Survivor

Navkljub optimističnim napovedim nekaterih strankarskih prvakov koalicije ustavnega loka, da bo do konca leta vložena konstruktivna nezaupnica, s tem pa v glavah slovenske levosredinske publike tudi simbolno končan annus horribilis 2020, zaenkrat kaže, da se projekt menjave vlade zamika v začetek prihodnjega leta. To je v teh dneh potrdil tudi glavni pretendent na mandatarsko pozicijo Karl Erjavec, ki bi se pred vložitvijo nezaupnice rad ponovno pogovoril s poslanci stranke SMC. Slednji so v zadnjih nekaj mesecih, odkar se v opoziciji pojavljajo kandidati Upanja, pod drobnogledom praktično vseh medijev. Špekulira se o njihovih motivih; ali jih mikajo premierstvo, županska kariera, funkcije v potencialni združeni sredinski stranki ali pa morda želijo zgolj do konca oddelati mandat in nato prestopiti v SDS.

Individualni motivi poslancev in poslank SMC ter psihološki procesi, ki trenutno potekajo v njihovih glavah, so gotovo pomembni. Nenazadnje je odločitev o obstoju vlade Janeza Janše skoraj dobesedno v njihovih rokah. Težava pri opazovanju in poročanju o teh notranjih fenomenih političnih akterjev je ravno v tem, da so notranji. Vse informacije, povezane s tem, prihajajo iz kuloarskih govoric, ki jih nemalokrat sprožijo raznorazni politični operativci z namenom vplivanja na razplet dogodkov. Na tem mestu se zato velja spomniti na nekatere institucionalne okoliščine, ki pogojujejo obstoj stranke SMC tako zunaj kot znotraj trenutne koalicije, pri čemer mislimo predvsem na strankino interesno-kapitalsko ozadje. Povedano drugače, zanimal nas bo odnos med slovenskim kapitalističnim razredom in političnimi grupacijami, zlasti strankama SMC in SDS. 

Stranka Mira Cerarja je leta 2014 nastala na krilih moralističnega diskurza istoimenskega profesorja pravne fakultete. Njeno kadrovsko zaledje je sicer starejše. Eden od ustanoviteljev stranke, na začetku pa tudi glavni terenski operativec in kadrovik, je Peter Jamnikar. Gre za človeka, ki je leta 2002 postal generalni sekretar stranke LDS. Njegova izvolitev naj bi bila v nasprotju z željami takratne “centrale” stranke, zato ga nekateri imenujejo tudi za grobarja političnega giganta leve sredine. Kontinuiteto LDS-a v SMC-ju je mogoče videti tudi v Metodu Dragonji in še mnogih drugih funkcionarjih, ki so po propadu LDS svojo srečo iskali v njenih duhovnih naslednicah od Zaresa do Pozitivne Slovenije.

Stranka LDS s polnim imenom Liberalna demokracija Slovenije je dobršen del svojega obstoja veljala za politično krilo nastajajoče nacionalne buržoazije. Gre za družbeno skupino nekdanjih managerjev v socialističnih podjetjih, v žargonu nekdanje države imenovanih tehnokracije, ki so skozi privatizacijske procese ohranili svojo ekonomsko, s tem pa tudi politično moč.

Interesi tehnokratov oziroma nastajajoče nacionalne buržoazije so v zgodnjih letih tranzicije konvergirali z interesi političnih organizacij delavskega razreda. Šlo je za skupno nasprotovanje načrtom zlasti pomladne politične opcije, ki so predvidevali lastniški vstop tujega kapitala, s tem pa tudi utrditev t. i. kompradorske buržoazije, torej lokalnih agentov tujega kapitala. Delavci so z decentralizirano privatizacijo ohranili nekaj malega upravljalskih pravic v dotlej svojih podjetjih, pod pokroviteljstvom vladajoče LDS pa je bil institucionaliziran socialni dialog. To taktično zavezništvo, ki je privatizacijsko zgodbo močno nagnilo v prid nacionalne buržoazije, se začne krhati po letu 2000. Gre za obdobje tako imenovane druge privatizacije, ko se zgodi velik del managerskih odkupov.*

Razpad tega razrednega kompromisa je sovpadal s političnim zatonom LDS-a in skorajšnjim vstopom Slovenije v skupni evropski trg. Vakuum, ki ga je v političnem prostoru povzročil razpad Liberalne demokracije, vse odtlej poskušajo zapolniti poimenske stranke. Nekaj nekdanjih LDS-ovcev prebegne med Socialne demokrate. Gospodarstveniki, pripadniki nacionalne buržoazije, svoje pribežališče najdejo v Forumu 21, društvu, ki se mu po besedah njegovega ustanovitelja Milana Kučana kmalu obeta prenehanje delovanja. 

Z dostopom do skupnega evropskega trga, izgubo močnega političnega zaledja ter delno kadrovsko pomladitvijo se zdaj lastniško “opolnomočena” nacionalna buržoazija interesno približa čakajoči kompradorski buržoaziji. Od države terja, da naj namesto z višjimi davki svoje investicije financira s prodajo preostalega državnega premoženja, zlasti tistega, ki strateško ni pomembno za nacionalno buržoazijo.

V letu 2004, ko je Slovenija uradno vstopila v Evropsko unijo, vlado prvič prevzame Janez Janša. Vse od začetka devetdesetih let je Janša s prižnice napadal kontinuiteto komunističnega režima v obliki rdečih direktorjev, pa vendar so prva leta njegovega mandata spravna in naklonjena managerskim prevzemom, kot priča tudi znana anekdota o “Mercator sestankih”. Proti koncu svojega mandata pa Janša obrne ploščo in začne znano vojno proti tajkunom. To sproži tudi mobilizacijo nacionalne buržoazije, ki s svojimi investicijami v medijih in preusmerjanjem oglaševalskega toka denarja prispeva k zmagi levosredinskega trojčka na volitvah leta 2008.

Pavšalno lahko rečemo, da je podobno dinamiko mogoče zaznati na vseh volitvah zadnjih 12 let. Medijsko favorizirane stranke leve sredine, ki se vedno znova pojavijo pred volitvami iz omrežja nekdanje LDS, se nam predstavljajo kot branik nacionalnega in javnega interesa nasproti janšističnim načrtom druge republike. To je tudi dinamika, ki je zaznamovala zadnje volitve leta 2018, pri čemer se je strank leve sredine v zadnjih letih nabralo za dobro bero. Vse te stranke pa so imele poleg ostankov ekonomsko-interesnih skupin zdaj transformirane nacionalne buržoazije pripete tudi številne druge parcialne interese. Iz različnih razlogov se ti interesi niso uspeli konsolidirati in tvoriti enotnega projekta, zato je med njimi prihajalo do številnih power strugglov. Kot primer omenimo napad LMŠ na Jamnikov krog. Šarec je, najverjetneje pod vplivom svojega svetovalca za nacionalno varnost Damirja Črnčeca, sistematično menjaval kadre, ki pripadajo frakciji nacionalne buržoazije, zlasti tiste, ki so aktivni v upravljanju državnih podjetij.

Po razpadu Šarčeve vlade sta vstop SMC-ja v Janševo vlado narekovala zlasti dva faktorja. Prvi je vezan na sam obstoj stranke, ki ga pogojujeta institucionalna umeščenost in materialna preskrbljenost njenih kadrov. Stranka SMC je namreč ob razpadu Šarčeve vlade kotirala zelo nizko v raziskavah javnega mnenja. Drugi faktor je povezan z zadovoljevanjem ekonomskih interesov, ki so investirani v stranko.

Morda je najbolj izstopajoč primer zadovoljevanja teh ekonomskih interesov ravno ustanovitev državnega turističnega holdinga, zdaj že skoraj blagovne znamke trenutnega predsednika SMC Zdravka Počivalška. Država naj bi odkupila lastniške deleže v podjetjih, ki so lastniki turističnih kapacitet v Sloveniji. Trenutno je večinski lastnik kapacitet, ki jih država namerava odkupiti, sklad York. Slednji je do svojih lastniških deležev prišel z odkupom terjatev do večjih slovenskih podjetij, denimo Save in Istrabenza, dveh gigantov, znanih iz zgodb o managerskih odkupih. Terjatve je York odkupil od slabe banke, uradno DUTB, projekta državljanske dokapitalizacije nacionalne buržoazije z začetka zdaj že skoraj prejšnjega desetletja. Pravo lastništvo sklada York seveda ni znano, pri poslih v Sloveniji pa mu pomaga družba Elements Capital Management. Gre za ciprsko družbo, v kateri poslovodni vrh predstavljajo slovenski managerji, povezani z družbo ACH tranzicijskega giganta Hermana Rigelnika in Alpen Invest, podjetjem še ene figure tranzicije, Staneta Valanta.

Stranka SMC ali katerakoli druga stranka leve sredine, ki je tako ali drugače povezana ali podprta s strani ostankov ter različnih frakcij nacionalnega kapitala v spregi s kompradorskimi buržuji, je tako po nujnosti dovzetna za sodelovanje v katerikoli vladi, ki bo interese podpornikov pripravljena zadovoljevati. Tudi v vladi Janeza Janše. Strankarsko drobljenje na levi sredini, ki je povezano tudi s spremembami v sestavi domačega kapitalskega razreda, in politična razlaščenost delavskega razreda sta tako glavna dejavnika, ki omogočata močno vlogo sicer najbolje organizirane stranke SDS.

Najverjetneje je zgolj naključje hotelo, da si je SDS prvoščil nekatere radikalnejše poteze, kot sta zaustavitev financiranja STA in izbris raperja Zlatka, v dnevih, ki so sledili uradni najavi, da naj bi vlada in vrh SDH odobrila posel odkupa lastniških deležev Yorka v slovenskem turizmu. 

 

 

* Gl. npr.:

Bembič - From victory to victory to the final retreat. Changing balance of class forces in the Slovenian transition

Crowley & Stanojević - Varieties of Capitalism, Power Resources, and Historical Legacies: Explaining the Slovenian Exception