Iz tame učenjem u svjetlost

 Vir fotografije:arhiv AFŽ, "nakon oslobođenja 902.565 žena je naučilo čitati i pisati" 

Drage poslušalke in poslušalci, dobrodošli v majski oddaji Unikompleks. Tokrat se posvečamo kratkemu, a pomembnemu obdobju jugoslovanskega realsocializma – povojnemu obdobju množičnega opismenjevanja v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, v nadaljevanju Jugoslavija. Osredotočili se bomo na obdobje množičnega izvajanja analfabetskih tečajev. Ti so bili v okviru prvega petletnega gospodarskega plana ključna prosvetiteljska dejavnost za namene odprave nepismenosti, ki je kot reakcionarna zapuščina Kraljevine Jugoslavije pestila novo socialistično državo.

Komunisti, ki so po drugi svetovni vojni prevzeli oblast, so rekonstrukcijo nove države razdelili na dve večji fazi. Ena je bila materialno-gospodarska izgradnja, ob kateri se je morala vzporedno izvajti druga – izgradnja ljudi, torej njihovo preoblikovanje iz zaostalosti in nevednosti. Tako je bila komunistična avantgarda v okviru prvega petletnega načrta med letoma 1947 in 1952 za izgradnjo nove socialistične družbe zaslužna za dvojno razsvetljenje – poleg množične elektrifikacije je izvedla množično opismenjevanje.

Stanje pismenosti v ljudskih republikah

Za začetek navedimo nekaj statistik. Kraljevina Jugoslavija je bila po številu pismenih oseb leta 1931 ob uradnem popisu prebivalstva na predzadnjem mestu v Evropi, za njo je bila le Romunija. Nepismenih ljudi je bilo 6,2 milijona ali 44 odstotkov celotnega prebivalstva, od tega po podatkih jugoslovanskega urada za statistiko 32 odstotkov moških in 56 odstotkov žensk. Največji delež nepismenosti je bil v Makedoniji ter Bosni in Hercegovini z več kot 80 odstotki, sledili sta Črna gora in Srbija z okoli 65 odstotki. Na Hrvaškem je bilo nepismenih manj, okoli 30 odstotkov, so pa se predeli močno razlikovali. Denimo v Dalmaciji je bila nepismenost 50-odstotna, v Slavoniji je bil ta odstotek nižji od 30. Prebivalstvo na Slovenskem je bilo v tem času že skoraj popolnoma pismeno. Oris stanja poda zgodovinar Aleš Gabrič, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino.

Izjava

Slovenija je bila pred drugo svetovno vojno edini del kraljevine z obvezno osemletno osnovno šolo po avstrijskem modelu, ki je zapovedoval štiri leta nižje šole in štiri leta gimnazije. Po vojni so po celi Jugoslaviji uvedli enotno obvezno sedemletno osnovno šolo. Tako je zavoljo solidarnosti do drugih republik Slovenija s tem sistemom nazadovala. Sedemletka je bila namreč ob pomanjkanju kadra, infrastrukture in učbenikov bolj racionalna odločitev. Leta 1958 so povsod uvedli enotno obvezno osemletno osnovno šolo. V Sloveniji so zaradi dobre pismenosti že lahko identificirali nadaljnje težave. Ena izmed njih je bila ta, da ni bilo zadostne prehodnosti v srednjo šolo. Zato so v prvih letih po vojni za polovico dvignili število gimnazij – obstoječim 14 so jih dodali še 7. V Črnomlju so denimo že med vojno na osvobojenem ozemlju ustanovili gimnazijo. 

V drugih republikah so se morali najprej spopasti z osnovnim problemom – splošno nepismenostjo. V Črni gori so leta 1923 delovale le tri gimnazije, skupaj je bilo univerzitetno izobraženih okoli dvesto ljudi, leta 1940 pa je bilo v osnovnošolsko izobraževanje vključena polovica šoloobveznih otrok. Nepismenost je bila tako posledica nerazvitosti in s tem nizke izobraževalno-kulturne aktivnosti. Na Hrvaškem pa so na začetku stoletja pri opismenjevanju predvsem odraslih pomembno vlogo igrala društva in razne zasebne iniciative. Prvi hrvaški abecednik za pouk nepismenih odraslih je pripravil učitelj zagrebškega učiteljišča Fran Anderlić leta 1905, ki pa zaradi pomanjkanja javnih šol ni dosegel širokih množic. Leta 1929 je državni šolski zakon naložil skrb opismenjevanja državi in zmanjšal pomembnost delovanja zasebne iniciative. Med drugo svetovno vojno je z opismenjevanjem, sicer izrecno Hrvatov, delno začela fašistična NDH – po podatkih hrvaškega šolskega muzeja so opismenili okoli 1600 ljudi. V okviru narodnoosvobodilnega boja so na osvobojenih ozemljih izvajali opismenjevanje, organizirali šolstvo in razne kulturne dejavnosti ter samo na Hrvaškem opismenili več kot osem tisoč ljudi. 

Začetke dela na ljudskem razsvetljenju in delu z nepismenimi odraslimi so komunisti začrtali že na zasedanju Avnoja leta 1942. Na prvem zasedanju v Bihaću so ustanovili odsek za prosveto, preko katerega so narodnoosvobodilni odbori prejeli navodila za ustanovitev nacionalnih osnovnih šol, ljudskih univerz in analfabetskih tečajev. Več pove Gabrič.

Izjava

V začetnih letih vzpostavljanja socializma se je politična avantgarda skušala zgledovati tudi po Sovjetski zvezi. V njej so med letoma 1919 in 1939 izvedli najobsežnejšo akcijo opismenjevanja v svetovni zgodovini in pismenost zvišali s 30 na več kot 80 odstotkov. V 20 letih so opismenili 50 milijonov ljudi. Nadaljuje Gabrič.

Izjava

Kulturna politika v prvi petletki

Ena temeljnih točk programa Osvobodilne fronte, sprejeta na prvem kongresu Osvobodilne fronte julija 1945, je kot ključni del načrta prihodnosti poudarila opolnomočenje ljudi z izobrazbo in kulturo, citiramo: »Ljudska demokratična oblast mora omogočiti širokim ljudskim množicam čim popolnejšo brezplačno izobrazbo in neoviran prosvetni razvoj slehernemu državljanu, tako v smislu osebne rasti kakor kulturne dejavnosti.« Jasno je torej, da pri opismenjevanju ni šlo za dejanje kot tako – po marksistično-leninistični doktrini je bilo to le predpogoj za vse nadaljnje politično delo in izgradnjo novega človeka.

K temu pa so kljub svoji ambicioznosti morali pristopiti postopoma. Že med vojno so partizani opismenjevanje izvajali v ovkiru analfabetskih tečajev. Kot navaja hrvaški zgodovinar Saša Senjan v svoji doktorski disertaciji, v kateri podrobno preuči začetke kulturno-prosvetne dejavnosti na Hrvaškem, so med vojno poučevanje prilagajali razmeram na terenu. Tako so improvizirali z materiali – uporabili so lesene palice, kose opek, koruzna zrna, stare plahte. Primer uspešne izvedbe analfabetskih tečajev je zavezniški begunski kamp El Shatt v Egiptu z ljudmi pretežno iz Dalmacije, ki so se abecede tam učili kar s pisanjem v pesek. V kampu so opismenili kar 1150 od 2000 nepismenih. Za vajo in učenje so se tako vojaki kot otroci, ki so se med vojno šolali na osvobojenih ozemljih, ko je primanjkovalo literature, učili s partizansko literaturo, torej raznimi brošurami, razglasi, letaki, glasili, časopisi. Kot navaja Senjan, je partija zahtevala, da naj ima vsak partizanski borec na fronti poleg puške – za razliko od njegovih sovražnikov – še dodatno opremo, in sicer papir, svinčnik in knjigo. 

Za izvajanje analfabetskih tečajev je bil primeren praktično vsak, ki je bil pismen oziroma je imel neko vrsto izobrazbe. Pomembno je bilo, da izkaže ljubezen do prosvetiteljskega dela in vdanost narodnoosvobodilni borbi. Taki so prestali kratek tečaj za izvajalca analfabetskih tečajev. Ti so po navadi trajali od enega do treh mesecev, obsegali pa so osnove pisanja in branja ter računanja. Višji nivo je zajemal še branje knjig in pisanje pisem, izobraževanje v naravoslovju, higieni in podobno.

Leta 1945 so v Srbiji izvedli več kot devet tisoč analfabetskih tečajev. Skupno je v Jugoslaviji na tečajih istega leta predavalo več kot 17 tisoč ljudi, največ pa v letu 1948, ko je ta številka presegala 35 tisoč. Za izvajanje so bile pristojne vse frontne organizacije – od Protifašistične fronte žensk, v nadaljevanju AFŽ, delavski sindikati, kulturna društva, vojska in mladinske organizacije. O svojem delovanju so predstavniki organizacij poročali komisiji za agitacijo in propagando, znani kot Agitprop. Milovan Džilas, prvi podpredsednik Federativne ljudske republike Jugoslavije, zadolžen za partijski Agitprop, je borbo proti nepismenosti opisal kot »enega najlepših in tudi najbolj herojskih primerov boja za ljudi, za pritegnitev množice iz mraka«. Kakšna je bila vloga Agitpropa pri opismenjevanju, pove Gabrič.

Izjava

Več o delovanju Agitpropa boste slišali po kratkem glasbenem premoru. V drugem delu oddaje bomo podrobneje predstavili izvajanje opismenjevalnih akcij in težave, s katerimi so se soočali učitelji in udeleženci tečajev, ki so zajele vse družbene skupine – mladino, ženske, delavce in starejše.

Neprijatno mi je - Mali Tito

Opismenjevanje različnih družbenih skupin: delavci, ženske, mladina 

Poslušate oddajo o opismenjevanju v povojni Jugoslaviji na 89,3 megaherca. V prvem delu oddaje smo orisali stanje pismenosti po ljudskih republikah Jugoslavije, nadaljujemo pa s podrobnejšim vpogledom v izvajanje množičnih akcij opismenjevanja. Izvajanje množičnega opismenjevanja je bilo zaradi specifik različnih družbenih skupin v domeni različnih frontnih organizacij. Opismenjevanje in izobraževanje delavcev je bila pristojnost sindikatov. Ti so morali omogočiti analfabetne tečaje, vzpostaviti knjižnice in delavcem omogočiti kulturno udejstvovanje. V Sloveniji je od leta 1947 vlogo odpravljanja nepismenosti, ki je bila prisotna predvsem pri delavcih priseljencih, prevzel kulturno-prosvetni oddelek glavnega odbora Enotnih sindikatov Slovenije. 

Glavna težava, ki jo je Agitprop zaznaval, je bila stihijskost izvajanja prosvetiteljske dejavnosti. V dokumentih Agitpropa, ki govorijo o načrtovanju pismenosti za kampanjo 1948 in 1949, so poudarili, da so delavci in delavke prioritetna skupina, ki mora postati popolnoma pismena. Kot navajajo, ukinitev nepismenosti »ne pomeni opismeniti zadnjega starca, temveč pomeni praktično pismenost glavne delovne sile v gospodarstvu«. Da mora imeti opismenjevanje stalen politični moment, gre razbrati iz mnenja Agitpropa o delovanju sindikatov v poročilu iz leta 1947, citiramo: »Osnovna slabost našega dela je izgubljanje kontakta z dnevnim političnim dogajanjem. Naše organizacije so včasih že tako izolirane od tega, da so svoj pomen zreducirale na najožje prakticionistične naloge, kot je pisanje parol, izdelovanje desk za stenčase in podobne tehnične stvari, brez vsake aktualne politične vsebine in perspektive.« Agitprop je skrbel, da se je tudi v okviru opismenjevanja uvajalo socialistično linijo. 

Z delavci je bil primaren problem ta, da so bili analfabetski tečaji oteženi zaradi sezonske mobilnosti delavcev, predvsem v gradbeništvu, gozdarstvu in rudarstvu. Z delavci naj bi se za razliko od vasi, kjer se je delalo kampanjsko, delalo neprestano. Tempo stalnega poučevanja pa je bil ob pomanjkanju kadra na eni strani in pomanjkanju časa delavcev na drugi težko ohranjati. Kot navaja zgodovinar Senjan za leto 1948, je bilo v rudniku blizu Krapine 14 rudarjev, od katerih jih je imelo osem zaključene tri razrede osnovne šole, pet le dva razreda, ostali pa niti enega. Tečajev so se redko udeleževali, tako zaradi utrujenosti kot same zavezanosti staremu tradicionalnemu redu. 

Poleg sindikatov so imeli pri opismenjevanju pomembno vlogo krajevni ljudski odbori kot najnižja oblika oblasti. Njihova naloga je bila organizirati in voditi tečaje za nepismene, skrbeti za kulturni napredek kraja z ustanavljanjem kulturnih domov, kinematografov, čitalnic in delno materialno vzdrževati šole, kar so v večjih krajih izvajali dokaj uspešno. Primer uspešnega opismenjevanja so bili tečaji med obveznim vojaškim služenjem. Leta 1948 je bilo v jugoslovanski vojski opismenjenih več kot 40 tisoč rekrutov, do leta 1960 pa so v okviru obveznega vojaškega služenja opismenili skoraj pol milijona fantov.

Ženske in deklice so iz omenjenega načina opismenjevanja izostale, kar so kot problem izpostavljali tudi vodilni v partiji. Pomembno vlogo pri opismenjevanju žensk je imel AFŽ. Na okrajni ravni so bili v okviru organizacije AFŽ trije oddelki: socialni, ki je skrbel za ženske, matere in njihove otroke, kulturno-izobraževalni in propagandni, ki je širil politiko komunistične partije. Partija je organizaciji zadala nalogo mobilizirati ženske k množični akciji obnove in gradnje nove družbe, ki pa ni mogoča brez opismenjevanja in izobraževanja. Zato je bilo ključno, da se jih čim prej vsaj delno osvobodi skrbstveno-reproduktivnega dela. Tako je bila ena prvih nalog vzpostaviti čim večje število jaslic. V AFŽ-ju so aktivistke mnogokrat prevzele varstvo otrok, da so matere lahko obiskovale analfabetne tečaje. Kot ugotavlja zgodovinar Senjan, so bile AFŽ-jeve kampanje opismenjevanja uspešne. Pri izvajanju tečajev v okviru AFŽ-ja je sodelovalo veliko učiteljic, leta 1947 je na Hrvaškem opismenjevalo 782 učiteljic. Poročilo za prvo polovico leta 1948 kaže, da je bilo v varaždinskem okrožju opismenjenih 1262 ljudi, od tega 929 žensk. Za varaždinski okraj Senjan navaja, da je bila ena izmed pogostih metod učenja na tečajih, da so se najprej naučili samoglasnikov, nato pa črko »T«, da so lahko napisali prvo besedo v svojem življenju – Tito.

Množično opismenjevanje je potekalo tudi v velikih gradbenih akcijah, ki jih je organiziral Narodna omladina. Senjan navaja primer gradnje železnice v Črni gori. Največje gradbišče v Črni gori v petletnem načrtu je bila železnica Nikšić–Titograd, z dolžino 53 kilometrov, ki je bila zgrajena med aprilom leta 1947 in julijem 1948. Pri gradnji proge je sodelovalo več kot 45 tisoč graditeljev in graditeljic, od tega več kot 25 tisoč mladincev Črne gore. Več tisoč se jih je priključilo iz drugih republik, iz Slovenije 159. V skladu s sloganom Mi gradimo železnico – železnica gradi nas so se po končanem delu udeleževali predavanj, debat, si ogledali filme, brali literaturo. Predavanja so bila vsebinsko izrazito politična. Navedimo nekaj naslovov – Politika ameriških imperialistov, Osnovne naloge in pomen petletnega načrta za razvoj narodnega gospodarstva, O kmetskih delovnih zadrugah. Nepismeni pa so se morali najprej udeležiti analfabetskih tečajev. Ti so potekali vsak dan v vseh brigadah. Vse brigade so imele zagotovljen tudi dostop do manjših knjižnic s skupno okoli več kot 13 tisoč knjigami s pretežno marksistično-leninistično literaturo. Od nekaj več kot štiri tisoč nepismenih, ki so gradili progo, so opismenili okoli 3500 ljudi. Skupaj so izvedli tudi več kot dvesto predstav in več kot tisoč predavanj. Kot najbolj cenjen način izražanja in družbeno-kulturnega udejstvovanja je veljala debata. 

Opismenjevanje mladine v prvih letih po vojni, ko po državi še ni bilo vzpostavljenih dovolj šol in se je šolski sistem komaj uvajal, ni potekalo brez težav. Propagandni film z naslovom Iz tame u svjetlost, ki prikazuje idealizirano podobo nadobudnega otroka, ki si na vso moč želi naučiti pisati in brati, je bil daleč od realnosti. Velik problem je predstavljalo neobiskovanje šole zaradi revščine, konzervativizma staršev in nasploh slabih življenjskih pogojev. Poleg tega je zaradi vojne nekaj generacij izostalo iz šolskega izobraževanja. Slab vpliv je imela industrializacija, saj so mladi začeli delati v tovarnah in se niso zanimali za izobraževanje, po drugi strani jih je veliko živelo v odročnih vaseh, kjer so sploh v zimskih mesecih bili odrezani od cest. Za tovrstne kraje so mnogokrat izvedli »ambulantne šole«, s katerimi so v kratkem času omogočili osnovno izobrazbo, predvsem pismenost.

Za opismenjevanje mladine je bila zato ključna že omenjena šolska reforma z obvezno sedemletko. Leta 1948 so s političnega vrha podali jasna priporočila o tem, kako doseči stoodstotno prisotnost otrok v šoli. Lokalni odbori so imeli nalogo prepričevati starše, da spodbujajo otroke k obisku šole. Oblačila, čevlje in hrano naj bi omogočila šola, učitelji pa so vodili stroge evidence prisotnosti. Neodgovorne starše so morali izpostavljati kot »kulturno sramoto« in včasih izrekli kazni za vse starše kot poduk. Senjan navaja primer za okoliš Križevci na Hrvaškem, kjer je bila v skladu z zakonom o sedemletni šolski obveznosti lahko izrečena denarna kazen staršem ali popravno delo za otroke, v nekaterih primerih tudi starše. Za 10 dni otrokove odsotnosti je bila izrečena kazen od 50 do 500 dinarjev oziroma 10 dni popravnega dela. Leta 1953 je po podatkih Jugoslovanskega statističnega urada osnovno šolo obiskovalo okoli 50 odstotkov vseh šoloobveznih otrok, leta 1961 pa se je ta odstotek že dvignil na več kot 85.

Posebno skupino nepismenih so predstavljali starejši na vasi. Zaradi starih miselnih vzorcev, tradicije, pomanjkanja motivacije in drugih ovir je bilo opismeniti njih težka naloga. Kot pomemben faktor pri dvigovanju morale navaja Senjan posebne poskuse vplivanja na starejše. Imena tistih, ki so uspešno zaključili analfabetskih tečaj, so objavili v lokalnih časopisih. Drugi način so bile kampanje »nikada nije kasno«, ki so jih aktivisti izvajali po vaseh. V zapisniku odbora Komunistične partije Hrvaške v Krapini iz leta 1947 so zabeležili negativen vpliv sosedov, prijateljev in sorodnikov na tiste, ki obiskujejo analfabetske tečaje, citiramo: »Še posebej za nekoliko starejše ljudi in ženske je zelo težko priti na tečaje, ker ko gredo na tečaj, potem se jim otroci in celo nekateri starejši posmehujejo.« Več o težavah, s katerimi so se soočali tako učitelji kot učenci, pove Gabrič.

Izjava

Kot ugotavlja zgodovinar Senjan, je bila prevladujoča praksa poučevanja, da so učitelji prihajali k nepismenim, in ne obratno. Tečaji so večinoma potekali v zimskih mesecih, kar je učiteljem povzročalo težave, saj so morali hoditi več kilometrov po slabih cestah do oddaljenih vasi. Izvajali so se na različnih lokacijah, od šol do zasebnih hiš, na prostem, na gradbiščih ali v gozdovih. Udeleženci so se pogosto izgovarjali, da so nesposobni, da bi se izognili tečajem. Na severu Hrvaške so denimo kot razlog za neudeležbo na tečajih pogosto navajali alkoholizem. Na tečajih je primanjkovalo potrebščin – kred, svinčnikov, ustreznih prostorov, drv in petroleja. Nepismeni so pogosto navajali upravičene razloge za neudeležbo, kot so slaba oblačila in obutev. Ženske so kot razlog navajale gospodinjska opravila, skrb za otroke in stare starše, mnogokrat jim je obiskovanje prepovedal mož.

Pogost ukrep, kako pritegniti čim več ljudi na tečaje, so bile nagrade, kot so nagradne zastavice, knjige in tudi radijski sprejemniki. Skromne denarne nagrade so bile podeljene najboljšim učiteljem ali udeležencem tečajev. Primer izvajanja opismenjevalnih akcij je tudi »Teden javnega ozaveščanja«, ki so ga pogosto izvajali na območju severne Hrvaške. Običajno je potekal v začetku decembra, v več dneh pa so potekale številne dejavnosti, kot so zbiranje nepismenih v tečaje, ustanavljanje tečajev in knjižnic, igre, predstavitve, koncerti in tekmovanja. Tovrstne horuk akcije, ki so se izvajale predvsem na ruralnih območjih s starejšimi ljudmi, so imele bolj kratkoročne učinke, je pa bila akcija pomemben vir financiranja nadaljnjih tečajev. 

Država je za izvajanje akcij zagotavljala osnovna materialna sredstva. Za predstavo – leta 1946 je Ministrstvo za šolstvo Zvezne republike Hrvaške natisnilo sto tisoč abecednikov za začetnike, več kot 17 tisoč beležnic, deset tisoč svinčnikov, in 20 litrov črnila. V naslednjih letih so količine povečali, dodali so recimo 1600 petrolejskih svetilk, podelili 70 tisoč dinarjev za delo s slepimi in gluhimi nepismenimi in v redkih primerih podelili denarne nagrade. Vlada je ob začetku izvajanja kampanj opismenjevanja podala jasno sporočilo, da sredstev ni in da je na to dejavnost nujno gledati kot prostovoljno in plemenito delo ter odgovornost vsakega, saj z njo, citiramo: »slepim dajemo vid in brišemo sledi starih režimov – to naj bo najlepša plača«.

Leta 1948 se je po treh letih izvajanja opismenjevalnih akcij in ostalih prosvetiteljskih aktivnosti Jugoslavija uvrstila na četrto mesto nepismenosti – pred njo so bile Bolgarija, Grčija in Portugalska. Kot navajajo v uradnem statističnem dokumentu Jugoslavije, so z analfabetskimi tečaji v okviru opismenjevalnih akcij do leta 1950 opismenili okoli dva milijona ljudi. Do leta 1953 so po podatkih Unesca nepismenost v Jugoslaviji zmanjšali na 23 odstotkov. Po pretečeni prvi petletki se je izvajanje opismenjevalnih akcij zmanjšalo, njihovo vlogo pa so začele aktivno prevzemati in nadgrajevati na novo vzpostavljene javne institucije, kot so osnovne in srednje šole ter univerze. Razvijati se je začela tudi andragogika, ki se je ukvarjala z izobraževanjem odraslih. Izobraževanje kmečkega prebivalstva so prevzele ljudske, delavskega pa delavske univerze. Da so bile delavske univerze v tistem obdobju ustanove z zelo močnim vplivom, kaže tudi podatek o številu udeležencev njihovih programov – od leta 1947 do 1991 je bilo vanje vključenih več kot 12 milijonov odraslih. Abecedna pismenost je prerasla v kompleksno pismenost tudi s pomočjo široko vzpostavljenih javnih knjižnic, z možnostjo udejstvovanja v gledaliških in pevskih skupinah, debatnih in bralnih krožkih ter z ostalimi možnostmi kulturno-političnega udejstvovanja.

Oddajo je pripravila Urška. Brala sva  Biga in AMG. Urednikovala je Hana. Tehniciral je Kramar, lektoriral pa Aleš.