Into the Barbieverse
Dobrodošle v današnji poletni Temni zvezdi, v kateri bomo raziskovale rožnate, bolj rožnate in najbolj rožnate zvezde v filmskem vesolju Barbie. Od letošnje poletne filmske senzacije Barbie se bomo podale k obširnemu katalogu animiranih filmov Barbie in raziskovale Barbiejin kulturni in družbeni vpliv, ki traja že več kot pol stoletja. Vstopite v Barbieverse.
Barbie je film, ki ga je težko kritizirati. Nekako smo že vnaprej utrujeni od pričakovanih kritik. Kritike v smislu: ves film je samo reklama za barbike. Feministično sporočilo je majavo. Zgodba ni zares najbolje razvita. Ken ima gube na čelu. Zakaj gre Barbie v spodnje nadstropje hiše po stopnicah, potem pa poleti do svojega avta, ker »itak nihče ne pelje barbike po stopnicah, ko se igra z njo«? Pa kje živi morska deklica Barbie, če je morje plastično in torej ne more pod vodo do svoje hiše?... No, kakorkoli že, k Barbie in njenemu svetu občinstvo pristopa z množico vnaprej ustvarjenih mnenj in pričakovanj, zato je film Barbie težko obravnavati zgolj kot film in ne kot družbeni fenomen. Vseeno pa Barbiejino sociokulturno zapuščino prihranimo za kasneje in se za začetek poskusimo posvetiti filmu.
Proračun za megalomansko promocijsko kampanjo, s katero je Barbie obsedla svet, naj bi znašal več kot proračun za produkcijo filma. Holivudska hajp mašina je že lansko poletje začela oglaševati film s paparazzi posnetki Margot Robbie in Ryana Goslinga, ki v fluorescenčno rumenih rolerjih snemata prizor na plaži. Čez pol leta so sledili napovedniki, modne kolekcije Barbie, foto filter Barbie, množica intervjujev z režiserko Greto Gerwig in igralci ter splošna obsesija s hot pink, maksimalistično estetiko Barbie-core. A kljub izrednemu dosegu promocijske kampanje tej ne moremo v celoti pripisati zaslug za Barbiejino trenutno kulturno dominanco. Trendi z začetka tega tisočletja se v obliki različnih estetik že zadnjih nekaj let vračajo v mainstream. Kupna moč generacij poznih milenijcev in starejših pripadnikov gen Z se z njihovim odraščanjem povečuje. Tako postaja izkoriščanje naše nostalgije po otroštvu vse bolj donosna dejavnost. Po ponovnem odkrivanju romantičnih komedij z začetka novega tisočletja, remaku serije Gossip Girl in nadaljevanju Seksa v mestu, vrnitvi lipglosov, kavbojk z nizkim pasom in mini torbic je svoj povratek s filmskim hitom poletja doživela tudi Barbie.
Prvi teaser, objavljen konec lanskega leta, parodira težko mitizirano podobo Kubrickovega črnega monolita tako, da črni monolit zamenja ... Barbie. Kot je monolit vplival na razvoj človeštva, Barbie okupira razvoj deklic. Hkrati je napovednik naznanil, da si lahko od filma Barbie obetamo nekaj igrivega, celo malo udarnega. Režiserka in scenaristka Greta Gerwig si je prilastila prizor enega najbolj opevanih filmov vseh časov in ga s tem subverzirala; prizor izpod rok enega najbolj mitiziranih režiserjev vseh časov. Stanley Kubrick je arhetip velikega režiserja. Velikopotezen, neomajen, tiranski. Pripovedovalec pomembnih zgodb. Genij, skratka. Genij, ki je bil apropriiran za nekaj tako trivialnega, kot je film o barbikah. Film, za katerega si je bilo težko predstavljati, da bo lahko karkoli, razen izredno draga, a precej prosojna reklama za barbike. Morda s ščepcem neoliberalnega feminizma, ki bo posodobil podobo podjetja Mattel in znamke Barbie, ampak to je pa res vse, kar lahko pričakujemo, a ne?Ma kaj pa vem, no, ne zares. Če Space Odyssey ni bil dovolj, so naslednji napovedniki – skupaj z novico, da je zaradi scenografskih potreb filma na svetu zmanjkalo roza barve – jasno naznanili, da so ustvarjalci zadevo vzeli resno. No, resno v smislu, da si bodo dali duška, da bodo šli res all in. Že ta necinična predanost tematiki in viziji občinstvo razoroži. Težko je iskreno hejtati nekaj, kar je bilo tako očitno narejeno s toliko predanosti in navdušenja. Barbieland namreč deluje kot eksplozija radostne, neobremenjene, skoraj otroške ustvarjalnosti. Barbiejina stopala se nikoli ne zravnajo, pesek na plaži je rožnat, avto se vozi sam od sebe, bazen je trdna površina. Barvna paleta je popolna. Izjemno detajlna scenografija je videti točno tako, kot se spominjamo svojih igrač. Fantazija je tako fenomenalna, da je ni mogel ustvariti nekdo, ki ni dejansko odraščal z Barbie.
Greta Gerwig in Noah Baumbach sta v scenariju Barbieland zasnovala kot matriarhat, v katerem vladajo barbike. Medtem so keni tako kot v svojem plastičnem življenju v naših predalih za igrače bolj kot ne zgolj modni dodatki. Po besedah glavnega Kena, Ryana Goslinga, niti ne eni od kul dodatkov. Margot Robbie igra »stereotipno Barbie«, originalno blond lepotico, ki je bila ustvarjena že leta 1959, skoraj deset let pred prvo temnopolto barbiko »Christie«, in dolgo preden je Mattel leta 2016 svojo linijo lutk razgibal z barbikami različnih postav in etnij.
Stereotipna Barbie v Barbielandu živi svoje najboljše življenje, dokler je nekega dne kot strela z jasnega ne zadene misel o umrljivosti. Od tu gre samo še navzdol: njena brezvodna prha je mrzla, njen plastični vafelj zažgan, njene pete so na tleh in njena stegna pričenja poseljevati celulit. Druge barbike jo po odgovore pošljejo k »čudni Barbie«, Kate McKinnon. Ta jo v slogu Matrice pošlje na popotovanje v resnični svet, v katerem mora najti svojo lastnico in ugotoviti, kaj jo teži. Ko se Barbie in Ken znajdeta na malibujski plaži, pa kaj hitro spoznata, da je resnični svet precej drugačen od njunega. V nasprotju s splošno sprejeto resnico v Barbielandu Barbie s svojim obstojem v resnici ni rešila vseh težav resničnih žensk. Morda jih je celo poglobila. Barbie se tako odpravi na pot samospoznanja, na kateri ji pomagata Gloria in njena hči Sasha. Medtem Ken ugotovi, da je v resničnem svetu cel car in da ureditev, v kateri vladajo moški in konji – znana tudi kot patriarhat –, ne zveni tako slabo.
Greta Gerwig je navdih za film črpala iz barvnih shem filmov Jacquesa Demyja, režije plesnih prizorov Gena Kellyja in scenografije Jacquesa Tatija. Zgledovala se je tudi po modernejših klasikah, kot so Briljantina, Vročica sobotne noči in Trumanov šov. Ob tem si Barbie apropriira mnogo najbolj stereotipno maskulinih delov pop kulture, jih subverzira in se iz njih norčuje. Omenile smo filma 2001: Odiseja v vesolju in Matrica. Ko Ken ustanovi patriarhat v Barbielandu in poskuša postati pravi dec, svoj videz zasnuje na Silvestru Stallonu v krznenem plašču s trakom čez čelo.
Ko se Barbie vrne in vidi ta kaos stereotipne maskulinosti, nam Gerwig postreže z utrinkom odbojke, ki je videti skoraj kot direktna replika prizora iz Top Guna. V filmu Barbie je celo avtomobilski pregon. Ta verjetno res predvsem oglašuje najnovejše modele mestnih terencev, a obenem subverzira klasično formo tega tropa. Gloria, Sasha in Barbie brezglavo, a spretno bežijo pred Mattelovimi uslužbenci, vendar akcijo vseskozi prekinja dialog. Ta je resda precej klišejski, saj se sprave med junakinjami zgodijo brez pravega vzroka, prav tako pa se zdijo nezasluženi čustveni, povezujoči trenutki med njimi. A vseeno, ste že videli Vina Diesla, kako med vrtoglavim vijuganjem po ulicah razodeva psihologijo svojega lika? S kršenjem žanrskih konvencij si Gerwig te žanre prisvaja. Obenem jih subverzira, saj reference na filme, ki večinoma popolnoma zapostavljajo ženske like, umešča v film, ki je skoraj v celoti osredotočen na žensko izkušnjo in interese.
Za kostumografijo in scenografijo, ki pričarata avtentično izkušnjo Barbie, so poskrbele Jacqueline Durran, Katie Spencer in Sarah Greenwood. Ustaljeni trio je del stalne ekipe Joeja Wrighta, s katerim so med drugim sodelovale pri filmih Prevzetnost in pristranost, Pokora in Ana Karenina, izven tega pa so sodelovale tudi pri igrani verziji filma Lepotica in zver. Jacqueline Durran je oblikovala tudi kostumografijo pri prejšnjem filmu Grete Gerwig, Čas deklištva. Čeprav so našteti filmi večinoma zgodovinske drame, njene kostumografije ne odlikujeta zvestoba zgodovinskim obdobjem in natančno posnemanje realističnih načinov oblačenja.
Durran od tega pravzaprav pogosto namenoma odstopa in s kostumi like gradi svobodneje, izven teh okvirov. S tem pristopom je ustvarila nekaj najbolj slavnih filmskih kostumov zadnjih desetletij – pomislimo na primer na tisto zeleno obleko iz Pokore ali pa na praktično karkoli, kar je nosila Keira Knightley v Prevzetnosti in pristranosti. Tako ni nobeno presenečenje, da so kostumi v Barbie estetsko zadovoljivi, sami po sebi prispevajo k humorju filma in hkrati precizno pomagajo pri oblikovanju likov. V oblačilih Mattelovih obstoječih barbik in kenov je Durran našla navdih za kostume, ki so s svojimi živimi barvami in bleščicami dovolj kičasti in camp, da nas potegnejo v otroško fantazijo, v kateri naše barbike oživijo. Obenem so zaradi odličnega krojenja in uravnoteženih barvnih palet dovolj elegantni in, no, pač lepi, da se jih ne naveličamo.
Večina filma je bila posneta v studiu, a so se ustvarjalci pretežno izognili posebnim učinkom in zelenim zaslonom. Nebo in ozadja so naslikana po zgledu Čarovnika iz Oza, svetlikajoče se umetno morje posnema tistega v Fellinijevem filmu In ladja gre, scenografija med potovanjem v resnični svet pa je videti kot umetelne 2D-kulise za gledališko igro. Ker Barbieland ne more biti resničen, pristnost najde ravno v artificialnosti. Ravno zato, ker je svet tako poudarjeno umetno skonstruiran, mu lažje verjamemo. Gerwig je imela željo, da bi bila scenografija taktilna, da bi bila videti, kot da lahko sežeš vanjo in se je dotakneš. Tako so ustvarjalci uporabljali podobne metode za izgradnjo scenografije kot holivudski mjuzikli iz tridesetih in štiridesetih let. Greta Gerwig z impresivnim seznamom filmov, ki so ji bili v navdih, in z direktnimi referencami svoj film Barbie povzdiguje na raven teh mojstrovin. Sporoča nam, da Barbie ni samo za majhne punčke brez okusa in da roza barva ni samo za avše brez resnih interesov. Gerwig si filmski kanon tako apropriira s tem, da k njemu pristopa neobremenjeno. Obenem pa dobimo pritajen občutek, da kljub zavračanju nedotakljivosti referiranih del še vedno podlega prestižu, ki ga te reference prinašajo.
Film Barbie hrani našo nostalgijo, nas vizualno osupne, zabava in nasmeji. Da nam občutek povezanosti z ljudmi, ki se v kinodvorani ob nas krohotajo Kenu, ko Barbie razlaga, zakaj je Boter najboljši film vseh časov – pa ne trojka, seveda ne trojka. Film je najuspešnejši, ko se popolnoma prepusti svoji camp estetiki in over-the-top humorju. Ironično mu to najpogosteje uspe ravno v povezavi s Kenom. Vrhunec filma je Kenov dream ballet, ki vizualije iz filmov Oklahoma in Pojmo v dežju pomeša z rock opero Briljantine ter ustvari najbolj bizarno zabaven del filma.Ob zabavnih vrhuncih filma pa nas Barbie v svojih resnejših momentih podcenjuje. Že od uvodnega prizora, ko Helen Mirren kot vsevedna pripovedovalka narira dogajanje na zaslonu, se film trudi artikulirati vse svoje ideje. V intervjuju za revijo Time je Gerwig novinarki kazala odlomke iz filma, ki so jih ravno takrat montirali. Določen prizor je zaustavila na točki, ko Ruth, ustvarjalka prve barbike, Barbie poda skodelico čaja, pri tem pa njune roke posnemajo trenutek, ko na freski v Sikstinski kapeli Bog z dotikom prstov Adamu vlije življenje. Gerwig ji je dejala, da to mora izpostaviti, da bo vsaj nekdo vedel, ker sicer tega nihče ne bo opazil. Nihče ne bo opazil motiva enega najbolj znanih – in najbolj memanih – likovnih del na svetu?
Ta dvom o občinstvu pesti tudi feministična sporočila filma. America Ferrera, ki igra Glorio, je v filmu pogosto nosilka momentov »girl powerja«. Ko se Barbie utaplja v eksistencialnih stiskah in nesigurnostih žensk iz krvi in mesa, Ferrera odrecitira svoj že skoraj slavni monolog. Od žensk se pričakuje, da bodo suhe, ampak ne tako nečimrne, da bi želele biti suhe, ne, želimo biti zdrave, ampak hkrati moramo biti tudi suhe. Ne moreš se postaviti zase, ne da bi bila težavna. Ne moreš se znebiti potrebe po odobravanju. In tako naprej. Ampak to nekako že vemo.
Nasprotujoče si zahteve, ki jih družba postavlja ženskam, so bile izražene že tolikokrat in na toliko načinov, da je ta katarzični moment filma precej antiklimaktičen. Vsaj za nekatere gledalke. Nekatere od nas ob teh zlajnanih sentimentih instagram feminizma zavijamo z očmi. Druge pa se ob artikulaciji naših vsakdanjih občutkov počutimo videne in nagovorjene. Bolj kot v gledalkah je problem v tem, da film poskuša nagovarjati vse možne gledalke. Cilja tako na načitane feministke kot na ženske, ki jim bo govor Ferrere prvič omogočil ubesediti njihov občutek družbene utesnjenosti. Obenem morata biti tako vsebina kot sporočilo dovolj preprosta in pozitivna, da bosta ustrezna tudi za male deklice, ki obožujejo Barbie.
Barbie je glede na marketing filma namenjen hkrati ljudem, ki jo sovražijo, in tistim, ki jo obožujejo. Če poslušamo Gerwig in Robbie, je film praktično feministični manifest, medtem ko po besedah Mattelovih zastopnikov sploh ni feminističen. Seveda filmu ne uspe zaobjeti izkušenj vseh žensk in tega niti ne more doseči, tako kot jih Barbie ne more predstavljati, ne glede na to, koliko kolekcij raznolikih lutk oblikujejo. Biti ženska je jeba. Tako kot je v Barbielandu jeba biti Ken, ki nima ne življenjskega smisla, ne službe, ne hiše. In kaj je rešitev? Samosprejemanje, kakopak. Rešitev je pulover z napisom »I am Kenough«.
Film tako ostane na ravni ozaveščanja in sprejemanja, ne dejanskih sprememb – v Barbielandu, podjetju Mattel ali resničnem svetu. Odgovornost ostane na posamezniku, ki mora najti svojo pravo vrednost, medtem ko družbene strukture, ki občutek manjvrednosti in ujetosti povzročajo, ostanejo nedotaknjene. Barbie ne nagovarja izvora omejujočih spolnih norm. Ne namiguje na to, da sta tako ženstvenost kot možatost umetno ustvarjeni kategoriji. Prav obratno se na momente prav poskočno poda na pota naturalizacije družbenega spola. Prve besede filma nam povejo, da lutke obstajajo, odkar obstajajo majhne deklice. Kasneje v filmu Gloria reče, da mame »obstanejo na mestu, da bi lahko njihove hčere videle, kako daleč so prišle«. Na koncu filma Barbie v svojem Frodo trenutku spozna, da je tako spremenjena, da ne more ostati v Barbielandu. Tako se preseli v resnični svet in postane človek. Pardon, postane ženska. In kaj je prva stvar, ki jo ta ženska naredi? Ja, gre h ginekologu, seveda! Po dveh urah direktnih in indirektnih sporočil o tem, kako ženske ne bi smele biti zreducirane na svoj videz, seksualnost in utesnjujoče družbene vloge, Barbie izpopolni prav zmožnost reprodukcije.
Morda je največja moč filma Barbie njegov prispevek k zeitgeistu sprejemanja in proslavljanja dekliškosti. Geek kultura se širi v punčkaste sfere. Stripi o superjunakih, Star Wars, Star Trek in druge manifestacije stereotipno fantovske pop kulture so že dolgo časa vse bolj sprejeti, kvečjemu rahlo dorky interesi. Obenem so skupaj z akcijami, kriminalkami, športnimi dramami in drugimi maskulinimi žanri bolj nevtralni kot pa na primer romantične komedije, saga Somrak ali Taylor Swift. Zato lahko tudi ženske brez posebne stigme hodijo na Comic Con in gledajo Hitre in drzne. Medtem so feminilni interesi postavljeni v drugotno, manjvredno pozicijo. Trenutni moment reapropriacije dekliškosti jih legitimizira. Tako odraščajoče deklice kot odrasle ženske si lahko pustijo uživati v poprej stigmatiziranih in zasmehovanih feminilnih interesih. Lahko zavrnejo idejo, da so roza barva, pop glasba, bleščice ali katerikoli drug stereotipen označevalec ženstvenosti povezani s plehkostjo ali neumnostjo. S skupnostnim veseljem, povezanostjo in nostalgijo, ko v dvorani, polni ljudi, odetih v roza, gledamo film Barbie, zavračamo mizoginijo, ki nam že od otroštva govori, da so interesi, v katere smo socializirane, manjvredni.
Obenem je vse skupaj verjetno res marketinška zarota, ki nas mami v brezglavo zapravljanje. Kot mnoge subkulture je feminilnost tesno povezana z materializmom. Produkti, ki proslavljajo dekliško ali ženstveno kulturo, potrošništvo bolj pogosto kot ne predstavljajo kot orodje samosprejemanja. A tudi sicer kaže, da se filmska industrija premika v smer dvournih oglasov. Mattel je že dogovorjen za filme o svojih številnih drugih produktih. Obeta se film o vijoličnem dinozavru Barneyju, ki ga producira igralec Daniel Kaluuya in bo obravnaval »milenijske tesnobe« s podobno surrealnim pristopom kot film Biti John Malkovich. J. J. Abrams bo produciral film Hot Wheels. Prihaja akcijska komedija o kartah Uno. Dobrodošli v prihodnosti. Vojna za pozornost se stopnjuje. V filmu Barbie pa niti ni oglaševana samo Barbie, ampak tudi Corvette, Birkenstock, Chanel, Adidas in celo merch filma, ki ga gledamo – Mattel namreč že prodaja prej omenjeni pulover z napisom »I am Kenough«.
Iz zabaviščnih parkov Marvelovih filmov prehajamo k filmom, ki so v resnici prodajni katalogi. Medtem ko se brezimni scenaristi in igralci s stavko poskušajo boriti proti nadaljnjemu razvrednotenju svojega dela, nekdanji indie režiserji snemajo blockbusterje. Blockbusterje, ki niso krivi le tega, da ciljajo na vsa občinstva in ravno zato pogosto razočarajo, ampak tudi tega, da so v svojem bistvu le prestižen, celovečerni oglas. A za zdaj je vsaj Barbie prestižen oglas le na površju. V bistvu filma se še vedno skrivajo še kar v redu zgodba, odlični igralski nastopi in izjemno delo filmske ekipe.
Čeprav Mattel šele sedaj uradno načrtuje svojo svetovno dominanco s tem, da svoje podjetje za igrače spreminja v filmsko vesolje Mattel, pa to vesolje, vsaj kar zadeva Barbie, že obstaja. Film Barbie zgolj nadaljuje Barbiejino filmsko metamorfozo v čisto pravo deklico. Preden je Barbie dobila svojo live-action adaptacijo, je imela glavno vlogo v triinštiridesetih enournih animiranih filmih za otroke in najstnike. Izpostavili bomo nekaj primerov iz obširnega kataloga, saj so njihovi narativi in vrednote pomembno vplivali na to, katere vrednote je otroško občinstvo projiciralo na lutko Barbie. Te ji morda nezavedno še vedno pripisujemo.
Njena igralska kariera se prične z vlogo Klare v filmu Barbie in Hrestač, ki ga je Mattel izdal leta 2001. Barbie in Hrestač in dve leti kasneje izdani film Barbie in Labodje jezero sta animirana plesna filma, ki uporabljata originalno klasično glasbo iz baletov Hrestač in Labodje jezero Čajkovskega. Oba filma vsebujeta prizore, ki prikazujejo celotne plese s plesnimi koraki, repliciranimi do potankosti in animiranimi po gibih profesionalnih baletnikov.
Četudi so glavni dogodki v zgodbi in njeni liki enaki originalu, imata oba filma predzgodbo, v kateri Barbie svojim mlajšim sestricam s pripovedjo o Klari in Odette preda vzgojno sporočilo. Zgodba o tem, kako Klara in prijatelji premagajo mišjega kralja, je preokvirjena v pripoved o vztrajnosti pri doseganju svojih ciljev. Tako Barbie opogumi svojo sestrico, da ji naposled uspe zvaditi plesne korake za baletni nastop in premagati tremo pred nastopanjem.
Predzgodba in epilog, ki prikazujeta Barbie kot pripovedovalko, se pojavita tudi v animiranem filmu Barbie Motovilka, ki pa se že precej razlikuje od vsem poznane klasične pravljice. V njej se glavna junakinja iz stolpa osvobodi sama, ko pobegne na hrbtu zmajevke, ki jo sama osvobodi ujetništva. Animiranim filmom Barbie večkrat uspe fokus zgodbe preusmeriti na glavno žensko junakinjo, ki ima v izhodiščni zgodbi vlogo sopotnice glavnega moškega lika – kot na primer v Hrestaču –, ali pa jo iz pasivne junakinje, ki čaka na rešitelja, spremeniti v aktivno junakinjo, ki ima razvito motivacijo in katere dejanja odločilno spreminjajo potek dogodkov.
S filmom Barbie Fairytopia barbika dobi prvo zgodbo, ki ni adaptacija predobstoječega materiala. V trilogiji o cvetnih vilah je v središču pripovedi predstavitev fantazijskega sveta in njegovih likov. Elina je edina vila na svojem travniku, ki ne more leteti. Ko vse leteče vile prevzame urok, ki jim odvzame sposobnost letenja, lahko le Elina dovolj dolgo pešači in poišče pomoč. V klasični maniri pustolovskega filma so pred junakinjo številna slikovita postajališča, na katerih sreča vile varuhinje, driade in gremline, s približevanjem cilju pa Elina odkriva zaupanje vase in v svoje zmožnosti.
Filmi Barbie, ki so strukturirani kot herojkino potovanje, se vedno končajo s sporočilom, da moramo poskrbeti za svojo skupnost. Tako ponujajo idealistični zgled sveta, v katerem nas skupnost podpira, prepoznava in nam pomaga, da se razvijamo kot posameznice. Barbie fairytopia se odvija po konvencijah pustolovskega filma, žanra, v katerem so glavni junaki običajno moškega spola, prepreke pa premagujejo s strategijami in spretnostmi, ki jih razumemo kot stereotipno moške lastnosti. Vendar pa film preseže preprost impulz v smislu »naredimo enak film, samo v roza barvi«. Naredi več, kot da bi le spremenil spol junakinje in ji pripisal stereotipno fantovske lastnosti. Elina je dobra v teku in skakanju, a hkrati tudi skrbi za svoj cvetlični dom in ima rada lepa oblačila. Da bi lažje premagovala razdalje, naredi padalo iz cvetlice, nevarnostim se izogiba ali pa se poskuša s tistimi, ki ji nasprotujejo, pogovoriti in jih v svoj prav prepričati s prijaznostjo. Konvencije žanra so tako spremenjene v skladu z lastnostmi junakinje, pri čemer ne reproducirajo stereotipov o značajskih lastnostih deklic, kot sta pridnost in poslušnost.
V do zdaj obravnavanih filmih je Barbie sicer vržena v dogajanje, ki potrebuje junakinjo, da se lahko razplete, v filmu Barbie in čarobni pegaz pa je ravno njena napaka tista, ki sproži zaplet filma. Motovilka, Labodje jezero in Hrestač ter tudi še marsikateri film, ki je nastal kasneje, kot mehanizem za doseganje ciljev uporabljajo pogum, iskrenost, odločnost in vztrajnost. Vendar pa filmi nikoli ne spodbujajo pridnosti in sledenja pravilom brez pomisleka. Barbie svojih ciljev nikoli ne bi mogla doseči, če ne bi bila kdaj uporniška in neposlušna. Slednje je še posebej jasno razvidno v filmu Barbie in čarobni pegaz.
Glavna junakinja Barbie, ki ji je v tem filmu ime Anika, ne upošteva zapovedi svojih staršev, ki sta zaradi izgube starejše hčerke prekomerno zaščitniška in ji ne dovolita zapuščati gradu. Zato Anikino kraljestvo zajame urok, ki zaledeni vse njegove prebivalce. Prvič je Barbiejino uporništvo povzročitelj glavnega zapleta filma, Barbie pa se mora spopasti s posledicami svojih dejanj. Kljub temu pa v ospredju ni nauk o poslušnosti staršem, kot bi morda pričakovali od filma za otroke. Ko odide na pustolovščino, Anika na svoji poti ne sestavi le žezla, s katerim lahko porazi zlikovca in razveljavi zaledenitveni urok, temveč najde in reši tudi svojo izgubljeno sestro. Film tako pojasni prekomerno zaščitništvo njenih staršev, vendar ne razvrednoti Barbiejinega upora.
Moški liki, ki se izkažejo za Barbiejino simpatijo, so sicer pomembni za zgodbo, vendar nikoli niso Barbiejini rešitelji. Klara zapleše s princem, Motovilka se poroči s princem Stefanom, v katerega se je zaljubila na svojih pobegih iz stolpa, Ana Liza in Erika iz filma Barbie princeska in revna deklica se poročita s svojima izbrancema, in četudi si ustvarjalci kar ne morejo pomagati, da se film ne bi zaključil s klišejskim prizorom poroke, ima romantična ljubezen vedno stransko vlogo. V središču je Barbiejino odkrivanje njenega notranjega poguma, ki ji omogoči, da porazi glavno zlikovko ali zlikovca. Še pomembnejša pa sta sodelovanje in prijateljstvo. Zlasti velja izpostaviti prijateljstvo in zavezništvo med dekleti. Še posebej, ker so odnosi med dekleti v vsebinah za mlade pogosto zreducirani na rivalstvo in ljubosumje ter površinske pogovore o fantih.
Prijateljstvo med puncami pa še bolj neposredno tematizira film Barbie iz leta 2006, naslovljen Barbiejini dnevniki. Barbiejina zgodba se prvič odvija v vsakdanjem svetu, pri čemer je vsakdanjost, kot v filmu Barbie Grete Gerwig, Kalifornija. Barbie spremljamo v srednji šoli, ko poskuša postati novinarka pri šolski televizijski postaji, iti na šolski ples s svojo simpatijo in najti čas za igranje v bendu, ki ga ustanovijo s prijateljicami. Film je zanimiv, ker se z njim v sklopu kinematičnega vesolja Barbie junakinja v realnost preseli postopno. Čeprav se dogaja v realnem okolju, se v filmu še vedno pojavi predmet, ki ima menda čarobne moči. Barbie dobi v dar zapestnico in dnevnik, v katerega začne zapisovati vsakodnevno dogajanje ter svoje želje in upe, nakar opazi, da se ji zapisane želje uresničujejo, kadar nosi pripadajočo zapestnico. Popularne punce jo sprejmejo medse, njena simpatija ji posveča pozornost, z bendom so izbrane za šolski nastop. Vendar pa ne opazi, da se z osredotočanjem zgolj na status in uspeh oddaljuje od svojih prijateljev.
Gledalka nikoli ne izve zagotovo, ali sta dnevnik in zapestnica zares čarobna. Bolj verjetno se zdi, da je Barbie cilje dosegla z lastnim trudom – in še pomembneje, da je za prepir s prijateljicama kriva sama, saj ju je zapostavljala, ko ji je popularnost stopila v glavo. Film o Barbie, ki se dogaja v vsakdanjem svetu, je bil v prvem desetletju novega tisočletju anomalija. Več deset naslednjih animiranih filmov Barbie se spet dogaja v čarobnih svetovih, Barbie je kraljeva knjižničarka v kraljestvu vilink, surferka, ki ji zrastejo rožnati lasje in se spremeni v morsko deklico, plešoča princeska.
Kaj se zgodi z Barbie, ko zapusti magični svet? Barbiejino opuščanje fantazijskih elementov je obrodilo kar nekaj nerodnih poskusov. Kako naplesti zgodbo okrog lutke, ki je lahko, karkoli si zamislimo? Če si ogledamo Mattelovo filmografijo, so odgovori deljeni: jahalka ali pa rock zvezda. Ker se vprašanje pravzaprav glasi, kako naplesti zgodbo okrog lutke, ki je lahko, karkoli si zamislimo, vendar vseeno korespondira s specifično estetiko Barbiejinega sveta. Zgodbe, ki so pripovedovane skozi lik Barbie, kakršnokoli je že pač njeno ime v dotičnem filmu, zanemarijo vpliv družbenega statusa na zmožnost samouresničevanja. V filmu Barbie kot princeska in revna deklica Erika, ki odplačuje dolg svojih staršev z delom pri tiranski šivilji, in Ana Liza, ki jo utesnjujejo toga pravila življenja na dvoru, razglasita, da sta si enaki. In naposled v dvoglasju nagovorita gledalko: I am a girl like you!
Tako v animiranih filmih kot v svežem igranem filmu ima Barbie vedno impresiven in vizualno zanimiv poklic. Animirani filmi Barbie poudarjajo, da lahko postanemo, karkoli želimo, če se le dovolj potrudimo in smo dovolj krepostne. Takšna posplošitev s svetlikajočim se idealizmom vzpodbuja gonjo za uspehom za vsako ceno in zanemari razredne razlike, ker jih v deželi Barbie pač ni. Obenem tudi ob ogledu novega filma Barbie opazimo, da so v središču zgodbe samo barbike pisateljice, predsednice in zdravnice. Smetarke Barbie sicer vidimo, a le ko glavni Barbie zaželijo dobro jutro.
Animirani filmi Barbie poskušajo univerzalna sporočila o samosprejemanju, pogumu, odločnosti, vztrajnosti in prijateljstvu povedati pred rožnatim ozadjem, obrobljenim s plastičnimi kristalčki. Ta kulisa pa ostane neizkoriščena, ko se Barbiejine dogodivščine preselijo v realnost – torej v New York ali Malibu. Na podlagi predpostavke, da si želimo postati popolne kot Barbie, poskuša Mattel Barbie narediti podobno nam. Vseeno se risani filmi Barbie z raznoliko reprezentacijo skorajda ne ukvarjajo. Barbike so v veliki večini belopolte punce, ki živijo na kulturnem zahodu in globalnem severu. V filmu Barbie, veliko mesto, velike sanje iz leta 2017 se te problematike lotijo z zgodbo o dveh najstnicah z istim imenom Barbie Roberts, pri čemer je ena tipična Barbie s svetlimi lasmi in kožo ter druga temnopolta z dolgimi temnimi kitkami, obe pa druži želja, da bi nastopali na Broadwayu. Vendar se glede na to, da je Barbie lahko, karkoli si zamislimo, zdi takšna gesta veliko premajhna in veliko prepozna.
Barbiejin marketing obljublja, da je cilj barbike, da predstavlja vsako punco. Same smo že dolgo nazaj ugotovile, da Barbie ne more biti vsaka punca, še vedno pa je pogosto, po nesreči ali ne, negotovost vsakega dekleta. Ne more se otresti obsesije z ozkim pasom in dolgimi udi – vse barbike, izvzemši starejše ženske, so v risankah narejene po istem kalupu. Njena podoba v risankah ostaja skladna z lepotnimi ideali z začetka tega tisočletja, ko je bil narejen prvi film. Če je lutka Barbie, ki jo lahko kupimo v trgovini z igračami, že postala bolj reprezentativna in skladna s svojim poslanstvom, ki je predstavljati vsako punco, barbike v animacijah še bolj zaostajajo. Osredotočanje podjetja na reprezentacijo pa deluje še bolj hinavsko, ko lutke izdelujejo podplačane delavke in delavci v neprimernih delovnih razmerah.
Tako Barbie nikoli ne prispe v realnost. Obdajati jo mora plast poglancane površine, ki dela svet preprostejši, bolj didaktičen, kot je. Navsezadnje je lutka za otroke, si rečemo. Tega ji res ne moremo zameriti. A naposled se vedno izkaže, da Barbiejina vrednost primarno izhaja iz njene lepote, četudi nas je naučila mnogih hvalevrednih vrednot. Pri reduciranju deklet na njihov videz ji zato ne moremo pogledati skozi prste. Tudi Gerwig je posebno pozornost posvetila temu, da bi barbike v filmu reprezentirale čim bolj različna dekleta, ki pa so ne glede na njihovo etnično in kulturno ozadje, obliko telesa ali spolno identiteto vsa še vedno, ali morda predvsem, lepa.
Obremenjenost z lepotnimi ideali je kljub razširjenosti diskurza o samosprejemanju in samozavesti več kot le težava posameznic in posameznikov. Naomi Wolf v monografiji The Beauty Myth, ki je med najvplivnejšimi feminističnimi teksti o povezavi lepotnih idealov s patriarhalno represijo žensk, obsodi mit lepote in mladosti. Trdi, da je rigidnost lepotnih standardov premeteno orodje za nadzor žensk – panoptikon z žepnimi ogledali, če hočete. Lepotni standardi so zgolj odraz obnašanja, ki je od žensk pričakovano. Potreba patriarhata po tem, da ženske ostanejo mile in krotke, se preobrazi v strah pred gubami in stremenje k predpubertetnim proporcem. Medtem ko so se v devetdesetih ženske prebijale skozi strukture moči, so statistike motenj hranjenja in lepotnih operacij poletele v nebo. Suhcena karieristka Barbie, s stalnim nasmeškom, večno mlada in brez sledi telesne poraščenosti, to nasprotje uteleša.Ustvarjalci Barbie razglašajo za lutko, ki predstavlja vsako punco, vendar ta poleg pomanjkljive reprezentacije ne prizna niti, da želi nagovarjati predvsem punce, ki ustrezajo zelo ozki definiciji ženske. Tako tudi ne opazi, da ji uspe nagovoriti zgolj dekleta, ki imajo zelo specifično izkušnjo deklištva. Barbie ženstvenost predstavlja kot standard, kot naravno nagnjenje bioloških žensk, ne pa umetno ustvarjeno in precej neoprijemljivo kategorijo, ki bi jo veljalo razpustiti. Ko kategorijo ženske razumemo na tak način, je težko najti kakšno lastnost, ki bi bila zares skupna vsem dekletom. Tako je tudi v filmu Barbie edina stvar, ki jo zgodbi uspe pripisati glavni junakinji kot povezovalno lastnost, v kateri se menda lahko prepoznamo, eksistencialna kriza. Po svoje s to gesto še najbolj precizno pokaže na problem podjetja, ki prodaja ultimativno igračo za punce. Celotna marketinška strategija podjetja in vzporedno Barbiejina predstava o sami sebi in življenju nasploh se porušita, ko se končno zave, da ne šteka, kaj pomeni biti punca.
Ker Mattel ne želi presegati zamejitev družbenega spola, nas tudi ne more osvobajati. Čeprav je šla Barbie na Luno, preden je bila vanjo zapičena ameriška zastava, Mattelu nikoli ni šlo za to, da bi dekletom pomagal doseči delovna mesta, ki jih odražajo obleke njegovih številnih karieristk Barbie. Njegova ambicija je predvsem, da si dekleta te lutke ogledujejo, ne pa, da bi v njih ugledale možnosti za svoje življenje, kaj šele, da bi jim te lutke ali etos podjetja pri tem pomagali.
Navsezadnje pa si, nemara zaradi nostalgije in še bolj zato, ker smo svoje negotovosti in komplekse pobrale še kje drugje kot pri barbiki, mnoge pozne milenijke in pripadnice generacije Z dopuščamo imeti rade Barbie. Je torej Barbie lahko feministična ikona, kljub temu da podjetje, ki jo izdeluje, besede feminizem ne želi niti izgovoriti? Ko deklica lutko vzame iz škatle, vzame v svoje roke tudi Barbiejin predobstoječi narativ. Vprašanje pa je, ali mu lahko odvzame njegove trdovratne preddispozicije.
Napake in mrtvi koti barbike so bolj v nebo vpijoči kot kričeče rožnata barva. Vseeno smo dobršen del današnje oddaje posvetile njenim dobrim vplivom in lastnostim, ker mnoge ženske, ki smo odrasle z Barbie, iščemo načine, da bi si hiperfeminilne vsebine prisvojile in jih reapropriirale. Zavedamo se, da je Barbiejina neomajno spolirana podoba soustvarila kulturno klimo, ki povzroča našo slabo samopodobo, motnje hranjenja in tesnobnost. Kljub temu pa ne čutimo več potrebe, da bi na vsakem koraku razglašale, da se tega zavedamo in da smo ta učinek sposobne dekonstruirati. Še posebej, ko bi to morale storiti zato, da bi bile kot feministke in intelektualke resno obravnavane. Naša naklonjenost, sentimentalnost ali nostalgičnost do Barbie ne pomeni, da zavračamo analizo in dekonstrukcijo njenih učinkov na odraščanje deklice, utrjevanje heteronormativnosti in spolnih stereotipov. Navduševanje nad Barbie, plastičnimi kristalčki in akrilnimi nohti je tudi upor podobi profesionalne, intelektualne, spoštovanja vredne, resne osebe. Izkaže se namreč, da tisto, kar ti prinese spoštovanje in zaupanje, ni to, kar govoriš, temveč to, ali nosiš črn puli, nizke čevlje in imaš globok glas.
V skladu s cikličnostjo trendov je v zadnjem času ponovno postalo popularnih mnogo vizualnih označevalcev prvega desetletja novega tisočletja. To je bil za mnoge ženske, ki zdaj množično drvijo v Cineplexxe na projekcije Barbie, čas najstništva. Takrat pa je bila popkultura še posebej brutalna do žensk. Od mlade punce se je pričakovalo, da bo ekstremno ženstvena in se bo pustila z lahkoto hiperseksualizirati, obenem dajala vtis, da se tega ne zaveda, in hkrati vzpodbujala to predstavo, kar pa bo naposled izrabljeno proti njej. Še posebej neizprosni so bili »revije za ženske« – ki smo jih takrat dejansko kupovale in brale – in rumeni tisk, ki je posebno pozornost posvečal sramotenju mladih žensk in njihovih interesov. Tako se je sočasno z ozkimi standardi lepote in hiperseksualizacijo mladih deklet oblikoval drug tip punce, kul punce, ki spada med fante, zavrača ženstvenost in je ravno zato lahko videna kot pametna in zanimiva.
Barbie za večino gledalk filma predstavlja specifičen čas in zeitgeist. Ko se ponovno srečujemo z estetskimi označevalci tistega časa, Barbie in vrsto ženstvenosti, ki jo zastopa, poskušamo najti način, da si to estetiko prisvojimo – tudi zato, da ti estetski označevalci in interesi ne bi bili več izrabljeni kot oblika diskreditacije naših idej, želja in sposobnosti. Novopridobljene izkušnje in znanje ter distanca do časa našega najstništva nam omogočajo, da reflektiramo negativne vplive teh vsebin in jih tako prebolimo. Ravno zato, ker razumemo, kako so na nas vplivale in nas izoblikovale v ženske, kakršne smo, pa se lahko kdaj ob njih tudi samo zabavamo. S kolektivnim veseljem in navdušenjem nad temi istimi interesi lahko zavračamo zatiranje in si odpustimo preteklo samozatiranje. Ironično gre torej za samosprejemanje ali pa morda osvobajanje od mizoginije, ki smo jo ponotranjile do te mere, da smo si prepovedale odkrito uživati v feminilnih vsebinah in estetikah.
Temno zvezdo sta pripravili Barbie Lucija in Barbie Vanja. Brala sva Barbie Živa in samo Ken Patrik. Lektorirala je Barbie Irena, tehniciral je samo Ken JurA.
Naslovna slika: Lucija Klauž
Prikaži Komentarje
Komentarji
can't wait!
Approves
Film je površinski na vseh nivojih. Res čudno, da rš cinefili padete na njihove marketinške fore.
To, kar je za proletara čudnost (kontigenca), je za druge zgolj tok nujnosti v ekonomiji prostega trga, kjer je šele zares možna svoboda občevanja prav tako svobodnega buržujskega intelekta.
anti patriarhat je patriarhat, ker je najlažji se pretvarjat, da moderiranje intersubjektivnih razmerij v imenu PC dejansko tut spreminja dejstvo, da nekdo dobi plačo pod minimalcem na koncu dneva.
dej muanis ne tež
That's a name i haven't heard in a Long time
Komentiraj