Branje, ozvočeno

Pravkar slišano je zvočna predelava pesmi Peti del neobjavljene retrosimbolistične pesnitve Etide za molje v žarnicah Tiborja Hrsa Pandurja. Lotevamo se serije zvočnih eksperimentov, zbranih na glasbenem albumu, in pesniške zbirke Poetrix Jake Bergerja - Brgsa, ki pa ju skušamo obravnavati kot celoto. Glasbenik je zvočno predelal pesmi Pandurja, Vesne Liponik, Blaža Božiča, Andreje Štepec, Dejana Kobana, Nine Dragičević, Matjaža Zorca, Ane Pepelnik, Toneta Škrjanca in Gregorja Kosija.

Brgs v zvočnih kompozicijah pesniku ali pesnici odvzame glas in ga prelamlja v vedno manjše enote, ki spominjajo na jecljanje, iz katerega se le redko izluščijo cele besede, s čimer je pesniku oteženo ali odvzeto prav izrekanje v lastnem imenu. Berger pri Pandurju to gesto tako stopnjuje, da se skoraj zdi, da se iz povedanega norčuje. Združi zvoke, ki implicirajo besedo skoraj, s čimer pesnikove besede popolnoma razvrednoti, a naposled prav pretirano ponavljanje in kopičenje delcev izbranega verza tega poudari in mu doda težo, saj se okoli njega odvije celotna kompozicija. Že s prvim posnetkom tako nakaže vprašanje, ki ga je moč zaznati v vseh skladbah - komu pripada avtorstvo končnega dela in v kakšnem odnosu drug z drugim in do pesmi, ki so podvržene predelavam, sta Berger in sodelujoči avtor ali avtorica.

Pesem Blaža Božiča, Epigoni, si v svoji zapisani in neokrnjeni obliki deli naslov z izgubljeno Sofoklejevo dramo. Epigoni so v grški mitologiji potomci herojev, umrlih v bitki za prestol, ki jim je bil po krivici odvzet. Pesem nagovarja dvojnost izraza “pustiti za sabo” – pozabiti podedovano preteklost in ustvariti zapuščino. Nagovarja obteženost posameznika, kraja ali pokrajine s spominom. Upodablja prehod iz prejšnjega v novo življenjsko obdobje z negotovostjo, ali te bo tisto, kar te obtežuje, v njem še spremljalo. Hkrati pa se spominja pretekle naivnosti, ko se človek še upira neizogibnemu podedovanju nekega razočaranja.

Brgs Epigone pretvori v POETRIX 03, v katerem se osredotoči na prostorskost pesmi in njen zven; to je tudi edino delo, ki jo ‒ vsaj v delčku ‒ pospremi klavirska glasba. Kompozicijo vzpostavi, na primer, tako, da iz pesmi izlušči sičnike. Delček neke besede postane ali vsaj spominja na angleško besedo za mir - peace, ki se izmenjuje z besedo sonce, nato pa se kopičenje sičnikov pretvori v ritmično cvrčanje roja komarjev. Zatem se ritem pospeši, značilnosti skladbe pa se stopnjujejo, postajajo invazivnejše, bolj umetne in izgubijo ostanke mimetičnosti, v čemer je mogoče zaznati razpad razumevanja sveta. Brgs sicer vključi nekaj verzov in razkrije, da poslušamo o nekakšnem spominu, o nekem porazu, pri katerem so vpleteni »pogoreli na celi črti«, o nekom, ki razmišlja o svoji zapuščini, ko zazanka stavek »pozoren troši svoje seme«. Vendar na koncu precej preprosto zaključi z »zgodba je edino, kar ostane« in vlije temu stavku precej večji poudarek, kot ga bralka zazna v zapisani pesmi.

Z zvoki, iztrganimi iz govora recitirajočih, Brgs tudi sicer formira prostore, ko zvokom odmerja širino in posledično odboj in odmev, ki implicirata naravo prostora, v katerem ju slišimo. Hkrati iz okruškov besed ustvarja atmosfero, ki reflektira poezijo, nato pa izkušnjo vedno znova sprevrača nazaj v prazno, nezaznamovano sobo ali popolno tišino, ki ne nosi dimenzij in asociacij.

V tem lahko prepoznamo namen izmakniti govor iz utečenih struktur, ki so sprva neumeščene v okolje ali vzdušje, nato pa so s ponavljanjem in stopnjevanjem glasnosti ali odmeva naseljene v območje z novimi konotacijami, ki se ne ujemajo nujno z izvirnim pomenom besed ali njihovih zlogov. Toda Berger se ne zanaša na točno upodobitev atmosfere pesmi ali njenega pomena niti posameznih elementov, ki jih vsebujeta; pogosto raje izpostavi posnetost zvokov in distorzijo, ki jo generira njihov zajem. Ponekod tako izpostavi napake v govoru, kot sta mlaskanje in napačna izgovorjava, drugod pa napake v snemanju govora in drugih zvokov. Slednje je najbolj opazno v zvočni predelavi pesmi Vesne Liponik, v kateri Brgs ne izloči zvokov vetra, ki piha v mikrofon snemalne naprave, temveč prav s tem vzpostavi okolje in povezavo z govorom, v katerem poudari napake in prelome.

Tako ustvari napetost med intimnostjo, ki jo povzroči možnost, da prisluhnemo zvočni krajini poezije nekega avtorja in v nekaterih primerih procesu njihovega ustvarjanja, in občutkom oddaljenosti. Podobno napetost je mogoče zaznati v psihološki krajini, za katero se zdi, da ima poslušalka vpogled vanjo. Ta krajina se sprva sicer kaže kot pesnikova ali pesničina, vendar je Berger tisti, ki jo konstruira, tisti, ki se odziva na prebrano in izlušči zase pomembne dele, s čimer preplete svoj pogled s pogledom pesnice ali pesnika.

Sodelujoči pesniki so pozvani, naj za projekt pripravijo material, ki pa je sam po sebi zaključeno umetniško delo – kar prepoznava tudi Berger, saj zvočno neobdelane izvirnike vključi v knjižno izdajo. Vendar Berger s poezijo, odmerjeno za ta projekt, ne ravna kot z zaokroženim, končanim delom; pa tudi titula avtorja se v tem procesu prenese nanj. Berger je namreč tisti, ki daje pesnikom navodila, kako posneti lasten material, in ki si zamisli še bolj eksplicitno performativne elemente branja, kot sta branje s svinčnikom v ustih ali improvizirano recitiranje, ki ga določajo meti kock.

Natanko to naredi pri pesmi Dejana Kobana Zdrs. V enem samem nezmontiranem posnetku dokumentira Kobanovo improvizacijo, ki očitno deluje bolj kot dokumentacija performansa, saj Brgs v posneti material naknadno ne posega več, pesnik pa sploh ne bere, temveč sproti ustvarja novo. Bolj kot pesem sama pa Bergerja zanima zdrs v osredotočenosti, ki se zgodi v zadnji minuti posnetka.

Berger kot svoje glavno orodje uporablja redukcijo, kar se sprva, če razumemo poezijo kot najbolj izčiščeno formo besedila, morda zdi protislovno. Vendar prav s prenosom v nov medij upraviči svojo intervencijo. Ko se materiala loti z drugimi izraznimi sredstvi, se preizkusi v ponovni vzpostavitvi ravnovesja znotraj sistema, ki je pred njegovo intervencijo že koherentno zaključen. Izbris vsebine, ki je ključna za razumevanje izvirnega umetniškega dela, z odsotnostjo odpre prostor za nove asociacije in interpretacije poslušalke.

Sopostavitev knjige in glasbenega albuma razdeli nastalo delo na dva dela in ga razcepi. V knjigi so poleg celotnih pesmi zbrane tudi transkripcije zvočnih predelav, ki so, v želji, da bi odsevale vzdušje posameznega zvočnega eksperimenta, grafično obdelane. Vendar tudi vizualne intervencije ne upravičujejo te odločitve, saj poslušalka oziroma bralka zazna pesniško zbirko kot podvojitev, kot didaktično potezo. Skladbe komunicirajo predvsem z odsotnostjo, saj je izbris ključen del nove strukture, priloženi izvirni material pa prav to gesto negira, da njen učinek razvodeni.

Obenem pa knjiga, ki je priložena albumu, še bolj poudari izkušnjo branja oziroma recepcije nekega materiala, v tem primeru poezije. Berger tako s pretvorbo v drug znakovni sistem z zvokom predstavi svojo izkušnjo branja oziroma poslušanja izbranih pesmi. Pokaže, kako nekdo, v tem primeru Berger, sliši prebrano, in kaj se v prenosu v nov medij ter recepciji posameznega poslušalca izgubi. Izgubi se predvsem interpretacija, ki jo morda neupravičeno pričakujemo. Brgs s svojo osredotočenostjo na zvočnost govora v remiksih ne izlušči nujno vsebine pesmi, temveč podaljša trajanje svojim prvim vtisom in asociacijam, ki jih poenoti v vzdušje, ali pa razgrne, poudari in potencira svoje zanimanje za napake v zvokih, ki nastanejo ob branju. Njegove interpretacije vsebine ostanejo površinske, ker se z njo v resnici ne ukvarja: ukvarja se s tem, kako pesem zveni, ne pa tudi s tem, kaj sporoča.