Antipederski neokolonializem
Najprej si poglejmo kolonialni mit, da je bila homoseksualnost v Afriki zmeraj odklonska in tuja kulturam afriške celine. Homoseksualnost je bila na območjih večine današnjih afriških držav vse do kolonizacije integralen del tamkajšnjih kultur. Ugandski odvetnik Andrew Karamagi, ki je leta 2014, pred uveljavitvijo novega zakona, v Ugandi izpodbijal poskuse kriminalizacije homoseksualnosti, razloži, da je bila homoseksualnost v preteklosti tesno povezana z vrednostnimi sistemi vzhodnoafriških kultur. Na območju današnje Ugande je kraljestvu Buganda konec devetnajstega stoletja vladal odprto biseksualni kralj Mwanga drugi bugandski. To je eden redkih zgodovinskih dokazov, da je bila homoseksualnost v regiji del življenja elite. V predkolonialih časih so obstajali tudi mudoko dako – moški, ki so prevzemali ženski družbeni spol in se poročali z drugimi moškimi. Leta 1894 je Uganda postala del britanskega imperija, prav imperialisti pa so leta 1950 uvedli prvi zakon, ki je homoseksualnost kriminaliziral z argumentom naravnega reda. Kolonialni zakon, ki je v veljavi še danes, vsebuje tudi predpise, podobne tistim iz nedavno sprejetega zakona. Britanski imperij je v sredini prejšnjega stoletja s kriminalizacijo homoseksualnosti želel vsiliti krščanske patriarhalne vrednote, da bi te nasilno izkoreninile vrednote afriških kultur, pojasni profesor sociologije Vasu Reddy, nekdanji dekan Fakultete za humanistiko v južnoafriški Pretoriji in aktivist za pravice spolnih manjšin.
Zgodovinskih dejavnikov, ki so in še oblikujejo družbeno dojemanje homoseksualnosti v Ugandi, je več. Že muslimanski in zlasti krščanski misijonarji so v regiji popolnoma spremenili dojemanje spolnosti. Britanski imperialisti pa so iz kolektivnega spomina izbrisali dejstvo, da je bila homoseksualnost v vzhodni Afriki nekoč sprejeta.
Kljub temu da so zahodni kolonialisti v Afriki prvi uveljavljali zakone za kriminalizacijo homoseksualnosti, to sámo danes v Afriki dojemajo kot proizvod zahodnih držav, v katerih so se začela gibanja za pravice spolnih manjšin. Novi ugandski zakon je bil tako sprejet z argumentom, da homoseksualna razmerja razkrajajo sodobni koncept afriške kulture. Toda ta je v veliki meri pogojen prav s kolonializmom.
Vsiljena nezdružljivost afriškosti in homoseksualnosti je v Ugandi v zadnjih desetletjih doprinesla k seriji homofobnih napadov. Ugandski tabloid Rolling Stone – ne gre za znamenito ameriško revijo – je tako leta 2010 objavil seznam stotih ugandskih istospolno usmerjenih posameznic in posameznikov ter odkrito spodbujal k njihovi usmrtitvi. Leta 2011 je bil zaradi razrasta homofobije brutalno umorjen prvi ugandski aktivist za pravice spolnih manjšin, David Kato.
Razrast homofobije in javno spodbujanje nasilja proti spolnim manjšinam je kot dejavnik politične mobilizacije prepoznala tudi ugandska politika. Leta 2014 je ugandski parlament prvič sprejel zakon, ki kriminalizira homoseksualnost, ampak ga je ugandsko ustavno sodišče ob pravnem posredovanju sogovornika Andrewa Karamagija naposled razveljavilo. Ne zaradi njegove vsebine, ampak zaradi tega, ker v parlamentu za zakon ni glasovalo dovolj poslancev in ni bil izpolnjen kvorum.
Lani avgusta je ugandska politika zopet prepoznala volilni potencial kazenskega pregona homoseksualnosti. Ugandska vlada je nevladni organizaciji Sexual Minorities Uganda oziroma SMUG, vodilni ugandski organizaciji, ki se je zavzemala za pravice spolnih manjšin, ukazala, da se mora samoukiniti. Vlada je to storila z očitki o neustrezni registraciji pri nacionalnem biroju za nevladne organizacije. Pregon te nevladne organizacije je bil povod za drugo križarsko ekspedicijo, saj se je istočasno začela državna kampanja proti homoseksualnosti, razloži regionalni raziskovalec pri vzhodnoafriški izpostavi organizacije Amnesty International, Roland Ebole.
Kampanja je nato prerasla v parlamentarni postopek oblikovanja novega zakona, ki ga je ugandski parlament sprejel letošnjega marca. Zakon med drugim predvideva dosmrtno zaporno kazen za homoseksualne spolne odnose, dvajset let zaporne kazni za spodbujanje homoseksualnosti, opleta pa tudi s pojmom poskusa homoseksualnega dejanja. Andrew Karamagi pojasni, da je zakon namensko tako nejasen in omogoča različne interpretacije.
Zakon omogoča tudi zaporne kazni za najemodajalce, pri katerih stanujejo istospolno usmerjene osebe. Po zakonu namreč lahko najemodajalce zaradi tega obtožijo promoviranja homoseksualnosti. Finančne kazni in odvzem licence pa grozijo medijskim hišam, ki naklonjeno poročajo o spolnih manjšinah.
Iz Ugande je že zbežala velika večina aktivistov in razkritih istospolno usmerjenih oseb. Mnogi so izgubili tudi dom, saj so jim najemodajalci zaradi strahu pred zaporno kaznijo odpovedali najemne pogodbe. Zakon tako povzroča hitro rast brezdomstva med pripadniki in pripadnicami ugandskih spolnih manjšin.
Za sprejetje zakona je odgovoren ugandski parlament na čelu s predsednikom, ki je zakon podpisal, toda znaten vpliv na začetek najnovejšega vala institucionalne homofobije v Ugandi imajo novodobniška krščanska gibanja, ki izvirajo iz Združenih držav Amerike, pojasni Vasu Reddy.
Največja religijska institucija, ki je sodelovala pri homofobni kampanji in v veliki meri pripomogla k sprejetju drakonskega zakona, je evangeličanska pentakostalistična oziroma binkoštna cerkev. Gre za cerkev, ki izvaja obrede, na katerih sodeluje več tisoč ljudi, verujoče pa novači z obljubo finančnih ugodnosti.
Nekatere poslanke in poslanci, ki so glasovali za sprejetje zakona, so neposredno povezani s pentakostalistično cerkvijo, ki ima zaledje v ZDA. Po mnenju Vasuja Reddyja gre v primeru zakona za novo obliko kolonializma, ki razkraja bantujske vrednote kolektivizma.
Pri sodelovanju ugandske politike in pentakostalistične cerkve, ki ji zaradi strategije novačenja sledi vedno večje število ljudi, ne gre izključno za homofobijo, temveč imata od sodelovanja obe strani finančno in politično korist. Na ta način vladajoča struktura utrjuje svojo volilno bazo, saj večina ljudi nima dostopa do informacij, ki bi predstavljale alternativo vladnemu diskurzu o homoseksualnosti. Ugandski predsednik Yoweri Museveni pa lahko z zakonom, ki so ga obsodile zahodne države, pogojuje vojaške usluge ugandske vojske na območjih konfliktov v Afriki.
V Ugandi je ob reki Nil v preteklih letih potekal največji festival elektronske glasbe v Afriki Nyege Nyege, ki ga je lani obiskala tudi sodelavka Radia Študent Urška Savič. Komade založbe Nyege Nyege poslušate tudi v podlagah današnje Južne hemisfere. Oblasti so se na vse pretege trudile festival ukiniti, saj naj bi bil povezan s homoseksualnostjo, češ da festival spodbuja moralno izprijenost. Tudi ugandska prestolnica Kampala je znana po močni in prepoznavni podtalni sceni elektronske glasbe, ki še zdaleč ni omejena na heteroseksualno publiko in spodbuja spolno svobodo. Veliko število mladih se je v zadnjih desetletjih, ko se je scena razbohotila, tako seznanilo z raznimi spolnimi usmerjenostmi in identitetami. Zato lahko sprejeti zakon razumemo tudi kot preventivni ukrep, ki bi ugandsko mladino vkoval v patriarhalne okove. Kar šestdeset odstotkov prebivalstva Ugande je mlajšega od petnajstih let. Na ta paradni dan moramo našim soborcem in soborkam v Ugandi izreči podporo in solidarnost. V društvu ŠKUC so Ministrstvo za zunanje zadeve že pozvali k obsodbi ugandske zakonodaje in k temu, naj Slovenija odreče gostoljubje ugandskim politikom, ki so zakonodajo podprli. Ampak na ključni del obsodbe so pozabili. Skrajna homofobija v Ugandi se ni rodila v ustih ugandskih politikov, ki so z glasom »za« mnoge pahnili v pogubo. Homofobijo so v Afriko naselili kolonialisti, v primeru Ugande Britanci. To križarsko dejanje ponovno izvajajo novodobniška evangeličanska gibanja iz Združenih držav Amerike. Tako Britanci kot evangeličanski križarji so se okoristili na račun lokalnega prebivalstva, spolne manjšine pa so vzeli za talke, kar jim omogoča, da se še naprej okoriščajo. Kjer nismo preganjani in preganjane, lahko ukinemo vsakršno parado ponosa in zažgemo vse mavrične zastave, če boja proti neokolonialnim praksam ne zmoremo vključiti v lasten boj.
Vir naslovnice: osebni arhiv avtorja, Parada ponosa 17. 6. 2023
Prikaži Komentarje
Komentarji
justice for pastor martin Ssempa
Očitno so se harrasment staroste poslužile svojega dreka
❤️
Komentiraj