(A)političen aktivizem na paradi ponosa

Parada ponosa, desetdnevni kulturno-politični festival in pohod po ljubljanskih ulicah, se je zaključila na »velikem in profesionalno opremljenem odru«. Kljub velikosti odra pa na njem ni bilo prostora za javno obsodbo fizičnega napada na osebo, odeto v mavrično zastavo, ki se je zgodil na Bavarskem dvoru uro pred pričetkom povorke. Političnost programa se uklanja korektnostim – o sovražnem napadu so prihajajoče obvestili zgolj na družbenih omrežjih, citiramo: »Pred kratkim se je pri Bavarskem dvoru zgodil homofoben napad na mlado osebo z mavrično zastavo. [..] pozivamo vse udeleženke_ce Parade ponosa, da do Metelkove hodite v skupinah. V primeru, da to ni mogoče ali da se počutite ogroženo, pospravite mavrično zastavo in druge mavrične pripomočke.« Konec citata. Parada ponosa, odločna »zaveznica zavzemanja prostora«, ki platformira govore »o glasnih odzivih na diskriminacijo, nasilje in predsodke«, se, ko ima na voljo prostor in publiko, o aktualnem dogodku ni izrekla – čeprav naj bi bila aktivistična organizacija, prajd pa protest.

Izjava

Izjava

Na dan, ki je bil v preteklosti zastavljen protestniško in bi moral aktivno vlogo protisistemskega izrekanja imeti še danes, nas je nagovorila političarka, ki s svojim dosedanjim odvetniškim delovanjem in zagovorništvom kapitala jasno kaže, da podpira le nekatere skupnosti in le nekatere boje. Na dan, ko smo zavzamale ulice, predstavniki sistema že tradicionalno izrekajo floskule hvaležnosti in navidezne podpore.

Izjava

Imele smo mirno parado in občutile dobrodošlico najlepšega mesta ‒ vsaj županovega nagovora nam letos ni bilo treba trpeti. Umestna sprememba, saj bi nas nagovarjala – in bila verjetno tudi letos izžvižgana – oseba, ki v mestu brez ovir briše prostore obrobnim skupnostim in upravlja mesto s politikami, podrejenimi liberalnemu trgu. Večletno častno pokroviteljstvo občine sprejemamo z grenkim priokusom, saj ta izvaja pritiske gentrifikacije Mete, s tem pa del mesta, kjer je ljubljansko LGBT gibanje našlo svoj prostor.

V duhu letošnjega gesla parade »več skupnosti – en boj« so nas mednarodne aktivistke opozorile na vojne po svetu, pomembnost povezovanja kvir skupnosti z okoljskimi boji in mednarodnega povezovanja z Balkanom. Posebej so izpostavile in izpostavili medicinsko obravnavo interspolnih oseb, pravno opredelitev spola in boj proti transfobiji pri zaposlovanju. Kot se spodobi. A jasno je, da so ti govori večinoma le besede, ki že naslednji dan tonejo v pozabo in ostajajo oddaljene od konkretne aktivistične prakse v Sloveniji. Peticijo za pravno opredelitev. Aktivistična prizadevanja nevladnic – Transkacije in Amnesty International – so letos obrodila peticijo za pravno opredelitev spola, ki jo je podprlo večje število društev. A ravno tu tiči težava – vsebino peticije sta oblikovali dve društvi, medtem ko ostali izražajo tiho podporo.

 

Organizacijo in izvedbo paradnega dne ter spremljevalnega dogajanja že od leta 2009 krmari društvo Parada ponosa. Društvo je bilo ustanovljeno, da bi razbremenilo posameznice in posameznike, ki so do tedaj družno oblikovali program. Centralizacija organizacije dogodka, kot je prajd, sama po sebi ni zgrešena. Problem je, da je v štirinajstih letih delovanja društvo Parada ponosa postalo še ena okostenela endžiojevska tvorba. Institucija, ki je spretna pri pridobivanju projektnih in drugih sredstev, a nezmožna izpolnjevati svoje aktivistično poslanstvo.

 

Društvo sedi na vrhu prehranjevalne verige LGBT nevladnic v Sloveniji, kar kaže že to, v kolikšni meri za izvedbo festivala pridobijo pomoč tudi tujih prostovoljk. Citiramo: »Letos na Festivalu gostimo preko petdeset mednarodnih udeleženk_cev in gostij_ov ter skupino petnajst mednarodnih prostovoljk_cev.« Konec citata. Poleg naštetih je pri izvedbi sodelovalo še veliko število domačih prostovoljk in redark.

 

Ob prostovoljsko izvedbo programa, se je aprila na družbenih omrežjih obdregnila tudi Barbara Rajgelj, nekdanja predsednica in članica organizacijskega odbora društva. »Prakse društva Parada ponosa, da se vsa polja LGBTIQ+ življenja pokrivajojo s prostovoljstvom, ne podpiram,« saj ta praksa po njenem ne zadostuje strokovnosti in vrhunskosti izvedbe. Ljudje, ki za en dan ali več pomagajo izvesti dogodek, si za opravljeno delo zaslužijo plačilo, ne zgolj evropskih žepnin in simboličnih spominkov, pa čeprav v svoje delo verjamejo. Do takšnega izvajanja aktivizma smo danes prišli, ne samo pri nas. 

 

V nadaljnjih komentarjih omenjene objave je bilo izpostavljeno denimo iskanje prostovoljk za izvedbo mestne ture o zgodovini gibanja. Tega, glede na navedbo na spletni strani, izvajajo tuje prostovoljke v angleškem jeziku. Mestna tura, ki naj bi obiskovalki dala vpogled v zgodovino gibanja pri nas, omenja le zadnjih dvajset let – čeprav ima društvo Parada ponosa korenine v predparadni preteklosti izrecno politično naravnanega gejevskega in lezbičnega aktivizma. Društvo se s svojim delovanjem očitno oddaljuje od aktivističnih začetkov gibanja.

 

Društva in kolektivi, ki delujejo na sceni – LEGEBITRA, DIH, Parada ponosa, Moja mavrica, ŠKUC, tudi LGBTIQ+ Pomurje – se srečajo zgolj v paradnem mestu. Njihovo sodelovanje na paradi je zreducirano na stojnice, delavnice in razdeljevanje mercha. Kako se to razlikuje od še enega sejma nevladnih organizacij? Ne samo predstavljanje mimoidočim – skupnost, zbrana v parku Zvezda ima odlično priložnost, da bi na tem mestu pričela s prepotrebnim dialogom znotraj obstoječe skupnosti.

 

Parada ponosa – brand, prežet z nevladniško-projektnim jezikom – v letošnji izjavi za javnost: »Nismo vse_i v istem čolnu, vendar smo vse_i v vodi. Ne bomo spregledale_i, kaj se dogaja drugim, samo zato, ker naš čoln trenutno ne pušča.« Poudarjanje mednarodnega sodelovanja, brez refleksije lastnega delovanja. Kako združevati domačo razdrobljeno skupnost, če je ta prepredena z osebnimi zamerami in nezmožna pogovora? Ne odpiramo dialogov, ne preizprašujemo lastnega dela in ne izmenjujemo znanj. Ne naslavljamo sovraštva, fobij in strahov, ki so prisotni tudi znotraj skupnosti. A vseeno za en dan v letu ponosno vzklikamo »skupaj smo močnejše, močnejši!«

Samopotrjevanje brez bojevitosti. Ponotranjile smo aktivizem, ki ni protistemski, in postale skupnost, ki ne deluje politično ter pristaja na izkrivljanja preteklih dosežkov gibanja. Ustvarjajo se varni prostori, v katerih si ne upamo spregovoriti ali izraziti nestrinjanja. Društvu Parada ponosa je bila zaupana in naložena težka naloga: stati ob strani posameznicam, posameznikom, ki bodo vodili nadaljnje boje. A opažamo, da se znanje preteklega gibanja umika in uklanja politični korektnosti, sofinancirani s strani Evrope in ljubljanske občine. »Prepustiti aktivizem trgu pomeni vrnitev v nično stanje,« je zapisala Nataša Velikonja pred dvajsetimi leti.  

 

V družbi smo – vsaj v socialnem mehurčku večjega mesta – dosegle nivo udobja, ki ne zahteva velikega političnega angažmaja. Živimo s pravicami, ki so bile nam ‒ mlajšim generacijam ‒ podarjene. Ko so pravice preprosto podeljene, pa se odpre pot komercializaciji – tudi če pri nas nimamo amazonovih paradnih tovornjakov in mavričnega tinder benerja, potrošništva ne manjka. Citiramo objavo Parade ponosa: »Starter pack: Gotovina! Nikoli nimaš premalo mavričnega mercha in sigurno si kaj pozabila, pozabil na paradnem mestu!«

 

Zadovoljile smo se z vidnostjo in oddaljile od svojih aktivističnih začetkov. Kako bo Ljubljana pride festival gojil in razvijal politični potencial in naše aktivistično delovanje, če se zavzem ulic in mesta odvija v večji meri na pločniku in ne cestišču; ob spremstvu policije, varnostne službe ter redarjev, redark. Če se nudi prostor nabiranju političnih točk strank in diplomatov za enakopravnost, celo bank? Nalijmo si mavričnega vina! Na prajd smo se prišle met fajn, a so nas izpadi sovražnih dejanj in vidno obtoževanje žrtev, četudi dobronamerno, s strani organizatork – »pospravite mavrično zastavo in druge mavrične pripomočke« – pustili nezadovoljne.  S pričakovanjem, da se bodo na kvir sceni odkrito protisistemsko izrekale nevladne organizacije, gradimo gradove v oblakih. Varen prihod na protest je pomemben, vendar je pomembno tudi izrekanje o takšnih napadih, v zagotovljeno varnem okolju.

 

En dan vidnosti za koš gnilih jabolk poparadnega sovražnega govora. Dan po javni molitvi »Svetega rožnega venca v zadoščenje za javno kvarjenje morale in žaljenja Boga«. Dan po vrnitev v normalno stanje – organizacije vsaka k svojem koritu, k svojim delavnicam, k svojim projektom. Društvu Parada ponosa lahko pripišemo določeno mero odgovornosti za skupnost, ki jo imamo: skupnost, ki se mora znova naučiti organizirati sama.

 

Parada naj bo več kot praznik, naj bo znova protest!

 

Mineralno vodo je pila Klara. 

 

Mladi forum SD

 

Stranka Levica

 

Na Metelkovi

 

Na Metelkovi

 

Povorka

 

Povorka

 

Odziv društva Parada ponosa

 

Naslovna slika in ostalo foto gradiva: Klara Jurečič