The Pr' Hostar Phenomena

dragi poslušalci – priporočamo vam, da si prispevek zares poslušate in ne samo preberete!

Sam še dans pa do smrt grem na šiht

Okej, priznamo. Šli smo gledat Pr’ Hostar 2 promila, in to v Domžale … ampak, ej, ej, ne ugasnt Radia! Hear me out. Ko je film Pr’ Hostar davnega leta 2016 prvič ugledal luč kinematografskih projektorjev, je v javnosti, milorečeno, sprožil odzive. Nekateri ljudje so postali največji feni, medtem ko so drugi špukali po njegovi namerni vulgarnosti in prostaškosti. Na katerikoli strani debate se najdete, drage poslušalke in poslušalci, se najverjetneje lahko zedinimo glede dvojega. Prvič: Pr’ Hostar je tu in tam uspel vsaj v dostavljanju méh parajočih replik, ki jih je občinstvo citiralo še dolgo po premieri. Recimo tale, ki jo v bolj kultivirani obliki kdaj izrečemo tudi na radiu:

clip

Druga stvar, ki jo najbolj gledanemu slovenskemu filmu po osamosvojitvi težko oporekamo, je uspeh, ki ga je dosegel brez institucionalne podpore in praktično brez proračuna. Uspeh sicer ni prišel iz nule – brand Pr’ Hostar je nedolžnost izgubil že z YouTube kanalom, na katerem je, umazanec, do danes dobil že milijone ogledov … A gledalci z YouTuba, ki so filmu dali prvi zagon, najverjetneje niso najzahtevnejši. Najbrž niso pričakovali kakšne blazne estetike, dramskih lokov in koherentnega scenarija ‒ čisto okej so bili z epizodičnim dogajanjem, ki se skup drži približno toliko kot par sveže narejenih klobas. Kar je pripeljalo do razkola med popularnostjo in kritiško oceno filma. Brez ozira na kritiško negodovanje pa so nato Youtube gledalci kot Jehove priče razširili blagovest o filmu od ust do ust …

clip

Še tretja spremenljivka, ki je prispevala k uspehu filma Pr’ Hostar, na katero pa radi pozabimo, je naš selektivni spomin. Ko smo gledali Pr’ Hostar 2 promila, se je v nas zbudila nostalgija po bolših cajtih, ko smo v kinih lahko gledali še Pr’ Hostar 1. Zato smo si, seveda, pred pisanjem te recenzije ogledali prvi del supreme trash duota in vse epizode Youtube miniserije pred njim. Kar je pripeljalo do spoznanja, da ne moremo razumeti sedanjosti, če ne razumemo preteklosti, in seveda posledično do vprašanja –  Fak, zakaj je folk mislu, da je blo to tok dobr?

Trajektorij prvega filma je namreč bolj kot ne sličen sinusoidni krivulji, ki niha med plus ena in minus ena. Dobre forice, od katerih smo slišale že dve, nas res prisrčno nasmejijo. Po drugi strani pa je veliko for res bednih, bodisi zaradi neprepričljivega izrekanja do skrajnosti karikiranih replik bodisi zaradi prestopanja meje dobrega okusa. Recimo ko liki precej nadrobno monologizirajo sami s sabo, kako bi spolno občevali s Tatjano in se potem šalijo o svojih mehkih penisih.

clip

Okej, če bi kinodvorano napolnili s pubertetniki iz šestega razreda, bi še šlo, ampak v vseh drugih okoliščinah pa pač ne.

Selektivni spomin – in morda tudi kolektivni spomin fenov Pr’ Hostar – je ohranil le točke severno od ničle na y premici. In tako smo ob vstopu v domžalsko kinodvorano od drugega dela pričakovali še en, lowkey trashy hitič. A žal – ko tinder dejt dvakrat zapored pelješ v Klub rečnih kapitanov in ga drugič niti ne povabiš k sebi domov, tretjega dejtiča najbrž ne bo. Enako smo si drugi del Pr’ Hostar hajpali za drugi randi, on pa nas je peljal v isto štalo in nas potem ni povabil niti na suflé v svoji spalnici … Škoda.

Pr’ Hostar dva promila se v stilu vseh filmov o velikih ropih začne, ko se Big Boss Meniđer in Lublanski faker spet znajdeta na kraju zločina.

clip

Pa ne no, ne ta Kraj zločina. Mislimo na hotel Pr’ Hostar, pozabljen biser pod Alpami. Tam denarja in uspeha žejna Ljubljančana naletita na dinamični duo kélnarja Jerča in njegovega kolega Matevža – en visok in suh, drugi majhen in okrogel, klasika; So far so gud. Big boss Meniđer hoče zaradit mastne pare – obolel je za boleznijo kapitalizma, ki je v routah ne poznajo. Zato prepriča Jerča in Matevža, da – če mu uspe na kup zbobnati celotno staro gardo, ajga – bodo Pr’ Hostar ponovno zalaufal. Nabiranje ekipe pa pofurajo v že utečenih – ali morda pretečenih? – žanrskih tirnicah, ki izgledajo nekako takole:

clip

Nekdanji zagoveden hotel spremenijo v fensi kejtering biznis, kamor skušajo privabit goste. Meniđer se nato precej razumno odloči, da bo faking požgal konkurenčni hotel in tako v svoj biznis zvabil zabavo ob srečanju Vučića in Pahorja. Tudi to mu uspe, ko po obrazu še vedno ves zapackan od dima prepriča tajne agente Sove, da predsedniško procesijo premaknejo k Hostar. Skrivnost sicer ostaja, kako si tajna agenta ob pogledu nanj nista mislila:

clip

Spet – so far so gud, ampak stvari gredo tu žal samo še navzdol. Pr’ Hostar 2 promila deviira od svoje preverjene tehnike epizodičnih skečev in se preusmeri v bolj narativno strukturo. Vulgarni, oneliner humor pa v tem okolišu nekako ne funkcionira najbolje. Kar pa je najhuje – Pahor, ki nam ga obljubljajo od sredine filma in ki je eden glavnih zgodbenih nastavkov, enostavno razočara. Model, ki ga igra, sploh ni podoben Pahorju in iluzija filma, pogodba, ki jo gledalec s fikcijo podpiše, je zlomljena. Filmu po tem fejk ass Pahorju enostavno ne moremo več verjeti. Medtem pa – to lahko pohvalimo – je igralec, ki igra Vučića, dotičnemu politiku dejansko precej podoben. No, saj ne da se z omenjenima politikoma v zgodbi kaj zares zgodi. Pač prideta malo poludit na partiiii in potem ne delata praktično nič. Film ta lika res intenzivno hajpa vse od vzpostavitve novih okoliščin in nato smo samo razočarani. Res razočarani.

Tudi sicer likom v Pr’ Hostar dva promila enostavno ne verjamemo. Film preveč časa zapravi z nabiranjem ekipe in premalo časa z združevanjem ekipe, da bi veliki finiš, ko se vsi – prej skregani – v solzah objamejo, dejansko prinesel užitek. Verjamemo pa, da so na smrt skregani, ker eden z drugim skorajda ne govorijo, razen ko se pošiljajo v kurac, kar po parih tejkih neha biti zares smešno.

Poleg tega pa se zdi, da je slabih foric tokrat precej več. Recimo ko Jerča dobesedno spolno napade zelo debela mesarjeva žena, ki je prikazana kot ogabna. Filmu se očitno zdi komično, kako je Jerču ob tem nelagodno in kako je po tem dogodku zatravmiran. Prizor pa je v resnici samo izjemno neprijeten in krindž in veliko bolje bi bilo, če bi ga odfukal za šank, da bi enga zlizou. Nora ideja: zakaj ne bi namesto tega odfurali neke šale, ki bi temeljila recimo na kemiji med liki? In – bytheway – zagovedenost likov je nekako … nemotivirana, ko se znajdejo v fensi okolju kejteringa. Prednost domačega terena, ki jim je omogočala smešne interakcije z izgubljenimi Ljubljančani, izgine. In s tem komični efekt, ki nastane iz subverzije razmerij moči med domnevno zaplankanimi rovtarji in finimi meščani. Tako pa si človek – kot najbrž ob poslušanju te recenzije, ko sedi v kinu, mestoma misli:

clip

Pr’ Hostar dva promila so v končni fazi zajebal mitizacija branda ter kontekst in uspeh prvega. V uvodu opisan moment, ki razloži, zakaj ljudje kar derejo v kino za ta film, še ni povsem minil, saj je gledalcev še vedno punim. A glede na videno dvomimo, da se lahko obdrži še za tretji del. Kdor se je veselil slovenske verzije brenda Hitrih in drznih, ki bo kmalu izdal 9836. del, bo razočaran. Sicer pa – ker se spodobi končati na pozitivno noto – gre pri filmu definitivno pohvaliti njegovo odštekanost, ki zadevo nekako še obdrži nad gladino.

Dva promila je v sobi z razgledom za en kurac napihal Lenart.