Prvi in zadnji predsednik

Prvič.

Državniki so redki, še redkejši tisti, ki so pripravljeni na pogovor in odprti za kakršnakoli vprašanja. V tednih, ko je državne vajeti prevzelo kar nekaj obrazov iz izrednih dni nekega drugega časa, smo se tudi na Radiu Študent usedli s predsednikom republike. Preden pa poslušalec odklopi radijski sprejemnik, naj ga pomirimo, saj se ne bomo pogovarjali o najnovejših filtrih na Instagramu in telovadnih režimih za kar najbolj državotvorno postavo. Za pogovor z Radiem Študent si je namreč vzel čas zadnji predsednik predsedstva socialistične in prvi predsednik samostojne Republike Slovenije – predsednik Milan Kučan.

Poslušate prvi del pogovora, v katerem s predsednikom Kučanom govorimo o vprašanju politične dediščine, spomina, sprave in vloge civilne družbe. Naslednjo sredo, prav tako ob 21. uri, pa bo v etru drugi del pogovora, v katerem boste lahko prisluhnili razmisleku o mednarodnem političnem kontekstu, mladih in aktualni politiki.

Pred začetkom predvajanja naj poslušalce pomirimo - predsednik Kučan je rojen leta 1941 in je glede na trenutne razmere v rizični skupini, a z njim smo govorili že pred časom, torej pred časom samoizolacij, ko je največjo grožnjo predstavljal obet nove/stare vlade, o kateri se bomo pogovarjali v sklepnem delu oddaje naslednjič.

 V pripravah na intervju smo pri najširšem političnem spektru državljank in državljanov skušali ugotoviti, kako ti kritično vrednotijo življenje in delo zadnjega ter prvega predsednika. Dobili smo dve diametralno nasprotni stališči: po eni strani predsednika Kučana nekateri dojemajo kot voditelja, ki je Jugoslaviji obrnil hrbet, jo pravzaprav izdal in Slovenijo odpeljal na pot k privatizaciji in atomizmu. Na drugi strani političnega spektra je sodba ravno obratna: da je še predolgo vztrajal v Jugoslaviji in se zaradi različnih pritiskov obrnil proti vetru ter bil prisiljen v demokratizacijo države, a z določenim socialističnim predznakom. Zanimalo nas je, kako predsednik Kučan sam komentira to protislovno dojemanje svojega dela: 

///////////izjava////////////

Zanimivo pa je, da je Kučan že v Jugoslaviji zagovarjal reforme, ki bi Jugoslavijo približale Evropski uniji. Zanimalo nas je, ali je bilo zavzemanje za evropsko Jugoslavijo politični manever ali realna možnost.

///////////izjava////////////

Slavoj Žižek rad ponavlja tezo, da je vsak sistem najbolj dostopen ljudem, ki imajo do njega določeno distanco, torej je najbolj dostopen tistim, ki vanj zares ne verjamejo, saj je pri vernikih največja možnost, da postanejo disidenti. Vsaj takšna naj bi bila Žižkova izkušnja socializma. Predsednika Kučana smo prosili za komentar omenjene Žižkove misli.

///////////izjava/////////////

Podobno protislovna kot sodbe življenja in dela predsednika Kučana je tudi slovenska med- in povojna zgodovina. Zanimalo nas je, kakšen je pogled predsednika Kučana na vprašanje sprave. France Bučar je kot predsednik parlamenta prvo zasedanje prve demokratične skupščine začel z razglasitvijo, da se je s temi volitvami končalo obdobje državljanske vojne na Slovenskem. Zanimalo nas je, če je tudi predsednik Kučan obdobje povojne zgodovine do prvih demokratičnih volitev dojemal kot obdobje državljanske vojne.

///////////izjava////////////

Zdi se, da smo po osamosvojitvi še dlje od sprave, saj so bili sami protagonisti in antagonisti Osvobodilne fronte precej bolj spravljivi od njihovih potomcev.

///////////izjava////////////

Kučan je na pogrebu Edvarda Kocbeka govoril kot edini predstavnik Centralnega komiteja ZKS. V govoru je tako omenil:

 »Tako kot ima vsaka revolucija in vsako pristno ljudsko gibanje, ki krči pota novim oblikam življenja, svoje vzpone in padce, spremljajo vzponi in padci tudi vsakogar, ki živi z revolucijo in za revolucijo. Spremljajo ga jasne odločitve in dvom, spremlja ga razpetost med strahom in pogumom. Ne verjamem, da smo do danes sposobni razumeti čisto vse vzroke, zakaj so taki dvomi in strah pripeljali politika in pisatelja Edvarda Kocbeka do tega, da je začel omahovati in da so se začele trgati - verjamemo pa, da se niso nikoli do konca pretrgale – vezi z njegovo pogumno preteklostjo in partizansko tovarišijo.«

Zanimalo nas je, kako je prišlo do odločitve, da se kot predstavnik oblasti ravno on udeleži Kocbekovega pogreba: 

///////////izjava////////////

Za konec prvega dela pa še nekaj vprašanj o vlogi civilne družbe v osamosvojitvi. Civilna družba se namreč predstavlja kot neke vrste boj proti oblasti, ki je postopoma popustila pod pritiski demokratičnih gibanj. Pozablja pa se, da sta bili oblasti dve: republiška in federalna. Ob prebiranju dokumentov se zdi, kot da je bila republiška oblast razpeta med civilno družbo na eni strani in Beogradom na drugi. Prva je silila k večji svobodi, druga k večjemu zatiranju. Kučan pa je bil v kočljivem položaju, saj je bil na udaru tako doma kot s strani Beograda. Zanimalo nas je, ali je bil tako imenovan proces proti četverici beograjski manever proti civilni družbi ali proti republiški oblasti torej njemu in njegovi toleranci.

///////////izjava////////////

Prišli smo do konca prvega dela pogovora s predsednikom Milanom Kučanom. Drugemu delu pogovora boste lahko prisluhnili naslednjo sredo ob 21. uri samo na 89,3 MHz.