TODAY IS THE DAY: NO GOOD TO ANYONE

BMG/The End Records, 2020

Na njeni skoraj tridesetletni glasbeni poti lahko nashvillsko zasedbo Today Is The Day gotovo postavimo med radikalnejše v linijah tistih robatih robnih kitarskih muzik, ki jim nikoli ni primanjkovalo navdiha, strasti ali vetrnjaštva za nenehen pogon svoje obrti. Začenši na začetku devetdesetih let je v družbi Helmet, Cows, Unsane, Hammerhead, God Bullies in drugih sodila med glavne akterje, ki so pod okriljem založbe Amphetamine Reptile padle v kategorijo noise rocka. Bendove plošče Supernova, Willpower ter Today Is The Day ostajajo klasike hrupnega rocka, ki jim zob časa tudi danes ne pride do živega. Ob brezpogojnem vključevanju eksperimentov v svojo glasbo so nato pot nadaljevali pod okriljem založbe Relapse, z albumom Temple Of The Morning Star pa so si pridobili tudi naklonjenost širše metalske publike. Nepredvidljive izdaje so obvezno krepčali z dolgimi turnejami, v sklopu katerih so se zadrževali tudi v tukajšnjih klubskih kvartih. 

Poleg glasne nojz rock obsedenosti so Today Is The Day pogosto razumljeni tudi kot pionirji mathcora, sicer pa so svoj izraz skozi čas plemenitili z avant metalom, post hardcorom, industrialom, neodvisnim rockom devetdesetih, folkom, sludgom ter kdo ve čim še. Nenazadnje so se posluževali tudi produkcijskih prijemov s filmskimi sempli, elektronskimi manipulacijami, terenskimi posnetki, akustičnimi zveni; z vsem tem so se še jasneje osamosvojili ter vkopali še globlje v podtalje ekstremnih glasb. Prav zato še toliko bolj čudi, da je njihov enajsti polnopravni album No Good To Anyone, ki ga popisujemo v tokratni Tolpi bumov, pod svoje peruti vzela precej velika, major založba BMG.

Če si nalijemo čistega vina - zasedbo Today Is The Day, ki je z leti zamenjala že več kot dvajset članov, pooseblja človek po imenu Steve Austin. Že od leta 1996 edini stalni inventar benda, idejni vodja, producent in avdio inženir pred širšim občestvom hrupnih kitar premore časten renome. Austin je že od začetka veljal za neposrednega glasbenika, ki je v svojih muzikah vselej utelešal borbo s samim sabo in si tako lajšal svoj temačni pogled na svet, kar je najjasneje vtisnjeno v dokumentarec The Man Who Loves To Hurt Himself.

V življenju nenehnih preobratov je Steve poleg vloge družinskega človeka zase uspel ohraniti svojevrstne terapije z arbitrarno nametanimi izdajami in dolgimi turnejami. Poleg dela s Today Is The Day je Steve sodeloval še v hrupnem projektu Taipan, nato s Chrisom Spencerjem iz Unsane, ki trenutno sodeluje tudi s Human Impact, zakrivil muhast album z imenom UXO ter med drugim sproduciral prvenec zasedbe Lamb Of God. Po zadnji predhodni plošči zasedbe Today Is The Day, Animal Mother iz leta 2014, je sledil najdaljši diskografski premor v obstoju benda. Austin je bil med promocijsko turnejo za omenjeno ploščo vpleten v hudo prometno nesrečo, ki je na njegovem telesu pustila trajne posledice, kasneje mu je borelioza vzela psico Callie, katere smrt je bila tudi glavni kazatelj tudi njegove lastne borelioze in mu je torej na neki način tudi rešila življenje. Trdovratni način razmišljanja je Austina ob vsem preživetem in po bližnjem srečanju s smrtjo znova postavil na noge. Po šestih letih je torej tukaj z nami še vedno isti očak, tokrat le še bolj iskren, čustven in razgaljen kot kdajkoli prej. No Good To Anyone je vpogled v avtorjev svet brez vseh olepšav.

Austin na No Good To Anyone atmosfero vsakič znova para s svojo natrgano moralo in ponovnim izobiljem neukročenih kitarskih žanrov. Album sestavljajo drobci iz celotne bendove diskografije, še več pa je ponovnih presenečenj, čeprav se je takšnih besed v primeru zasedbe Today Is The Day najbolje kar vzdržati. Elemente iz preteklosti Steve s skoraj vsakič novo ekipo vedno po malem prenaša na nove izdaje, hkrati pa glavnino vselej prepusti vnovičnemu eksperimentu in tako že preverjeni material kljub vsemu pusti za sabo. Stevu se tokrat pridružita bobnar Tom Bennett in basist DJ Cox, vključenih pa je tudi nekaj gostovanj. 

Glavni pogon plošča zažene že v naslovnem, uvodnem No Good To Anyone, ki se iz produkcijsko šepetavih, a že dominantnih zvenov prelevi v srednje hitri razpust black metalskega rafala. Burn In Hell je namočen v čudaški, nič kaj prepričljivi trd rock, vse tja do druge minute, ko z grinderskim topotom hitro postane jasno, kam domov. You're All Gonna Die je mehanski hrupni sunek melvinsovskih vokalov, klavirski intermezzo v skladbi Orland pa je odigral kar Will Austin, Stevov sin, ki nato gostuje še na sklepnem komadu Rockets And Dreams. Kljub nihanju in raznolikosti tako v sami zvočni podobi kot tudi v raznovrstnosti zgradb komadov, je vendarle vsemu skupna konkretna gnjavaža. V komadu Mercy Steve kriči besede I'm Inside Your Head in skladba kljub pasivnemu plasiranju v primerjavi z drugimi zleze pod kožo. Callie je temačna folkovska balada v čast Stevovi pasji rešiteljici, OJ Kush pa je razsekana ploha hrupnega rocka s sludgerskimi zategi.

No Good To Anyone je morda celo najbolj priljudna plošča zasedbe Today Is The Day, a hkrati zaradi vanjo vcepljenega doživetja tudi najbolj krvava, surova in gola. Ponudi nam vpogled v svet razočaranega, zlomljenega in utrujenega človeka, ki pa se nikoli ne bo počutil tako slabo, da bi resigniral. Album skratka šepa, tako kot šepa Steve. Hkrati povsod in nikjer. No Good To Anyone pa je hkrati tudi izdaja, ki morda celo kaže prve spremembe v glasbeni industriji. Pečanje podtalne scene z velikimi major založbami na takšni kitarski sceni ni takole brez podrejanja presenetilo že od fenomena grungea. Mogoče pa se v kaki daljni prihodnosti pišejo drugačni časi … Morda pa je že danes ta dan!