Blu.Sine: 10

samozaložba, 2019

Pred leti je prijatelj po obisku koncerta legendarne bristolske zasedbe Massive Attack dejal, da je bil koncert dober, a da je trip hop zvrst glasbe, ki je passé. Izjava se je zdela skoraj bogokletna, v zadnjem času pa postaja vse bolj razvidno, da je bila ta misel že takrat popolnoma na mestu.

Dejstvo, da trip hop v čisti obliki že dolgo več ne piše prihodnosti, se v prvi vrsti izrazito kaže skozi same glasbene prijeme na novih izdajah vélikih trip hop zasedb, in sicer že nekje od preloma v drugo tisočletje naprej. Te zvrsti, ki je v devetdesetih doživela ne le močen glasben, temveč tudi kulturen in družben preboj, na slovenskih tleh v takšni vseobsegajoči obliki takrat ni bilo, četudi so se pred nekaj leti začeli pojavljati manjši glasbeni poskusi v tej smeri. Zaton te nekdaj pronicljive zvrsti je v našem prostoru davnega leta 2002 zaenkrat še neprekosljivo uspešno prebrodila zasedba Melodrom, ki je ne bi uvrstili med trip hop zasedbe, a vseeno gre za bend, ki predstavlja – morda pretrden in zato v razvoju zaviralen – vzor mnogim slovenskim triphoperjem. Presežek in posebnost Melodroma tičita ravno v njegovi izvirnosti, odstopanjih, zmožnosti, da so člani glasbo speljali mimo predpisanih in predvidljivih okvirjev glasbene dediščine v samosvoj unikat, v katerem slišimo, če že ne trip hop ritmov, pa morda vsaj nekaj njegovega vajba in uporabo nekaterih prepoznavnih glasbenih elementov te zvrsti.

Glasba / Svaštarnica

Blu.Svašta

Intervju z Urško Bajec iz zasedbe Blu.Sine o njihovi novi plati 10 in koncertu z Emmo Ruth Rundle v Gala Hali

Andraž Stropnik

 / 15. 10. 2019

V slovenskem prostoru se je predvsem portisheadovsko obarvan pop začel pojavljati v zadnjem desetletju, v najnovejši obliki z dvojcem Bombyx Lori. Tudi Blu.Sine, ustvarjalci glasbe z albuma v tokratni Tolpi bumov, kot skupina delujejo že deset let, leta 2014 pa so izdali svoj prvenec Can You Hear in Color? Debi zasedbe je bil po besedah Izaka Koširja za Odzven tik pred mejo sladkobnosti, ki bi jo bend presegel, če bi bila plošča »kanček komercialnejša in bolj popasta«. Pričujoči, drugi studijski album, naslovljen 10, je izšel 10. oktobra letos in prinaša deset novih skladb, ki so slične tistim s prve plošče, le da je tokrat bend nekaterim skladbam morda že pridal tudi tisti kanček, o katerem je pisal Košir, in ki so, prav tako z njegovimi besedami iz iste recenzije, produkcijsko še vedno zelo »radiem prijazne«, med njimi pa se najdeta tudi kakšen hit ali dva.

Skladbe zopet vključujejo izključno slovenska besedila, interpretirana na nekoliko tog način. Pogosto namreč zvenijo šolsko odpeta v maniri denimo Eve Hren oziroma mnogih drugih uspešnih profesionalnih pevk in pevcev, kar se najbolj izrazi v skladbi Tiha. V slednji določeno tukajšnjo popoidno formulaičnost dodatno podpre nekoliko pusta in predvidljiva glasbena spremljava. To ni nujno slabo, a teksti kljub izpovednemu značaju ne premorejo vedno tudi izpovedne moči, ki bi se lahko prebila skozi z manj pološčeno interpretacijo pevke in tekstopiske Urške Bajec. Deluje namreč, kot da vokalistka svojega vokalnega izraza ne raziskuje dovolj, čeprav se v dveh ali treh skladbah na albumu kažejo manjši nastavki tega, vendar se pri tem tudi ustavi. Morda se raje drži že preverjenega, udobnega in seveda tudi širše prepoznavnega načina prepevanja, s čimer pa ta glasba (p)ostaja vpeta v glavni tok domačega popevkarstva ali glasbenih poskusov tistih nekoliko bolj alternativnih mladih glasbenikov, ki se s svojo glasbo skušajo prebiti pred oči širše domače javnosti.

Čeprav je vokalistka suverena in odločna v interpretaciji, ji torej ne uspe vedno prepričljivo, v od preverjenih formul odstopajočem duhu vsebine predstaviti na samosvoj način. Vsekakor pa so izredno dobrodošla njena besedila v slovenščini, takšno pisanje namreč v vsakem primeru terja spretno obračanje besed in dobro interpretacijo, da skupaj s spremljavo glasba ne bi zašla na preveč spolzka tla nekritično prehvaljenega, komercialno uspešnega domačega popa, ki zveni teatralno in neiskreno. Fizični izdaji plošče 10 je sicer priložena tudi simpatična knjižica z ročno zapisanimi teksti, v katerih so izpostavljeni avtoričini poudarki, ki nas dodatno usmerjajo po čustveni oziroma glasbeni krajini, v kateri se zasedba trenutno nahaja.

V skladbi Dež se še pojavijo nekoliko neorganski poskusi dodajanja dramatične spremljave, sicer pa so inštrumentalni aranžmaji za skladbe z nove plošče povečini bolj pretočno spojeni in pestrejši kot na prvi plošči. Izmed skladb na albumu 10 izstopata predvsem pesem Oktober in pa morda najbolj žmohtna skladba Igra. Slišati je tudi, da so Blu.Sine opustili oziroma zmanjšali učinek zvočnih efektov iz grozljivk, kar je dobrodošlo, spremembe oziroma razvoj pa pogrešimo v interpretaciji tekstov in morda ponekod tudi v tekstih samih. Četudi glasba z nove plošče ni komercialno zastavljena, zveni brezhibno, je produkcijsko dovršena in prijetna, a premalo drzna in po drugi strani dramatična in zelo, vendar tudi zgolj lepa.

Bend se je z novo ploščo približal slovenskemu trip hopu, ki pa je prej kreativnosti in čustev slečen pop. Navkljub močnim besedam lahko od teh ostane le presproducirana lupina, ki naj bi zadevala globok čustven svet, kateremu pa se v zvoku ne približa dovolj. Vseeno naj poudarimo, da so poskusi obujanja te žlahtne zvrsti dobrodošli, a upamo, da se v prihodnjih desetletjih bendi polotijo komponiranja na bolj kreativen in manj predvidljiv način. Trip hop je bil nekdaj mladostna, nemalokrat družbeno ali pa tudi, recimo temu, intimno uporniška glasba oziroma gibanje, slovenski trip hop pa postaja vse bolj upokojenska in neaktualizirana različica te zvrsti in v premiku k vse bolj popastemu zvoku že kaže tudi svoj slovenski passé.