Fennesz & Lillevan, Ryoichi Kurokawa

Kino Šiška, 27. 11. 2012

Včeraj se je v Kinu Šiška zgodil otvoritveni dogodek festivala Sonica. Obiskali so nas Ryoichi Kurokawa, Fennesz ter Lillevan. Prvi je audio-vizualni umetnik, preostala dva pa v polje slušno-vidnega vstopata kot tandem – Fennesz je priznani laptop muzikant, Lillevan pa se ukvarja izključno z vizualizacijami. Z glasbene, vizualne in prav tako audio-vizualne perspektive sta nastopa obetala nekaj popolnoma različnega. Kurokawa dela za Japonce tisto značilno hladno, digitalno, pod pravimi koti rezano glitch-tech-eksperimentalno elektroniko. Njegove vizualije se prav tako sučejo v polju digitalnega hladu, in sicer gre za okostja 3D modelov oziroma tvarin brez tekstur. Interakcija med zvokom in sliko je takojšnja in eksplicitna. Na drugi strani imamo Fennesza, ki analogne inpute procesira digitalno, a izredno organsko. Dinamika komadov je počasna in ne vsebuje kakih eksplicitnih ritmov. Lillevan prav tako uporablja video posnetke raznih naravnih pojavov, ne dela v 3D prostoru, prav tako pa ni nobene neposredne interakcije med Fenneszovim zvokom in njegovo sliko. Torej lahko rečemo, da je bil včerajšnji “line-up” izredno dobro izbran, saj sta oba nastopa obetala nekakšno komplementarno dopolnjevanje, čeprav je šlo v osnovi za dve popolnoma različni stvari.

Prvi je na oder stopil Ryoichi Kurokawa. Nastop je začel v okvirih elektro-akustičnega idioma oz. bolj po domače rečeno, šlo je za sonične bombe, ki so se ciklično, a sporadično rojevale in umirale. Surealne teleportacije, ki so se dogajale v glasbi, so se zrcalile na platnu. Ko se je na primer oblak zvočnih zrn začel gostiti in je počasi kulminiral v prej omenjeno sonično bombo, je sledil hipni preskok iz te zrnate puščave v nekakšen vakuum, kjer je sameval skupek sinusoid. Te surealne in abstraktne zvočne teleportacije pa v elektro-akustični glasbi spremlja tudi dejansko prostorsko premetavanje zvoka, ki presega stereo omejitev levo-desno. Zato je seveda potrebno večkanalno ozvočenje in temu primerno mora biti narejena tudi glasba. In ravno takrat, ko sem začel pogrešati 3., 4. in 16. zvočnik, se je glasba preselila v neke ustaljene okvire japonske glitch-tech-eksperimentale. S tem je glasba dobila hud “robo-groove”, cena tega ritmičnega užitka pa je bila redukcija poprej izredno eklektične in popolnoma nepredvidljive zvočne slike na nek ustaljen in predvidljiv arzenal zvokov iz sveta - v navednicah - “mikro čip industrije”. Vizualije so ob vsem tem seveda pridno spremljale dogajanje, se krotovičile na mastne base, prebavljale te in one udarce in se skratka izredno organsko odzivale na zvočne dražljaje. Sami “particle” sistemi, ki so tvorili jedro vidnega, so bili sicer precej togi, organski so bili le odzivi na določene glasbene elemente. Občudovali pa smo lahko tudi direktno vizualizacijo zvoka, in sicer prepletanje različnih sinusov, ki so nepogrešljiv element basovskega zvočnega oddelka. Zdelo se je, da v sliko posega tudi frekvenčna reprezentacija zvoka, ki pa, za razliko od časovne, ne tvori “waveformov”, ampak frekvenčni spekter. Gre za ogromno število podatkov, ki lahko v samo geometrijo posegajo izredno subtilno, a prepričljivo. Če si na primer predstavljate kroglo, ki je sestavljena iz stoterih ali celo tisočerih delcev, potem frekvenčna prezentacija zvoka zagotavlja dovolj podatkov, da se vsakemu od teh delcev spreminjajo koordinate glede na jakost posamičnih frekvenc v celotnem spektru. To ustvarja neko ekstra brbotanje geometrije, ki pa je smiselno, saj je diktirano s strani zvoka prav na tej mikro ravni.

»Japanac« je bil na kratko povedano odličen. V kolikor dobro prebavljate hladno digitalno glasbo, sestavljeno iz ravnih linij, je bil to nastop, ki ga vsekakor niste smeli zamuditi. Potarnal bi le nad slabo izkoriščenim 3D prostorom, saj se kamera oz. naš prvoosebni pogled v 3D prostor ni premikal. Če bi kamera potovala, torej “muvala” po “beatih”, “zoom-ala” noter ven, počasi potovala okoli objektov, medtem ko bi le-te trgalo od glasbe, bi bila lahko zadeva še bolj zanimiva. Prav tako bi se dalo s samo obliko in velikostjo “particlov” doseči še mnogotere zanimive efekte. Lahko pa tudi, da je ravno ta minimalizem, glede na glasbo, dosegel najboljši efekt. Skratka, Japanac legenda!

In že sta bila na vrsti Fennesz in Lillevan. Fennesz je seveda, tako kot se za njegove solo nastope spodobi, brenkal na čustvene strune bolj sentimentalne publike. Peljal nas je v milozvočja ekstatične blaženosti ter nato na izredno prefinjen način vrgel v delikatno centrifugo hrupne pralnice. Ta delikatnost je bila, žal, zopet precej zabrisana v akustično problematični dvorani Kina Šiška. Na tišjih delih je bil zvok odličen, ko pa se je spekter nasičil v hrupni maniri in je narasla jakost,  je zvok izgubil tisto definicijo, ki jo predpostavlja prvovrstna izkušnja Fenneszovega “sounda”. Kljub temu zadeva ni bila preveč moteča, tako da se je dalo uživati v unikatni zvočni paleti tega dunajskega čarodeja. Tako kot pred leti v Stari elektrarni, je Fennesz tudi tokrat izredno veliko igral na kitaro. Kitarski vložki so spominjali na Neila Younga, in sicer natančneje soundtrack Dead Man. Fennesz sicer ni Neil Young, upravlja pa seveda vesoljsko ladjo znotraj svojega laptopa, s katero klasične akorde spravi na “fokin next level”. Le ti so včeraj postali kristalna sonična močvirja, v katerih so se namakale duše poslušalcev. Fenči, radi te mamo!

Na nekem čustvenem nivoju so vizualizacije Lillevana načeloma sicer pasale k glasbi, a je bila zadeva narejena tako površno in “cheezy”, da zadeva ni imela neke presežne dodatne vrednosti. Sinestezija je bila sicer prisotna na trenutke, po večini pa je video služil le kot neko ozadje. Po mojem mnenju je šlo za nepotrebno in popolnoma pretirano plastenje posnetkov, posledica plastenja preko različnih algoritmov pa so bile izredno neprimerne barve, ki so se ob tem pojavljale. Lillevan je imel sicer čudovite sample, posnetke nekih naravnih pojavov, ko pa je vse te posnetke začel metati enega čez drugega, je zadeva dobila smisel le še na trenutke. Včasih sta se maska ene video plasti in tekstura druge izredno lepo ujeli, a takih trenutkov je bilo premalo. Poleg tega je bila slika popolnoma “spikslana”, kar je bilo izredno moteče v sprednjih vrstah. Slika tudi ni sledila spremembam v glasbi, saj se je eden in isti motiv oz. neke vrste kader raztezal čez na primer dva popolnoma različna glasbena dela. Prisotnost Lillevana je bila zato za moje pojme odvečna – v kolikor bi doma skrbno pripravil video in ga na koncertu enostavno samo predvajal, bi ta prav gotovo bolje funkcioniral. Tako pa je bil prav ta živ element kontraproduktiven živemu nastopu. Ko sem pred leti gledal Fennesza v Budimpešti in so se v ozadju samo predvajali posnetki Jona Wozencrofta, uradnega fotografa založbe Touch, je video funkcioniral mnogo bolje.

Navkljub pritoževanjem me je otvoritveni dogodek festivala Sonica izredno navdušil.