»Štruklji ti gredo po glav, medtem ko imaš v soseščini bordel!«
Drage poslušalke, dober večer. Stara slovenska modrost pravi, da je smeh pol zdravja, a vsebina nocojšnje oddaje ni nič kaj smešna. Naše novinarke so raziskale stanje reprezentacij lezbijk v slovenskih televizijskih serijah. Stanje je – tako ugotavljajo – alarmantno. Kako so videti fiktivne slovenske lezbijke, v kakšnih zgodbah se pojavljajo in zakaj jih je tako malo? Prisluhnimo prispevku.
Konec tedna bodo ulice naše prestolnice ponovno zavzele paradnice, ki bodo složno in v velikem številu slovensko javnost opomnile na svoj obstoj. Zavest o lezbijkah je v imaginarij slovenske javnosti začela prodirati v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, kot del prizadevanj aktivistk za državljanske pravice in mir. A razen redkih aktivistk, ki so se razkrile v intervjujih televizijskih oddaj, si povprečen Slovenec ni znal predstavljati, kako so videti stvarne lezbijke. Tudi v igranih filmih in televizijskih serijah je lezbičnost v primerjavi z gejevstvom ostala skorajda v celoti neprepoznavna in enigmatična, je nekoč zapisala aktivistka Suzana Tratnik.
Na kanalih domačih televizijskih postaj smo lahko v dvaintridesetih letih samostojne Slovenije videle okoli petdeset gejevskih likov, od tega šestnajst takšnih, ki se pojavijo v več kot zgolj dveh epizodah. Vsaj bežne namige na gejevstvo pa smo lahko zasledile v domala vseh serijah. Lezbičnih in ženskih biseksualnih likov pa smo naštele zgolj dvanajst.
To, drage poslušalke, dragi poslušalci in vsi tisti vmes in onkraj, je bila prva omemba lezbištva v igranih vsebinah na slovenskih malih ekranih. 27. maja 2002 predvajana sekvenca epizode nanizanke TV Dober dan je prva z nekaj besedami namignila na obstoj lezbištva. Za primerjavo – nanizanka je gejevstvu posvetila 77 epizod, z vključitvijo gejevskega lika Luke, ki je tudi tisti, ki opozori na obstoj nehetero ženske seksualnosti.
Ko je bil lezbični molk enkrat prekinjen, smo o obstoju lezbijk slišale še nekajkrat. A večinoma zgolj iz ust heteroseksualnih protagonistov:
Kjer žene so sestre, tam se jim srajce na plotu karajo, pravi star pregovor, in ustvarjalci slovenskih televizijskih serij niso marali za karane srajce. Gejevski liki so se pojavljali v vlogah komičnih sprostitev, antagonistov, kot sredstva za obravnavanje homofobije, včasih so bili prikazani tudi s specifično gejevskimi izkušnjami in celo romantičnimi zgodbami. Peščico ženskih neheteroseksualnih likov, ki smo jih našle, pa lahko razdelimo v zgolj tri sklope precej zamejenih vlog: dražestne podobe za moški pogled; lezbični par na obisku in akterke neusojenih ljubezenskih afer.
Redke podobe neheteroseksualnih žensk so posledično ustvarile tudi zelo ozko zamejen nabor reprezentacij. Prvo reprezentacijo lezbištva na malih zaslonih, ki jo uvrščamo v prvo kategorijo dražestnih podob za moški pogled, smo v Sloveniji lahko videle leta 2008 v drugi epizodi prve in edine sezone televizijske nadaljevanke Svingerji, ki se je tedaj v poznih večernih urah predvajala na Kanalu A. Več v prispevku.
Humoristična nadaljevanka Svingerji prikazuje življenji dveh toksičnih strejt parov, pri čemer naj bi humornost izhajala iz arhaičnih predpostavk vojne med spoloma. Iz koncepta, tako ameriška zgodovinarka Lillian Faderman, ki je uveljavil prepričanje, da so moški in ženske povsem različnih vrst. Stereotipe tako o moških z Marsa kot o ženskah z Venere pa so seveda izoblikovali moški.
V peti epizodi nadaljevanke se po raznih pričkanjih ženska lika preselita skupaj v eno stanovanje, moška pa v sosednje. Dve naši novinarki – specialistki za lezbične vsebine – sta si epizodo ogledali, da si je vam nikoli ne bo treba.
Predstavljanje lezbištva kot neobstoječega mita, ker »sej nobena ni več lezbijka, če mene sreča, ho ho«, ni le posledica slabega scenarija za precej bedno serijo, temveč družbeni konstrukt, ki je imel pomembno vlogo v reguliranju življenj in teles neheteroskesualnih žensk. Lezbištvo kot seksualnost brez penisa je bilo za moške ustvarjalce vednosti nekaj nelegitimnega, celo nepredstavljivega. Zato so bila, medtem ko se je moška homoseksualnost kazensko preganjala, romantična prijateljstva med dvema ženskama v nekaterih kontekstih sprejeta celo kot žlahtna in čednostna.
Dve neagresivni ženski skupaj naj ne bi v ničemer kršili lastniške pravice moških do teles žensk. Vse dokler sta se vedli ženstveno, je bilo njuno seksualno obnašanje razumljeno kot aktivnost, ki se ji ženske vdajajo, ko in ker moških ni na razpolago. V takšnem moškocentričnem pogledu na žensko seksualnost sta do neke mere predstavljena tudi ženska lika v Svingerjih. Avtorji serije so za nadaljnji razvoj lezbičnih motivov namreč izbrali trenutek, ko sta ženski z Venere ponovno fizično ločeni od moških z Marsa.
Zgodovina lezbičnih podob v zahodnem filmu in medijih nasploh je bila, kot sta poudarili že naši novinarki specialistki, sprva podvržena cenzuri in še dolgo zatem zaznamovana s tropi lezbičnih likov, ki so se usidrali v družbeno zavest v obdobju cenzure. Tako v lezbičnih romanih prve polovice dvajsetega stoletja kot v filmih iz tega časa je lezbijka pogosto feministka, ki preži na nedolžna dekleta. Skoraj brez izjeme je zmešana, občasno vampirka, na koncu pa je hvala bogu odstranjena. V tem času dobimo tudi stereotipne vizualne podobe lezbijk: visoka, možača, avtoritarna. Ko lezbijke niso bile prikazane kot zle ali bolne, so bile enostavno čudaške. Sočasno z vzpostavitvijo klišejev lezbičnih podob so vzniknili tudi klišeji o lezbični ljubezni. Ti so vključevali ljubosumje, promiskuiteto, nestanovitnost in frustracije zaradi neplodnih strasti. Čeprav so se pri ustvarjalkah, ki so upoštevale zahteve organiziranega feminističnega gibanja, lezbične podobe spremenile na bolje, na slovenskih malih ekranih tega še nismo zaznale.
Toliko za zdaj o draži za moški pogled, nazaj v studio!
Bo že res, kar pravita star pregovor in nadaljevanka Svingerji: bolje je imeti hudo letino kakor hudo sosedinjo. Draž za moški pogled pa se na slovenski televiziji ni udejanjala le kot nekonsenzualno performativno lezbištvo heteroseksualnih žensk, temveč tudi v kontekstih, v katerih moški pogled ni neposredno vpleten v naracijo. Četudi tako rekoč moški ne kuka skozi ključavnico, lezbične podobe z naših ekranov skrajno ugajajo režiserju in predvidenemu hetero gledalcu. Na tak način je še posebej fetišizirana in estetizirana ženska biseksualnost.
V seriji Sence nad Balkanom, slovensko-srbsko-makedonski koprodukciji, ki se odvija v boemskem, skorumpiranem, rahlo fantazijskem miljeju Kraljevine Jugoslavije, lahko spremljamo tudi življenje bogate bančne dedinje Maje. Ob političnih in kariernih manevrih Maja v nadaljevanki zamenja kar nekaj partnerjev, tako moških kot žensk. Medtem ko pozdravljamo reprezentacijo biseksualne ženske, sicer popolnoma zradirane družbene skupine tako zunaj kot znotraj kvir skupnosti, pa je vseeno očitno, da je afera med Majo in Marijo v drugi sezoni prirejena za ploskanje in slinjenje strejt moškega gledalca.
Po nekaj zadržanih pogledih, komplimentih, božanju bradavic, poljubljanju in strastnem devetinšestdesetanju se Majina in Marijina zveza konča tako hitro, kot se je začela. Maja naroči atentat na Marijo, ker #GirlBoss. Lezbični trenutki Senc nad Balkanom so uprizorjeni v heteroestetiki zapeljivih pogledov, dolgih las, pobritosti, sterilne, estetizirane, šik lezbičnosti, ki – tako Laura Cottingham – sploh ni več lezbičnost.
Kontrast heteroseksualnim likom, ki se – v glavah hetero scenaristov – spogledujejo z biseksualnostjo, predstavljajo liki lezbičnih parov, ki se pojavijo v eni posebni epizodi. Ko scenaristi ne pišejo strejtic, temveč lezbijke, si dajo duška tudi v stereotipizaciji. Naši novinarki sta najbolj ilustrativne podobe odkrili na primeru tako imenovanih lezbijk na obisku, ki predstavljajo drugo glavno analitično kategorijo lezbičnih reprezentacij na slovenski televiziji. Več v prispevku!
Humoristična (?) nanizanka Da, dragi! Da, draga!, leta 2016 predvajana na Planet TV, je priredba 17 let starejšega kanadskega izvirnika, kar morebiti pojasnjuje tudi zastarel humor, ki pa je, kot ugotavljata naši specialistki, še kako aktualen v resničnem svetu. Prisluhnimo.
Kot ste slišale, se lezbični par odzove vabilu disfunkcionalnega strejt para na večerjo, poleg stereotipnega rdečega vina pa jima je postrežena še polna mera motiva vojne med spoloma. Za češnjo na vrhu homofobnega sladoleda sta gostji v očeh protagonista nanizanke še seksualizirani.
Še pred tem smo lezbični par na obisku zasledile leta 2012 v družinski nanizanki Moji, tvoji, najini, predvajani na TV Slovenija 1.
Lezbijki v nanizanki Moji, tvoji, najini prihajata iz eksotičnega in progresivnega Amsterdama. Radi se goli sončita in imata tudi eksotičnega hišnega ljubljenčka: legvana.
Tako kot lezbični par iz nanizanke Da dragi! Da draga! tudi obisk v nanizanki Moji, tvoji, najini v bistvu uokvirja dinamika heteronormativnih gostiteljev. Eden od gostiteljev je vsakič izrazito homofoben, kar naj bi ustvarjalo komični učinek. Kontrast domnevno nove družinske oblike, torej lezbične, in heteronormativne matrice, sredi katere se pojavi, pa je vedno ublažen. Tudi lezbični par vselej namreč pričakuje otroka, ki bi ga približal starokopitnim predstavam o primernih družinskih oblikah.
Ob ponovni statistični primerjavi lezbičnih televizijskih podob z gejevskimi nas morda preseneti, da je gejev sicer neprimerno več kot lezbijk, lezbijke pa so v veliko večjem deležu prikazane v dvojicah. Individualna lezbičnost skoraj ne obstaja, vedno jo konstituira druga lezbijka, gejevskih parov pa v slovenskih serijah skorajda ni. Medtem ko so geji pogosteje prikazani v družbi – večinoma – ženskih likov, so lezbični pari upodobljeni skladno z nevarno zastarelo predstavo, da so lezbijke a(nti)socialna družbena skupina.
Leta 2005 je Nataša Velikonja za Terminal Radia Študent zapisala, da popularna kultura v Sloveniji počasi vendarle zmore prenašati razkrite geje, ne pa tudi razkritih lezbijk. To je označila za povsem feministično vprašanje o družbi, v kateri je moškim dovoljena vsakršna, še tako transgresivna svoboda, ženskam pač ne.
Kjer žena hlače nosi, mož malokdaj dobro kósi, so pravili naši predniki, ampak mož je vedno rad dobro kósil, zato so bile ženskam z ambicijami onkraj heteronormativne matrice prepogosto pristrižene peruti. Prepustnico v kontekstu slovenskih igranih televizijskih vsebin pa je vedno predstavljala podreditev konvencionalnim lepotnim standardom in moškemu pogledu. Vse drugo je bilo zabranjeno.
To je pribita resnica, ženske so včasih bolj zvite ko lisica. Kako je tistim nekaj neheteroseksualnim ženskim likom na slovenskih malih ekranih uspelo imeti lezbično razmerje, si bomo za konec ogledale na primeru tretje analitske kategorije: akterk neusojenih ljubezenskih afer. Prisluhnimo prispevku!
V dramski seriji Več po oglasih, producirani leta 2016 za prvi program Televizije Slovenija, stranski lik policistke Martine, ki jo upodobi Maruša Majer, po razpadli zvezi z bivšim fantom Juretom, ki sicer ostaja njen sostanovalec in prijatelj, končno zbere pogum za obisk famoznega ljubljanskega lezbičnega kluba.
Policistka Martina, ki je imela v Monoklu več sreče kot naša novinarka, po poljubu z Laro zelo hitro prileti iz klozeta in ugotavlja, da se v svoji koži prvič počuti dobro. Tako dobro, da mora na vsak način izslediti seksi neznanko, ki jo je uhakljala v Monoklu, pri čemer nemalokrat zlorabi svoje policijske privilegije. Ampak pustimo zdaj to. Ko jo končno najde, jima serija posveti nekaj prizorov, s katerimi uspešno navduši lezbične gledalke, kar – roko na srce – po vsem, česar smo vajene, ni pretirano zahtevno. Samo da ni moških za ključavnicami.
Scenarist in režiser dramske serije Več po oglasih pa pravzaprav niti približno ni lezbijka, ampak šahovski zanesenjak in poslanec Jonas Žnidaršič. Ta je ocenil, da je lezbična romanca med Martino in Laro odlično scenaristično sredstvo za razvoj lika moškega protagonista Jureta – seveda prav tako šahovskega navdušenca.
Nekaj konteksta k preklinjanju: reprezentacije lezbičnih razmerij v literaturi, filmu in na televiziji so praviloma zaznamovane z nesrečnim koncem. Končajo se bodisi z razhodom, nesrečnim hrepenenjem po izgubljeni partnerki, ki je bila prisiljena v poroko z moškim, ali pa v mnogo primerih s smrtjo ene izmed glavnih junakinj – najraje kar s samomorom kot posledico tragične in prepovedane lezbične romance. Tako je seveda tudi v seriji Več po oglasih. Martinina zgodba se konča z žalostnim buljenjem v sliko Lare na zaslonu telefona, medtem ko se Lara Juretu pridruži na šahovskem turnirju njegovih sanj.
Kljub temu da serija gledalkam sicer ponudi zametke dobro reprezentiranega lezbičnega in biseksualnega lika, njun odnos pravzaprav uporabi kot sredstvo za začetek boljšega, pravega odnosa med biseksualnim likom in moškim protagonistom. Na podoben način so obravnavani vsi ženski biseksualni liki na slovenski televiziji, odnose z ženskami praviloma gojijo ob strani. Ti odnosi so včasih eksplicitno ustvarjeni za moški pogled, večina narativov njihovih romantičnih življenj pa se vedno vrti okoli moških, s katerimi ob razpletu zgodbe tudi končajo.
Avtorici oddaje s tem poudarkom ne želita reproducirati bifobije, ki jo biseksualne ženske doživljajo od kvir skupnosti, sploh kadar so v romantičnih zvezah z moškimi. Kritizirati želita prikaz ženske biseksualnosti na slovenski televiziji, ki odnose biseksualnih žensk z drugimi ženskami konsistentno prikazuje kot manj legitimne – bodisi implicitno ali pa popolnoma nedvoumno.
Ena redkih izjem je biseksualni lik Nike v drugi sezoni serije V dvoje, ki se je v približno istem času kot nadaljevanka Več po oglasih predvajala na spletni platformi videa na zahtevo Voyo. Druga sezona tako kot prva sledi nihajočim romantičnim dinamikam strejt kolegov Sandija in Aleša, Nika pa je na začetku sezone Sandijeva partnerka. Poznanstvo med Niko in njenim ljubezenskim interesom Marino – Erasmus študentko iz Hrvaške – se sicer začne znotraj še enega stereotipa o biseksualnih ženskah, v trojčku, but hey, we don’t kink shame.
Ménage à trois strejt protagonista serije in dveh žensk se je, kot heteroseksualna moška fantazma, na katero niso imuni niti strejt scenaristi slovenskih nanizank, pokazala že v serijah Začnimo znova, Ja, Chef! in Vse punce mojega brata. V vseh naštetih lahko zasledimo nekajsekundne prizore, v katerih je biseksualnost neimenovanih ženskih likov spet predstavljena dražestno. V nadaljevanki V dvoje pa motiv trojčka doživi svežo izpeljavo. Sandi tiste vroče noči zakomira, Nika in Marina pa se ne pustita motiti. Nika se nato v drugi sezoni postopoma zaljubi v Marino in odnos med likoma je prikazan humorno, a vseeno realistično in prikupno, enakovredno drugim odnosom v seriji.
Ob koncu sezone se Nika odloči, da pusti Sandija in z Marino odide na Portugalsko. Reakcij naših novinark specialistk nimamo, saj sta ob zadnjem ogledu serije Več po oglasih rage quitnili in prenehali snemati. Pa vendar lahko zagotovimo, da sta bili nad razpletom druge sezone V dvoje zelo prijetno presenečeni. In tako, drage poslušalke, če se pretvarjamo, da tretja sezona serije, v kateri se Nika vrne in na vsak način poskuša spet osvojiti Sandija, ne obstaja, smo ob koncu oddaje skoraj prišle tudi do srečnega konca ene izmed dveh ne-totalno-cringe reprezentacij lezbičnih romanc, ki obstajata na slovenski televiziji. Aleluja? Pa lep pozdrav v studio!
Dobre kose ni lahko zadeti, kakor ne dobre žene, ali pa dobre reprezentacije, bi še lahko dodale. V nocojšnjem Repetitiu smo vas sprehodile skozi upodobitve dvanajstih slovenskih lezbičnih in biseksualnih likov. Ti so zavzemali oblike dražestnih podob za moški pogled, lezbičnega para na obisku in akterk neusojenih ljubezenskih afer. Eni bolje, drugi slabše, vsi pa predvsem bežno. Naj vas optimističen zaključek naših novinark ne zavede. Neheteroseksualni ženski liki so bili iz korpusa slovenskih igranih teve vsebin sistematično izključeni in analitski trendi ne kažejo na to, da bi se kaj izboljševalo. Vsem željnim kvalitetnih podob zato priporočamo ponoven ogled klasik iz tujine, Repetitio pa bo ponovno na sporedu čez dva tedna, ko se bomo končno dotaknile tudi televizijskih reprezentacij transspolnosti. Lahko noč.
Mešalo se je Neji in Metodu. Tehniciral je Toljo, lektorirala je Irena. Fiktivnim novinarkam sva glasove posodili Živa in Klara.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
🔥❤️
tag urself im the a(nti)socialna lezbijka
ce se taggamo bi bla js *bordel v soseščini*
par k pride enkrat in res samo enkrat na obisk!
*zapusti sandija in z marino oddide na portugalsko* tag
opasna žena
Komentiraj