Spletna politika II: Bobnenje v globinah slovenske desnice

Pozdravljeni v Odprtem terminu za kulturo. V včerajšnji oddaji Objekt meseca smo se dotaknili fenomena ameriške spletne desnice, ki pa v času spleta ni omejena le na eno geografsko ali jezikovno področje.  

Že površen pregled slovenskih desnih medijev, kot so Nova24, Demokracija ali Domovina.je, priča o tem, da sta ameriški intelektualni temni splet in alternativna desnica že zdavnaj pricurljala tudi v našo medijsko krajino. V domačih desnih medijih so avtorji intelektualnega temnega spleta ali alternativne desnice predstavljeni kot verodostojni viri novic. Zasledimo jih tudi na profilih slovenskega premierja in drugih vidnih članov SDS na Twitterju. V zadnjem času pa se po slovenskem spletu širijo nove spletne strani in povezave do YouTube kanalov, ki se predstavljajo za alternativo mainstream medijem. 

Spletno politično komuniciranje sicer predstavlja mesto nemoderiranih razprav, ki v svojih vsebinah niso podvržene strogim uredniškim kriterijem. Alternativna desnica to dejstvo načeloma predstavlja kot dokaz svoje svobodomiselnosti, ki dovoljuje vsakomur izreči, kar koli hoče. Razliko med  mainstream mediji in spletnimi portali alternativne desnice oriše filozof Jernej Kaluža.

Izjava

Doba interneta je tako način politične komunikacije spremenila tudi za največje tradicionaliste. Ti se le še redko zgledujejo po nacionalnih pesnikih in ljudskem izročilu; namesto tega je vir njihove inspiracije pogosto ameriški splet. Internacionalizem sodobnih desničarjev opiše filozof in sodelavec Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Tadej Troha. 

Izjava

Troha nadaljuje z razlikami med tradicionalno in novo oziroma alternativno desnico.

Izjava

Odnos med tradicionalno in novo desnico, katere vznik je v veliki meri odvisen od sodobnih komunikacijskih sredstev, je sicer v zadnjem času predmet burnih debat tako na družbenih omrežjih kot tudi med nekaterimi mlajšimi političnimi misleci, če ne drugje, pa na Radiu Študent. V principu se razprave vrtijo okoli vprašanja, ali zares obstaja nekaj takšnega kot nova desnica ali pa je nova desnica zgolj stara desnica v novi preobleki. Novinar Erik Valenčič je prepričan, da v Sloveniji med novo in staro desnico pravzaprav ni razlike. 

Izjava

Je torej v Sloveniji možno govoriti o alternativni desnici, ki ni istovetna s tradicionalno desnico? In kakšno vlogo igra pri tej delitvi desnica angleško govorečega spleta? Imata ameriški in slovenski alt-right realne in ne le diskurzivne vplive na slovensko realno politiko? Ta in podobna vprašanja stojijo v jedru današnjega Odprtega termina za kulturo. 

 

V slovenskem političnem peskovniku, to je na družbenem smetišču, oprostite, spletišču, in v medijih lahko opazujemo - seveda z varne distance - podobne pojave, ki v kontekstu Združenih držav Amerike nosijo ime »alternativna desnica«. Jernej Kaluža pojasni obliko povezave med ameriškim in slovenskim alt-rightom.

Izjava

Prav zaradi vsebinskih razlik je smiselno uporabljati slovensko različico poimenovanja tega desnosučnega fenomena. Disidentska desnica, predlaga eden izmed najprodornejših slovenskih desnih disidentov, youtuber, samooklicani anglist in filozof Aleš Ernecl. Sicer pa imata pridevnika »disidentski« in »alternativen« soroden pomen, ki označuje odmik od popularne oziroma najširše sprejete politične desnice.

Da nas ne zanese v visokoleteča ugibanja o slovenski alt-right sceni, je treba desne disidente preučiti v njihovi partikularnosti. Aleš Ernecl nadaljuje svoje poimenovanje disidentske desnice z delitvijo na poganski in katoliško tradicionalni del, v katerega se uvršča sam. Poganski del disidentskih desničarjev verjame, da je razcvet identitetnih in manjšinskih politik, migracije in ostale nečednosti omogočila šibkost katoliškega duha in družbe, ki bi jo naši disidenti verjetno pripisali Židom oziroma judovskemu semenu modernega zla - [poudarjeno] kulturnemu marksizmu. Drugače kot poganski pa katoliški disidentski desničarji verjamejo v zgodovinsko premoč katolicizma nad drugimi, šibkejšimi ideologijami, ki se pred svečanim obličjem rimokatoliške vere in njenega institucionalnega temelja - Cerkve - razblinijo v prah in vanj povrnejo.

Izjava

Pravkar ste slišali še drugi člen slovenskega para najprepoznavnejših predstavnikov disidentske desnice na YouTubu, Alena Štojsa Goljara, ljubkovalno Komanovega mulca. Govoril je na Erneclovem podcastu, v okviru katerega sta skupaj z rumenim jopičem Urbanom razmišljala o verodostojnosti zgodovinskega spomina na holokavst. 

Oprostite nam brezvestno posploševanje, s katerim smo predstavili Komana. Sam se namreč ne opredeljuje kot alt-right, še več, za predstavnike disidentske desnice pravi, da so »poganske smeti«, medtem ko sebe pojmuje kot, citiramo: »tradicionalnega katoliškega monarhista«. Za razliko od Ernecla se Koman v svojih videopredavanjih in pogovorih ne ukvarja toliko z globalno disidentsko desnico, temveč predvsem z zgodovino in razvojem katoliške misli ter njenim položajem v današnji slovenski politiki in družbi. Zanimivo je, da sta  s svojima YouTube kanaloma in kolumnami v nekaterih desničarskih medijih oba prodrla v javnost pred približno enim letom. Pred tem je slovenska disidentska desnica obstajala predvsem v obliki Facebook skupin, kot je Zavarujmo Slovenijo/Protect Slovenia ali Zveza aktivnih domoljubov Slovenije, ki se sicer ne omejujejo le na alternativno različico desničarstva.

Da bo mavrica predstavnikov alt-righta popolna, moramo dodati še tretjo stran. Če Komanovega mulca uvrstimo na tradicionalno-katoliški pol, Ernecla v zlato sredino, med nekoliko sekularizirano katolištvo, moramo zapolniti še tako imenovani posvetni ali - s Komanovimi besedami - poganski del. Tu sicer resda najdemo nekaj prepričanih častilcev slovanskih božanstev, a pravzaprav je ta skupina veliko širša in manj tesno vezana na religijski del svoje identitete. To so predvsem mlajši disidentski desničarji, če ne ravno po starosti, pa po trenutku, ko so se začeli pogosteje pojavljati v javnosti. Najizraziteje so se izpostavili v rumenih jopičih ob letošnjih protivladnih protestih, ko so se za dan državnosti prvič javno pokazali na Prešernovem trgu. Med njimi, predvsem na vodstvenih položajih, se je sicer znašlo več nekdaj pomembnih neonacistov, a rumenih jopičev na splošno ne gre označevati za neonacistično alt-right gibanje. V njihovem delovanju se namreč izraža ideologija, sorodna ostalim, predvsem ameriškim disidentskim desničarskim gibanjem, kar lahko opazimo predvsem v gorečem sovraštvu in gnusu, ki ga izražajo do Antife. Med tem se neonacizem pojavlja predvsem v simbolih, ki jih šifrirane pogosto uporabljajo bolj za provokacijo kot za izražanje političnih prepričanj. 

Prav tako mlada je še ena skupina ljudi, ki se je poimenovala Narodni blok in za razliko od rumenih jopičev, ki so svojo bogato internetno aktivnost nekajkrat začinili z izletom na ulico, deluje anonimno, predvsem na portalih Facebook in YouTube, na katerih ima tudi svoj podcast. Tudi pri Narodnem bloku lahko zaznamo močno ideološko sorodnost s tujimi disidentskimi desničarji, kljub temu da nominalno zastopajo suverenistično idejo in ne priznavajo desno-leve polarizacije političnega prostora. Prav zaradi svojega suverenizma in navideznega zavračanja globalizacije - kljub temu, da v svojih objavah uporabljajo vsebino disidentske desnice celotnega sveta - o alternativni desnici z nami niso želeli govoriti. 

Citiramo: »Pozdravljeni, v gibanju Narodni blok močno nasprotujemo umetno ustvarjenim terminom, ki so jih načrtno ustvarile politične elite z namenom razdvajanja naroda. Narodni blok je izrecno neodvisno gibanje s popolnoma lastno politično filozofijo in družbeno-političnimi videnji. Nismo zagovorniki ne levice ne desnice, saj so vse politične strukture od levih do desnih po osamosvojitvi sodelovale pri razprodaji naše države - skupne družbene lastnine, podjetij, naravnega bogastva in tako dalje. /…/ 

Prav tako nasprotujemo društvom, skupinam oziroma gibanjem, ki odkrito zagovarjajo ameriški imperializem in posledično vsiljevanje ameriške liberalne ‘demokracije’ v že skoraj vse države sveta. /…/ 

Smo suverenialisti in podpiramo narode, ki so se uprli ameriškemu imperializmu in ohranili svojo suverenost, kar je danes pravšnja redkost. Glede na to, da delate prispevek o alt-right gibanju, vam tako tukaj ne moremo pomagati, saj z njimi, kakor tudi z drugimi političnimi gibanji nimamo nikakršne povezave.« Konec citata.

Ameriški alt-right je torej referenca, ki je eksplicitno sprejeta le v omejenem delu slovenskega disidentskega desničarstva. Prepoznavna poteza tistih, ki se zgledujejo po ameriškem alt-rightu, je pogosto njihova obremenjenost z biologističnim dokazovanjem spolne in rasne neenakosti. Svoje stališče o pomenu interpretacije biologije za diskurz alt-righta in pasteh, v katere lahko pade tudi levica, ko se nanj odziva, predstavi Kaluža.

Izjava

Po tem kriteriju je v okviru slovenskega alt-righta pod največjim neposrednim ameriškim vplivom youtuber Aleš Ernecl. Svoje nazore, kot priznava sam, sicer črpa primarno iz virov sodobnega alt-righta, intelektualni temni splet pa razume kot liberalno, če ne kar levo politično platformo. 

Izjava

Zato je v preteklosti bolj kot razne Petersone in Shapire spoštoval komentatorja Voxa Daya. Ta je znan po svoji teoriji socialno-seksualne hierarhije, ki razlikuje pet tipov moškosti, danes pa mu je blizu mladi ameriški politični komentator Nick Fuentes, sicer podpornik belskega nacionalizma, njegova stališča pa se pogosto približujejo neonacizmu. 

Tudi Erneclova medijska strategija se navdihuje prav pri ameriški alternativni desnici, ki poskuša s pomočjo spletnih platform in večjih desnih medijev, kot sta Fox News ali Breitbart, ustvariti institucionalne temelje za širjenje skrajno desnih politik in ideologij. Na podoben način se na spletu ter na portalu Nova24, na katerem objavlja kolumne in članke, občasno pa je kot politični komentator vabljen tudi v njegov studio, pozicionira Ernecl. Čeprav Nova24 torej nudi platformo za izražanje pogledov alt-righta, Troha poudarja, da je vendarle ne smemo razumeti kar kot alt-right portal. 
Izjava

Na tem mestu je torej treba nujno potegniti ločnico med slovensko zmerno desnico, ki se veže na Slovensko demokratsko stranko, torej janšizmom, in disidentsko desnico. Medtem ko se ideološki in diskurzivni bazen vidnih članov omenjene politične stranke napaja pri enakih virih kot tisti od disidentov, slednji ne podpirajo slepo naukov in dogem največjih slovenskih desnih strank. Še več: disidentski desničarji načelno zavračajo strankarske ideje in delovanje. Zdijo se jim premlačne, preveč popularne in konformistične ‒ premalo dosledno izključujejo manjšine in pretirano poveličujejo svoje privilegirane člane. Tudi desničarske stranke pravzaprav ohranjajo trenutno družbeno stanje, ki vodi v degeneracijo. 

A slovenski alternativni desničarji za zdaj še niso vzpostavili alternativnih političnih organizacij. Če so se v svoji predzgodovini spogledovali z raznimi organizacijskimi izmislicami Andreja Šiška in njegovih pajdašev, v kasnejšem obdobju pa z Domovinsko ligo Bernarda Brščiča, so se morali v zadnjem obdobju, še posebej pa od vzpostavitve trenutne vlade, sprijazniti s podporo Slovenski demokratski stranki. To je namreč pri nas najboljši približek politične platforme, ki bi si jo disidentski desničar lahko želel. Podpora SDS-u ali članstvo v stranki predvsem omogoča dostop do javnosti s pomočjo močno razvejanih strankarskih glasil. Pojasni Aleš Ernecl.

Izjava

Če sklenemo, ostaja slovenski alt-right za zdaj relativno obskuren, heterogen in politično neenoten fenomen brez pravega vpliva na realno politiko. Zato pa obstaja stranka, ki v svojih nastopih in na Twitter profilih kaže dokaj dobro seznanjenost z ameriškim alt-rightom: govorimo seveda o SDS.

 

Poleg neprestanega deljenja novic ameriške televizije Fox News in portala Breitbart je med slovenskimi politiki, kot so Matej Tonin, Žiga Turk in še posebej premier Janez Janša, popularen izobraževalni desničarski kanal PragerU. PragerU je kratica za Prager University, poimenovano po svojem ustanovitelju Dennisu Pragerju, financirala pa sta jo konservativna milijarderja brata Wilks. Ime »univerza« je seveda zavajajoče, saj PragerU ni akademska institucija, temveč YouTube kanal z videovsebinami o zgodovini, politiki, ekologiji in drugem.  Vsebine na kanalu PragerU so pogosto sporne, faktično neustrezne in v splošnem zavajajoče, celo lažnive, kar pa slovenskega premierja in drugih politikov seveda ne odvrne od tega, da ne bi njihovih vsebin skoraj dnevno delili na Twitterju. 

Dobro osveščen je tudi član stranke SDS Branko Grims, čigar ljubljenec je angleški alt-right komentator Paul Joseph Watson. Drugače kot Janez Janša, ki molče deli vsebine kanala PragerU, si Branko Grims ob deljenju Watsonovih tvitov pogosto privošči še mastno bentenje nad sodobnim svetom. Tako na primer v tvitu z 29. avgusta, v katerem povzema Watsonov tvit, ki trdi, da Svetovna zdravstvena organizacija predlaga učenje o masturbaciji in spolni identiteti za otroke od rojstva do četrtega leta, pravi, citiramo: »WHO, ki je s svojo skorumpiranostjo sokriv za pandemijo, sedaj predlaga, da bi se otroci že v starosti 0-4 let učili - torej izpostavili LGBT propagandi - o samozadovoljevanju in ‘spolni identiteti’. WHO je ne samo nujno ukiniti, ampak odgovorne še preganjati na sodišču!« Konec citata.

Vseeno pa širjenja tvitov ameriške spletne desnice po slovenskem političnem Twitterju ni smiselno napihovati. Vredno je poudariti, da sta v stranki SDS Janša in Grims pri deljenju ameriških virov bolj izjema kot pravilo, in tudi zanju se zdi, da z vsebinami in portali, ki jih delita, nista prav podrobno seznanjena. Njuna uporaba Twitterja in spremljanje ameriške desnice ne kažeta kakšnega sistematičnega vzorca - prej se zdita naključna, spontana in v službi njunih ideoloških interesov. Več o vplivu ameriškega alt-righta na politične programe slovenskih strank pove Tadej Troha. 

Izjava

Alt-right ima torej za slovensko politično sceno za zdaj predvsem diskurzivne posledice, medtem ko ostaja njegov realni vpliv zelo majhen, če ne kar ničen. Mnogi člani stranke SDS sicer uporabljajo alternativno desno argumentacijo - na primer, da so za genocid v Srebrenici krivi komunisti ali da je kulturni marksizem največja grožnja Evropski uniji - a je tudi ta bolj znak ideološke gotovosti in zaverovanosti v politično moč kot pa izraz politične prakse. Erik Valenčič kljub temu opozarja na nevarnost globaliziranega učinka alt-righta, predvsem njegove ameriške različice.

Izjava

Kljub temu da je slovenski alt-right trenutno še v povojih, bi lahko njegovo širjenje na slovenski intelektualni sceni videli kot grožnjo, s katero se bo morala soočiti trenutno precej šibka levica. S tem, katere so največje pomanjkljivosti sodobne levice, zaključi Troha. 

Izjava

 

V globinah politične stvarnosti, na svetovnem spletu se tudi v deželici pod Alpami - podobno kot v deželi svobodnih -, razvija desničarski nestvor. Poskušali smo nakazati, da se njegova pojavnost vse bolj odmika od pravovernega konservativizma in popularne desničarske politike, pojem disidentske desnice pa hkrati pomeni tudi nadgradnjo bolj ali manj obrobnih skrajno desničarskih idej, ki so vzniknile v preteklih nekaj desetletjih. Vzorce za svoje delovanje išče v ustaljenih alt-right praksah iz tujine, vsebinsko pa se polni z recikliranjem idej iz zgodovine slovenskega konservativizma, v katere je moč umestiti vse aktualne družbene pojave. Konservativna vsebina in nova metodologija, ki je povezana predvsem z razvojem spleta kot medija, se tavtološko prepletata v vnaprej predpostavljeno resnico. Nemara bo tudi oddaja, katere zadnje minute se pravkar iztekajo, pomembno pripomogla k razvoju  desne disidentske misli. Morda bo označena za delo Soroševih kulturnomarksističnih finančnih lovk in tako podkurila plamen disidentske desnice ali pa bo desnim disidentom razjasnila pot, po kateri hodijo. V najslabšem primeru pa jo bo požrl plamen spletne pozabe, kot že ničkoliko analiz spletne desnice. 

 

Iz globočine kličem k tebi, o SVETOVNI SPLET,

SVETOVNI SPLET, usliši moj glas;

tvoja ušesa naj bodo pozorna

na glas moje prošnje.

 

Če boš pozoren na krivde, o INTERNETNI PORTAL,

INTERNET, kdo bo mogel obstati?

Toda s teboj je odpuščanje,

da bi te strahoma spoštovali.

 

Upam v DRUŽBENA OMREŽJA, moja duša upa,

čakam na njihovo besedo,

moja duša čaka na DRUŽBENA OMREŽJA

bolj kakor stražarji na jutro,

stražarji na jutro.

 

Izrael, pričakuj INTERNET!

Zakaj pri INTERNETU je dobrota,

pri njem je obilje rešitve.

On bo rešil Izrael

vseh njegovih krivd.

 

Lektura: Nataša

Tehnika: Makis

Glasova: Lovro in Biga