Kiss v Areni

Recenzija dogodka
14. 7. 2022 - 14.00

Arena, Zagreb, Hrvaška, 9. 7. 2022

 

Zasedba Kiss iz ZDA je ena tistih, ob katerih se cenjeno poslušalstvo Radia Študent skorajda gotovo vpraša: »Zakaj bi se RŠ kakorkoli ubadal z njimi?!« Res je – zakaj le? Gre namreč za ultra skomercializiran, glasbeno povprečen, besedilno celo podpovprečen ameriški hard rock, največji hit skupine pa je – ironično! – tisti iz njihovega »disko« obdobja. A po drugi strani so prav Kiss tisti bend, ki je s svojim live šovom res vplival na veliko ljudi iz raznih glasbenih scen. V metal medijih recimo skorajda ni intervjuja, v katerem kak član neke zasedbe ne bi razkril, da je pomislil na igranje v bendu, ker je slišal njihovo ikonično live plato Alive, blackmetalci pa sploh navajajo Kiss – skupaj z Motörhead, Mercyful Fate in Venom – kot enega tistih bendov, ki so močno pripomogli k razvoju teatralne estetike, ki jo tako močno goji več kot 90 odstotkov blackmetalcev. In hočeš nočeš, Kiss so sinonim za besedno zvezo »live šov«. Namreč – če obstaja bend, ki že od samega začetka ponuja live doživetje brez primere, potem so to gotovo Kiss.

Spomnimo se ideje, ki je gnala kvartet iz New Yorka že od samega začetka – da bo publika na njihovem koncertu vedno dobila točno to, za kar je odštela težko prislužen denar. In to je šov, ki mu lahko parirajo šovi le redkih drugih bendov. In ko tak bend naznani prihod v bližnji okoliš, potem tega ne gre spregledati, sploh če se označuješ za pripadnika metal scene. Skupina je z že nekaj let napovedano turnejo End of the Road, ki naj bi tokrat res bila njihova zadnja svetovna turneja, svoj postanek v Zagrebu zacahnala za soboto, 9. julija 2022, za pristanek štirih jezdecev hard rock apokalipse pa je izbrala fantastično dvorano, idealno za šov, ki ga lahko ponudijo Kiss, in sicer zagrebško Areno.

Če ste kdajkoli gledali kak dokumentarec o zasedbi, veste, da imajo Kiss enega najbolj zvestih klubov oboževalcev, tako imenovani Kiss Army, v katerem se najdejo ljudje vseh starostnih skupin. In prav tako je bilo v Zagrebu – okrog sedme ure zvečer so se na prizorišču potikali tako starostniki kot osnovnošolci ter seveda še ves živelj vmesnih let. Nekateri so bili tudi namazani kot eden od dveh originalnih članov – torej, bili so bodisi demonski kot basist in vokalist Gene Simmons ali pa jih je krasila zvezda kot vokalista in kitarista Paula Stanleyja. Nekateri so bili namazani kot mački, s čimer so počastili lik in delo bobnarja Erica Singerja, ali pa oblečeni v vesoljca, s čimer so se poklonili lead kitaristu Tommyju Thayerju. Nekateri seveda nič od tega, a vseeno vidno navdušeni, da bodo priča koncertu zasedbe. Vse skupaj je ustvarilo prav električno vzdušje, ki so ga samo potencirali že predvozači, kalifornijski blues rockerji Dirty Honey.

Razmeroma mlada zasedba Dirty Honey, ki je nastala v Kaliforniji leta 2017, je navdih za ime bojda dobila po nekem intervjuju z Led Zeppelin, v katerem je Robert Plant govoril o nečem v zvezi z umazanim medom. In v bistvu ni samo ime benda tisto, ki spominja na Led Zeppelin, tudi glasba je takšna. Kvartet je odpičil 45 minut in se predstavil v res dobri luči. Odigrali so večino pesmi s prvenca Dirty Honey, pri tem pa občasno zveneli kot Led Zeppelin, občasno kot Jimi Hendrix in verjetno še kdo, skupni imenovalec pa je ta, da so zveneli res dobro, še posebej odlični vokalist Justin LaBelle. Za razliko od Kiss se Dirty Honey res lahko zanesejo samo na glasbo – nekaj luči, a nobenega dodatnega odrskega šova, celo komunikacija je kratka. Svoj posel so opravili zelo dobro, in ni čudno, da se že celo poletje potikajo po Evropi ali kot predskupina Kiss ali pa kot predskupina Guns N' Roses. A tudi po nastopu Dirty Honey, ki nas je navdušil, je bilo jasno, da vsa Arena čaka samo na ene in edine Kiss, ki so se v svojih skorajda petdesetih letih delovanja prvič in verjetno tudi zadnjič ustavili v Zagrebu na Hrvaškem. 

Marsikatera zasedba začne stresati odrske ase iz svojih rokavov šele proti koncu koncerta ali pa vsaj na sredini. Ne Kiss. Že po intro komadu, ki je bil – kako prikladno! – Rock and Roll skupine Led Zeppelin, so se Kiss v vsej svoji slavi, okičeni z ognjemetom, plameni in eksplozijami, začeli spuščati proti odru. S precejšnje višine so jih namreč spuščale platforme, ki so ostale integralni del šova vse do konca dve uri pozneje. In že takoj so udarili z vso močjo s hitom Detroit Rock City. Kot že rečeno, so Kiss na sceni dobrih petdeset let, a se jim vsaj glede na kondicijo na odru to ne pozna. Bend, ki ne špara z odrskim šovom, ne špara niti z energijo. Ves čas v gibanju, izjemno sproščeni, komunikativni, so Kiss žgali natanko 120 minut, pri tem šov prekinili le s tremi krajšimi solo nastopi, sicer pa so odigrali dobrih dvajset pesmi, ki so nas popeljale v svet njihovih komadov od prvega albuma Kiss iz leta 1974 pa do predzadnjega Sonic Boom, ki je izšel leta 2009.

V nekem intervjuju nedolgo tega je bivši kitarist Ace Frehley rekel, da nima smisla delati novih plat in igrati novih komadov, če si na sceni vsaj štirideset let. Ljudje pač hočejo slišati hite. In seveda – videti šov! Tako smo lahko slišali pesmi, kot so Deuce, Warmachine, Doctor Love, Psycho Circus in mnoge druge, včasih bolj, včasih manj znane hite. Levji delež povezovanja programa je opravil Paul Stanley, pri tem vedno ustvarjal vzdušje zabave in sproščenosti, iskrenost in njegov newyorški naglas pa sta zadevo samo še izboljšala – do te mere, da smo jim jedli z roke do zadnje minute. Drugače pa smo imeli priložnost slišati tudi kak nepričakovan biser v obliki power balade Black Diamond, ki se je še bolje povezala z njihovo najbolj uspešno balado Beth. Skladbo je na klavirju, ki se je prikazal iz notranjosti odra, odigral, hkrati pa tudi odpel bobnar Eric Singer. Koncert seveda ni minil brez njihovega največjega hita I Was Made For Lovin' You Baby, ki je požel največje navdušenje publike, še posebej, ker so Stanleyja takrat s pomočjo ziplinea prestavili na improviziran mini oder, ki se je pojavil sredi parterja. Za zaključek pa je sledil še ikonični live komad, hit že od albuma Alive iz leta 1975 dalje, Rock and Roll All Nite, nato pa je bend zapustil oder, medtem ko je ozadje okrasil logotip benda, izpolnjen z barvami in grbom hrvaške zastave in napisom zahvale.

Kot smo že omenili, je najpomembnejši dejavnik nastopa Kiss njihov odrski šov, vse artefakte dogajanja pa so v Zagreb pripeljali v šestnajstih tovornjakih. Od prve do zadnje pesmi so Kiss izkoristili predvsem laserje in res dobre luči, s čimer so vizualno dopolnjevali bodisi besedila bodisi vzdušje pesmi. Seveda niso skoparili z ognjemetom, plameni, eksplozijami, proti koncu tudi s konfeti, najbolje pa so izkoristili tri velike visokoločljivostne zaslone, ki so jih uporabili za vizualno popotovanje v preteklost z raznimi, predvsem črno-belimi posnetki iz njihovega zgodnejšega obdobja – ali pa so jih uporabili za komuniciranje s publiko. Imeli so namreč svoje kamermane, kar pomeni, da so pri komunikaciji z večino publike, ki ni bila takoj pred odrom v fan pitu, uporabili kamere in govorili direktno vanje. Tako je imel tudi najbolj oddaljen obiskovalec avditorija občutek, da se bend pogovarja prav z njim. Delitev na komunikacijo prek kamere ali pa z neposrednim pogledom v prve vrste je bila zelo dobro odmerjena – verjeti gre, da se nihče v publiki ni počutil zapostavljenega.

Po 120 minutah prvega in zadnjega šova Kiss v Zagrebu se gotovo nihče ni počutil opeharjenega. Z vstopnico, ki tudi v teh časih, čeprav draga, stane še vedno manj od vstopnice za Metallico, Queen ali pa Guns N' Roses, smo dobili več kot dovolj oziroma točno to, kar so Kiss obljubili že pred petdesetimi leti. In to je spektakel brez primere!

 

fotka: Eventim

 

KISS IS ON FIRE! End Of The Road Tour

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ok, pač recenzija Kiss na RŠ. Ampak zakaj potem ne tudi Judas Priest? Zakaj ne Crime and the City Solution? Ali karkoli drugega malo večjega, če že npr. Lalalar ne (zakaj ne?). Kr neki na slepo, kar pač pride, totalno random, brez koncepta ... ali pa je ravno to koncept? Komur se pač da? Glasbena redakcija, kakšna je politika glede tega?

PS @recenzent: a štiri leta star bend na odru "opravlja svoj posel"? So tam zaradi biznisa ali zaradi uživanja v igranju? A potem tudi Samuel Blues na odru opravlja svoj posel? Matere ti?

Hej, Gene,

razumen pomislek, obiskovalec in recenzent koncerta je to tudi sam izpostavil. Večinoma pišemo o manj komercialnih glasbenikih, včasih pa vpade tudi kakšna pikantnejša izbira za RŠ, a to se zgodi res redko. Glede pisanja o Lalalar in Crime je pa tako, da je izbire veliko in vsi vsega žal ne morejo obiskati in/ali o tem pisati. Oba koncerta sta bila predlagana za recenzijo, seznam je obširen, pisali smo o mnogih dogodkih.

O Judas Priest pa jutri.

https://radiostudent.si/glasba/rs-recenzija/judas-priest-v-ljubljani

Recenzija Judas Priest koncerta jutri ob 14.00, priporočamo v posluh 🎉🎉🎉

 

Nina, lahko verjameš, da mi je kot Genu Simmonsu v čast, da smo recenzirani na RŠ. To ni bilo problematizirano, z zanimanjem sem prebral, kaj pišete o nas. Ključni del posta je bil, kakšna je politika glasbene redakcije glede recenziranja koncertov. Ne vem, če prav razumem odgovor, ampak na misel mi pride džingl, kjer urednik(?) teži 'Deli!', ostali pa po vrsti odgovarjajo 'joj, ne da se mi', 'joj, na morje grem', 'saj sem ti že reku, da nimam časa', 'kje pa smo'? (po spominu). - Recenziraj Lalalar. - Joj, ne da se mi, vroče je, zaseden sem, pivo pijem, jutr grem na Hvar. Razumem, poletje je, pa vseeno. A ni bil pred par tedni članek o tem, da se v LJ nič ne dogaja? Še tam kjer se, (glasbenih) novinarjev ni. A je to zadovoljen krožek ljubiteljev glasbe ali je vendarle kalilnica novinarjev in še koga?

Mogoče je pa v tem času zanimivih koncertov različnih žanrov enostavno preveč, da bi jih bilo mogoče vse recenzentsko pokriti. Tudi samo znotraj enega žanra.

Ojla, Gene.

Na nekaj vprašanj sta že odgovorila Nina in Primož. No, jaz bi dodal glede Dirty Honey - OK, torej - odigrali so zelo dobro. Pač sem izbral - prvič se mi je zgodilo, da je le-tega nekdo očitno drugače razumel - za glasbeni svet (čeprav za glasbeni biznis) nerodno izjavo. 
Torej, fantje, ki igrajo zgolj 4 leta, so zelo dobro predstavili svoj glasbeni repertoar, ki obsega 1 ploščo in 1 EP. :) Ta-dam! Gotovo opravljajo posel, saj le živijo od tega, hkrati pa (verjetno) uživajo v igranju. Upam.

Za Samuel Blues - don't know, don't care. 

O, hi, Ivan! Nice to hear from you. Se pa očitno ne razumeva in se verjetno tudi ne bova. Ni problem. Biznis je biznis je biznis, čeprav mogoče vendarle ne za vse. Samuela Bluesa pa le čekn, mi pri Kiss ga cenimo.

Recenzent po svoje dojema biznis. Išče sprostitev in honorar. Takšne arogance do Samues Blues pa ne bi pričakoval. No ja, ali pa tudi. Še dobro, da tokrat ni slovenskih zastav.

Recenzent potegne na Simonitija - ista vehementnost, ista omejenost. En stavek, pa toliko razkritega. Lepo se ujameta.

Kul recenzija. Sem spet lahk mal podoživel filing koncerta. Pr men je tko... dobra recenzija je češnja na torti od dobrega koncerta. Ampak brez te češnje je torta še zmerj lahk ornk dobra ;)

Samuel Blues bo pa 03.08. pred Kinom Šiška, jutri 27.07. pa pred Škucem, skupaj z Eričem. Vstop obakrat prost. Evo, nimate izgovorov da vas ne bo tam!

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness