Avanti popolo, bandiera ROZA

»Ste kviri torej podlegli paradigmi, da je konstruktivna kritika identitetnih politik lahko razumljena le kot nerazumevanje njihove izraznosti ali celo ena izmed fobij? Ali pa se zgolj bojite zoperstaviti liberalizmu?« – je nekoč dejal cisnormativni heteroseksualni marksistični ereševec. Ob tem je bil pretirano razdražen in zdelo se je, da je ljudi ob njem strah spregovoriti, saj bi njihove besede brž zatrl z argumentom, da apologizirajo obstoječa družbena razmerja.

Težko se je znebiti občutka, da so identitetne politike, homonacionalizem ter pinkwashing obveljali za integralni del političnih življenj spolnih manjšin. Še težje je v tem občutku prepoznati pot, ki nas je pripeljala do destruktivnih družbenih posledic, ne da bi zašli na stranpoti naše pristranosti. A zakaj bi zgolj enoznačno zaupale kritikam tistih, ki ne vedo, kako težko se je osvoboditi individualnih iniciacij v heteronormativni družbeni red? Zakaj bi jim verjele na besedo, ko nam samozavestno pripisujejo odgovornost za škodo identitetnih politik? Zakaj bi se morale podrediti diskurzu o liberalnosti naših skupnosti, če je moderna država ravno z liberalnim vladanjem spolnost prvič potisnila v spalnice, posledično pa sankcionirala naša telesa zaradi odklonskosti naših dejanj? Identitete so konec koncev izumili tisti, ki so po buržujski revoluciji razliko v spolnostni praksi uporabili za legitimacijo naše podrejenosti.

Našim odklonskim identitetam so začeli institucionalno vladati v devetnajstem stoletju, ko so družbene odnose bazirali v osnovni produkcijski celici kapitalizma – družini. Odklonske identitete smo dobili, ko je dominantni razred ugotovil, da smo lahko njihovi grešni kozli, ki bodo v strahu pred izključenostjo ali smrtjo živeli dvojno življenje v zasebni in javni sferi. V kvirovska telesa so bili tisti, ki se niso podredili družinski instituciji, tako vpoklicani prek zatiranja v kontekstu nacionalne države in z njo povezane večne prikrajšanosti svobode. Lezbijke, pedri, transseksualke in vsi kviri tistih črk v vedno daljši kratici, ki takrat še niso obstajali, so se v lastnih telesih prepoznali prek zatiralnega ustroja meščanske heteronormativnosti. Ko so kvirom v preteklih dveh stoletjih nadeli zatiralno stigmo, jih je ravno ta povezala v skupnost. Tudi najpomembnejša prelomnica v zgodovini boja za pravice spolnih manjšin se je zgodila zaradi zatiranja. Stonewallski upor na jugu Manhattna so pogojevale okoliščine, v katerih se je kvirovsko gibanje radikaliziralo v srži lastne podrejenosti, ki se je v okviru liberalne države manifestirala v neobstoju vsakršnih pravic.

Zatiranje se v različnih pojavnih oblikah še vedno dogaja, obseg državnih zatiralnih praks pa se vsaj v zahodnih kapitalističnih državah, kjer so si spolne manjšine pridobile pravice s pomočjo liberalnega prava, manjša. Kvirovske skupnosti se v teh navidezno svobodnih okoliščinah ne vzpostavljajo izključno prek doživljanja sovražnosti in državne represije, temveč so se kviri na zahodu začeli združevati in se institucionalizirati po principu, podobnem kot narodi in ostale manjšine.

Za zgled vzemimo bajko o geografskem območju, ki ga danes imenujemo Republika Slovenija. Nacionalistična interpretacija druge svetovne vojne narekuje, da se je jugoslovansko odporniško gibanje najbolj radikaliziralo ravno takrat, ko je bilo nacistično in fašistično zatiranje najintenzivnejše. Kolektivni spomin na zatiranje, iz katerega se je herojsko izvilo partizansko gibanje, je skupno državo osmišljal in jo v veliki meri branil pred hitrejšim razpadom. Razpadu Jugoslavije je seveda botrovala liberalizacija gospodarstva s simultanim bogatenjem rdečih elit in spodbujanjem medetničnih trenj, ki so ob pomoči zahoda prerasla v vojno. Vpoklic oziroma interpelacija v vlogo državljana Jugoslavije prek reprezentacij partizanstva ni bila več mogoča, zato so jih v Sloveniji nadomestili znani nacionalistični miti, zasnovani v službi novih – po moči in presežni vrednosti hrepenečih – elit.

Podobno se je zgodilo s spolnimi manjšinami, le da se te zavoljo populacijske in geografske razpršenosti niso povezale v nacionalno državo. Liberalizacija in deradikalizacija kvirovskih skupnosti v anglosaškem in kasneje v širšem zahodnem kontekstu sta se zgodili ob posredovanju urbanih elit, ki so lastne ekonomske privilegije uporabile za ustvarjanje presežne vrednosti, utelešene v homonacionalizmu in pinkwashingu. Privilegiran del skupnosti je ob pomoči kapitalističnega reda poblagovil skupnost sámo. Tako se vedno manj kvirov, zlasti mlajših, v svoje telo interpelira prek okoliščin zatiranja. Večina posameznikov in posameznic v državah, kjer so liberalne pravice že izborjene, se s svojo spolno identiteto sprijazni ob pomoči amerikanizirane popularne kulture in potrošništva, kar nedvomno odvzema politični naboj skupnosti kot celoti. Skupnost se dandanes vzpostavlja in tudi oblikuje prek elementov, značilnih za liberalne nacionalne države; denimo mavrične zastave, parade ponosa kot »državnega« praznika ter popularnih gejevskih himn iz Združenih držav Amerike. A zato nismo krivi mi, temveč tisti, ki so nas v prvi vrsti postavili v položaj zatirane manjšine, ki se je po pridobitvi liberalnih pravic deradikalizirala po dobro uveljavljenih kapitalističnih tirnicah.

Liberalizem nas je vkoval v shizofreno in paradoksalno pozicijo – z institucionalizacijo patriarhata nas je sprva zatrl, nato pa nas izkoristil za ustvarjanje dobička, a nam hkrati omogočil, da svojih kvirovskih življenj ne živimo le v omari in da smo v nekaterih delih sveta prepoznani kot legitimni del družbe. Kvirovska skupnost se ni sama odločila za to pot. Ta pot je bila edina, ki nam je bila omogočena – ne zato, ker se za svoj prostor pod soncem ne bi mogli boriti tudi v socializmu, ampak zato, ker so ga zrušili, še preden so mu dali priložnost, da se razvije tudi v tej smeri. Naša generacija je na svet pač prišla prepozno za to. Tistim, ki nas sprašujete, ali se bojimo zoperstaviti liberalizmu, ker nam je v naših telesih po vaših merilih preveč udobno, lahko ponudimo vprašanja, saj je za odgovore žal prepozno.

 

Moramo, da bi se v čim večjem številu radikalizirali, zopet izkusiti okove patologizacije svojih teles?

 

Kako naj se sami zoperstavimo liberalizmu, če je ravno liberalizem to, kar nas je v odnosu do heteronormativne večine vzpostavilo kot manjšino?

 

Nam boste pod noge raje metali polena, kot da bi nam pomagali z drugo paradigmo, ki bi nas razbremenila naše shizofrene liberalne služnosti kapitalizmu?

 

Jean-Paul Sartre je v svoji knjigi o gejevskem pisatelju Jeanu Genetu zapisal: »Pomembno ni to, kar delajo iz nas, temveč kaj sami delamo iz tega, kar so naredili iz nas.« In to, kar sami delamo iz tega, kar so naredili iz nas, ni zgolj glasno odzivanje na sovražne napade po letošnji paradi ponosa. Škodoželjnost desničarske mantre o obstoju dveh spolov, ki se je v pokvirjenem juniju manifestirala predvsem v Zali Klopčič, ni pretirano drugačna od očitkov marksističnih krogov o identitetnih politikah. Če desničarje obseda odkrita homofobija, gre pri drugih za latentno.

Na enem od transparentov na prvi ljubljanski paradi ponosa, poimenovani Obvoznica mimo nestrpnosti, je pisalo: Avanti popolo, bandiera ROZA. Zgodnji aktivisti in aktivistke, ki so v Sloveniji prepoznali sorodnost pomenov partizanskega in stonewallskega upora, so skušali osmisliti paradoks svoje pozicije. Pošast, ki danes hodi po Evropi, niso identitetne politike, temveč temeljna shizofrenost našega položaja, ki kliče po tem, da skupaj s trmastimi marksisti znova osmislimo naš boj. 

 

Vir naslovne fotografije