Nespodobnost prispodobnosti
Ko se neúrnik o povodnji vlije,
iz hriba strmega v doline plane,
z derečimi valóvami ovije,
kar se mu zoper stavi, se ne ugane
in ne počije pred, da jez omaga;
tak vrže se Valjhún na nekristjane.
*
Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovoril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi:
Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli,
gledali boste, gledali – a ne boste videli.
Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;
z ušesi so težko slišali
in zatisnili so si oči,
da ne bi z očmi videli,
da ne bi z ušesi slišali,
da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili
in da bi jih jaz ne ozdravil.
Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.«
*
Slika: Wikimedia Commons
Prikaži Komentarje
Komentarji
ki je to poslušal-prima,
avtor se je zelo potrudil,hvala,
Tudi za podlago,Barber&drugi
Več takih prispevkov. Naj se na radio vrne božji duh in pomete s satanizmom progresivnih karieristov.
bravo
Spopad Avatarjev
Lokar:
Bom kar iskren s tabo, Koban. To, kar ti počneš je povsem odvečno. Slab okus za poezijo in umetnost imaš. A tako pač je. Brez veze , da to prikrivam.
Koban:
No, ti si pa zgolj orodje nekih Janševih umetnikov.
Lokar:
Jah dobro, ti si pa orodje lgbt+ sekcije in Meseca in vseh Vrabcev Anarhistov in kaj jaz vem, česa vsega še. Pa še RŠ-a.
Koban:
In kaj imaš ti proti RŠ-u?
Lokar:
Moj problem z RŠ-om je v tem: Ne vem, ali gre pri tem radiju za nakopičeno silo odpora ali gre zgolj za vase zaverovano skupnost ljudi. Ne vem, če sem te prepričal, ampak to mi je potrdil tudi Matjaž Zorec.
Tudi njega razžirajo isti dvomi.
Koban:
No, on že ve.
Lokar:
Zato nisem za ukinitev RŠ-a, ampak za ukinitev njemu lastnih predsodkov.
Sploh pa se mi levica ne zdi nekaj enotnega, ampak nekaj sestavljenega. Celo protislovnega. (Kolikor vem, po zadnjih podatkih, sedaj nimamo več zgolj akademske, pospeševalske in halucinacijske levice, ampak tudi femcel levico).
Koban:
Ne! Seveda se zdi, da si nasprotujemo,, ampak nam ni treba misliti te nasprotipostavljenosti,
saj je v vsakem izmed nas skrivnostna različnost, iz katere raste naša ustvarjalna moč. Zato se v našem polju vsi razvijamo.
Pri nas ima možnost
rasti mladost in starost, svežina in gniloba. Pri vas so
vse stvari vnaprej definirane, mladost je rezervirana mlade, starost pa za stare.
Kakšna neumnost. Ženske morajo postati materinske, moški pa možati in to do te mere,
da nima nihče več želje prevpraševati svojega okusa.
Mladega človeka tako dolgo stiskate,
dokler ne izda svojih dosežkov in mladostnih sanj in se zanj reče: "Nikoli ni vedel, kaj je storil."
Tako daleč desničarske vrednote ubijejo posameznika! Slehernemu človeku vbijete v glavo, da je prav, če se popolnoma podredi.
Toda ko se prepustiš splošnemu okusu,
je to smrt,
saj se ne odrečeš zgolj lastnemu jeziku
in izbiri svojega okusa,
ampak tudi lastni stopnji poguma.
Lokar:
Ampak, Dejan, ti nimaš nobene tradicije, nobenih osebnih zgod. Imam občutek, kot da te odnaša po nekem rizomu..... Kateremu gibanju sploh pripadaš?
Koban:
Pripadal sem mnogim gibanjem, eno izmed teh je bilo literarno gibanje 2016 v Ljubljani...
Bilo je v meglenih večerih,
ko smo iz poznih nočnih branj v Rogu pohajali po ljubljanskih ulicah
in se selili
iz enega stanovanja v drugo. Ob 11h smo bili še v centru, kasneje na Poljanah in ob 4h
zjutraj nekje za Bežigradom ali v Šiški ali na Viču ali kje drugje.
Selili smo se kot karavane. Pesniki, filozofi,
pisatelji vseh vrst, seksualni in ekonomski emigranti,
teoretiki, slikarji,
odpadniški študentje, pridni študentje,
ki so slišali za naše gibanje in so želeli izkusiti, kaj je to.
Počutil sem se kot Luz Mendiluce, argentinska papežinja umetnosti,
ki jo je hotela prestrašena literarna srenja zatreti.
Takrat je z nami še pohajal Miklavž Komelj
recitiral Deteleve pesmi (na pamet),
družili smo se in brali Relikvije dihanja,
kjer je bilo napovedano, da bodo za nami ostale veličastne ruševine.
(čeprav so nekateri zlobneži govorili: ne, krtine!)
Tomažin je bral iz svojih Črvov, kako ne bi,
živeli smo kot črvi in se prehranjevali kot črvi.
Našemili smo se v znane slovenske pesnike,
izdelali smo si maske in uprizarjali igre.
Tomažin je bil našemljen v Štegra,
tega s spomnim v živo,
Sinanović si je iz mavca in plastelina napravil
gromozansko glavo in igral Zupana.
V zvezi s tem je kasneje nastala
prva pesem v Dvovidu. Bila je zelo kruta,
napisana v zapletenem porodniškem žargonu,
govorila je o napornem porodu
in naslovljena
Kefalo-pelvini disproporc.
Druga je bila še bolj nejasna,, kjer pesniški subjekt
hkrati nastopa kot spermij in embrio,
kar je bilo povsem nelogično, čeprav za nas ne,
nam se je pesem zdela še preveč enostavna,
ampak Igor Divjak je ostal neomajen.
Izidor Barši je na naša druženja vabil tudi teoretike vseh vrst, Mendija, Kalužo in še nekaj drugih.
Sinanović je potem iz nočnih
popotovanj v megleni Ljubljani napisal Anastrofo.
Ljubljana je brbotala, to je bilo mogoče zaznati
v eksploziji jezika.
Neke noči smo bili pokonci 36 ur,
spomnim se, da me je po treh dneh klical Kolar in mi povedal:
"Prespal sem na neki strehi bloka". Potem mi je zrecitiral nekaj verzov iz Eneide in odložil slušalko.
Težko je bilo verjeti. Naslednjega dne sem imel predstavitev Metuljev pod tlakom.
Na oder sem prišel z zavezanimi očmi,
tako da nisem vedel, da so me vmes oblekli v
streptozavra.
"Živeli smo v predorih, napolnjenih z radioaktivno meglo, strupeno sapo iz prihodnosti."
Tako sem začel recital.
Na vroče poletne dni smo imeli predavanja kar čez dan na ulici Hradeckega v nekem soparnem stanovanju.
V prostoru se je gnetlo ljudi in še so prihajali. Polno mladih piscev. Pesniki so k nam hodili tudi iz periferije,
Karlo Hmeljak, pa Škofič je tudi prišel prebrat nekaj pesmi iz Sprehajalca ptic.
Ljudje so zijali. Nekega jutra smo napili ptiče. Kruh smo namočili v šnopc in pi pipi pii ppppiii golobčki!
Marko Bauer je imel predavanje o mistični revoluciji v Mehiki ter Amirju Taakiju, mladem hekerju iz Sirije ter umetni inteligenci.
Kljubovali smo tehnologiji. "Nas tehnologija ne bo pojahala" smo si govorili. "Ne bomo zaspali na družbenih omrežjih."
In res nismo zaspali, preveč vročično je bilo, da bi se prepustili lastnemu propadanju.
Nek novinar nas je spraševal, če se imamo za infrarealiste. Odgovoril sem mu, da smo za kaj takega preveč podeželski.
Od tod je nastala krilatica "Pomedvedili smo se."
Iztok Osojnik nas je učil, da je s pesmimi treba včasih govoriti kot policist,
včasih kot spovednik,
včasih pa kot popotnik ali radovednež.
Enega v svojem pesnjenju poganja
strahospoštovanje, spet drugega pavlihovstvo.
Edit Paf je recitirala:
"Pepel ne more triumfirati.
Tudi ruševine ne.
Generacijo je mogoče opisati z eno samo besedo.
Mi smo strast, ki se ne ustraši nobene žrtve,
samo lastnega zamrtja.
Mi smo
luč
v nevihti
nevidne revolucije,
otroci noči,
vendar raje opazujemo zaton človeštva,
kot pa da bi se naše nočno žuranje končalo."
Tako kruto nespametna je bila naša proletarska volja.
Zatem so sledili še drugi pesniški nastopi.
Pesnica Gaja Naja je sproti pozabljala besedilo in je za vsak verz hodila nazaj k stolu, da je memorirala.
Anja Novak je spekla nekaj piškotov in recitirala o pesem o zmerljivkah, s katerimi so jo obkladali. Edina publika smo bili sami, razen izgubljenih študentov iz Francije.
Spomnim se nekega mladeniča iz Marseilla, vprašal me je od neki prihaja toliko ljudi in odgovoril sem mu: "Iz stropa."
Pogledal je gor v zrak in ni razumel ničesar.
Veronika Dintinjana je imela pripravljenih nekaj političnih navodil za prihodnost. Blaž Božič, Ana svetel sta takrat pripravljala svoji pesniški zbirki.
Nina Dragičević se je v pesmi » Kaj naj?« v živo uprizorila glitch.
Monika Vrečar se je zaprla v škatlo, v notranjost nastavila kamero in brala pesmi. Ivan Antić je pisal Membrane, Membrane in
Andrej Hočevar je napisal Dvojno napako, genijalne zgodbe, ki jih nihče ne pozna oziroma, ki jih nihče noče poznati, ker so preveč resnične, preveč krute v svoji smešnosti.
Žiga Rus je tako natančno lektoriral, da se ga je prijelo ime Hannibal Lector,
Gabriela Babnik je v pogovoru na Jet setu nežno nadrla nesramnost na njenem bočnem sedišču.
Sergej Harlamov se je napravil v Lunačarskega in uprizarjal scene iz Čevengurja.
"Vreden si manj kot prah na sveči" Je recitiral Uroš Veber.
Naivnost se je prijela kot ogenj v suhi travi.
Včasih se stvari zgodijo v eni ali dveh nočeh.
Simon Smole je iz najdenih zapiskov začel zbirati gradivo za svojo oddajo na Rš-u.
Vrenčur je za Metelkovo našel nekaj novih geoloških plasti, potem ko je slišal verz: »Ljubljana je v stalnem preperevanju«.
Aljaž Krivec se je preselil stanovanje
v neki zapuščeni stolpnici in delal načrt za sijajno Sedmo nadstropje.
Anja Radaljac je prav v tistem času osnovala Katakombe, kleti in puščavo, pravo grozljivko.
Nekega večera je k nam zablodil tudi Vasko Simoniti namaskiran v satira.
Na glavi je imel bršljanov venec,
malce strgan,
ker so mu ga obžrle ovce na nekem pozabljenem pašniku, medtem ko je spal.
Čudno smo ga gledali, dokler ni zaspano zatulil: "A sem v Popu , al kaj?"
Mislil je, da je v bližini turških Šanc, na znanem arheološkem izkopališču na Ravnah na Koroškem.
Silvija Žnidar je v temni tovarni študirala portrete Marije Terezije.
Matjaž Zorec je tako dolgo recitiral svoje pesmi, da je nekdo iz publike zaklical:
"Daj no, kot da res tolk seksaš!"
Vid Bešter je na Jet pack o New weirdu namesto samega sebe poslal svojega brata dvojčka.
Urška Kramberger je nekega večera sanjala,
da jo je požrl orjaški gobec globusa,
Miha Maurič , da ga zasleduje Lucy Kristalnigg.
Ana Pepelnik je pripovedovala o sosedi, ki jo je našla v nagradni križanki.
Natalija Milovanović je napisala pesem o Devici Mariji
In Kaja Blazinšek je v pavzah igrala na prečno flavto,
medtem ko je Ana Lorger pod Cankarjev dom nastavila mino.
Matej Majerle je na pesniških nastopih sedel v prvi vrsti in
kritiziral Sovretove prevode Katula,
Sašo Jerše je dobro diagnosticiral naše stanje v »Sejalcih razprtije«,
legendarni Sintalov varko Boštjan Golob je imel predavanje o
Planescapu in Ballardovi Suši
za zabavo pa povedal zgodbo iz starih Črnuških dni, ko so
ukradli starega Yugota in zavzeli
pionirski dom za tri dni in ga
upravljali naravnost iz gozda.
Matej Bogataj je ponavljal samo tole: »Star sem, star sem, star sem.« In bolj kot smo
ga prepričevali, da pojma »starost« in »mladost« nista v odnosu
časovnega zaporedja
ampak stvar izbire
bolj se je ponavljal.
Dijana Matković je na enem od naših pohodov
osnovala Nočno stražo in narisala prve črte
za svojo odločitev, da bo postala vplivna pisateljica.
Jernej Terseglav je na skrivaj v stranskih hodnikih Konzorcija
organiziral literarne večere in
prepričal Amadeja Kraljeviča,
da je izdal nekaj pesmi
napisanih med igranjem GTA 4.
Robert Kuret je spoznal, da se teorija fikcija
ne nanaša na svet
(čeprav na prvi pogled spominja na spekulativne zemljevide Nove normalnosti),
ampak je vseeno čudovit pripomoček
za orientacijo v mišljenju.
Noben monstrum, tako nas je že učil stari Descartes
ni anatomski novum.
zato smo
novo podobo
sestavljali s pomočjo starih izkušenj,
kajti
človeka vzgojijo
njegove zmote
in ne moralne tablice.
Od Spinoze smo se naučili,
da slepota ni manko,
ampak konfiguracija novih moči.
Zato smo
drug drugemu smo prisojali
izmišljene lastnosti
skoraj magične
in skupno nam je bilo
da smo se počutili udobno
v napačnih razvrstitvah,
kajti vse ocene in razporeditve
so izraz potrebe
kakšnega občestva
ali črede,
seveda.
Naša nelirična poezija
v bralcu
ni ustvarila tišine,
napolnila ga je s hrumenjem biti.
Kdo sploh rabi tišino?
Za nas je noč trajala 24 ur.
In ne
teh verzov ni skreiral chat gpt.
Matija Jan je ugotovil,, da je bolje biti eksperimentator kot teoretik. »Težko se je odpovedati subjektivnosti! Izhajati je treba iz Heglove čutne gotovosti in na njej vztrajati kot pravi ničejanec! Nam ni do tega, da bi nazadovali do "nepogojenega občega" (do tega odvratnega korelata Heglove figure: razuma) Raje ostanemo radikalni, kruti individualisti!"
Anže Okorn je pripovedoval, da je v kapeli na Blejskem otoku podoba belega hudiča, nenavaden fenomen, o katerem je Borisa A. Novaka poučila Simone De Bouevair, ko je bila na počitnicah v Dalmaciji.
Jernej Kaluža je v tistem času pisal teorijo o smeteh.
Bili smo izmečki
in v sleherni dobrohotnosti
ali žrtvovanju
smo videli namero prilaščanja ali podrejanja
zato nismo hoteli nobenega sočutja.
In smo peli:
»Od koder smo prišli,
ni bilo mesta za nas,
kamor smo namenjeni,
ni mesta za nas
zato ne želimo nobene
jebene pietete!«
Bili smo grobi
in na pesniškem kopališču
smo opletali
kot hribovski kmet
v olimpijskem bazenu.
Pogovarjal sem se z Mendijem in povedal mi je,
da če naša književnost ne ozdravlja družbe,
to še ne more biti dokaz proti naši resnici.
Imamo svojo resnico, seveda,
tu sem se strinjal,
vajeni smo smer določati
ne pa je sprejemati.
Kot je rekel Robert Bobnič
trash je točka,
kjer se visoko stisne k nizkemu,
zato smo našo privzdignjeno duhovnost
prislili,
da se plazi po ulici.
Vedeli smo
kako hitro se udarci kladiva
prevesijo
v nihanje cerkvene kadilnice.
Ko smo se potikali po parkih
smo počasi vstopali
v podobo starih gozdnih
kraljev,
ki jih niso oblikovala naključja,
ampak
železna nujnost.
Vse naše vrtove in nasade smo
že imeli v sebi,
nam ni bil potreben Epikurjev kepos,
saj smo si podobe izdelali
z notranjimi očmi.
Pravijo, da je Hegel
koval dobičke duha
ob trušču kanonov
mi pa smo se napajali iz neprespanih noči
in krut fiziološki napor
je deloval kot gnojilo za naš talent
ter nas silil
da smo lastno mnenje
doživljali
kot razodetje.
Neke noči je bilo še posebej divje. Nekaj čudnega sem moral pojesti.
Mislil sem , da sem na Metelkovi, a sem bil v resnici v ctk-ju.
Mimo mene je prišla ženska z obrazom morskega psa. Nisem vedel, koliko je ura, ali j e bilo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer.
Stopil sem za njo v čitalnico in videl, da se uči za izpit iz osteologije.
Zunaj je dišalo kot na bazenu. Želel sem priti na angleško ambasado, toda nisem bil na pravem naslovu.
Poslali so me na banko. Potem sem se zibal na avtobusu in se nekam peljal.
Nek dedek me je gledal in zmajeval z glavo.
"Gospod, a vam je slabo?"
me je ogovarjal.
Opazoval sem pokrajino v oknu
in se režal kot prifuknjen.
Peljal sem se proti Rudniku.
Peljal sem se proti Bežigradu.
Peljal sem se proti Zalogu.
Peljal sem se na Dolgi Most.
Sedel sem na pločniku. Mimo mene so hodili ljudje, na nekakšen koncert.
Hranil sem psa. Poklical sem Kolarja in rekel je , da zvenim kot pokvarjen molilni mlinček.
Naslednji dan je bila nedelja in še kar sem poležaval na pločniku in gledal golobe.
Njim se nikamor ni mudilo.
Sonce je že močno žgalo, potem je bil večer in noč in spet jutro.
Kupil sem karto za vlak in se odpeljal v Celje.
Nisem imel občutka, da sem v Celju, ampak da se nahajam na gorečem, fosiliziranem hribu.
Potem sem stal sredi požara, na eni izmed ljubljanskih ulic.
Medtem so se sestanki v nekem zapuščenem stanovanju na Wolfovi začeli.
V sobi je bilo ogromno ljudi.
Nekdo je predaval. Zvečer mi je bilo spet vroče in
stopil sem na wc. Naredil sem nekaj sklec in počepov.
Jedli smo lubenico.
Nekoga so popikali komarji.
Iskali smo steklenico.
Nekdo je udaril po luči in bila je tema.
Nato sem se
zbudil v Tivoliju,
v izsušenem bazenu
za napajanje konj.
(iz časa Franca Jožefa).
Kaj naj še povem?
Nosilo nas je veselje -ali smem izustiti nekaj tako strašnega?- da bo končno umrl Tomaž Šalamun...
Da bomo sedaj mi baklonosci, ... da je nastal nov prostor....Ha, ha, kako smo se zmotili!
Potem je padel še Rog.
Vendar to ni bilo najslabše.
Naučili so nas
da se bojimo Jankovićeve moči.
Ko smo potovali kot sence v megli
so v nas zmagovale
sile
domišljije,
kako ne bi
medtem pa je kurčev kapital požgal vse,
kar je mogoče
in nam so pripadle zgolj
vejice
moralnih zmagovalcev.
Danes lahko rečem
če sta
novi Rog in Cukrarna
umetnost
smo od zdaj naprej
ikonoklasti.
Mogoče pričakujete, da bom zapisal:
Pesmi so za razliko od tehnologije
krmilo sveta.
vendar bom žal priznal samo tole:
poezija je postala čaščenje človeških senc.
Ali kot je rekel nekje Županič:
V te kroge te sprejmejo,
ko si mrtev.
Lokar:
Uf , nisem vedel, da je bilo tako pestro. ..Kaj pa je sedaj s to generacijo?
Koban:
Nekateri so postali so postali mesarji,
nižji uradniki, varnostniki, čuvaji,
raznašalci pošte
v kakšni trgovini z železnino
zasvojenci s pornografijo,
in podobno.
Drugi pa so uveljavljeni pisci, teoretiki in uredniki.
Nekateri so zapustili naše literarno gibanje in leta 2018 ustanovili svoje podtalno gibanje
imenovano Nevidna teorija. V bistvu gre pri tej skupini za filozofsko tolpo.
Svojo doktrino imenujejo »Barbarska teorija« ali » Vulgarna teorija«,
včasih pa tudi »Nizka teorija«.
Medtem ko se po državi in Evropi
dogajajo upori,
se pripadniki »Nevidne teorije« zapirajo
v svoje podzemeljske klube v Ljubljani, Pragi, Dunaju, Berlinu, Parizu
in drugih evropskih mestih
ter se posmehujejo razsvetljenskim filozofom.
Slišal sem, ne vem, če je to res, da
opravljajo internetne rituale, na katerih se posvečajo
masturbiranju na Heglovo Znanost logike, uriniranju na Kantove spise
ter mazanju dreka po straneh Kierkegaardovih tekstov.
in da naj bi na takšen način
prišlo do nečesa novega.
…
:::..:.:.:…::.::::::::::::.:.:..:::::
Lokar :
… Dejan, prebral sem tvoj Klasterfak, da ne boš mislil, da govorim na pamet… Mislim, da je tovrstna (tvoja) umetnost deontologizirana.
Ker nima neke resnične osnove, ne more proizvesti nič poetičnega, le vulgarno.
Koban:
No, seveda te razumem. Vem, o čem govoriš. Moja poezija me dostikrat dela depresivnega, mogoče ravno iz razloga, ki ga navajaš ti.
Lokar:
Tega sem se zavedel, ko sem v El Pradu uzrl Velasqueza. Rekel sem si: "Povej Kobanu, ker je popolnoma izgubljen."
Ko boš imel čas ,se usedi na letalo in si v Toledu oglej El Grecov Pokop Svetega Orgaza. Ali pa Velasqueza,kot že rečeno, njegovo Vulkanovo kovačnico ali Dionizove pijančke ali Meninjas.
Ali pa si v pariškem Orsayu poglej orientaliste in boš videl, kaj je prava umetnost.
Koban:
Ne maram zgodovine, še manj pa umetnostne zgodovine.
Ko gledam grobnice vidim naivnost kamnosekov.
Ko gledam španske katedrale, vidim nakradeno zlato.
Ko gledam arhaično dobo in Willendorfsko žensko vidim mašino za rojevanje otrok.
Ko ogledam Praksitelesa in klasične kipe vidim zategnjenost.
Ko gledam antiko vidim zatiranje sužnjev.
Ko gledam srednji vek vidim izživljanje
biričev nad tlačani.
Ko gledam egipčansko umetnost vidim razkošno življenje faraonov.
Ko gledam renesanso vidim razsipnost škofov.
Ko gledam zgodovino
vidim veliko
pokopališče aristokracije.
Ko vidim Casparjevega Popotnika nad morjem megle,
vidim odločitev za samomor.
Ko gledam Poussinovo Sveto družino na stopnicah
v njej iščem neurejenost.
Ko gledam sliko Nenadni naliv na mostu Ohaši pri Ataki, Utagave Hirošige,
skoraj slišim tresk groma.
Ko gledam modre proge na sliki Sergeja Kapusa, postajam abstrakten kot A.
Lokar:
Ampak kako gledaš na pesništvo? Na veliko trojko Šteger-Zupan-Komelj?
Koban:
Glede Štegra. Vsak hipster sanja o svoji knjigi poezije
in vsak pesnik želi postati urednik
in vsak urednik želi postati založnik
in vsak
založnik hoče postati neka institucija,
ki se prej ali slej spremeni v neko pozicijo moči,
dokler ne postane nacionalni fetiš.
Zato bi za Štegra, glede na to,
da njegovo ime predstavlja strnitev zgodovine, tvegal neskončno sodbo: "Hipster je kip."
Ta sodba je ime njegove usode.
Lokar:
Ampak meni je bilo noro, ko je Šteger v svojih hipsterskih letih izdal legendarno zbirko esejev Berlin. Svoje čase smo to brali in po konci so nam šle kocine. Tudi Šahovnica ur je naredila globok vtis name, je pa res, da bom prej ali slej hodil po ulici, ki bo poimenovana po njem, zato bo za nazaj vse propadlo, ali kako?
Koban:
Mogoče bo, mogoče ne bo. Ko se pesnik enkrat
tako močno kapitalizira, je to lahko problem. Logika kapitala je tako nagnusna, da se vprašaš: »Pa kako nisem mogel videti!?«
Lokar:
Jaz ne bi tako cinično gledal na to. Ne glede na to, kaj on sedaj predstavlja, mislim, da je Šahovnica ur vseeno koda določenega časa, se pravi spomenik, na katerega ne more pasti nobena črna senca zgodovine.
Koban:
Se pravi, da to zbirko dojemaš kot praznik svoje mladosti, čudoviti čas poznih 90-ih, ko še ni bilo interneta, klimatskih sprememb in Nove normalnosti?
Lokar:
Zakaj pa ne?
Koban:
Ojojj, nisem vedel, da si tak romantik.
Lokar:
To ni romantika. To je moč mnogomiselstva: priskrbeti si - znova in znova- nove oči za vsako stvar posebej. Moj pogled je plodilen in vse, kar se pojavi pred mano ima status božanske lepote.
Vsak presojevalec umetnosti mora biti odgovoren za anatomijo svojega zaznavnega aparata.
Koban:
No , tu se strinjam s tabo…ampak , da ne zaideva…
Glede Zupana.
Na Zupanovi postavi vidim nekaj zagonetnega, skrivnostnega, vendar preveč postmodernističnega.
Kako naj pri pesnikih cenimo ploščatost, banalnost, glorificiranje sedanjosti in potrošništva?
Pri njegovih "I do this i do that" pesmih imam občutek, da je bolj kot pesnik, prepesnjevalec življenja.
No, lahko se motim.
Mislim, tisto pohajanje po New yorku je tako kot opis nekega sprehoda. Ali je pesništvo turizem? No, seveda je,
ampak pesnik ne sme izpasti kot turist.
Iz sebe delati mitologijo iz svojih banalnih prigod… Kaj pa jaz vem.
Pesnik mora imeti stik z absolutnim.
Lokar:
Ko pomislim: kaj je bilo v Zupanovem času absolutno? New york, po moje. Ali pa dobrine iz Nemčije ali Avstrije. To je bila neka resničnost,
ki nas je določala od zunaj, zato smo o njej lahko le hrepeneli.
Dotikali smo se je lahko le v sanjah oz.,
ko smo v rokah držali bankovce nemških mark.
Nekoč so te pesmi bile lepe, ker ni mogel vsak v New York.
Danes pa je veličina teh pesmi zbledela,
ker smo vsi postali turisti.
Pa še nekaj se mi zdi.
30 let nazaj si s štemplom, da si kulturni delavec,
imel realne možnosti, da si dobil družbeno stanovanje v centru Ljubljane. To je danes nemogoče. Izbrati poklic pesnika, je odločitev za izključenost.
Koban:
Ja, v Zupanovih časih je poezija sama po sebi vsebovala neko upanje.
Zato gre današnji mladini Zupan verjetno na živce, ker je predstavnik srečnih, privilegiranih bumerskih generacij, ko se je dalodostojno živeti tudi od umetnosti.
Ampak inverzno gledano, gre tudi Zupanu na živce današnja (mlajša) poezija , ki je oropana vsakega upanja.
Pa še nekaj sem opazil. Včasih imam občutek, da njegova poezija pospešuje tisti način mišljenja in čustvovanja, ki deluje družbeno uspavalno. Kot tv reklame, ki hvalijo tisto dieto, ki je zgolj vegetabilna in bi jo vsi najrajši napravili za zakon množice: na ta način namreč hočejo prebuditi potrebo, ki jo zmorejo potešiti zgolj oni. Ne vem, no.
Lokar:
Zato si pa za zgled vzemi Miklavža Komelja. Kakšna lepa figura neoplatonizma. Kakšna umirjenost in pokončnost duha!
Koban:
Meni se zdi, kot da on ni v tem času, ampak izven časa, v večnosti.
Lokar:
Kaj je s tem narobe? Je že bolje kot vaša levičarsko umetnost,
v kateri je vse preveč avtodestrukcije.
Koban:
Dobro, Lokar, ne vem , kaj imate Kristjani toliko proti samomoru.
Kolikor vem, sta askeza in mučeništvo ravno tako dve obliki samomora, ki pa
ju krščanstvo na veliko promovira, tako da je to, kar praviš neka dvojna morala.
Sploh pa, če pogledamo pobliže Jezus ni bil figura ponižnosti,
prej je bil figura subverzije.
Ne vem, če poznaš priliko, kjer Jezus razbije farizejske table ....Da ne govorim o Zadnji večerji, kjer je Jezus naslikan s svojo ženo Marijo Magdaleno,
ki je bila, preden se je poročila z Jezusom, konkubina.
Lokar:
O, ne, daj nehaj z Danom Brownom!
Meni se zdi Komeljeva naslonitev na Richarda Wagnerja genijalna. Skladatelj je zgolj zamenjal en diskurz z drugim (revolucionarnega s konzervativnim).
Dober umetnik mora zunanje razlike narediti za notranje in preživeti.
Kar poglej si primer Huga Balla. Od Dade k mistiki. To ni nič običajnega. Menjava diskurzov še ne pomeni nekonsistentnosti. Ali pa Majakovskega.
Poleg tega Komelj postavi pod vprašaj domnevni Wagnerjev antisemitizem. On Judov ni kritiziral v smislu rase, ampak kot družbeno anomalijo. Podobno kot Marx (Judje bi morali nehati biti judje). Ampak seveda so si kasneje nacisti apropriirali skladatelja in nanj vrgli črn madež, v smislu, on je bil rasist.
Koban:
Glede Wagnerjevega antisemitizma se malo motiš. Pri njem je šlo za čustven odnos do Judov, tako, da to , kar si povedal ne drži ravno. Sicer nekateri trdijo , da ni šlo za čisto sovraštvo, kajti beseda Untergang, naj bi bila dvovalentna in naj ne bi pomenila zgolj propada, ampak tudi asimilacijo. Torej naj bi jim očital to, da se niso zmožni zliti z Nemci…
Skratka, zame je to, kar dela Komelj, samo fašizem, nič drugega. Poleg tega tu ne vidim genijalnosti, kot je napisala Marija Švajncer. Komelj se je pri Wagnerju bistveno naslonil na Urbančičevo (fenomenološko) interpretacijo Nietzscheja.
Lokar:
To je dvolično. Ko pa sta v devetdesetih nastopala NSK in Laibach, je Žižek to opravičeval s konceptom "čezmerne identifikacije" v smislu: oni želijo subvertirati vladajočo ideologijo, oziroma "oni imajo umazano ime, a so dejansko gledano čisti,ker so v resnici prekoračili ideološko fantazmo."
Ko pa Komelj žonglira z idejami in diskurzi, pa naenkrat Heglova sklopka (, ki omogoča dialektični spopad in posledično krhanje idej), ne obstaja več.
Koban:
Čakaj malo. On se je kazal na shodih desnice, zato je to povsem jasno politično opredeljevanje.
Lokar: Tu se pa strinjam. Naredil je napako.
Koban:
Poleg tega poglej njegovo objavljanje na družbenih omrežjih. Ali ni to zadosten dokaz, kateri politični opciji pripada?
Lokar:
Jaz malo drugače gledam na to. »Umetnost ni zgolj osamljena produkcija genialnih del, je veliko več kot to. V njej gre za kolektivni obstoj večih (heterogenih) resnic. Gre za življenje. Ni umetnosti brez nasilne estetske borbenosti.«
Koban:
Ja kakšno sranje pa je to?
Lokar:
To je koncept "Strast do realnega" - Allain Badiou.
Koban:
Glej ,… poezija je v Sloveniji sveta panoga. Tu se oblikuje nacionalni ponos, narodna identiteta, vendar to ni točka , kjer bi se bili politični boji. Vsaj do sedaj se niso … Komelj je torej prestopil neko mejo.
Mogoče je celo nekdo, ki je zaradi delitve med levim in desnim političnim taborom sprožil moč množic. To, kar imamo v naši državi, ni samo razkol ali boj ali antagonizem ali tekmovanje ali konkurenca ali zavist ali ljubosumje ali škodoželjnost ali zamera ali hinavstvo ali prikrito sovraštvo ali boj strank ali kulturni boj, temveč začetek verske vojne.
No, upam, da se to ne bo zgodilo in da do tega ne bo prišlo…
……..
..........
(Se nadaljuje)
Nobena pesem pa naj bo še
tako zadeta ne more
ozdraviti ereša
njegovega woke
izm
a
...A?
Morda.
Spopad avatarjev je bil sprva mišljen kot dialog dveh samostojnih ekstremov, bakhantske omotice in prosojnega miru, kasneje pa se je izkazalo, da so osredotočeni členi zadnjega postali pijani, omotica pa se je za pijansko mizo umirila in začela premišljevati o svoji usodi.
je to. In ne zborovanje avatarjev...
lahko zdej tako igro še z avatarji novejše rš generacije? morda navsezadnje ni mogoče parodirati tistega, kar že prehiteva parodijo v parodiranju
Živel incest!
Katere avatarje predlagaš?
spopad avatarjev: genialno!
Vid Bešter:
Kako pa ti, Anja, gledaš na veliko pesniško trojko Zupan-Šteger-Komelj?
Ali, če smo malo psihoanalitični: kdo je boss, kdo chimney sweeper, kdo služkinja?
Anja Zidar:
Zupan je oficir. Šteger je služabnik kapitala in morda tudi po malem chimney sweeper, vendar čisti bolj površno - samo po določenih linijah.
Vid Bešter:
Kako to misliš, da Šteger čisti samo po določenih linijah?
Anja Zidar:
Jah, izpostavlja samo tiste sprejemljive, zglancane ekstreme našega sveta in družbe. Bolj se mi zdi filmski. Nekako nemški v smislu: vse je treba predstaviti s klišeji (spanec je najdragocenejša družbena vrednota- jutro mora pokazati spočitega delavca).
Vsa umetnosti v Nemčiji je zelo čista. Nobene umazanije, nobenega karnizma. Morda zato.
Vid Bešter:
To pa ni res. To je samo nek kliše, ki ga že vrsto let ponavlja RŠ: da je Šteger salonski pesnik in da se giblje samo po urbanih krajih ter da se ogiba smrti... Poglej si npr. njegovo pesem 36 sekund iz pesniške zbirke Protuberance:
.../
Tedaj so v naši bližini gradili klavnico.
Rekordnih 36 sekund je bilo potrebno, da je bila krava strojno ubita, obešena, odrta in razžagana na
večje kose.
Mati, zadnje čase, ne vem, kaj je z mano.
Zgodaj hodim spat in ko zaspim, še zmeraj hodim,
neskončno hodim/
....
Anja Zidar: OKej, vzamem nazaj ... Ampak tiste njegove Na kraju zapisano, tam je precej klišejsko vse skupaj. Občutek imam , da je njegov Weltschmerz zgolj preobleka za njegovo željo po obiskovanju eksotičnih krajev, ampak glede na to, da se to dogaja serijsko, se mi zdi, da ni preveč iskreno. Ali veš , kaj ti hočem povedati?
Vid Bešter: Ne.
Anja Zidar:
Glej. Šteger misli , da živi v času Otta Von Humboldta...Ampak on živi v preveliki varnosti, da bi lahko pisal, v kakšni nevarnosti se nahajamo.
Vid Bešter: Kaj pa Miklavž Komelj?
Anja Zidar (ponori):
Miklavž Komelj, Miklavž Komelj, Miklavž Komelj! Znorela bom od Komelja. Vsi se hočejo pogovarjati samo o njem!
Vid Bešter: Ampak, a veš zakaj? Zato ker je on zrcalo današnjega sveta. Bojišče vseh nasprotij.
Anj Zidar:
Daj no, na koncu boš še rekel, da je on coincidentia oppositorum... Nek kritik ga je grdo okrcal v smislu, da je on histerik oziroma nekdo, ki panično išče očeta.
Ampak mislim, da bi se njegovo prakso lažje dalo opisati s Heglovo figuro "zakon srca".
Vid Bešter: Ja ?
Anja Zidar:
Zavest se v tej figuri kaže kot revolucionarna, zdi se, da so njeni projekti razsvetljenske narave, a sčasoma se izkaže, da se dejansko bori proti svetu krivičnosti, ki so jo povzročili fanatični duhovniki, razvratni despoti in njihovi služabniki...
Skratka na točki njenega deleža zavesti se skozi paranoično gesto pojavi zarota mračnih sil. Bitje srca za dobrobit človeštva se kaže v zmešani domišljavosti, v besnenju zavesti, "samozaverovanosti" (kar filozof lepo izrazi s pridevnikom Eigenduenkel).
Na politični ravni je rezultat tovrstne figure fingiran revolt, nekakšna "lažna revolucija", ker se njena realizacija vedno konča s tem, " da tok sveta ni tako napačen".
Vid Bešter:
Ampak potemtakem je Zupan, glede na Komelja, lepa duša.
Anja Zidar:
Natančno tako. Če se je prvi povnanjil glede na politiko in drugi glede na kapital, kje se je povnanjil Zupan?
Kot Pravi Hegel o lepi duši: "Manjka ji moč povnanjenja". To je bistveno.
Lepa duša ni nek instrumentalist, ki dirigira iz ozadja. Bolj je nekdo, ki je apolitičen, ampak ravno s svojo apolitičnostjo omogoča Ruparje.
Vid Bešter: O fak, spet ta politika... A se nismo pogovarjali o poeziji?
Anja Zidar:
Ja, res je.
Glede Miklavža Komelja. Očitno se je on naveličal podobe svojega plemena in začel hoditi svoja pota kot nekakšen Zaratustra. Ali Kafka.
A si vedel, da je Kafkov začetni uspeh v Franciji temeljil na nesporazumu? Njegova hkratna pripadnost birokraciji (zavarovalništvo) in zanimanje za socialistična in anarhistična gibanja sta pri marsikaterem literarnem zgodovinarju sprožala zmedo. Mogoče Miklavž Komelj igra na to karto.
Vid Bešter: Morda. Ampak kaj si mislila z Zupanom?
Anja Zidar:
Joj, tista pesem, Hoelderlinski stolp! To ni samo resnica njegove poezije, se pravi banalnost, ampak banalnost v vsej banalnosti, slabi banalnosti. Čeprav gre tam za ironiziranje, ali morda celo za postopek "smrt avtorja", vseeeno ne izpade dobro. Ali pa tista njegova pesem o Janu Plestenjaku. Joj, jaz res ne vem, no.
Včasih pa njegove komičnosti ne vidijo niti kritiki. Npr., glede pesniške zbirke Lokomotive.
Ta zbirka nima nobene zveze z lokomotivami, lokomotive so metafore za izbruhe sperme.
Prva pesem ima namreč naslov Morning glory (!!!)
Poglej si zadnji verz začetne pesmi:
/komaj si vstal že se z neznano močjo lepiš za lesketajoči svet./
Gre torej za pesmi- erekcije (tudi - ejakulacije). Lokomotive puhajo belo snov, mar ne?
Ko berem Sergeja Harlamova ali Urško Kramberger ali Blaža Božiča -- Kakšno noro ustvarjanje, kakšen stroj pisave!!! Ali lahko rečem kaj takšnega za Zupanovo poezijo? Kaj pa vem.
Treba je pisati ne tako, kot da bi hoteli nekaj objaviti, ampak nasprotno, kot da to hočemo uničiti.
To je pravi način.
Zato je prava literatura je proženje toka.
Vsak literat si mora reči: "Moja književnost je še premalo književnost."
Če pišeš o avstralski ovčarki, zakaj ne pišeš o njej kot o zveri, o pošasti ali okrutnežu?
Zakaj mora vse utoniti v banalnosti?
Prava literatura je razbitje vsakdanjosti.
"Zakaj sem taka pošast?" "Zakaj ne morem imeti rad
svojega očeta?"
"Zakaj težko sprejemam družbo?"
Razdvojenost je podlaga za čustvo krivde,
kako ne,
od tod se napaja stroj za generiranje literature.
Naveličanost in dolgočasje
ne moreta poganjati
književnosti.
Poglejmo si topografijo ovir
pri Zupanu:
- Ni je.
Beseda brezno, prepad, smrt, padec, ločitev, meja
izostanejo.
In zanimivo: nikoli nobene pritožbe o ujetništvu,
da je med njim in svetom kakšna ovira.
Eno samo zadovoljstvo s samim sabo in z vsem.
Ali ni to sumljivo?
Vid Bešter:
Zupanova Počasna plovba npr.
je okej,
ampak tudi počasnost bi morala imeti svojo intenzivnost,
nekaj, kar jo dela hitrejšo od počasnosti
ali počasnejšo od počasnosti,
vendar
tu ni nobenega vrednotenja,
nobene odgovornosti.
zgolj sprejemanje,
kot da bi bil avtor zadet in bi se mu jebalo
v tistem najslabšem možnem pomenu.
In zato je verjetno Mojxa Pišek upravičeno
izjavila:
"Mislim, da je Zupan malo star".
Podobno kot je vsak zakon nasilen,
pa kljub temu ne manifestira nobenega sovraštva,
tako je Zupanova poezija počasna,
vendar se ji ne mudi biti počasna,
kar je zgolj dokaz, o tem, kakšna je njena notranja kvaliteta.
Nekateri to sprejmejo,
nekaterim je to odvratno,
skoraj nihče pa tega ne poveličuje.
Anja Zidar:
Jaz pa mislim,
da ni star,
ampak samo počasen,
ker
se je odločil, da bo len.
Vid Bešter:
Mogoče je postmodernizem zgolj zamenjava knjig
s ploščami
torej zamenjava zakonov
z (malomeščanskimi) željami.
Žalostno je to.
Po drugi plati nas na
migrantih pogosto zmoti to,
da so čisti liberalci.
Vrženi na trg so prisiljeni trgovati z vsem,
brez milosti.
Dvolično je to.
Anja Zidar:
Meni gre na živce pri Zupanu, da si predstavlja ,
kako je del nekega mednarodnega, hipurskega
jetseta.
To njegovo nagovarjanje, Boba Dylana, Basquiata in Andya Warholla.
Pa namišljena alternativa med Los Angelesom in San Franciscom!
Seveda je to notranji svet, jasno.
in seveda je to hec,
ampak komu je to smešno?
Tu se vidi, da sta se med njegovim genijem in perspektivo bralcev
mimo zapeljala tri desetletja,
če ne še več.
Po drugi plati figura Uroša Zupana predstavlja neverjetno poetično zakladnico:
(po spominu)
1. Mirnost in zlitost z naravo.
/nobenega dolgočasja in strahu ni v opazovanju dreves/
2. Zelo dobre impresije, oziroma slikarski jezik, ki je pri Zupanu sijajen.
(kot iz grafik Silvestra Komelja)
/noč, opazovana iz sobe, je razrezana na modre pravokotnike/
/Svetloba se počasi oprijema predmetov/
Potem neke čudovite, čisto poetične tvorbe:
/Čas je roka, ki išče steklo/
/zvonovi zazibani od vetra/
/Ponoči mečemo kamenje v morje,
da se planktonski požari razširijo navzven.../
/Oče in mati sta legla v moder plamen teme/
/sredi vročega maja, se raztegujejo gozdovi.../
/ Še malo in v stekleni kočiji se boš
peljal prek Connecticuta..../
/tonske lestvice srebra spijo med drevesi/
Podobe večnosti
/Veter ponavlja svoj prastari govor. Udarci kladiva, bodo za vedno ostali v
včerajšnjem večeru./
o modernistih
/Modernisti ližejo star metafizični kamen. Iz ust se jim
sipa sol./
kritika arta
/V mestih povsod po planetu pa se po galerijah sveti
hladen,, konceptualističen drek./
domislice
/najhujša bolezen ob branju je , če te odvadi smeha/
/digitalna ura
++*+*++*+*+++
presipa nevidni čas/
o potrebah
/Za stil potrebujem večerno svetlobo,
rituale oblakov in ugaslo hitrost./
o družbi
Rad imam mirne in tihe ljudi. Rad imam mirne in tihe pesmi.
o občutenju doma
/Ko boš zaprl oči in vdihnil prostor,
te bo zasulo gosto in težko zlato.
Nanj boš položil svoj najtišji kamen./
o platonizmu in slovenstvu
/Slovenci imamo oči
naravnane na transcendenco, podvojitve
ogledala in kozmos. Sveta groza
je naše vrhovno občutje./
o ameriki
/Vsak ameriški pesnik mora potovati
skozi Ljubljano, da se nauči žvečiti svetlobo
in da se nauči biti melanholičen,
da nas nauči šaliti se z melanholijo./
orkester naravnih elementov
... /Akacije se
razdajajo s svojimi sencami, razsipajo belilo
vonja. Češnje jim odgovarjajo z druge strani
vrta, z zunanjega roba dneva./
o branju
/Marca in aprila se berejo ruski romani/
,ki se nadaljuje v odlično
erotično domislico
--....-
/ "Forzicija je blondinka."
Če sem aprila dolgo zrl vanjo,
sem si jo predstavljal kot žensko./
o očetu
/Ne morem, oče, ne poskušam.
Jaz nimam namena porabiti neskončnih ur
v žrelih pisarn, med srebajočimi ustnicami
cenenimi parfumi, po žganju smrdečo
fukotožnostjo poslovnih partnerjev./
o pripadnosti železnici
/Rad imam vonj rjavečega železa, vonj zapuščenih proizvodnih hal,
glasove vetra, medtem ko premika naoljeno sapo.../
o boju med nebom in otokom
/ Ves dan traja bitka med nebom in obzorjem...
...
Ko se spusti noč ,
nasprotnika omagata,
in vsa tišina med drevesi
ostane sezidana samo še iz morja./
(ena najboljših Zupanovih pesmi, mislim, da je naslov Otok)
motto
/Moje življenje je poezija, in kolikor bolj
zmaguje ona, toliko bolj izgubljam jaz./
Anja Zidar:
Kaj torej pogrešaš pri naši trojki?
Vid Bešter:
To, da premalo tresejo posodico s kockami. Da se premalo igrajo. Met kock še nikoli ni preprečil naključja! Pogovarjala sem se z Alešem Mendiževcem in mi je razložil, kaj pomeni to.
Anja Zidar:
In kaj pomeni?
Vid Bešter:
Bistveno pri metu kock je eksplozija, oziroma moment, ko kocke
priletijo na tla. Ali kot je napisal znani filozof: "Ko bogovi kockajo, se na zemeljskem površju delajo razpoke ...."
V tem smislu met kock ne odpravi naključja, kar pomeni: še zmeraj lahko nastane nekaj novega.
Kot je to že ugotovil Mallarme. ( Na to me je opozoril Anže Okorn).
Anja Zidar:
Se pravi: Šteger naj manj trguje (ali pa naj več trguje!), Zupan naj bo malo manj lepa duša.... Kaj pa Miklavž Komelj?
Vid Bešter:
Jah, on je skrajno svojeročno ustvaril lastno tragedijo.
Poleg tega je svoj intelektualni vozel neposredno privezal na svoje bivanje, kar je pohvalno, celo več kot pohvalno -vzorno, a kaj ko ga je tako čvrsto zategnil, da ga more razvozlati samo kakšen bog.
Če je samozaslepitev vzorec, v katerega je ujeta naša stopnja kulture, potem vemo, kje se nahajamo.
Anja Zidar: Torej, met kock?
Vid Bešter: Met kock.
::::..+.:.+.:..:+...:::.:.+./&/&+.+.::::.::::::::****++*+++.....:......::.:..
(S e n a d a l j u j e .....)
Pesem o meni
"Jaz sem Uroš Zupan.
Jaz
ližem sladoled
in pomirjen letim v nebo."
Naj vam na začetku povem, -da ne boste mislili, da vas preziram
(nikogar ne preziram)-
kaj so moje univerze:
moja prva univerza
je ovitek White Albuma Beatlesov, na kateri so fotografije
Paula, Johna in Ringa, ki jih nikoli nisem niti jih ne bom prilepil na steno
in dragoceni album Diamond and rust od Joan Baez in plata od Smithsov
The queen is dead, ki se nikoli ni prodajala dobro
in isto velja za Marquee Moon Television.
Pa Decade od Neila Younga in Bridge over troubled water
in skoraj vse plate od Grateful dead, ki sem jih poslušal na Cresu
fino zadet kot mamba.
Spomnim se,
nekje med Buddyem Holom in Ornettom Colemanom,
kako
je za mojimi očmi
večkrat zapored
eksplodirala solarna vibracija
V tistem času me je znani slovenski pesnik (T.Š.) večkrat poklical po telefonu
in me vprašal:
"Uroš, zakaj si postal tak fašist?"
In jaz njemu: "Ker sem se naveličal družbene mimikrije in ker me ubijanje
ljudi dosti bolj zabava." In prekinil pogovor.
Potem je telefon še dolgo zvonil,
naposled sem dvignil slušalko
in zakričal vanjo:
"TI PA NJAHI SOLIRAT!"
Takšen odgovor sem mu dal in
vsi so popadali dol
od samega šoka
tako
šokirani so bili.
Jeffersone sem prvič kupil,
ko sem dobil denar za spričevalo
zraven sem nabavil
še Allman brothers band in Cream,
a ko je drugič izšel
Pljuni istinu u oči,
sem imel že slabe ocene,
zato nisem več dobival denarnih nagrad.
Byrdsi me niso nikoli navdušili, ker niso
bili dobri nirvanisti, čeprav se pri njih
dostikrat sliši kitarski sitar.
Sigurno so bili všeč Gregorju Podlogarju,
ki je tudi malo nirvanista.
The Band so se ukvarjali
raje z okolico in zgodovino kot oddaljenimi svetovi.
Gram Parsons pa se je še preveč ukvarjal s svojimi koreninami
in zgodovino,
da ga je odneslo v zrak kot odnese makedam v visokem poletju. Nataša dobi ošpice, ko ga poslušam,
a nje ne odnese nikamor.
Moondance je moja najljubša plata od Vana Morrisona. Nataša je srečna
in zahteva, da jo moram poslušati večkrat.
Whats going on so v Jugi izdali z osemnajstletno zamudo.
Na Morrison Hotel izgleda Jim seksi,
a ne tako seksi kot na fotografijah Linde Mccartney.
Zdajšnja žena Paula Mccartneya mi je včasih kuhala kosila, a za Lindo kaj takega ne bi mogel
z gotovostjo trditi. Zdajšnja žena Paula Mccartneya je bila kar nekajkrat v Trbovljah, če pa je bila Linda,
bi moral vprašati starejše prebivalce Trbovelj.
Mojster bottleneck bluesa in havajske kitare, Vili Fajdiga, je bil v Trbovljah bolj
popularen kot Robert Johnson, Blind Lemon Jefferson, Stane Dolanc, Edvard
Kardelj in Josip Broz Tito skupaj.
David Bowie je bil za
Trbovlje preveč glam in biseskualen.
Roxy Music so bili za Trbovlje preveč sofisticirani
in šminkerski. Elton John je imel za Trbovlje prevelika
očala.
John Coltrane je na zvoku saksofona potoval po medzvezdnih prostorih in smo ga v Trbovljah poskušali razumeti.
Miles Davies je bil nebeško dober in heroinsko miren in smo ga v Trbovljah imeli radi.
Hrenovk nismo imeli radi. Radi pa smo imeli reklame za hrenovke, ko je kuharski šef Predrag
Bujan na jazzovski podlagi delal reklamo za Vegeto in s kazalcem in palcem gestikuliral tisto "Arschhole".
Vsako zimo smo pred blokom leta 77 na Titovi ulici igrali hokej
in vsak večer polivali ploščad z vročo vodo,
za kar nam je hišnik iskreno čestital.
Pa tudi starejši občani, ti še posebej.
Nirvana je imela 1994 zadnji koncert v Ljubljani
in ga v prihodnosti zanesljivo
ne bo več imela.
Smashing Pumpkins so imeli koncert v Ljubljani,
še preden so postali svetovne zvezde. Jesus and the Marry in chain
so imeli slab koncert v Ljubljani. Neil Young ni imel koncerta v Ljubljani,
ker se je urezal v prst, ko je odpiral konzervo šunke.
Bob Dylan je imel dva koncerta v Ljubljani.
Nataše ne bi tja odvlekli niti, če bi jo privezal na konjsko vprego, ker vedno, ko ga zasliši ,
dobi fibromialgijo ali pa krvne strdke.
Nick Cave je imel dvesto koncertov v Ljubljani.
In vsi so
bili edinstveni in neponovljivi, če verjameš udeležencem.
Danes v Ljubljani ni nobenih koncertov več.
So pa literarna branja poezije na štadionih,
kamor mladina trumoma dere, da jih policijski kordoni komaj sproti ustavljajo.
Poslušal sem tudi Pentangle in Incredible String Band in
mladi intelektualci so me diagnosticirali kot arhaičnega,
čeprav so imeli radi Velvet Underground,
ki bi jih lahko imeli vsaj za delno arhaične.
Stone Roses so bili vedno naspidirani in polni tablet. Mislili so,
da so božji odposlanci, pa so izdal samo eno dobro plato.
Moja Zadnja odkritja so Coldplay, Beth Gibbons˛&Rustin Man, Edo maajka,
Ron Sexsmith, Bill evans trio, Sunny Rollins in Charles Mingus.
Moja prva odkritja so bila Mojca Pokrajculja, Martin Krpan (bere Stane Sever), delavska godba Trbovlje in Abbba.
Prejšnje stoletje se je zares končalo ko so the Flaming Lips izdali The Soft Bulletin.
Novo začelo, ko je Johnny Cash izdal Solitary Man.
Glasna glasba se širi iz zvočnikov. Sosedom se nabira pena na ustih.
Nataša je srečna. Jaz sem zadovoljen.
Slovenija je zadovoljna, politika je zadovoljna, znanost in umetnost sta zadovoljni. Vsi smo popolnoma zadovoljni.
In to je najbolj pomembno.
U. Z., fotr slovenske poezije
++**++*++*+++++++++++++++++++++*++*+
( se nadaljuje)
Komentiraj