Key Ratio: A Trip to the Present

Never Not Now, 2022

 

Lani jeseni je na berlinski založbi Never Not Now, ki jo vodi skupina prijateljev, svoj novi projekt predstavil eden njenih ustanovnih članov – berlinski producent in DJ Ankur Seres. Z EP-jem nevernotnow_002, v katerega smo ob njegovem izidu na Radiu Študent že ugriznili, je svoja zanimanja izrazil njegov alter ego ali pa kar njegova najbolj avtentična plat – Key Ratio. Po Ankurjevih besedah je Key Ratio pravzaprav prostor, kjer sploh lahko obstaja in kjer je varen pred kremplji popularnejše plesne scene ter ambicioznih in zahtevnih egov, ki jo ustvarjajo z vrha. Niti ne proti tej sceni, ampak mimo nje, torej v stilu avtonomije, so skupaj z Mad Zachom, Nathanielom S-em in Ankurjevo sopotnico Naty Seres založbo tudi rodili, v njihovih posamičnih izdajah pa lahko slišimo vzdihe istega mesa.

Avtor plate A Trip to the Present ima za sabo celo paleto izkušenj s področja elektronske glasbe in z njo povezanih aktivnosti – od organizacije festivalov do produciranja glasbe, kot sta psytrance in techno, ter masteriranja. Kot se zdi, pa njegova redna navada ostaja tudi kazanje ljubeznivega sredinca v situacijah, ko se tovrstni angažmaji pripeljejo do točke, ko glasba postane le še nosilka vnaprej predpostavljene ideje tega, kar naj bi zavoljo zadoščanja točno določenim interesom bila. Posledično se tudi sam glasbenik izgubi le v funkciji izvrševalca točno določenega programa. 

V tokratni Tolpi bumov bo naše uhlje okupiral Ankurjev dolgometražec A Trip to the Present. No, glede na njegovo ozadje, ob katerega smo se na hitro obregnili, nas že sam naslov vabi k premisleku o sami rabi besede present, saj v okviru njegovega ustvarjanja ta lahko pomeni popolno prisotnost v samem sebi, v tem, kar mu je ljubo oziroma s čimer je v stiku, ko je najbolj intimen. Kot sam ugotavlja, je kar dve desetletji produciral glasbo, ki je bila reprodukcija tega, kar že obstaja, in naj bi zagotovo zadostila zavestnim željam plesišča. Ne glede na njegove občutke razočaranja in jeze nad tem, kar se dogaja na glasbenem trgu, pa te ni izrazil proti akterjem. Raje je izrazil svojo ljubezen do glasbe, v kateri čutimo tudi mnogo nedolžnosti, mehkobe in topline, ki na čase spominja celo na (plesno) uspavanko, s katero se pokrijemo. 

Poanta najnovejšega izdelka je torej ravno v radikalnem odmiku od tega organizma, zavoljo prostega pretoka njegove notranje energije in spontanega izražanja. Hkrati se je Ankur kot človek, ki je bil nad sceno razočaran, tej ponovno lahko približal le po poti odtujitve. Kljub temu da se je odmaknil od tega namenskega ustvarjanja plesne glasbe, se ne glede na vsestranskosti albuma ob njegovih komadih plesu ne izognemo nujno. Le redko se namreč zgodi, da poslušalca ugrabi beat že prvega komada na plati, celoten izdelek pa tudi samemu poslušalcu nudi svobodno preigravanje svojih čutnih sposobnosti. Učinek na telesa plesalcev pa dokazujejo tudi Ankurjevi nastopi v živo, sicer večinoma v kontekstu psihedeličnih festivalov, kakršna sta Modem Festival na Hrvaškem in domači Drops. 

Cel album deluje kot ena sama s podobnimi ali istimi elementi preigravajoča se meditacija, primerna za raznorazne kontekste, pa naj bo v družbi ali samoti, na festivalu ali doma, za začetek ali konec noči. V njegovem tkivu lahko zaznamo avtorjevo preciznost, smisel za detajle in včasih manj, včasih bolj intenzivne spremembe smeri, ki nas ne izvržejo. Določen sentiment, v duhu katerega se poslušalci nahajamo, nas sicer opominja tudi na pop in r'n'b popevke iz zgodnjih dvatisočih v kombinaciji z breakbeatom in filmskimi elementi, ki nas morda celo spomnijo na nemške umetniške filme. Poslušalca posrka, ga popolnoma razoroži in ga povabi v lahkotno potovanje, kar pa ne pomeni, da album ni kompleksen. Kompleksen je tako, kot je bila kompleksna duhovna in tehnična pot njegovega ustvarjalca, ki se sicer pogosto premisli, a vedno le v skladu z zahtevami iskrenosti do svojega sveta in posledično do tega, kar preda drugim.