Niko Novak: 1, 2, 3,... 4

ŠKUC, 2019

V Tolpi bumov se bomo nocoj posvetili domači legendi, Niku Novaku, ki je leta 2019 izdal pesniško zbirko z vključenimi tremi studijskimi albumi muzike, zbirko, naslovljeno 1, 2, 3,... 4, ki vsebuje glasbo, ki jo je Niko ustvaril v zadnjih petih letih. Niko Novak je bil v preteklosti poslušalcem Radia Študent znan po marsičem, med drugim tudi kot frontmen divje rock’n’roll zasedbe Dicky B. Hardy ter kasneje kot član dvojca Incurabili, v katerem je igral v družbi pokojnega Bruna Subiotta. 

O Nikovi izdaji 1, 2, 3,... 4 je bilo pod zemljo izrečenih že veliko besed in očitkov, s katerimi se na tem mestu ne bomo ukvarjali oziroma bomo v prvo vrsto postavili pomemben izdelek, tokrat glasbo, ki naj govori zase brez nepotrebne okoliške navlake. 1, 2, 3,... 4 je v fizični obliki torej izšla kot pesniška zbirka z dodanim USB ključkom, na katerem najdemo tri albume. Kljub temu pa izdajo lahko razumemo kot celoto, kot neke vrste enotno delo, vendar razdeljeno na tri poglavja. Dejstvo treh poglavij pa je skoraj metaforično, bi lahko dejali, tudi celokupno Nikovo ustvarjanje je namreč v grobem razcepljeno na tri dele. Od njegovega divjega rock’n’rolla devetdesetih, ko je nastopal kot eden najbolj udarnih frontmenov; prek umazanega bluesa dvojca Incurabili, pa do samostojnega ustvarjanja, ki … Ki preseneti z umirjenostjo, nežnostjo in nekakšno odsotnostjo, ujeto v lastno samoto, za katero se zdi, da avtorju v tem trenutku življenja popolnoma ustreza oziroma ga celo izpolnjuje, kot so ga vsak na svoj način tudi starejši omenjeni projekti in ljudje, s katerimi je pri teh sodeloval. 

Paket plošč 1, 2, 3,... 4 tako torej jemljemo kot celoto. Vredno je omeniti, da so se posamični segmenti te glasbene zbirke v svoji osamljeni obliki širili preko privatnih mailov že pred produkcijskim procesom, s katerim je nastala zbirka, in so že takrat, v akustični izvedbi, zveneli vrhunsko. Pri konkretni izdaji pa se je zagotovo izkazal odlični producent Jim Jones, ki je skladbam dodal tisto cherry on top. Kljub hkratni izdaji v enem kosu posamezni albumi nosijo vsak svoj naslov po sledečem vrstnem redu: prvi je Gone, drugi Remains, tretji Pankow, četrti pa je v natisnjeni knjižici naslovljen Soon. Štirici se torej prepustimo le skoz poezijo, a naj bi jo kmalu dočakali tudi kot samostojno izdajo. 

Avtor te glasbe je v njej razgaljen, prav nič ekstravertiran, brundajoče sedi s svojim basom in pripoveduje. V prvi vrsti je tu seveda njegova poezija, ki na trenutke prav gotovo spomni na romantične pesmi Bukowskega, podkrepljena, opolnomočena pa je z basom, in kot že omenjeno, odlično produkcijo Jima Jonesa. Če vso to glasbo poslušamo v enem kosu, deluje kot nekakšna mantra brundajočega glasu in v nekaterih komadih celo določenih ezoteričnih dodatkov, ki nas odpeljejo v avtorjev svet, na njegov samotni planet s katerega, kot denimo v pesmi Honest People are Scums, kliče svoje prijatelje z Marsa. Zazdi se, kot bi se znašli nekje na poti njegovih dogodivščin na relacijah Ljubljana - Berlin - London in povsod vmes. Kljub prvemu vtisu, ki bi lahko pričal zgolj apel ženski in avtorjevim avanturam z njo, se v skladbah s teh plošč skriva še veliko več. Prebijamo se čez avtorjeve stiske tesnobe, denimo v odličnem komadu This bar - ki nas po asociacijah napelje celo na podobo hudiča iz filma The Shining, ali pa v I’ll Call You, v katerem začutimo očitno borbo med Nikom - volkom samotarjem in Nikom - družabno živaljo. Dotakne se tudi politike, denimo v pesmih Brown Toyota ter Mefisto, daje omaže svojim pokojnim prijateljem - kot v He’s gone. Seveda mrmra tudi iz spalnice in brska po občutkih, ki sledijo, kot gre razbrati iz skladb A Woman and a Blanket ter Again. 

V teh pesmih je čutiti močan vpliv glasbe zasedb in avtorjev, kot so The Velvet Underground, Nick Cave in Leonard Cohen. The Velvet Underground delujejo kot asociacija predvsem v melodičnem smislu - v Nikovih komadih Bubbles ali This Bar in podobnih je čutiti denimo Velvetove skladbe The Gift ali Lady Godiva’s Operation, torej nekatere bendove manj poznane skladbe. Caveovsko zveni predvsem Nikova mrakobnost v občutju podanih besed, cohenovsko pa njegova hkratna potreba tako po samoti kot po bližini. Čeprav so si komadi v večini med seboj melodično precej podobni in nas s tem tudi ponesejo v določen trans, pa s svojo odločnostjo in hitrejšim tempom zagotovo izstopa skladba She Radiates Danger, ki res ostane v ušesih, zveni pa z ravno pravšnjimi poudarki moči in nemoči, grobosti in nežnosti, v vseh nasprotjih ... hkrati.

Nikovim zgodbam verjamemo, podane so s pravo pesniško vrlino ter, kdo bi vedel ..., verjetno tudi po dejanskih spominih. Morda so prav vprašanja o mejah med resničnim in izmišljenim v teh pesmih tisto, kar jih ovije v meglico magije, pa tudi ustvari določen šarm. Absolutno je to tisto, zaradi česar je Niko pač Niko. Samotni jezdec, ki po ulicah postopa v vse smeri, izžareva tako bolečino kot ljubezen, vzbuja zanimanje v ljudeh ... Ne gre za slavo ne prepoznanje, ne zanima ga promocija, ker dobra glasba dobra ušesa najde. To je 1, 2, 3,... 4. Mi pa smo v njem našli svojega tukajšnjega Leonarda Cohena.