(Psihološki) zakon in (družbeni) red
V Sloveniji se je danes težko izobraziti za poklic psihologinje. Če bodoča študentka ni ravno zlata maturantka in če ne more ali ne želi plačati visoke šolnine, je študij psihologije zanjo praktično nedosegljiv. Omejitve vpisa so tako na ljubljanskem kot mariborskem oddelku za psihologijo že nekaj let izjemno visoke in zato ne preseneča, da je bilo v tem obdobju ustanovljeno tudi zajetno število novih programov študija psihologije in psihologiji podobnih smeri. Vsi na zasebnih visoko- in višješolskih zavodih.
Tako je bilo na dveh zasebnih fakultetah, ljubljanski podružnici avstrijske Univerze Sigmunda Freuda in DOBA fakulteti, za vpis v tekočem študijskem letu na programu psihologije razpisanih več vpisnih mest kot na obeh javnih zavodih, ki prav tako izvajata študij psihologije, skupaj. Univerza Sigmunda Freuda je razpisala 50 vpisnih mest, DOBA pa 150. Za primerjavo, mariborska in ljubljanska filozofska fakulteta sta skupaj razpisali 95 vpisnih mest.
Medtem je bil novembra lani Oddelku za psihologijo Univerze v Ljubljani posredovan dopis Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, naslovljen na Univerzo v Ljubljani, v katerem ministrstvo univerzo poziva, naj ta zmanjša število vpisnih mest na programih z velikim številom nezaposlenih diplomantk. Kot eden takih programov je bila, kot kaže, prepoznana tudi psihologija.
Študij psihologije se s tem privatizira, postaja vse manj dostopen in dosegljiv le zelo zamejenemu delu bodočih študentk. Nadaljevanje počasnega pretakanja vpisnih mest za študij psihologije iz javnih v zasebne zavode pa za posledico verjetno ne bo imelo le povečevanje deleža vpisnih mest na zasebnih programih, pač pa tudi vse težjo dostopnost in hkratno finančno slabitev programov na javnih zavodih.
PSIHOLOŠKI ZAKON
Društvo psihologov Slovenije, največje strokovno združenje psihologinj pri nas, kot eno poglavitnih težav psihološkega ceha razume po njihovem ohlapno in le delno zakonsko regulacijo psihološkega poklica. Stanje si že vse od leta 1991 prizadevajo urediti z Zakonom o psihološki dejavnosti, s katerim želijo predvsem poenotiti izvajanje pripravništev in vpeljati sistem licenc. V posodobljenem predlogu zakona iz leta 2017, ki so nam ga iz društva posredovali, je predvidena ustanovitev Zbornice psihologov Slovenije. Ta bi kot krovna poklicna organizacija določala merila strokovnosti in znanstvene podkrepljenosti psihološkega dela v vseh dejavnostih in izvajala nadzor nad njihovim upoštevanjem. Zbornica bi podeljevala licence: nekakšno dovoljenje za samostojno opravljanje psihološke dejavnosti. Kot pogoj za pridobitev licence bo zahtevan naziv magistrice psihologije, zaključeno enoletno pripravništvo in opravljen strokovni izpit.
Če povemo nekoliko bolj slikovito, si strokovno združenje psihologinj prizadeva opredeliti in uzakoniti nekakšno uradno psihologijo. Na podlagi te bi določali, kakšno metodologijo mora pri svojem delu uporabljati psihologinja, kateri teoretski pristopi so znanstveni in kakšna psihološka praksa je dovolj strokovna. S tem bi, po mnenju Društva psihologov Slovenije, zagotovili znanstveno, strokovno, etično in družbeno odgovorno delovanje psihologinj ter disciplinirali vznikajoče zasebne študijske programe psihologije, saj bi bile tudi njihove diplomantke primorane za samostojno opravljanje psihološke dejavnosti opraviti strokovni izpit pod vsebinskim nadzorom Zbornice.
Z Društvom psihologov Slovenije delimo prepričanje, da je duševno zdravje resna stvar. Dvomimo pa, da etična in družbeno odgovorna psihologija nastopi kot posledica piflanja načel etičnega kodeksa, izključevanja gnilih jabolk ali neumornega zarisovanja meja med tistimi v in drugimi izven centra, znotraj katerega se producira znanstvena psihološka vednost. Zato nas zanima, katera je tista psihologija, ki jo razumejo kot znanstveno in zato edino legitimno psihološko prakso.
DRUŽBENI RED
Model psihologije, ki se ga poučuje na oddelkih za psihologijo mariborske in ljubljanske filozofske fakultete, je v največji meri prevzet iz ameriškega okolja, ima jasno zamejen objekt preučevanja – to je v psihologiji posameznica – in sledi pozitivističnemu modelu znanosti. S tem predpostavlja obstoj objektivnih zakonitosti človeške duševnosti. Naloga znanstvene psihologije tako postane zbiranje in analiza kvantitativnih podatkov o tej duševnosti, ter odkrivanje in popisovanje domnevno objektivnih psiholoških zakonitosti. Pri tem posnema metodologijo naravoslovnih znanosti in za spoznavanje uporablja metode, kot sta psihološki eksperiment in korelacijska študija. V nadaljevanju bomo tako psihologijo imenovale mainstream psihologija.
Za mainstream psihologijo je bolj kot teoretska sklenjenost značilen soobstoj raznolikih, včasih nepovezanih in ne redko medsebojno izključujočih se teorij, med katerimi velja soglasje o skupni metodologiji. Bolj kot na razumevanju psiholoških pojavov mainstream psihologija svojo pozicijo znotraj znanosti utemeljuje z uporabnostjo svojih spoznanj. A zakaj je mainstream psihologija tako zelo uporabna?
Odgovor se skriva v njeni produktivnosti ali drugače, v zagotovilu, da bo zanesljivo, učinkovito in na znanstven način izmerila psihološko kvaliteto posameznic in razlike med njimi. Ta produktivnost se nam jasno pokaže, če si pobližje ogledamo katerega od psiholoških konceptov. Za primer vzemimo enega najbolj široko uporabljenih, to je petfaktorski model osebnosti. Kot nam pove že samo ime, v primeru petfaktorskega modela osebnost posameznice določimo kot njeno pozicijo na petih dimenzijah. Te so oblikovane kot kontinuumi med dvema skrajnostima: introvertnosti in ekstravertnosti, nevroticizma in čustvene stabilnosti, visoke in nizke sprejemljivosti, visoke in nizke vestnosti ter visoke in nizke odprtosti.
Jasno je, da nam uvrstitev posameznice na določeno točko med visoko in nizko vestnostjo glede na ostale, njej primerljive posameznice, ne pove ničesar o tem, kakšna je kot oseba, nudi pa nam pomembno informacijo o njeni družbeni koristnosti. Že iz samih poimenovanj dimenzij je enostavno razbrati, kateri od obeh polov posamezne dimenzije predstavlja višjo in kateri nižjo koristnost za kapitalistično družbeno ureditev. Ravno v tem, da koncept osebnosti ne pove ničesar o tem, kdo si, pač pa veliko o tem, kako koristna si lahko, tiči njegova uporabnost.
Ko vam na razgovoru za službo kadrovska psihologinja pod nos pomoli vprašalnik osebnosti, je ne zanima, kakšna je vaša osebnost ali kdo ste. Merski pripomoček, s katerim bi bilo mogoče dejansko ugotoviti edinstvenost osebnosti vsake posameznice, bi bil, četudi bi obstajal, neuporaben. Tisto, kar psihologinjo na zaposlitvenem intervjuju zanima, je, ali ste zmožne prepoznati, kakšno vedenje se v delovnem kontekstu od vas pričakuje in ali ste se tem pričakovanjem pripravljene prostovoljno podrediti. Največjo koristnost bodo pri tem izkazale kandidatke, ki bodo ta pričakovanja ponotranjile do mere, da jih bodo same spontano prepoznale kot del lastne osebnosti.
Taki psihologiji se kapitalistični družbeni red kaže kot druga narava. Kot statična in večna neodvisna spremenljivka. Njen vpliv na človeško duševnost sicer tu in tam priznava, a je ne teoretizira. S tem nekoristnost posameznice za kapitalistični družbeni red, ki jo prepozna v nezmožnosti ali zavrnitvi podreditve zahtevi po produktivnosti, prav tako razume kot stvar njene individualne psihologije. S tem v ozki mainstream psihološki logiki razredni antagonizmi, sistemski rasizem in seksizem niso mogoči. Vsakokratna spodletela podreditev logiki produktivnosti, torej kapitalistični logiki, se reinterpretira kot psihološki deficit, ki ga lahko posameznica z delom na sebi zmanjša in s tem poveča svojo kompetentnost. Če je deficit tako velik, da preraste kar v psihološki defekt, pa za ponovno vključitev v produktivno družbo posameznica potrebuje pomoč psihologinje, ki je strokovno izšolana za popravljanje takih defektov. Si tako psihologijo res želimo uzakoniti?
Čeprav se mainstream psihologija predvsem njenim nosilkam kaže kot univerzalna, še zdaleč ni edini zamisljivi model oblikovanja spoznanj o človeški psihi. Hkrati tudi ni edini realno obstoječi v slovenskem prostoru. Že od začetkov sedemdesetih let je, čeprav na margini in zgolj v obliki dela ter prispevkov malega števila posameznih psihologinj, prisotna kritična psihologija. Ta označuje raznolike pristope k raziskovanju duševnosti, ki jim je skupno, da psihologije ne razumejo kot kopičenja empirično preverljivih dejstev, pač pa kot emancipatorno in družbeno kritično vedo, ki v središče svoje analize postavlja razmerja družbene moči in njihovo zvezanost s psihičnimi stanji posameznic.
V slovenskem prostoru so tako prisotne kritično-teoretske refleksije psihološke epistemologije, poskusi vpeljave kvalitativnih metod in diskurzivne analize v psihološko raziskovanje ter zgodovina zametkov gibanj za deinstitucionalizacijo in zagotavljanje skupnostne psihosocialne skrbi in oskrbe. V zadnjih letih deluje tudi samoorganiziran bralni krožek kritične psihologije, ki študentkam omogoča spoznavanje s kritično psihološko literaturo, ki je iz formalnega študija sistematično izpuščena. Prav tako pa predstavlja pomembno skupnost mladih kritičnih psihologinj. Del te skupnosti ustvarja tudi oddajo Psihoteka na Radiu študent.
Drugačna, emancipatorna psihologija torej obstaja in izhod iz ujetosti v produktivistično logiko kapitalizma je tudi znotraj psihologije mogoč. Pred mladimi psihologinjami je pomembna naloga poskrbeti za ohranitev javnega študija in obnovitev njegove dostopnosti. A tudi in predvsem javni študij psihologije potrebuje kritično refleksijo in institucionalno prepoznanje marginalnih psiholoških miselnih tokov, s tem pa tudi marginalnih izkušenj in glasov žensk, delavk, žrtev kolonializma in neokolonializma ter totalnih institucij, kot so psihiatrične bolnišnice ali zapori. Šele upoštevanje teh življenjskih izkušenj in razumevanje vzroka njihovega zatiranja bo akademski psihologiji omogočilo mišljenje izven ozkih okvirjev predpostavljene normalnosti družbenega reda in težnje po zviševanju produktivnosti. Etično in družbeno odgovorno ravnanje v psihologiji je lahko le rezultat vsakokratnega preizpraševanja družbene funkcije lastne prakse in še zdaleč ne nastopi kot naravna posledica zakonskega reguliranja. Odgovornost študentk je zahtevati vključevanje kritike mainstream psihologije v naše izobraževanje.
Zakon je kršila vajenka Marja, red ji je pomagala kaliti Hana.
O zgodovini kritične psihologije na slovenskem lahko berete v članku Mirjane Ule in Metke Mencin Čeplak.
Premislekov o tem, kaj je psihologija, bodo do nedelje, 20. 2., veseli pri študentski psihološki reviji Pan!ka.
Foto: Art in Embassies – Mica Still, They wait for me to wake, 2008 by US Embassy New Zealand
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Mene pa zanima, ali bi se avtorica prispevka zdravila pri zdravniku, katerega prakse Zdravniška zbornica ne priznava kot strokovno in znanstveno utemeljene.
To, da je nekaj v praksi in ima pečat zdravniške zbornice, ne pomeni, da je avtomatično dobro za zdravje. Sploh pa ne pomeni, da je kakorkoli znanstveno utemeljeno. Utegne biti, da je v večini primerov celo obratno. Po številčnosti primerov neustreznih praks, ki jih izvaja medinska stroka, velja staviti na to. Sicer pa glej:
https://www.globalresearch.ca/medical-error-third-leading-cause-death-us...
Če imate nekoliko domišljije, v navezavi na trenutni svetovno-družbeni kontekst. V normalnih pogojih malo manjšega pranja mozga, je zamik pri prepoznavanju prej neindiciranih škodljivih učinkov nekega zdravila približno 4 leta (mediana). Govorimo o zdravilih, ki so bila uradno prepoznana in odobrena, torej so v osnovi morala prestati klinične teste. Če so jih in kako. Kar za t.i. cepiva trenutno nikakor ne drži.
1 tretjina zdravil od 2001 do 2010 je bila odstavljena, čeprav so bila zdravila že odobrena, na trgu in v uporabi.
https://www.npr.org/sections/health-shots/2017/05/09/527575055/one-third...
Za več navdihov in uvidov priporočam ne tako sveže delo:
https://en.wikipedia.org/wiki/Ivan_Illich#Medical_Nemesis
Sicer pa v kontekstu psihiatrije poglejte arbitrarnost določanja patoloških sindromov in probleme pri uniformni anamnezi. Tudi mnoštvo zelo poljubnih podvrst psihopatalogij, ki se množijo z vsakim letom. V ameriki je človek v nekaterih državah dolžan ob drugem dodatnem posvetu sporočiti izvid prvega, kar nima nikakršnega smisla, če želi človek iskreno mnenje drugega specialista. Edino iz pravnega vidika zaščite obeh zdravnikov.
Nasplošno v strukturi regulatornih organov in zdravniškega ceha predpisane prakse obstajajo, da se jim v veliki večini primerov slepo sledi. Če ne delujejo, so pač "najboljše kar poznamo" in dajajo teatralen vtis, da se na nečem dela. Tudi če imajo v učinkih diametralno obraten vpliv na zdravje, se veselo izvajajo in so spodbujane. Primer mamografija in zgodnje prepoznavanje raka na dojkah ali obsevanje za rakave bolnike. To se vse izvaja ne glede na že dostopno znanost in vedenje o rakotvornosti ter dejanskih učinkovitih terapijah. Zakaj? Ker so alternative mnogokrat ali skozi nemogoče logične akrobacije potisnjene ob rob ali potlačene kot katerikoli označevalec, ki jih lahko v splošnem jeziku diskreditira. Še lažje pa je reči, da nekaj ni strokovno utemeljeno in priznano pa smo opravili izpit.
Ne vem, ali je to odgovor avtorice prispevka in tudi ni neposreden odgovor na moje vprašanje, ki se je nanašalo na konkretno ravnanje in ne na neko splošno mnenje (gre za razliko med besedami in dejanji).
Ampak kakorkoli, predpisane prakse ne obstajajo zato, da se jim slepo sledi. Niti ni res, da strokovna javnost do predpisanih praks ni kritična. Kako pa bi sicer vedeli, da je s temi praksami karkoli narobe, če ne zaradi delovanja zdravnikov in druge stroke? Menda ne zaradi stroke, ki ne sledi uradni znanosti? Predpisane prakse obstajajo zato, da zmanjšajo strokovne napake. To ne pomeni, da strokovnih napak ne bo ali pa da jih ne bo ravno zaradi teh priporočil - seveda bodo. Kako jih vendar ne bi bilo, če pa ta priporočila imamo? Ampak ta strokovna priporočila so bila utemeljena v stroki in na dokazih. In obratno, za priporočila in prakse zdravnikov (in drugih strokovnjakov), ki niso utemeljena na priporočilih strokovnih združenj se lahko vprašamo: na čem pa so potem utemeljena, če ne na konsenzu stroke (ki je utemeljen na znanosti)?
Strinjam se, da obstoj strokovnih združenj upočasnjuje vpeljavo sprememb pri nekaterih praksah zdravljenja, npr. pri ukinitvi praks, ki so lahko škodljive. Ampak to je pač posledica rigidnosti sistema, ki ne more na vsakokratno posamezno raziskavo vedno znova spremeniti smernic in postopkov zdravljenja. Vprašanje ni, ali imajo sistemi, ki temeljijo na strokovnih združenjih, pomanjkljivosti. Vprašanje je, ali bi bilo bolje, da imamo sistem, ki ne temelji na strokovnih združenjih? Ali bi bilo bolje, da imamo zdravnike brez licenc? Ali je bolje stanje tako kot je v psihološki in psihoterapevtski stroki, kjer se lahko vsakdo okliče za psihoterapevta ne glede na izobrazbo?
Uporabnik storitev se v vsakem primeru lahko odloči za zdravljenje izven uradne medicine ali za odklonitev zdravljenja/diagnostičnih postopkov.
Glede slepega sledenja praksam in logičnih akrobacijah pri argumentiranju: tudi sam sem naletel na take prakse in tudi sam sem se pogovarjal z zdravniki, ki mi niso znali pojasniti, zakaj predpisujejo določeno zdravilo tako pogosto, če pa ima določene precej hude stranske učinke (in ni šlo za psihoaktivna zdravila). Tu gre po moje za več problemov. Prvič, posamezen zdravnik ne more spremljati vseh dognanj stroke in zato lahko deluje v skladu z zastarelimi praksami (ki pa so vendarle nekoč bile strokovno utemeljene na podlagi zbranih dokazov). Drugič, tudi če je nek zdravnik kritičen do določene terapije, je ne more in ne sme samovoljno spreminjati, ker ne moremo vedeti, ali je takšna terapija strokovno utemeljena. Lahko je, lahko ni. Tretjič, če sledimo nekim predpisom, smernicam, smo nagnjeni k temu, da opravičujemo svoja dejanja. Pa ne velja to samo za zdravnike, ampak velja za vsakega posameznika v vsakršni situaciji. Zdravnik, ki sledi nekim smernicam, bo poskušal najti logično razlago, zakaj jim sledi, četudi prave razlage (tj. tiste, na kateri je strokovno združenje utemeljilo smernico) ne pozna.
Avtorju zgornjega komentarja bi priporočal malo manj pokroviteljskega odnosa do drugih, skozi svoj komentar je namreč navrgel nekaj slamnatih mož, ki so ogromna ekstrapolacija mojega komentarja in namigujejo, da sam (ali pa kdorkoli, ki se z mano strinja) nisem na enak način kritičen do psihološke ali zdravstvene stroke.
Mimogrede, ni vedno res, da se število psihopatoloških diagnoz vedno množi. Resda se še vedno arbitrarno spreminjajo, ampak gredo tudi v smer združevanja diagnoz (npr. tipičen primer je shizofrenija, ki je več ne ločimo na več podvrst, razvoj diagnostike gre tudi v smeri prepoznavanja dimenzij, pri čemer lahko v okviru posamezne dimenzije uvrstimo več obstoječih diagnoz, kar seveda pomeni, da diagnostični sistem postaja bolj parsimoničen).
Glede prvega linka. V njem piše:
"Medical error has been defined as an unintended act (either of omission or commission) or one that does not achieve its intended outcome,[3] the failure of a planned action to be completed as intended (an error of execution), the use of a wrong plan to achieve an aim (an error of planning),[4] or a deviation from the process of care that may or may not cause harm to the patient."
Torej, medicinska napaka ne pomeni nujno, da gre za napako, ki je posledica sledenja strokovnim smernicam, lahko gre tudi obratno. Tudi v medijih so precej bolj odmevni in pogosti primeri, ko bi zdravniki nekaj morali storiti (v skladu s stroko in znanjem), pa tega niso storili.
Lahko bi seveda naštevali konkretne primere slabih praks, ki jih zdravniška stroka promovira, zgoraj je omenjena mamografija, eden najbolj ravzpitih primerov je bila lobotomija, najde se jih veliko. Bistveno več pa je primerov, ko je vpeljava nove prakse rešila mnogo življenj.
No, kadar gre pa za ukinitev določene terapije ali diagnostičnega postopka, je pa stvar malo bolj zapletena. Kadar stroka spozna, da določen terapevtski/diagnostični postopek ni uporaben ali pa je celo škodljiv, hkrati pa ni na voljo alternativnih postopkov, bo zaradi pritiskov pacientov še vedno ponujala te postopke. Primerov je več: za določene tumorje onkologi priporočajo samo spremljanje, kar pa veliko pacientov spravi v anksioznost. Zato onkologi ponudijo tudi alternativo, npr. aktivno odstranitev tumorja, ki pa lahko povzroči veliko drugih težav (npr. potrebo po nadomestnem hormonskem zdravljenju). Po drugi strani pa se nekateri presejalni testi za raka ponekod ukinjajo, npr. v Avstraliji ne izvajajo več rutinskih presejalnih pregledov prostate, ker so ti tumorji tako pogosto benigni, da njihovo odstranjevanje pogosto povzroča več škode kot koristi. Ampak velja, da so se ti pregledi tako vpeljali kot ukinili na podlagi priporočil stroke.
Mislim pa tudi, da medicinska stroka precej dobro ve, katera zdravila so bila uvedena in nato ukinjena, saj jih je sama uvedla, pridobila dodatne dokaze o njihovi (ne)učinkovitosti/škodljivosti, in jih nato ukinila. Namigovanje, da stroka ne ve, kaj dela, je torej smešno.
Konkretna dejanja so posledica splošnih mnenj, ki jih človek pridobi preko konkretnih izkušenj.
Problem je, ker argument strokovnosti deluje obratno in hierarhično in kot sami opazite, pogosto ne glede na izkušnje. Predpisane prakse v medicini po drugi svetovni vojni v efektu obstajajo zato da ščitijo zdravnika, ne glede na njegovo znanje. Še v obdobju pred drugo svetovno vojno je bila kultura zdravljenja bolj heterogena, tudi alopati so se zanimali za naturopatijo in homeopatijo, posamezne medicinske kulture so imele izrazite specifike z različnimi poudarki na posameznih organih. Skratka, obstajala je odprta kultura in tekoča kultura dialoga, zaradi poudarka na splošnosti in celovitosti zdravljenja. Povojno obdobje je čas reorganizacije, ko se poudarja homogenizacijo pristopov, zadnje dekade živite v vzporednem svetu, v skrajno bolj mitologizirani resničnosti, nastop vročih medijev, zanik literarne kulture itd. Podspecializacije, t.i. "kompartmèntalizacija", ne samo v medicinskih vedah.
Vse kar naštevate izhaja iz avtoritativnega argumenta stroke. Če niste spremljali prej, smo v zadnjih dveh letih odprto v svetovnem merilu priče zavajanju in podrejanju v medicinski t.i. znanosti. Ravno na podlagi argumenta strokovnosti. Češ, stroka ve kaj dela, zaupajmo ji. TO je smešno. Stroka, še posebej pa medicinska stroka, operira v parcialnih modelih, ki jih diktirajo po veliki večini interesi trga oz. moda. Vprašajte bilokaterega zdravnika, če ne po parih, pa po desetih letih po študiju glede nečesa, kar se je "učil za izpit". V najslabšem primeru bo vedel kje pobrskati za ponujenim odgovorom, pobrskal bo pa seveda pri aktualnem pravovernem strokovnem mnenju. Shizofrenija ima veliko dimenzij, ja. Če se nekaj ne sklada s "konsenzom", tudi če je bolj skladno s smiselno razlago, je "pavšalno", "ne vemo še dovolj" (tudi če obstaja mnoštvo dokazov v prid in majhna kopica proti), "nismo dovolj kompetentni", "stvari so zapletene", "počakajmo še malo". Človek pa se lahko zdravi drugje, seveda, vendar spet popolnoma na lasten račun, po lastnih zmožnostih in znanju, kar je mogoče vsaj ena korist pri vsem skupaj. Včasih je časa za raziskovanje dovolj, vendar lahko velikokrat agonija bolezni privede do skrajnih rešitev. Imamo pač takšno medicino kot nam je dana v sistemu v katerem živimo. Če nas ekonomski sistem postopoma ubija, duševno in fizično, vidimo vzporednice v uradni medicini.
Dejanski relevantni pritiski na stroko izhajajo predvsem od zunaj oz. iz podtalja ali sorodnih znanstvenih področij, ki nimajo neposredne soudeležbe pri prodaji novih zdravil. Sicer pa nekateri manj ugledni in bolj uvidevni zdravniki ustrežejo tako, da so na skrivaj, na prošnjo manj potrpežljivih pacientov, ki se radi pozanimajo glede svojega zdravstvenega stanja na lastno roko, nič več kot dilerji za zdravila na recept. Če nimajo sreče srečanja takšnega uvidevnega zdravnika, se ponavadi srečajo z agresijo v besedah in v dejanju (tj. z "zdravljenjem").
Omenjena hormonska terapija bi bila v primeru raka neinvazivna in učinkovita, če bi bili uporabljeni zaščitni hormoni (ki nasprotujejo degenerativnih stanjem) uporabljeni smiselno, torej z razlogom. Medtem se podaja pacientom estrogene, ker je (vzdih) taka uveljavljena praksa, čeprav so estrogeni mimogrede na listi kancerogenov, poleg tega imajo obsežno dokumentirane razsežne metabolične poti po katerih škodujejo, povzročajo vnetne odzive in tako naprej. Statistika obolevnosti in smrti se prenese v smrti srčno-žilnih bolezni. Pravzaprav kamorkoli pogledate so vse zdravniške prakse obrnjene na glavo (če je njihov namen res zdravljenje). Torej konkretni primeri postanejo v bistvu kar celotno polje. "Delamo kar moremo", "stvari so zapletene"... Edina omembe vredna veja medicine, ki pride na misel glede izpolnjevanja svojega poslanstva je travmatologija.
Pravite, da so zdravniki žrtve pritiskov pacientov, ki zahtevajo zdravljenje. Če so že v pasivni vlogi, ki mora potrpeti, jih ne zanima kako, "dajte mi najboljše kar imate, saj zaupam vaši strokovnosti". Kdo je žrtev? Alternativ je vedno nešteto, vendar je izbira omejena. Tudi če obstajajo smiselne alternative, ampak so arbitrarno prepoznane kot nesmiselne, ker še niso v naboru praks, jih zdravnik težko uporabi. Tvegal bo svojo strokovnost. Zdravnik, zaradi tega, ker ga prakse omejujejo (zaradi pritiskov od zgoraj) ponudi lahko edino tisto kar mu omogoča polje gibanja. Ne glede na njegovo znanje ali vestnost (če je že tak, vedoželjen ali vedoželjna). Kakšen drug specialist druge veje pa težko uradno in neposredno poda formalno kakršnokoli lastno mnenje, tudi če ima znanje za to. Zakaj? Aja..
Nažalost, vi ne mislite, da "stroka precej dobro ve", ampak domnevate, zaupate, predpostavljate. To da nekaj obstaja v besedah, ne pomeni, da obstaja v dejanju. Zato odgovarjam. Stroka so posamezniki, ki so vpeti v konstelacijo odnosov, ki so podlaga za njihovo ravnanje. Velika večina slepo zaupa, ker je tako sestavljena arhitektura sistema, nekateri so ujetniki, nekateri so naveličani in samo opravljajo svoje delo. Spet nekateri posamezniki pa so v kontekstu, o katerem govorimo drugačni, vendar so to izjeme, ki potrjujejo pravilo. V bistvu je tukaj strokovno mnenje dobro sidrišče, da vidimo, česa ne delati. Edino v tem smislu ima trenutno medicinska strokovnost neko pozitivno vlogo, vendar verjemite, da je konstantni junaški antagonizem lahko tudi škodljiv zdravju.
Bom še enkrat vprašal: ali bi bilo torej bolje, da strokovnih združenj/smernic/sistema licenc nimamo?
Strokovna združenja, smernice, sistem licenc ne smejo ustvarjati oligopola, kar je verjetno ena poant zgornjega prispevka. Sploh pa omenjena združenja ne smejo kakorkoli nakazovati, naslanjajoč se izključno samo na argument lastne strokovnosti.
Drug Money: FDA Depends on Industry Funding; Money Comes with “Strings Attached”
https://www.pogo.org/investigation/2016/12/fda-depends-on-industry-fundi...
Is Medicine Overrated?
https://blogs.scientificamerican.com/cross-check/is-medicine-overrated/
Medical Nihilism
https://global.oup.com/academic/product/medical-nihilism-9780198747048?c...
"...Modern medicine gets too much credit for boosting average life spans, according to Stegenga. He cites evidence compiled by scholar/physician Thomas McKeown in the 1970s that increased longevity results less from vaccines, antibiotics and other medical advances than from improved standards of living, nutrition, water treatment and sanitation. McKeown’s work remains influential in spite of criticism. Moreover, health-care providers routinely violate the Hippocratic decree to do no harm. A 2013 study estimated that more than 400,000 “preventable hospital-caused deaths” occur in the U.S. every year, and as many as 8 million patients suffer “serious harm.”
Itak pa nič ne bojte, trenutni učinki agende iz Davosa povzročajo še dokončno averzijo v smeri zdravstvenega sistema kot ga poznamo. Kolikor zaupanja je še preostalo, se bo skozi proces planiranega razdiranja ekonomske slike sveta preusmerilo v neke nove modele. Samo kar je pripravljeno ne izgleda nič bistveno bolje, temelji na še večji abstrakciji in kvantizaciji.
5 key trends for the future of healthcare
https://www.weforum.org/agenda/2018/01/this-is-what-the-future-of-health...
Healthcare in 2030: goodbye hospital, hello home-spital
https://www.weforum.org/agenda/2016/11/healthcare-in-2030-goodbye-hospit...
Komentiraj