Komunistična velika noč

Uvod

Tovarišice in tovariši, zdravo!

Danes je prvi maj!

No, prvi maj je bil predvčerajšnjim, a ker vemo, da niste naklonjeni zgodnjemu vstajanju, smo posebej za vas v Mostah posneli prvomajsko budnico.

V kulturni redakciji Radia Študent upamo, da ste preživele blagoslovljeno komunistično veliko noč. Upamo, da ste svoji šefici ‒ vsaj v mislih ‒ pokazale fakiča, da ste s sindikalnimi tovarišicami nazdravile s pivom in da ste v krogu najdražjih otvorile sezono roštilja.

Izjava

Tu ‒ na Rožniku ‒ smo ostali tudi mi, vaši najljubši kulturci, ki smo vsepovsod poznani po svoji ljubezni do družbe in zraka. Mi smo taki čisto pravi Ljubljančani. Ustrezamo vsem kriterijem, ki jih je naštel župan Zoran Janković: radi se srečujemo, si pomahamo, še raje svobodno mislimo, veliko damo na svoje zdravje in tudi Hej brigade zapojemo.

Izjava

To pač že veste, drage poslušalke, saj ste poslušale prvomajski Offsajd naše aktualno politične redakcije. Ni kaj, delavni so, delajo tudi za praznike ‒ celo največje … 

Izjava

Mi smo si tudi vzeli prosto, saj smo normalni. Vseeno pa se nam zdi, da so naši novinarski kolegi spustili nekaj ključnih trenutkov prvomajskega slavja. Nič se na primer niso obregnili ob dejstvo, da nas je bilo novinarjev na Rožniku toliko kot muh ob poletni pripeki; nikamor nisi mogel stopiti, da bi ne stopil nekomu pred mikrofon ali v kader. In kaj nas je vse zanimalo? Ja, kako je delavec! No, to nedvomno zanima tudi vas, ki ste letovali na hrvaški obali. Kako je torej delavec? Slabo! Na šanku namreč žganja ni bilo mogoče dobiti, samo pelinkovec in borovničke. Škandalozno. Vse preveč trezni delavski razred je tako vsakomur, ki ga je vprašal, nejevoljno razlagal, da je silno razžaloščen, ker se praznika dela dandanes ne praznuje več, kot bi bilo treba. Največ navdušenja je požel tradicionalni nagovor ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Izjava

Tovarišica Lidija Jèrkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je večer prej povedala: 

»Ne smemo biti ne optimisti in ne idealisti«. 

Hudiča, to pa ni preveč borbeno, smo si rekli. Pa svoje misli sploh še ni zašpilila:  

»Nikoli, ampak res nikoli delo in kapital ne bosta enakopravna. Vedno bo kapital nad delom in delavci in delavke vedno tisti, ki se bodo morali za vsako pravico, za vsakdanji kruh zelo boriti.«

Sveta Marx in Engels naj nam pomagata!

Izjava

Krščen Lenin! Je to proslava ob prvem maju ‒ ali oglasno sporočilo na Radiu Center?

Izjava

Po pravici povedano, je bil takozvani kulturni program - za katerega smo najbolj pristojni - mešanica stoletnih klišejev in žalobno kljubujočega optimizma.

Izjava

Tako, drage poslušalke, počasi se vendarle zaključuje tudi naš mali adendum k prvemu maju. Vsega je bilo. Složnosti, parol, malo politike, pa nekaj prerekanja, glasba s smučišč, pivo in pečeni pujs …

Izjava

Kaj pa bistvo praznika, porečete, kako je s tem? Ali smo se delovni ljudje med pitjem in petjem, ko smo se menili, tudi kaj zmenili? O seveda! Preko devetih gora bledo rjavih pleskavic in črno zapečenih čevapov, preko devetih potokov postanega piva, ob odojku in jagnjetini, smo si po stoletjih razrednega boja vendarle podali roke in sklenili premirje. 

Izjava

Danes, tovarišice in tovariši, je tretji maj! Praznikov je konec in vrnili smo se v vsakdanji režim izkoriščanja človeka po človeku.

No, vsaj dežja ni bilo. 

Ne na morju, ne v Trbovljah, temveč na Rožniku so bili Martin, Tibor in Vid.