Laibach: WIR SIND DAS VOLK

Mute Records, 2022

Trboveljska mašinerija provokacije Laibach se očitno ne osvobaja iz svoje že nekaj let trajajoče dramske ere. Letos marca so namreč izdali svojo enajsto ploščo, zbirko zvočnih zapisov iz muzikala Wir Sind Das Volk, ki je svojo odrsko izvedbo 8. februarja 2020 dočakal na odru gledališča HAU, 25. marca letos pa je pri založbi Mute Records izšla tudi plošča.

Glasba / Tolpa bumov

Laibach: The Sound Of Music

Letošnja plošča ne več najnovejše, kljub temu pa silno dobrodošle Laibachove glasbe

Žiga Pucelj

 / 24. 12. 2018

Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so sukala svet v zadnjih taktih hladne vojne, z njo pa je – kot odgovor na polarizirano stanje – vstala industrial glasba. Ta je vztrajno suvala bodala v svet, ki se je krčevito trudil pozabiti grozote in nasilje obeh vojn, saj je nanje konstantno opominjala s simbolizmom, s katerim se je obdajala. Bila je tu, da žge in udriha s svojo provokacijo, to pa je prikladno sovpadalo z ustvarjanjem disidentskih umetnikov, kot je bil Heiner Müller, eden največjih predstavnikov nemške postmoderne drame in ključna osebnost za snovanje albuma. Sodelovanje z dramatikom pa se nikakor ni zgodilo naključno. Kolektiv se je z njim prvič srečal v Berlinu leta 1985, nekaj mesecev po tem, ko je za njegovo predstavo Kvartet pripravil glasbeno spremljavo.

In nič ni bilo čudnega, da pisatelj ob tistem srečanju pozimi leta 1985 ni samo prepoznal skupine, temveč jo je tudi povabil k nadaljnjemu sodelovanju. Žal pa do tega nikoli ni prišlo – zaradi prezgodnje smrti pisatelja leta 1995. Šele po zažigu zastave, ustanovitvi države NSK, odhodu v Severno Korejo in uglasbitvi Nietzschejevega dela Tako je govoril Zaratustra so prejeli vabilo dramaturginje Anje Quickert, vodje Internationale Heiner Müller Gesellschaft, da za zbrana Müllerjeva besedila ustvarijo glasbeno spremljavo. Po njeni presoji je bila njihova vztrajna težnja po tem, da vedno najdejo način, da kritično presojajo politično sfero, ki se je dogajala okrog njih, skladna z držo, nenaklonjeno obema Nemčijama, kasneje pa tudi njeni združitvi.

Glasba / RŠ recenzija

LAIBACH

Zarathustra spregovori, Kino Šiška posluša

Žiga Petrič

 / 12. 12. 2017

Zvočno in slogovno je album Wir Sind Das Volk precej podoben albumu Also sprach Zarathustra, ki ga je kolektiv zasnoval za uprizoritev istoimenske predstave Anton Podbevšek Teatra. Slišimo lahko kompozicijo, v kateri se plete nežna neoklasična formacija, v večini sestavljena iz klavirja in orkestra ter elektronskih pulzov. Prve tri note se slišijo kot začetek himne, a ker pač ne poslušamo Hansa Zimmerja, temveč Laibach, se ta razvije v ambientalen orkestrski pejsaž. Vzdušje kaj kmalu postane primerno mračno, pozdravi nas tudi domač vokal Milana Frasa. 

Kar nekajkrat se na albumu elektronske teksture uležejo med zlitja postindustrial skladanja, ki bi ga lahko celo primerjali s projekti, kot so istoimenska plošča Arce iz leta 2017 ali dela kitajsko-nemške umetnice Pan Daijing. Vsekakor skozi zvočno transformacijo še vedno prepoznamo tisti surov industrijski zven, ki skupino spremlja že toliko časa. Pri projektu se pojavijo s kolektivom tesno povezana imena, kot sta Mina Špiler in Peter Mlakar, med instrumentale pa so vpleteni izseki Müllerjevih besedil. Te v večini prebere in odpoje Katarina Stegnar. Njena nemščina je bodeča in surova, kar odraža okoliščine, v katere so postavljeni liki ženske, ki jih igra.

Najizrazitejši nastop z odlično instrumentalno spremljavo na plošči predstavlja monolog v skladbi Im Herbst 197… starb…. Pripoveduje nam o svojem izgubljenem otroštvu, svoje prijetne otroške spomine pa primerja z grozečimi doživljanji svojega očeta, ki je bil poslan v koncentracijsko taborišče. Kot Ausländer se je čutila odtujena od drugih otrok v Macklenburgu, prav tako pa je distanco čutila do vojne; kakor tudi do nemške filozofije, o kateri v zaključku monologa trdi, da je bolest. 

Odzven zadnje skladbe s plošče Wir sind das Volk nam tako ponudi več izhodišč, iz katerih lahko zasnujemo interpretacije dela. Je odnos med otrokom in državo simbiotičen, če jo prvi sprejme kot samoumevno danost in si jo nato lasti?  Ali pa je država ta, ki si parazitsko lasti svoje otroke in jim v zameno za požrtvovalnost osmišlja identiteto? Kaj storiti, ko te države nenadoma ni več? Laibach, ki se je v podobnem problematičnem odnosu do Jugoslavije znašel pred toliko leti, se na nek način še vedno močno drži uporniške identitete, ki mu jo je ta omogočila. Ob tem se zato poraja vprašanje, ali njihov pristop do tematik, ki se še vedno tako krčevito oklepa parodij simbolizma in drže fašističnih režimov – v kontekstu današnjega razdrtega in polariziranega stanja Evrope – morebiti postaja anahronističen oziroma nanj preprosto nismo več občutljivi. 

Tako lahko sklepamo, da ni zločin, ko album smatramo zgolj kot odličen poklon nemškemu dramatiku Heinerju Müllerju ter njegovim delom. Z njimi pravzaprav še vedno pride trmast opomin na pretekla grozodejstva, ki jih je v prejšnjem stoletju ugledala Evropa in ki jim preprosto ne moremo dovoliti, da utonejo v pozabo.