Sejalci razprtije

Mnenje, kolumna ali komentar
2. 4. 2021 - 13.30

Danes, na véliki petek, se kristjani spominjajo Kristusovega trpljenja in njegove smrti, mi pa se spomnimo slovenskih smrti in slovenskega trpljenja.

Tokrat je za nas svojevrstna postna premišljevanja pripravil zgodovinar Sašo Jerše in jim dal naslov Sejalci razprtije – Premišljevanja o »slovenski spravi«.

Vabljeni k poslušanju in branju.

Sejalci razprtije

Nedavno, 15. marca 2021, je Slovenska akademija znanosti in umetnosti javnosti predstavila svojo izjavo o „slovenski spravi“ kot svojevrstno pomiritveno darilo slovenski državi ob njeni tridesetletnici. Akademijo je pri tem vodila, verjamemo, dobra volja, a obenem, kot v skrbi žal moramo videti, slaba sreča.

Izjava SAZU o „slovenski spravi“ namreč ni ne akademska ne znanstvena ne umetniška ne slovenska ne spravna.

I.

Izjava ni akademska, saj se v vsebini, pa tudi izrazu postavlja na stališča, ki ne temeljijo na znanstvenih in prav posebej ne na sodobnih zgodovinopisnih epistemologijah, in ker niti v svoji sporočilnosti niti v svojem izrazu ne izkazuje nobene poetike.

Izjava je po svojih stališčih moralistična, svojih namenih politična in svojem izrazu oblastna. In četudi bi bili morala, h kateri Izjava kliče, in oblast, pod katero Izjava kliče, kar najboljših političnih namenov, sta danes le malo primerni akademski orodji za pojasnjevanje nemirne preteklosti, s katero se del slovenskega sveta ne more spraviti, in ustvarjanje mirnih sedanjosti in prihodnosti. Zaukazovalni Prav in prepovedovalni Narobe sta ancienrégimski, predmoderni orodji za vzpostavljanje miru v skupnosti. Da bi svoj politični namen morebiti le dosegli, ju mora, kot nas uči zgodovina, spremljati še tretje orodje, tj. strah pred oblastjo. S svojo Izjavo je SAZU posegla po orodjih, ki jih nima, ki niso njena in ki ji ne pritičejo. Izjava je samosvoje arbitrarna.

Da bi se vzpostavilo, ali bolje, ustvarilo mir v skupnosti, tovrstna arbitrarnost sicer ni potrebna. Kot nas tudi uči zgodovina, je za mir v skupnosti, pa tudi v sebi in s sabo dovolj troje: spoznanje, sprava s spoznanjem in odločitev za oboje. Ali rečeno z Immanuelom Kantom: Sapere aude!

Da se Izjava SAZU za to ni odločila, nas navdaja z žalostjo in s skrbjo.

II.

Izjava razglaša tri svoja spoznanja in nanje opira svojo izrazito politično sodbo o nemirnih preteklosti in sedanjosti in svoj poudarjeno moralistični poziv k spravi v prihodnosti. Najprej spoznanje, da sta se ob dogajanju na Slovenskem v drugi svetovni vojni oblikovala „dva pogleda, ki so ju zakoličili zmagovalci in poraženci“. Ob tem stoji spoznanje, da „imamo kot narod razklan zgodovinski spomin na eno ključnih obdobij slovenske preteklosti“. In tretje spoznanje Izjave je, da je bila „največja tragedija druge svetovne vojne v Sloveniji [...] bratomorni spopad med Slovenci samimi“. Slednje spoznanje Izjave moramo akademsko zavreči, saj je brez zgodovinopisne podlage. 

Pritrdimo pa lahko prvima spoznanjema Izjave, a drugače, kot to od nas pričakuje Izjava. Dva nasprotujoča si pogleda na vojno dogajanje sta namreč v tesni zvezi z med seboj nepomirljivimi koncepti slovenskega naroda. Dva obstajata malodane vse od trenutka, ko si je bilo moderni slovenski narod mogoče zamisliti, in sicer katoliški koncept naroda na eni strani in liberalni na drugi. Do sredine 20. stoletja se jima pridruži še tretji, komunistični koncept slovenskega naroda. Koncepti so, čeravno si niso povsem nasprotni, nepomirljivi in so vsi oblastni. V času druge svetovne vojne se koncepti v svojih nasprotjih skrajno zaostrijo, v skrajnostih se razplamtijo njihove nepomirljivosti in do skrajnosti se razbesni njihov boj za oblast, pa tudi boj za preživetje njihovih nosilcev.

A tedanje dogajanje v luči sodobnega zgodovinopisja ni videti kot najvišje narodovo dobro, kot so ga videli zmagovalci in ga vidijo njihovi krvni in idejni dediči. Tudi ni videti kot največje zlo, ki je zadelo narod, kot so ga videli poraženci in ga še vidijo njihovi krvni in idejni potomci. Videti je kot do macbethovskih skrajnosti zaostreno politično polje, v katerem si nasproti stojijo prijatelji bratje in sovražniki bratje, ki svoja narodna, politična in oblastna razmerja slednjič vzpostavljajo, urejajo in ohranjajo z ultima ratio oblastnega, političnega, pa tudi narodnega boja, tj. z nasiljem. Ali rečeno drugače, dogajanje na Slovenskem v času druge svetovne vojne je, horribile dictu, le najbolj silno, pa tudi najbolj nasilno obdobje slovenske stoletne državljanske vojne.

Slovenska stoletna državljanska vojna sicer še traja, o čemer v svoji skrbi žalostno priča tudi Izjava SAZU. 

Naj si dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem v kratkem prikličemo predse. Slovensko narodnostno ozemlje je bilo tedaj razkosano med nemške, italijanske in madžarske okupatorje ter politično in svetovnonazorsko razdeljena slovenska narodna skupnost je bila soočena s komunistično revolucijo. Vse to je vodilo najprej v oborožen upor proti okupatorjem, v katerem je pobudo in slednjič upor sam prevzela komunistična partija s svojo revolucionarno agendo. Oboje je v delu slovenskega ozemlja, zlasti v t. im. Ljubljanski pokrajini, vodilo v državljansko vojno, v kateri so si nasproti stali komunistični revolucionarji in slovenski predvojni stari režim, ki je svojo idejno ali bolje svetovnonazorsko oporo najdeval v katoliški Cerkvi, vojaško pa v kolaboraciji z okupatorji, s katerimi je vzpostavil svoje bojne odrede. Vse strani so svoj boj razumele kot edino pravi, izključno pravični ter edino in izključno dovoljeni boj za narodovo osvoboditev, pri čemer so partizani ta boj razumeli kot boj naroda zoper okupatorje in bolj pravičen slovenski svet, revolucionarji kot boj proti okupatorjem ter boj za osvoboditev naroda izpod starega režima in za vzpostavitev novega komunističnega reda, domobranci pa kot boj naroda zoper „brezbožni komunizem“ in s tem za slovenski stari režim. Kar je sledilo, je zgodovina.

Kar pa ni zgodovina, beri: zgodovinopisje, zavezano sodobnemu kritičnemu znanstvenemu diskurzu, sta spominski diskurz o zmagi in spominski diskurz o porazu, ki sta, kot trdi Izjava, „zakoličila“ pogleda, zaradi katerih, še trdi Izjava, „imamo kot narod razklan zgodovinski spomin na eno ključnih obdobij slovenske preteklosti z vsemi negativnimi posledicami za sedanjost in prihodnost“. Razkorak med zgodovino in spominskim diskurzom je namreč vselej velikanski. Medtem ko je zgodovina zavezana kritičnemu znanstvenemu diskurzu, je spominski diskurz v svoji miselni, pa tudi emotivni in siceršnji vsakršni sproščenosti zategnjeno vozlišče osebnih spominov posameznikov, kolektivnega spomina skupnosti in vsakokratnih oblastnih diskurzov. Zgodovina je znanstvena rekonstrukcija (sic!) preteklosti, zgodovinski spomin pa individualna in kolektivna konstrukcija (sic!) preteklosti, akt mnogovrstnih spominskih praks, ki svoj odnos do preteklosti tolmačijo s svojega stališča v sedanjosti. Ali drugače, z besedami francoskega zgodovinarja Pierra Noraja, utemeljitelja „krajev spomina“ kot zgodovinskega pogleda, na katerega se potihem sklicuje tudi Izjava:

„Zgodovina je intelektualna in sekularna produkcija, kliče k analizi in kritičnosti. Spomin vzpostavlja rituale spominjanja znotraj polja svetega; zgodovina jim jemlje gotovost. Spomin je slep za vse, razen za skupino, ki jo povezuje. Zgodovina, na drugi strani, pripada vsakomur in nikomur, dejstvo, na katerem zgodovina utemeljuje svojo univerzalno avtoriteto. Srce zgodovine je kritični diskurz, ki je antiteza spontanemu spominu. Zgodovina je vselej sumničava do spomina in njeno resnično poslanstvo je zatrtje in uničenje spomina.“

Razkorak med zgodovino na eni strani in vsakokratnim spominskim diskurzom na drugi je, kot vidimo, velikanski. In njuno enačenje, kot ga vzpostavlja Izjava, nima ne znanstvene ne akademske opore. To ni zgodovina.

Tudi ni zgodovina označevanje nekaterih dejanj iz preteklosti kot upravičenih in spet drugih kot neupravičenih ter nekaterih, ki nas lahko navdihujejo, in spet drugih, ki jih moramo obsojati. To ni zgodovinarjev poklic, je sredi druge svetovne vojne in le malo pred svojo smrtjo v koncentracijskem taborišču opozoril francoski zgodovinar Marc Bloch. Izjava stori prav to in s tem v konflikt preteklosti, ki ga želi pomiriti, vstopa, v konfliktu izbere svojo stran in konflikt še enkrat zaostri: namesto da bi Izjava, kot bi pričakovali, pojasnila preteklost ex cathedra, postane njen del; namesto da bi s spoznanjem o preteklosti pomirila sedanjost, seje razprtijo v sedanjosti, pa tudi v preteklosti; namesto da bi pojasnila tragedijo preteklosti, jo v sedanjosti razglaša za prihodnost. To ni zgodovina.

Tudi ni zgodovina zapovedovanje pripoznavanja naroda kot kolektivnega subjekta, zavezanega „pravrednotam svetovnega etosa“, kot to počne Izjava, ali kakršni koli že transcendenci, pač pa je zgodovina pojasnjevanje takšnih nazorov in takšnega njihovega zapovedovanja. To je zgodovina.

In zgodovina nam je dala oziroma potrdila spoznanje o nasilju kot eni izmed zgodovinskih stalnic, vselej tesno vpetih v koncepta oblasti in države. „Ko govorimo o državi, govorimo o oblasti. In ko govorimo o oblasti, govorimo o nasilju,“ je nekoč pisal zgodovinar Vasko Simoniti. To je zgodovina, kot jo vidimo.

Da Izjava SAZU ni ne zgodovinska ne sicer znanstvena ne akademska, nas navdaja z žalostjo in s skrbjo.

III.

V Izjavi tudi ne moremo prepoznati nobene poetike. V njej ni prepoznati prvin bodisi liričnosti bodisi epskosti bodisi dramatičnosti. Prepoznati je mogoče njeno didaktičnost, a je didaktiko iz kanonskih zvrsti besednih umetnosti umaknil že J. W. Goethe. 

Izjava torej ni umetniška. Ni tista „diamantna konica kulture“, ki, kot je umetnost nedavno označil akademik Jožef Muhovič, „odriva na globoko, ki ‚dviga um in bitje ti razmika‘, ki nemirni duši, ki se rada moti, ‚kot svetla senca kaže tja, od koder luč izvira‘. In se nikoli ne rima na ‚boniteto‘, ampak vselej na nezastirljivost in na ‚kvaliteto‘“.

Drugače kot umetnost, če se opremo na misel akademika in jo nadaljujemo, Izjava SAZU slovenski svet skuša vpreči v neznosni jarem akademske nerodnosti ter politične nepozornosti in oblastne neobčutljivosti, a za sabo slepo pušča le sled bežne prigodnosti in preveč preproste kratkovidnosti.

In v žalost ne tke upanja, pač pa skrb.

IV.

Izjava tudi ni slovenska. Ne izhaja namreč iz nobenega izmed prej omenjenih konceptov slovenskega naroda niti se ne opira na koncept naroda, ki mu njegov zunanji pojmovni okvir daje slovenska ustava skupaj z ustavnimi listinami in vrednotami, na katerih ustava temelji in ki konceptu naroda omogočajo njegovo pojmovno odprtost.

Izjava si slovenski narod sicer modernistično zamišlja kot kolektivni subjekt ene identitete, ene kulture in enega spomina ter enega vseh nas danes, včeraj in jutri, a ga obenem na izrazito predmoderni način osmišlja s sklicevanjem na smisel, ki je onkraj naroda, namreč na „pravrednote svetovnega etosa“, s čimer slovenski narod izničuje v njegovi samoniklosti in samostojnosti in suverenosti. Izjava, skratka, si narod zamišlja tako, da ga ukinja.

Skladno s tem Izjava, ki se sicer na deklarativni ravni izreka zoper „uniformirani pogled“ in za „demokratično družbo“, na pojmovni ravni stori prav obratno: izreče se proti demokratični družbi, kot jo jamčijo slovenske ustavne listine, in v prid uniformiranemu pogledu tako na narod, ki vsaj v modernem in ustavnem smislu to več ni, kot smo videli, kakor tudi na „slovensko spravo“, ki to, kar bi želela biti, kot bomo videli pravkar, nikoli ne bo.

Izjava SAZU je zato skrajno žalostna in skrajna je ob njej naša skrb.

V.

In slednjič in najprej, Izjava ni spravna. Spravno je namreč lahko, naj poudarimo, le spoznanje in sprava s spoznanjem. Z Izjavo SAZU pa se ni mogoče spraviti, saj izhaja, kot smo videli, iz spoznanj, ki so bodisi akademsko antikvitetna bodisi znanstveno nevzdržna bodisi oboje.

Izjava o spravi ni spravna, ker ne temelji na spoznanju.

Izjavi je tuje celo spoznanje o slovenski spravi. „Slovenska sprava“ je namreč vse od svoje idejne in politične kompozicijske zasnove sredi 70. let prejšnjega stoletja kocbekovsko razklana v dva žalna speva ali spravna diskurza: spravni diskurz zmagovalcev, ki se ne morejo spraviti s končno tragično ceno svoje zmage, ki je bila smrt Slovenca, brata, in spravni diskurz poražencev, ki se ne morejo spraviti s končno tragično ceno svojega poraza, ki je bila smrt Slovenca, brata. „Ceno plačaj ti!“ drug drugemu vpijeta spravna diskurza.

In odgovor je vedno lahko le „Ne!“ Da bi bil odgovor lahko drugačen in s tem spraven, bi se bilo prej treba spraviti s spoznanjem o vsem tem in s tem s spoznanjem o sebi, tj. s spoznanjem o človeku, in s sabo. Ali pa vse pozabiti. Winston Churchill, eden izmed zmagovalcev v drugi svetovni vojni, je v svojem znamenitem govoru v Zürichu 19. septembra 1946 denimo upal na „zveličavno pozabo“, ki naj pade na sprte in sovražne narode, mednje vnese spravo in s tem zares prinese zmago, tj. mir. A predtem, je še menil Churchill, morajo biti kaznovani tisti, ki so povzročili vse hudo in vse trpljenje.

Bodisi spoznanje bodisi „zveličavna pozaba“ sta torej edini poti tudi do sprave v slovenskem svetu, sta edini poti miru. Za eno izmed teh poti se bo nemirni slovenski svet nekoč moral odločiti, da bi se nekoč preteklost le končala, da bi žrtve ne bile zaman, da bi nekoč nastopil mir. Da ni miru, da so zato vse žrtve zaman, da se preteklost ne konča, to je največja tragedija vsake vojne.

Kdor se ne spominja svoje preteklosti, je obsojen na to, da jo ponavlja, je nekoč pisal filozof in pesnik George Santayana. A pozornejše motrenje zgodovine nam kaže, da velja prej obratno: kdor se spominja svoje preteklosti, je obsojen na to, da jo ponavlja.

Izjava SAZU o „slovenski spravi“ to žalostno in zaskrbljujoče potrjuje.

Naj sklenemo. Izjava SAZU o „slovenski spravi“ nas navdaja z akademsko žalostjo in skrbjo za znanost, prav posebej za zgodovinsko znanost, in slovenski svet. V tej žalosti in takšni skrbi nas in slovenski svet more, kot hočemo upati, potolažiti oziroma vsaj za trenutek pomiriti in s spoznanji ob Izjavi in spoznanji o Izjavi spraviti zaenkrat le umetnost, „ki nemirni duši, ki se rada moti, ‚kot svetla senca kaže tja, od koder luč izvira‘“.

In kliče nam: „Naprej! Pozabi!“

___

Skladba v podlagi posnetka „... da kehrte die Ruhe ein ...“ iz leta 2020 je delo
skladateljice Nine Šenk, izredne članice Slovenske akademije znanosti in
umetnosti.

Fotografija: Lin German

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

A se bo sejalo tudi kaj GHBja?

prosim še za zvok - ni linka. mogoče celo besedilo spodaj. ali link na besedilo. tole bi rad v miru prebral ali poslušal. hvala, lp

Spoštovani poslušalec,

želim veliko miru ob branju in poslušanju!

 

temeljito in prepričljivo, bravo

You hide that you hate me and I hide that I know

Pr tem cloveku nkol ne ves, al se izreka skrajno ironicno, al je njegovo spoznanje popolnoma votlo. Ko pa Churchill nastopi kot good guy - in zdi se, da brez ironije, a sem tudi tu v precepu - potem se clovek bolj nagiba k drugi moznosti.

Spoznanje o vsemu ali ničemer je skrajno votla puhlica napuhle akademske sfere. Ko te žejnega vodijo skozi vodo in instrumentalizirajo kot svečenika “prave resnice”, ti tudi tvoja “inteligencija” ne koristi baš.

*o vsem

*žejnega vodijo čez vodo

Dobro argumentirano. Ob vsem tem pa se na koncu pojavi vprašanje, zakaj po tolikih letih še vedno vztrajamo v tem položaju, ki je kot se iz zapisa videno, že dodobra ozaveščen? Sama menim da zato, ker da konflikt preprosto potrebujemo kot berglo, ali kot noj pesek, da vanj glavo pred nevarnostjo potisne, da se sploh lahko vedno znova vzpostavljamo, tako zelo nedorasli pred svetom smo. Pa smo res?

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.