Set lajf
Od prvega do tretjega julija je v Hrastniku prvič potekal festival delavskega filma Kamerat. Postfestivalske vtise nam je zaupal eden od organizatorjev festivala Simon Tanšek.
Kako že gre tisti pregovorni zapis Durándeza in ostalih? Film se naredi v dveh letih, pogleda v dveh urah, skritizira v dveh minutah in pozabi v dveh sekundah. Kar je pogledano v enem večeru, je v kompleksnem produkcijskem procesu nastajalo več let. In čeprav ima vsaka država svojo specifično filmsko produkcijo, je nekako čez palec pogledano razvidno, da so delovni pogoji za filmske ekipe skorajda povsod … nekje v kurcu. A preden se spustimo v delovne pogoje, poskusimo bolje spoznati same delavke. V filmskem procesu sodeluje ogromno ustvarjalk in ustvarjalcev, od asistentk v produkciji, gripovcev, scenografk, montažerjev, koloristk, rekviziterjev in še mnogih drugih, navedenih v tisti zaključni špici, ki jo preskočimo ob koncu filma. Tako prikladno didaktično bi jih lahko najprej razdelili v posamezne sektorje. Produkcijskega, režijskega, sektor kamere, zvoka, scenografije, maske, kostuma. Ti sodelujejo tako v pripravah na film kot na samem snemanju – tako zvanem setu – in določeni tudi v postprodukciji, kjer se pridružijo še novi, na primer montažni sektor, obdelava slike in zvoka. O sektorju kamere smo povprašali Tanška, ki ni le soorganizator festivala Kamerat, ampak tudi priznan direktor fotografije z obsežnim opusom, ki med drugim vključuje filme V leru, Ruševine, 9:06, Gremo mi po svoje in Srečen za umret.
Režijski sektor je razdelal izkušeni asistent režiser Igor Godina.
Godina je poklic asistenta režiserja med drugim opravljal pri produkcijah, kot so Kruha in iger, Gajin svet in Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tabo. Razložil nam je, da je poklic asistenta režiserja nastal v zgodnjih dneh filmskih produkcij, ko je bil ta zadolžen predvsem za režiranje statistov in igralcev izven glavnih vlog, ki so se pojavljali v drugih planih. Skozi leta se je sicer ohranil naziv asistent režiser in pri nas ta uradno še vedno spada pod režijski sektor, same delovne naloge pa so danes bližje produkciji, organizaciji in logistiki.
Ko se začenjajo filmska predprodukcija in priprave na snemanje, se med prvimi članicami ekipe v proces vključi scenografinja, ki sodeluje že pri iskanju snemalnih lokacij. Priprave na snemanje nam je opisala filmska in gledališka scenografinja Neža Zinajić, ki je med drugimi delala scenografijo za filme Nočno življenje, Kam, Polsestra in Srečno, Orlo!.
Med prvimi člani ekipe se k pripravi na snemanje seveda priključi tudi direktor fotografije. Tanšek nam je orisal, kaj vse mora ta doreči s sodelavci v pripravah na snemanje celovečernega filma.
Zanimalo nas je tudi, kaj vse v pripravah na snemanje zaposluje sektor kostumografije. Govorili smo z nadobudno filmsko, televizijsko in gledališko kostumografinjo Katarino Šavs.
Ko so lokacije in igralci potrjeni, kostumi pripravljeni, scene dodelane, prizori razkadrirani in dispozicije odobrene, se začne težko pričakovani, a prekleto naporni - set lajf. Ta ustvari dinamično prizorišče, na katerem filmske delavke in delavci v ciklih vzajemnega znotraj- in medsektorskega sodelovanja posnamejo film. Na setu vsak opravlja svojo ključno nalogo: gripovci postavijo tračnice, gaferji luči, asistent režiser priganja masko za nov prizor, tajnica režije teži s kontinuiteto, skrbnica materiala že sinhronizira sliko in zvok zjutraj posnetega prizora. O zadnjem, precej nepoznanem poklicu, nam je več povedala mlada montažerka Saša Škulj, ki je trenutno tudi ena izmed redkih ženskih skrbnic materiala na setih.
V kolesju set lajfa vsak posvečeno opravlja svoje ključne naloge. Šavs nam je opisala zadolžitve kostumografinje na setu.
Zinajić nam je opisala delo scenografinje v času snemanja.
Set je zelo družabno in razgibano prizorišče, ki je ponavadi priljubljeno med njegovimi udeleženci. Hkrati pa je tudi delovno mesto, kjer veljajo pravila, precej odmaknjena od norm delovnih zakonodaj. Konkretne delovne pogoje filmskega seta je za nas povzel Godina.
Ne glede na to, ali je rezultat set lajfa film, televizijska serija ali reklama - in naše filmske delavke ponavadi delajo na vseh vrstah projektov - za delo veljajo zelo podobna nenapisana pravila. Šavs nam je opisala svoj delovnik in delovno leto.
Ko film rabi noč, se set delovnik preseli vanjo. Škulj je pojasnila, zakaj ima raje nočne izmene.
Delo v filmu je nujno projektno, zaposlitve pa izrazito prekarne, možnosti zaposlitev za nedoločen čas skorajda ni. Zinajić je komentirala vzdržnost takšne narave dela.
Nasploh je za delavke in delavce v filmu značilen precejšen osip starejših kolegov, ki sčasoma opustijo set lajf in se preusmerijo drugam. Ali pa vsaj zmanjšajo število filmskih projektov, ki jih sprejemajo le še kot sekundaren vir zaslužka.
In kam pokazati s prstom? Koga okriviti za razmere dela v filmu, ki so nekje na meji zakonitega? Sogovorniki so poudarili, da ta narativa nima hollywoodskega konca. Ni nekega zlobnega producenta, ki na veliko profitira od večmilijonskih profitov distribucije slovenskega filma in se okorišča na račun težkih razmer na setih, niti se filmske delavke, kot so nam povedale, ne počutijo kot žrtve sistema. Nekako vsi poskušajo z minimalnim denarjem, ki ga filmu nameni država, pregurati in delati filme, ker jih imajo radi. Teoretično bi torej več keša za film lahko pomenilo več snemalnih dni in manj ur dela na dan. Je pa 12- ali večurni delovnik tako zakoreninjen in samoumeven v set lajfu večine držav in produkcij po svetu, da si je krajšega po toliko desetletjih težko predstavljati.
Vseeno se medtem, ko slovenski film še bolj hira in so posledično njegove delavke še bolj preobremenjene, med njimi pojavljajo zametki povezovanja za spremembe. Na Društvu slovenskih režiserjev se je oblikovala delovna skupina, ki bo poskušala od-koreniniti trenutne delovne pogoje. Kako, nam je za konec povedal njen vodja, Igor Godina.
Kljub vsem specifikam filmskega seta, je v času, ko se Evropa sprašuje o šesturnem delovniku, morda čas, da tudi set lajf preizpraša svojih dvanajst ur.
Po njem se je potikala Neja.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Super tekst, bi pa opomnil, da v kinematografsko (in drugače) razvitih državah kot sta Danska ali Norveška delajo izključno 8-urne oz. celo 7,5-urne delovnike, tako da tak sistem ni povsem utopičen ali nezamisljiv. Ne pa seveda v Sloveniji, kjer delovni inšpektorat de facto ne obstaja, pravice delavcev pa posledično še manj.
Komentiraj