Umazane igre

Vsak človek, ki se želi boriti proti kapitalističnemu sistemu, bo prej ali slej ugotovil: ko se kapitalisti počutijo ogrožene, se bodo branili z vsemi sredstvi. Brezsramno bodo igrali umazano igro. Kršili bodo zakone, grozili, šikanirali, lagali, podkupovali, čustveno izsiljevali. Za dosego lastnega cilja bodo šli preko trupel. To se ne dogaja zaradi osebnostnih lastnosti kapitalistov, ampak ker je branjenje kapitala in ohranjanje obstoječega stanja vgrajeno v srž kapitalističnega sistema. Kakšno zvezo z vsem tem imajo Palestina in trgovke v Tušu?

Mirko Tuš, ustanovitelj in nekdanji lastnik Tuša, je dan pred napovedano stavko sindikata stavkajočim v pismu zapisal, da v primeru stavke ne bo dovolj denarja za njihove plače. Zagrozil jim je, češ da s stavko ogrožajo svoja delovna mesta, in jim očital, da niso zveste podjetju. V zadnjem trenutku so trgovke klicali na sestanke s šefi in nanje pritiskali, naj stavko odpovejo. Da se kapital napadalno odzove na stavko, je nekaj povsem pričakovanega, saj konec koncev ščiti lastne interese oziroma, oprostite izrazu, skrbi za lastno rit. Igral je umazano igro.

A ni bil edini, umazano igro je igralo tudi sindikalno vodstvo, ko je v zadnjem hipu nagovarjalo k odpovedi stavke in vrnitvi k ustaljenim sindikalnim aktivnostim – pogajanjem in socialnemu dialogu. Zatrli so voljo velike skupine delavk, ki so bile kljub vsemu pripravljene stavkati, in mimo njih sprejeli dogovor s kapitalom. Imeli so polna usta delavskih pravic in standardov, a ko je prišlo do akcije, ki bi lahko prevesila tehtnico, so se umaknili. Delno je to povezano z zavedanjem, da socialni dialog razumejo kot edino sredstvo sindikalnega boja. Profesionalni sindikalist lahko zaradi pogajanj dobi občutek velepomembnosti, ker se pogaja s ta »velikimi«. Je tisti, ki je zmeren in všečen. Postane tisti, ki srfa med interesi delavstva in kapitala ter miri razmere, da so vsi zadovoljni.

A kaj delavstvu preostane, ko kapital preprosto ne pristopi k socialnemu dialogu, ker je premočan in mu tega ni treba? Kot na primer novinarji pri zasebnih medijih, kjer kolektivna pogodba še kar ne velja, ker se hočejo pogovarjati s kapitalom, ki jim je že jasno povedal, da z njimi ne misli debatirati. Sindikatu, ki je omejen na socialni dialog, preostane le pogajanje s steno in čakanje na boljše čase. Omejenost izključno na socialni dialog lahko prinese le drobtinice, na splošno pa je pogubna. Delavstvu tako preostane le stalna kritičnost ne le do kapitala, ampak tudi do lastnih voditeljev. Oboji so namreč nagnjeni k umazani igri.

Tudi v primeru Izraela in Palestine lahko spremljamo nadvse umazano igro kapitala, kjer se je jasno pokazalo, kako nedemokratičen je v resnici liberalni kapitalizem in kako hitro se požvižga celo na lastne zakone. V Nemčiji in Franciji na primer, tako imenovanih velikih evropskih »demokracijah«, so brez oklevanja praktično vse, povezano s Palestino, oklicali za antisemitizem in agresivno začeli zatirati vsakršno obliko upora. Še Izrael sebe smatra kot demokratično državo, pri čemer pa več kot pet milijonom prebivalcev območja, ki ga obravnava kot svoje, odreka najosnovnejše pravice.

Jasno je, da je Izrael okupator, da je zgradil režim apartheida, znano je, da nadzoruje Palestince in gradi nezakonite naselbine, znano je, da je ideologija sionizma rasistična, diskriminatorna, da temelji na kolonializmu in je daleč od opevane demokratičnosti. Jasno je, da Izrael izvaja genocid. Jasno je, da družbena omrežja zavirajo propalestinske objave. A kljub temu so se velecenjene evropske demokracije odločile za umazano igro laganja, preusmerjanja pozornosti in manipulacij v prid Izraelu. Ker se jim to finančno in interesno splača.

Nadzorne točke, kraja palestinske zemlje, razdeljenost na cone, stalno spreminjanje con in različne ravni pravic palestinskega prebivalstva so pustili pečat. Palestina je uspešen družbeni eksperiment, kako učinkovito preprečiti mobilizacijo ljudi k uporu, narod razdeliti na koščke in preprečiti kakršnokoli akcijo. Tudi vloge bogatih Palestincev pri sodelovanju z okupatorjem ne gre zanemariti. En tak odmevnejši primer, ko so palestinske oblasti in palestinski kapitalisti sodelovali z Izraelom, je mesto Ravabi. Ravabi bi naj bilo obljubljeno mesto za Palestince srednjega razreda, ki je nastalo na pobudo palestinsko-ameriškega bogataša Bašarja Al Masrija. Pri gradnji so sodelovale palestinske oblasti, izraelska vlada in izraelski investitorji. Mesto naj bi predstavljalo sožitje okupatorja in okupiranega, kot čudovita zgodba o preseganju konflikta. A je videti bolj kot klasična izraelska naselbina, od katere ima finančno korist tudi izraelski kapital, tržijo pa jo kot trofejo miroljubnosti. So palestinski oblastniki in podjetniki tukaj igrali umazano igro zoper Palestince? Ne, zgolj opravljali so svoje delo, delo v korist kapitala, od katerega imajo korist tako palestinski kot izraelski investitorji.

Zaradi lastnih koristi bodo kapital in njegove umazane igre posredno podprli tudi tisti, ki trdijo, da so na strani izkoriščanih. Delavski in protiimperialistični boj čaka izjemno težka naloga, pripraviti se mora na provokacije kapitala in ob tem bdeti nad lastnimi zastopniki. Le kritika in samokritika lahko prineseta napredek in uspeh delavstva v razrednem boju. Tolčenje po prsih in zatiskanje oči pred resnico vodita v pasivizacijo najnaprednejših elementov upora proti kapitalu.

Trgovke v Tušu so predvsem žrtve kapitalizma, Palestinke in Palestinci pa njegove najhujše oblike, imperializma. Umazane igre so le orodje, ki ga uporablja kapital. Enako velja praktično za vse poskuse razrednega boja. Alternativa je tako samo ena, dobro organizirano delavstvo, odporno proti umazanim igram kapitala.

Z novim letom prihaja do menjave našega para Terminalovcev.

Ani Podvršič in Boštjanu Remicu se za dobro leto sodelovanja zahvaljujemo.

Namesto njiju na frekvenci 89,3 MHz pozdravljamo Ano Lah in Arneta Kušeja.