu- dokler vsaj ne probaš, ne veš.

Seveda je njemu uspelo v škodljive vsebinske smeri, a ne more biti ravno radikalno levičarska agenda menda edina tista, ki pa se ne more več "prijeti" nikakor ne , kajti to bi pomenilo, da je v njej sami vs. vsem ostalim, nekaj idejno inherentno večno odbojnega ljudski "naravi", ki pa je itak dinamično spremenljiva, tudi če ima neke večne predispozicije, če že...

Dokaz, da se kje drugje vendarle lahko dogaja kaj bolj radikalno progresivnega kot pri nas, je tudi gibanje Sardin v ITA ipd.

Poleg tega, se strinjam,- del populacije je tak, kot jo opisuješ, niso pa vsi ujeti v take dejavnosti, in ne rabimo najprej teh, ki jih omenjaš ti.

Skratka, sam menim, da je neorganizacija bolj posledica tega:

a) da na radikalni levici enostavno ni dovolj ljudi, ki bi želeli tvegati in se "žrtvovati" s spremembo iz slabega stanja na ev. še slabše, v primeru hudih prehodnih družbenih sprememb in konfliktov, ker če je kaj inherentnega v psihi, je pa to neka načelna inercija na velike spremembe, zaradi naših bazalnih ganglijev in primeža navad ipd...vendar tudi to ne velja enako močno za vse in v vseh kontekstih, saj sicer nikoli v zgod ne bi bilo tudi večjih preobratov, ki niso prav vsi prej zahtevali neke najhujše kataklizme ala vojna...v SLO je problem še majhna kvantiteta , številčnost, nasploh.

b) ni dovolj jasne vsebinsko idejne agende za " the morning after " aka vizija novega sveta, do česar pa niti ne more priti, ker ni izpolnjen 1. predpogoj, iz alineje a), da bi se neka manjša skupina dovolj redno in resno sestajala, kjer bi se taka vizija skupaj šele izumljala, zapisovala, dograjevala itd., nato pa paralelno tudi začela s strategijo in taktiko- delom na prepoznavnosti navzven v SLO pa i šire...

To bi bila lahko ambicija, ki bi pomenila, da se tudi pustijo neke sledi v času, vse ostalo, pa se bojim, da vodi le v tako brezperspektivnost, kot si to opisal sam proti koncu.

Tp

svet ta hip je in verjetno vedno globalno vretje,

je x na veliko potenco, vse so kar pac so.vse tece, vse se spreminja in vpliv majhnih in velikih skupin je na tej stopnjii cloveske zavesti presenetljivo majhen. Lastni sistemi so neovladljivi. Gotovo slo ne bo oblikovala niti eu niti svetovnih gibanj ali sprememb. To seveda ne pomeni, da se zdi in ne deluje. ZA temeljno spremembo o kateri pa se veliko razpreda, bi morala za resen zacetek posledicno izstopiti iz nata iz eu itd ukiniti kopico zasvojenosti z anglosaksoskih logov itd. . ZAme je jasno, da zanikanje boga pomeni, da smisla ni, so le relativna prepricanja, omejena vcasu in prodtoru in posledicno v nekem x casu tudi izumrtje vrste...V tem relativnem je vsako mnenje in vizija seveda ena od moznosti. Dei gloria intacta

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness