Sindikat? V arhitekturi?

Spoštovane in spoštovani, poslušate petinštirideseto oddajo Hertz Arhitektur. Tokrat o surovi poganski rasi arhitektk in arhitektov, ki so si na drugi strani luže ponovno drznili zastaviti vprašanje o sindikatu v arhitekturi.

Tik pred začetkom letošnjega leta je po arhitekturnih spletiščih jeknila novica o novi sindikalni pobudi v newyorškem biroju SHoP, ki zaposluje preko 130 arhitektk in arhitektov. Ustanovitev Architectural Workers United, kot se bo imenoval sindikat, naj bi podpirali vsaj dve tretjini zaposlenih. Prošnjo za ugotovitev reprezentančnosti so ameriškemu zveznemu uradu za delovna razmerja že podali. Ustanovitev bi potekala pod okriljem sindikalne centrale strojnikov in inženirskih delavcev, in če jim uspe, bo to prvi arhitekturni sindikat v ZDA po drugi svetovni vojni.

Tako poročata spletni arhitekturni portal Dezeen in režimsko trobilo New York Times, ki takšnim sindikalnim zgodbam namenja vse več prostora, saj so tudi njegovi novinarji ob aktualnih pogajanjih za novo kolektivno pogodbo zaostrili odnose z upravo, njegovi IT-jevci pa so ustanovili sindikat tehničnih delavcev časopisa. Novica o borbenih arhitektih in arhitektkah torej ne prihaja v vakuumu: smo sredi vala povečane sindikalne aktivnosti med poklici, ki tradicionalno uživajo preveč privilegijev, da bi se delodajalcem, če jih sploh imajo, morali zoperstavljati s kolektivnimi razrednimi organi. Najbolj odmevna je ustanovitev sindikata Googlovih delavcev Alphabet Workers Union v začetku lanskega leta ali pa ustanovitev srbskega Udruženja radnika na internetu ob koncu predlanskega. Tudi prej omenjena centrala strojnikov in inženirjev pravi, da ustanavljanje arhitekturnih sindikatov poteka v še nekaterih velikih ameriških birojih.

Tradicija privilegijev v kreativno-tehničnem sektorju intelektualnega dela naj bi se začela razblinjati v nič. Različne pobude različnih poklicev z različnih področij seveda izhajajo iz lastnih specifičnih težav, a v njih lahko prepoznamo skupni vzorec nevzdržnosti pričakovanj glede urjenja in plačevanja intelektualnega dela: problem neplačanih pripravništev in neplačanih nadur. No, neplačanih z denarjem. Uveljavljeno plačevanje, če se odslej držimo arhitekturnega poklica, je plačevanje z duhovnimi in simbolnimi valutami. Dobro znano je delo za referenco, pravzaprav delo za avtorstvo, ali pa, za tiste angažirane, delo za stvar – naj bo ta stvar politična ali pa čisto larpurlartistična, vsekakor gre za neveljavne valute s stališča, na primer, avtorjevega najemodajalca. Na dolgi rok mora kulturno-socialni kapital pač postati navaden kapitalski kapital ali pa ni vreden svojega simbola.

Vseeno obstaja prepad med objektivnim razvrednotenjem stroke v smislu denarne vrednosti in njenim simbolnim statusom, ki ga še vedno uživa. Zgolj 36 % diplomantov, na primer, dejansko opravlja poklic arhitekta, 57 % je mezdnih delavcev, od katerih sta dve tretjini v nearhitekturnem sektorju, 6 % pa je brezposelnih. Da ne nadaljujemo, da se je delež javne gradnje, ki tradicionalno zagotavlja dobršen del in bolj stabilne prihodke arhitekturnemu sektorju kot celoti, v primerjavi z zasebno gradnjo s 25 % znižal na 2 %. In da preračunano arhitekti projektirajo zgolj od 2 do 3 % kubičnih metrov vseh gradbenih projektov. Če dodamo še, da so ti podatki iz študij, ki so bile opravljene v sedemdesetih in osemdesetih in veljajo za obdobje petdesetih in šestdesetih, ter da se trend ni obrnil, se poraja vprašanje: kako to, da se arhitekti že dober del stoletja proletarizirajo, arhitekturna stroka pa še vedno uživa ugled, ki je ne samo pregovorno, ampak tudi v nekaterih pravnih vidikih izenačena z nadvse dobrostoječima pravom in medicino?

To vprašanje je v osrčju sindikalne problematike intelektualnih poklicev in je povezano s temeljnim vprašanjem predmeta sindikata: kdo arhitekti sploh so, kaj počnejo, kaj sploh je arhitekturna distinkcija?

Noben sindikat seveda ne pride na pladnju. A upali bi si trditi, da posebna težava, ki jo imajo arhitekturni delavci in delavke pri lastnem bojevanju za delavske standarde, izhaja iz neustreznega soočenja s temi vprašanji. Slovenska saga poskusov in namigov arhitekturnega sindikaliziranja – naj bo to kampanja neplačanih arhitekturnih pripravnikov leta 2015, zloglasno anonimno pismo študentov arhitekture leta 2019 in celo neuspešni poskus ustanovitve Sindikata arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev istega leta – se je zlomila in se bo še lomila pod težo vprašanja, ki je v svoji skrajnosti vprašanje razredne sestave arhitekturne kulture. Pričujočo oddajo je spodbudila zaostrena razredna retorika ameriških kolegov in zaznana nujnost, da se zaradi prej omenjenih lokalnih neuspehov ponudi in predstavi vsaj ena točka bolj produktivnega okvira razumevanja arhitekturne problematike in da se vsaj v tej točki odpravi mistificirana oblika, v kateri se sicer pojavlja. Ta je do danes namreč nazadovala do te mere, da je izključila vsako govorico o delu.

Kaj torej je arhitekturna distinkcija? Kaj ločuje arhitekturno področje od ostalih, in posledično, kaj ločuje arhitekte od ostalih profesionalcev ali celo od ostalih ljudi? Primer bolj poglobljenih in dolgotrajnih raziskav tega področja so dela Garryja Stevensa [gerija stivensa], izučenega arhitekta, ki je sicer deloval izključno kot sociolog arhitekture. V nekakšni nadležni maniri prcanja je obravnaval različna vprašanja, od tega, zakaj arhitekti nosijo črno in zakaj se jemljejo tako resno, do tega, kako deluje stroka in kakšen je v njej položaj žensk. Morda najbolj poglobljena študija, vsekakor najbolj uspešna, je Stevensova knjiga The Favored Circle, ki je ob splošnem priznanju, da gre za sofisticirano in natančno študijo reprodukcije arhitektov kot družbene skupine, naletela tudi na veliko mero užaljenosti pripadnikov te skupine.

Stevens se raziskovanja arhitekturnega sistema reprodukcije loti prek svojega »kritikal socjolodžikal frejmvorka«, ki ga je privzel iz bourdieujevske analize družbenih skupin. V anglo-ameriški maniri sicer dostikrat obrne vzrok in posledico, a je v taisti maniri obseden tudi s citiranjem specializiranih testov inteligence in veščin ter dohodkovnih tabel, ki konec koncev onemogočajo dvom v njegovo izhodišče. Arhitekturna distinkcija, tako kot katerakoli druga, bi sami dodali, ni stvar posebnih tehničnih, inteligenčnih ali bioloških razlik. Po nobeni razumni metodi ne moremo slepo izločiti arhitektov iz skupine drugih kreativnih ali tehničnih poklicev. Vsebina arhitekturne distinkcije, uvodoma uveljavi, je družbena. Vzpostavlja se prek družbenih procesov.

Zgodovinsko je ta sistem reprodukcije arhitekture potekal z osebnim prenosom tako imenovanega simbolnega kapitala v odnosu mojster-vajenec. Z ustanovitvijo École des Beaux-Arts pa francoska država to reprodukcijo poskuša institucionalizirati. Enostavna ideja predloga je, da se arhitektura ustrezno umesti v širši sistem univerz ter da se prenos znanja in tudi nadzor in izpopolnjevanje tega prenosa formalizirajo. To naj bi zanesljivo, pregledno in konsistentno certificiralo arhitekturno znanje v državi. Vendar naj ta sistem ne bi ustrezal dejanskim razmeram. Ni težko najti kopice pričevanj in pritožb projektantov, ki strogo ločujejo pojmovanja arhitekture znotraj fakultet in v tako imenovanem »realnem sektorju«. V šolah se samo sanjari, po diplomi pa se začne pravo vežbanje v realnih pogojih gradbene industrije. Ta formulacija se ponovi tudi na širši ravni v odnosu arhitekt-gradbenik, v katerem prav tako nastopa razmerje sanjač-realist. Ponovi se tudi na ožji ravni znotraj fakultete, ki v svoj predmetnik uvaja pragmatizem in antiintelektualizem, simulira pa tudi srednjeveški institut mojstra-vajenca. Vse to je podlaga izraziti sovražnosti arhitekture do svoje okolice civilizacijskih dosežkov, ki so posledica ne samo oktobrske, temveč tudi francoske in kopernikanske revolucije. Arhitekt pač ne postaneš z izpiti na faksu. Še danes sta, brez kakšnih prelomnih refleksij, tako Michelangelo kot Le Corbusier del arhitekturnega kanona – za razliko od medicine, kjer kakšen renesančni kirurg ali samouk zdravilec nasprotno nista neproblematizirani del kanona, vsaj ne tistega, ki ga krije osnovno zdravstveno zavarovanje.

Prenos simbolnega kapitala, ki poteka na arhitekturnih fakultetah, ni objektiviziran v orodjih, metodah in tehnikah, ampak je poosebljen v genialnosti ali talentu mentorja ali študenta. Proces, ki se mora zgoditi na faksu, je torej vzgoja v arhitekta. Seveda, treba se je tudi naučiti kakšno formulo, kakšen pravilnik ali kakšen konstrukcijski princip, ampak ta objektivna znanja niso odločilna pri razlikovanju med arhitektom in kakšnim drugim poklicem niti niso odločilna pri izvajanju arhitekturnega poklica po šolanju. Problematika arhitekturnega šolanja se je tudi pri nas vedno naslavljala kot problematika vzgoje arhitektov. Tako je formulirana na Plečnikovih seminarjih, v katerih ni vsebinskih razdelav predmeta, ampak je semester oblikovan kot preizkušnja potrpljenja in vdanosti. Študentom je med drugim prepovedano druženje z dekleti in izhod iz Ljubljane ob vikendih. Tako je formulirana v Ravnikarjevem seminarju, ki zoper sosednje gradbenike in rivala Mihevca namesto dolgočasno sistematiziranega prenosa znanja vzpostavi poseben seminar za prav posebne študente, v katerih štejeta osebna rast in osebni izraz. Tako je formulirana tudi danes, četudi v sodobni ekstravaganci, pri čemer različni seminarji vzgajajo različne vrednote.

Ti poosebljeni mehanizmi reprodukcije so tako proces selekcije, ki favorizira obstoječe stanje in obstoječo družbeno strukturo. Dejstvo, da obstajajo številne izjeme in primeri uspešne socialne mobilnosti znotraj arhitekture, je razširjeno zgolj do te mere, da zamegli pravilo ter da proces arhitekturnega izobraževanja in delovanja predstavi kot meritokracijo. Nikoli ne pride do dovoljšnjega kopičenja izjem, da bi te posledično uvedle prevrat v instituciji. Preprečevanje in nevtralizacija teh izjem poteka na več ravneh in z različnimi mehanizmi. Prvi je že samoizključevanje nekultiviranih potencialnih kandidatov, ki se že v izhodišču ne odločijo za študij arhitekture. Drugi mehanizmi se uveljavljajo v času študija, tudi z ocenami, ki ob manjku objektiviziranih procesov preverjanja odražajo zgolj predobstoječo primerno vzgojo kandidata. Enostavneje povedano: boljše tlorise rišejo tisti, ki so odraščali v stavbah z boljšimi tlorisi. Arhitekturna distinkcija, tisto torej, kar v povprečju z večjo gotovostjo ločuje arhitekta ali arhitektko od drugih strokovnjakov in intelektualk, je to, da je arhitektova mama tudi arhitektka.

In tu tiči navidezen paradoks med stoletnim negativnim materialnim trendom v arhitekturi in ideološkimi predstavami o arhitekturi. Reprodukcija arhitekturne stroke je do tolikšne mere poosebljena, da agregatna statistika ne odgovarja našim predstavam o njej. Sinovi in hčere arhitektov, če poenostavimo do skrajnosti, določajo, kaj arhitektura sploh je. Ta nevzdržna situacija proletarizacije intelektualnih poklicev je tako s stališča arhitekturne kulture povsem vzdržna: vzdržujejo jo tisti, ki si to stanje lahko privoščijo. Anonimno študentsko pismo, ki je leta 2019 pozivalo k razkrivanju in sankcioniranju izkoriščevalskih praks v arhitekturnih birojih, je prej kot simpatizerje mobiliziralo reakcijo. Študenti arhitekture so se razdelili na tiste, ki si trenutno stanje lahko privoščijo, in tiste, ki si trenutnemu stanju ne morejo privoščiti oporekati. Njihovi načini soočanja z bedo v stroki so povsem neproblematizirani in jih lahko označimo za tretji mehanizem izključevanja, ki je na delu po študiju in ki ga izraža tudi uvodoma omenjena statistika iz šestdesetih: tisti, ki si ne morejo privoščiti delati v arhitekturi, se pač zaposlijo drugje. Tako močan odziv proti materialnemu izboljšanju pogojev arhitekturnega dela je mogoče razložiti le tako, da so tisti, ki se z arhitekturo lahko ukvarjajo kot z zgolj lifestyle dejavnostjo, potencialni dvig urne postavke zaznali kot demokratizacijo arhitekturne institucije, ki bi ogrozila stari sistem privilegijev.

Kljub mnogim učinkovitim mehanizmom izključevanja glede na razred splošno pomasovljenje tudi v sektorjih intelektualnega dela in torej razvoj delavskega oporekanja znotraj njega ostajata realnost. Nenazadnje, četudi poenostavimo, da dobre tlorise rišejo otroci dobrih tlorisov, je modernistični cikel povojne arhitekture v širšem obsegu kot običajno za omejen čas omogočal odraščanje v tlorisih dobrega standarda. Delavski standardi padajo in včasih padajo celo za, bognedaj, navadno in rdečo aristokracijo.

Nedavna buržoazna sociologija, na primer sistematizacija razredov po Danielu Oeschu, ki informira tudi poročila Evropske komisije o sodobni razredni analizi, na vse pretege poskuša dokazati neumoren korak napredka in krepitev srednjega razreda. Glavna naloga te sociologije je ponovno izumiti razred in ga utemeljiti v shemi služb. Večanje zaposlitev na področjih, ki jih imamo za »srednjerazredne«, pomeni, da se veča srednji razred. S tem Oesch iz svoje analize izključuje tiste družbene skupine, ki niso službene, na primer brezdomci in rentniki, izključi pa tudi kakršnokoli vprašanje, kaj je dejanska vsebina njegovih kategorij. Z dokazanim širjenjem intelektualnih in tehničnih poklicev še ne dokažemo sorazmernega ali enakomerno razporejenega širjenja denarnih sredstev, ki se tem poklicem iztekajo in bi jih dejansko napravile v »srednjerazredne«. Mehanizmi arhitekturne institucije eno skupino varujejo pred konkurenco, saj je njihovo poznavanje po definiciji nedotakljivo in nesporno, objektivizirani del projektiranja, na primer CAD [ked] risanje, pa je prek računalniških tehnologij že vključen v globalno dirko do dna. Očitno je ta notranji prepad najbolj prisoten ravno v arhitekturi, saj ga tudi režimski sociolog Oesch izpostavi kot primer, v katerem njegova shema propade. »Velika razlika je,« pravi, »če je arhitekt delodajalec ali zaposleni.«

Če hočemo preseči omejeni horizont te apologetske sociologije, je treba trezno sprejeti to njeno ugotovitev: znotraj pojma arhitekture so velike razlike. Vztrajanje pri enotnosti skupnosti onemogoča produktivno naslavljanje problemov stroke. Zaradi tega ZAPS ne more opravljati funkcije sindikata in zaradi tega se mnogi poskusi sindikaliziranja v arhitekturi končajo z butastim prevpraševanjem, ali ni morda »sindikat« neustrezen pojem in bi raje ustanovili novo »društvo« arhitektov. Organiziranje kot subjektov, ki delajo, se nujno kaže kot protiarhitekturno, saj razkriva popolno prizemljenost stroke, ki trenutno sebe razume kot delujočo na svet, ne znotraj njega. Arhitekturna kultura svoja protislovja nevtralizira s povzdigovanjem svojega predmeta, s povzdigovanjem arhitekture. Beda dela se tako lahko vzdržuje tudi s samoizkoriščanjem arhitektk in arhitektov, ki so zavezani avtonomijo arhitekture dokazati prek lastne avtonomije od smrtnih potreb, kot je prosti čas.

Enotnost arhitekture se vzdržuje tudi s pravno ureditvijo njenih pravnih subjektov. Ni naključje, da se je eden izmed prvih konkretnih korakov k sindikaliziranju zgodil v biroju, ki zaposluje 130 arhitektk in arhitektov. Strukturna neenakost je v lokalni situaciji, kjer arhitekturni biroji v povprečju zaposlujejo zgolj eno osebo, izrazito zabrisana. Posplošena prekarizacija arhitekturnega poklica prej spodbuja identifikacijo posameznika s svojim predmetom dela kot pa z ljudmi, ki so na drugi ravni v strukturno enakem položaju izkoriščanja. Prav tako ta prej spodbuja delavkino identifikacijo s kolegi, ki so v strukturno njej nadrejenem in antagonističnem položaju, saj so vsi pozvani skupaj nastopiti proti krivicam, ki lahko nastanejo pri odnosu država-arhitekt ali naročnik-arhitekt, čeprav iz očitnih razlogov vsi arhitekti in arhitektke nimajo enakih ugodnosti iz dosledno pravno urejenega gospodarskega okolja. Arhitekti si torej nasproti stopajo kot tekmujoči lastniki in ponudniki arhitekture kot poosebljene storitve.

The Architecture Lobby, zagovorniška skupina, ki si prizadeva reformirati in sindikalizirati stroko, prav zaradi teh razlogov podpira ustanovitev Architectural Workers United in zagovarja tradicionalno pojmovanje organiziranja dela v sindikate. Delno menedžerski in malo malomeščanski značaj arhitekturnega poklica bi zagotovo imel korist tudi od drugačnih demokratičnih oblik organiziranja, na primer od ustanovitve arhitekturne produkcijske zadruge. Toda edino »tradicionalni« sindikat, seveda tudi ne samoumevno, ima na svojem obzorju standarde arhitekturnih delavcev na sploh in ne zgolj izboljševanje tržnega deleža enega arhitekturnega biroja.

Kakorkoli pa na tej točki še ne moremo pričakovati rezultatov procesa, ki se šele odvija. Razbrati v aktualnih pogojih intelektualnega dela neko konkretno tendenco k materialni homogenizaciji pomeni, da pomasovljenje in mobilnost vlog, izgubo tradicionalnih privilegijev, rezerviranih za intelektualno delo, in odtujitev od vsebine lastnega dela prepoznamo kot pozitivne pogoje, na podlagi katerih se lahko produktivno naslovi »arhitekturna problematika«, ki mora postati problematika arhitekturnega dela.

Vsakršno osredotočanje na enotnost arhitekturnega predmeta na tej točki predstavlja zaostal teren, ki ne more zaobjeti materialnih premikov v stroki, ali pa odraža zgolj njegove najbolj reakcionarne ideološke elemente. V stanju izostrenih političnih in ekonomskih – kaj pa je razlika – sporov, kot jih morda naivno napovedujemo v kreativno-tehničnih sektorjih, je treba priznati, da stavbe pač nimajo stališča samega po sebi, ampak privzamejo prevladujoče stališče. Govoričenje o »avtonomiji arhitekture« in mehanski prenos heidegerjanskih predmetno orientiranih ontologij na arhitekturni projekt zgolj držita štango zgodovini arhitekture s stališča kapitala. Nezmožnost arhitekturne teorije in zgodovine, da resno vzameta že starodavni Benjaminov predlog razumevanja producentov v odnosih znotraj produkcijskega načina, je privedla do sramotne intelektualne situacije, celo za Plečnikovo šolo, v kateri lokalna arhitekturna kultura, da bi se izognila nerodnim besedam na »p« – proletariat – in »k« – komunisti –, zgodovino, na primer, Rdečega Dunaja in modernistične gradnje v Jugoslaviji eksplicitno razlaga kot zgodovino izvirnih domislic arhitekta, implicitno pa kot zgodovino vrlih naložb.

Edini način razumevanja arhitekture zato postane zamišljanje njenega uničenja. Pot sindikalnega zgoščevanja, kot jo, se zdi, zagovarjajo The Architecture Lobby, odpravlja osnovno reakcionarno iluzijo, ki prepričuje, da je kljub materialni neenotnosti možna normativna enotnost pod pojmom arhitekture. Vse napredne pobude, ki so se osredotočale na pogoje arhitekturnega dela, tudi današnji arhitekturni reformisti v ZDA, so se zgodovinsko kazali kot protiarhitekturni, saj kljubujejo temeljnim, celo aristokratskim, parametrom projektiranja. Njihova prizadevanja k reformi avtorstva, standarda in hierarhij se morajo kazati in izkazati na delovnih mestih, na tem mestu jih ne moremo predvideti. Velja pa, tako za dekvalificirane kot tiste kvalificirane v ničemer: ob čisto objektivnem krhanju dosedanjih strokovnih položajev je boj za demokratizacijo področja zidave edinstvena priložnost za izbojevanje tudi tistega, kar res šteje: več denarja za manj dela.

Poslušali ste oddajo Hertz Arhitektur na Radiu Študent. Pripravil jo je Uroš, lektorirala je Teja. Tehniciral je Jura, brala sva Muri in Juš.