Recipročnost objekta

Čemu smo bili priča, kar priče ni zahtevalo?

Več parov na pogled močnih dlani poprime za masiven zabojnik. Prenos tovora se prične z vstopom v ograjeno betonsko parcelo, nadaljuje prek vlažnega gramoza, ki v betonskih razpokah divjemu grmičevju očitno nudi rodovitno podlago. Oko pričevalca sledi nenavadnemu transportu, dokler ta ne ponikne skozi masivna dvokrilna vrata v poslopju, ki mu je težavno pripisati namembnost – zdi se, da ga je opustila v nekem drugem času. Kljub teži zabojnik na sredino tal položijo brez večjega pompa. Znova k dlanem, te zdaj privzdigujejo vsebino: temna krogla premera nekih trideset centimetrov očitno zahteva previdno rokovanje – kmalu konča na vrhu taistega pokrova, ki je prej zapiral njen nosilec. »SF 76«, skulpturalno delo modernističnega kiparja Slavka Tihca iz leta, ki ga narekuje znanstvenofantastično ime, je na poziciji. In ko se težka vrata zaprejo za petami živega, objekt ostane v labirintu divjega, neraziskanega okoliša. Gre čas hitro ali počasi?

V kratkem se odvijejo nastavitve. Parametri osvetlitve, vlažnosti in temperature sledijo natančno predpisanim pogojem lastnice objekta. Ljubljanska Moderna galerija predmet iz temnega luženega lesa hrani prav v tem zabojniku v svojih kletnih arhivih.

Idealna raven relativne vlažnosti naj bo 50-odstotna (z možnostjo plus ali minus 5 odstotkov). Umaknite vse možnosti hitrih sprememb, s tem preprečite hujše poškodbe, kot so razpoke, izguba furnirja in odpovedi sklepnih delov. Delce v zraku nadzirajte redno, saj je prah abraziven, škodljiv za lesene površine in služi kot vaba za plesen in insekte. Če je mogoče, prostor opremite s sistemi za ogrevanje, prezračevanje in klimatizacijo s filtri za čiščenje zraka. Ohranjajte stabilno temperaturo. Njeno povišanje pospeši glivično in žuželčjo dejavnost ter oksidacijo. Vlažilnik zraka naj prevlada nad termostatom, temperaturo ohranite na najnižji ravni udobja v razstavnih prostorih in še nižjo v shranjevalnih prostorih, vendar vedno nad lediščem. Omejite izpostavljenost svetlobi, zlasti ultravijoličnemu (UV) sevanju, saj ta povzroča poslabšanje celične strukture, razgradi lignin in beli barve. Na oknih in v fluorescentnih svetilkah uporabite UV filtre, da zmanjšate škodljivost UV sevanja. Za nezaključene lesene predmete naj bo svetlobna raven pod 300 luksi, za zaključene lesene objekte pa pod 200. Z upravljanjem teh dejavnikov ustvarite stabilno okolje za hrambo lesene skulpture.

Poleg nadzorovane komore na severni strani so ob prostornem dvorišču razporejeni še nekateri drugi objekti, v sobanah, katerih stene in strehe so le polprodušne. Z njih kaplja zmrznjena decembrska ploha, ta prija bujnemu mahovju, vlaga soustvarja markantne stenske tapete. »SF 76« ni edini prebivalec poslopja.

Prilagajanje je zbirka skulpture in slike enega modernega in enajstih sodobnih umetnikov in umetnic: ob Tihcu še Živa Božičnik Rebec, Samra Buljić, Jon Derganc, Maša Knapič, Ištvan Išt Huzjan, Andrej Škufca, Neja Zorzut, Lara Žagar, Maks Bricelj in Ema Maznik Antić. Tokratna kuratorja razstave v sklopu širše platforme Plaza Protokol Andrej Škufca in Neja Zorzut sta jih umestila na urbano parcelo, ki se zaenkrat izmika vsem mestnim ambicijam. 

Atmosfera depoja je bila po sili prilagojena zakonom »SF 76«, ki nato omogočajo novonastalo sobivanje objekta in okolice, v njej je objekt spojen z idealnimi pogoji. Ne gre mu sicer pripisati, da bi se v naslednjih dneh ali tednih kaj spremenil, napredoval ali razvil – v njih je vedno obstajal. Moderna umetnost, kot jo poznamo, deluje le v zelo specifični ekologiji, ki ji je sprememba tuja – Michal Novotný, v praškem Narodnem muzeju odgovorni za umetnostno zbirko po letu 1945, v svojem prispevku k reviji ŠUM, tekstovni razširitvi razstave, institucijo sodobne umetnosti sopostavi z zdravstvenim oddelkom intenzivne nege, v katerem bolj kot za za arhiviranje, gre za ohranjanje pri življenju z drastičnimi prostorskimi utopijami. Ker približno 90 do 95 % del v javnih zbirkah ni nikoli razstavljenih, bi lahko rekli, da je biološko okolje umetniškega dela klimatizirano skladišče. Smrt umetnostnega objekta se trenutno vseeno zdi bolj nepredstavljiva, kot izumrtje človeške vrste. Koliko bodo takšne utopije trajnostne, v času, ko bo človekov realizem zrl posthumanistični fikciji naravnost v oči? Avre menda preživijo, vprašanje pa, kaj bo krhkimi predmetnostmi. (1)

Vzajemnost umetniškega objekta in njegovega okolja ni nujno privzeta. Če že, se za glavno vlogo fajtajo gledalec, interpret oziroma priča. V modernizmu se relacije glasijo kot objekt-subjekt, ali objekt-kje-je-subjekt-?. Razstava Prilagajanje se loteva postsodobnejše umetnostne relacije objekt-okolje-vmesnik. Sicer tako moderna kot postsodobna umetnost umeščata objekt kot tujo, postvarelo tvorbo, ki ima neko sebi imanentno zmožnost porajanja svetov ali celo realnosti, a končno je ta navadno človekov produkt. Obe obdobji druži težnja po preseganju antropomorfnosti, ključna razlika pa je ta, da artikulacija v postsodobnosti stavi prav na objektivno, od človeka neodvisno stvarnost (2). Platforma Plaza Protokol se pojmuje kot fikcijski portal v spekulativne svetove, ki v središče konceptualizacije postavljajo parametre spreminjajočega se antropocena. Med drugim preigrava aktualno misel, da telesa v svojem okolju nismo izpostavljena nevarnosti izolirano, temveč smo brezpogojno prepletena z razpadajočo atmosfero, nadalje, nevarnost okolja je nevarnost za naš individuum – zastrupljanje okolja, ki je neposreden podaljšek telesa, je boljši napad na vzajemno telo kot napad na zgolj telo. (3) Umetniška dela po protokolu umešča v degradirana območja človeških infrastruktur, ki pričenjajo fikcijsko narativo posthumanizma – objektov, ki subjekt preživijo.

Deset umetnikov in umetnic ustvari prilagodljive objekte, jih polno vpne v njim tujo infrastrukturo, miniaturo ekosistema brez družbenih norm, kjer celovito delujejo le učinki atmosfere. Umeščeni so na tanko linijo vpetosti in tujosti, odvzeti svojim galerijskim podstavkom, ne dajejo vtisa, da so v impliciranem okolju zrasli – ali pač? Ta premik je zanimiv za opazovanje – vodeni ogledi po coni potekajo nekje enkrat tedensko. Večji del trajanja razstave eksponati tako samevajo, ta osamljenost pa izziva nekatere uveljavljene definicije umetnostnega objekta kot takega. 

Subjekt torej ni popolnoma samoumeven del umetniškega dela. Po umetnostni struji s preloma stoletja imenovani objektno orientirana ontologija (krajše OOO), ki sicer zavrača privilegiranje človeškega obstoja pred obstojem nečloveških predmetov, je interpret še vedno ena ključnih sestavin spojine, njegova prisotnost pogojuje obstoj objekta. Nadalje je umetniško delo v OOO, kot piše Zorzut v svoji teoretski raziskavi, obravnavano kot avtonomna enota, ločena od svojega okolja, enota, ki se v prvi vrsti razume kot celota za nadaljnjo obravnavo posameznosti. OOO je nered objektov, avtonomnih od drugega nereda drugih objektov, ki so kratkotrajna odlagališča te ali one lastnosti, začasno zatočišče svoje predmetnosti. Gledalčeva povezanost v mreži odnosov je absolutna, saj smisel umetniškega objekta ni le v njegovi objektivizaciji v umetniški formi, ampak se popolnoma uresniči šele v odnosu z njim. Vzajemnost med subjektom in objektom postane z modernističnim minimalizmom identiteta, ki zavrača naključnost individualnega subjekta, ter mu daje vlogo 'transcendentalnega' statusa. (3)

V dikciji o minimalističnem gledalcu je smiselno omeniti prispevek umetnostnega kritika in teoretika Michaela Frieda, ki je postavil prej omenjeno tezo o subjektu pred specifično sodbo. V zbirki zapisov Art and Objecthood iz leta 1998 Fried kritizira minimalistično umetnost zaradi njene toksične relacije med subjektom in umetniškim delom, ki ji pripne pridevnik teatraličnega. Teatralična prezenca vsakega elementa je v antropomorfizmu kot razmerju med gledalcem in umetniškim delom. Fried jo misli v negativnem smislu, v katerem je umetniško delo namenjeno izključno vzbujanju subjektove reakcije. Njegov komentar pa se sicer še vedno naslanja na Kantovski formalizem, ki vztraja pri obravnavanju zgolj dveh entitet: človeka in vsega ostalega. (3)

Prilagodljivi objekti Plaze Protokol se v tem razkolu približajo drugim teoretskim strujam, med drugim spekulativnemu realizmu in postsodobnemu ontološkemu egalitarizmu v mišljenju materialnega, ki se poskušata oddaljiti od filozofskega in kulturnega pogleda, prevladujočega v zadnji polovici stoletja – da sta naravni in kulturni svet mediirana zgolj na podlagi diskurzivnega polja ali specifik humanega zaznavnega aparata. Objekti niso pasivne stvari, temveč skupek mnogoterosti, katerih skupna točka je predvsem neka osnovna teza, da lahko misel misli zunaj ali onstran same sebe, da je realnost lahko spoznana, brez da bi bila oblikovana za človekovo dojemanje. (4) Objekti se na ta način približajo hiperobjektom, ki jih je avtor Timothy Morton razložil kot paradigmatične entitete naše dobe, katerih objektivnost je opisana kot viskozna – kar pomeni, da se »držijo« bitij, ki so z njimi povezana, ter so nelokalni, torej se izmikajo določeni krajevni manifestaciji. Njihove temporalnosti so popolnoma drugačne človeškim, njihove funkcije pa niso domena humanistike. Kuratorica razstave zapiše še, da »prilagodljivi objekti po odvzemu potrebe po interpretaciji sicer ne obstajajo na enak način, kot če jih subjekt ne doživi, vendar iz tega ne sledi, da niso nič drugega kot subjektovo doživetje«. 

V tovrstnem spekulativnem vzdušju Novotný v prispevku za bralnik ŠUM predlaga, kot jo sam imenuje, preprosto rešitev, za ustvarjanje trajnih objektov zunaj galerijske komore. Ta predlaga obravnavanje objekta kot telesa, sposobnega lastne reprodukcije, torej za ustvarjanje določene oblike živosti. Mora biti nekaj, kar je primorano prilagoditi se, če želi nadaljevati svoj obstoj, ujet v odnos, v katerem se že vse premika. Novotnýjeva teza se ne nanaša na ustvarjanje nove vrste zavarovanega območja izven galerijskega prostora, temveč špekulira, kako ohraniti ta zelo specifičen prostor estetskih relacij, če galerije vendarle prenehajo obstajati. (1) 

Kar je trenutno razstavljeno v zbirkah, ni nujno tako zelo daleč od reproduktivnega mehanizma. Navsezadnje pa lahko budno oko opazi, da so tudi nadzorovana območja zbirk uspele naseliti še kako žive kolonije in tam vzpostaviti svoje geopolitično območje. Vizualna umetnica Maja Bojanić je ob odkritju plesni na ne le enem od ljubljanskih galerijskih stropov zasnovala multidisciplinarno delo naslovljeno Institute for Mould Preservation, ki z vzpostavitvijo dodatnega vlažilca zraka skrbi za ohranjanje plesni v muzejih, depojih, galerijah, knjižnicah, jih popisuje in se trudi, da bi se fungiji znašli na seznamu stalnih zbirk. Projekt je njena skupina raziskovalk januarja lani predstavila na 28. Slavonskem bienalu, kjer so živo civilizacijo iz Dobre Vage naselile v Muzeju likovnih umetnosti v Osijeku. 

Kuratorja razstave Prilagajanje v uradnem razstavnem besedilu pišeta o razstavljenih objektih kot umetniških delih nove vrste, ki jih soustvarjajo njim zunanji dejavniki. Tu se lotimo očitnega, a nujnega vprašanja. Čemu se prilagajajo objekti na prizorišču Plaze Protokol? Kaj nam lahko o svoji ontologiji pove snov sama?

Anathema, dobra dva metra dimenzionirano platno pod nanosi belih likovnih ploskev slikarke Maše Knapič, postaja skozi trajanje razstave vedno bolj natančen odtisk mračne in prostorne katedrale, ki jo naseljuje, strukture jeklenih nosilcev in znakov razpada, na katerega nas spominja vztrajno, ritmično kapljanje iz razpoke v stropu. V delovni udrtini pod nivojem koraka, zavetje najde steklena zanka, v katero je avtorica Lara Žagar v okviru projekta Re-teraformiranje naselila živ organizem alge, ene od najaktivnejših proizvajalk kisika na Zemlji. Ujete v pihano stekleno tvorbo, dajejo vtis zunanjemu svetu, da v sicer krhkem ovoju tvorijo samozadostno entiteto, torej lastno neodvisno realnost, a vendar je za obstoj ključna temperatura, ki jo narekuje okolica. Pred ovelostjo jo ščiti prav ta servisna reža, ki ozračje razsloji, vzpostavi temperaturno in časovno kapsulo, prevodnik teh ključnih pogojev pa je tanka steklena membrana. 

Prebiranje znanstvenega dela strokovnjakinje za snovi in nanotehnologije Laure Tripaldi, med drugim nedavne gostje Aksiominega cikla predavanj o fenomenu merila, nam ponudi nekaj teoretskih smernic pri razumevanju prilagodljivih povrhnjic. Meje med notranjo in zunanjo materijo so delci v vmesnostih, ki manifestirajo razmerja na svojih površinah. Tripaldi razloži nezaznavne aktivnosti teh vmesnosti kot drugo inteligenco, v kateri se subjekti in objekti znanja pomešajo in predstavljajo potencial prihodnosti, vzporeden človeški vrsti. Površine niso negativen prostor, eter ali vakum, temveč so mikroprostori in reaktorji, ki absorbirajo in so sami absorbirani. Materija v takšnem pojmovanju ni stvar, ampak proces, substanca postajanja, ali bolje rečeno intraaktivno postajanje, zgoščevanje dogajanja. (5) Prilagajanje v portalu Plaza Protokola so sile, ki se zgostijo v povrhnjicah; mraz, vlaga, veter, kapljanje, naletijo na pogajanje na mejah objektov, ki so ob vsakem soočenju prevprašane in transformirane. Tako bolje razumemo tezo kuratorjev, da snovnost objektov ni omejena na zaznavanje objektnosti kot take, temveč da objekt postaja v odzivu na prilagajanje, skozi katerega pa meja med objektom in telesom izgine. Zorzut meje med objektom in okolico imenuje liminalnost objekta oziroma liminalno območje, katerega glavna značilnost je nejasnost prostorskega in časovnega položaja, saj so objekti v stanju nenehnega obnavljanja in ustvarjanja. (6)

Dvanajstmetrska aerodinamična struktura, ki oddaja občutek lebdenja na notranjem dvorišču portala Plaza Protokol, je objekt izvenzemeljskega videza – Hygroamass je nov v vrsti hiperobjektov kuratoričine umetniške prakse, ustvarjen iz epoksidne smole, betona, pleksi stekla, kovine in bojda najmočnejšega vlakna na svetu, dyneema vlakna. V svoji prizemljeni ploskosti in dinamični snovnosti predstavlja fizični posrednik med tlemi in nebom – z zbiranjem vsega, kar pošlje atmosfera. Kapljice vode se na vsaki snovi zberejo drugače, snov pa jih potisne v cirkulacijo in medsebojno, medsnovno izmenjavo – absorpcijo, zbiranje, odbijanje, kondenzacijo, sušenje. 

Med bližnjim grmičevjem daje mrežna krajina ultralahkih anten videz nenadnega in tihega pristanka. Dolgoročnejši projekt interdisciplinarnega umetnika Andreja Škufce se v krajino z izjemno tankim ogrodjem popolno zliva, hkrati pa je intervencija. Sama po sebi je mesto, lokacija skrivnega signaliziranja, ki prejema in oddaja opazovalcu neviden signal. Gre za hibrid fikcij globalne tehnoekologije ter tehnološkega oblikovanja iz sintetičnih materialov postindustrijske proizvodnje. V nizki luži, ki jo je izoblikovalo nenehno stropno kapljanje vode, so pol potopljena majhna srebrna plovila. Tvorno snov – ekstrudirani aluminij – umetnica Živa Božičnik Rebec pridobiva iz hladilnih komponent sodobnih elektronskih aparatov. Tehnosfere na meji med notranjim mlakužjem in okoljskim zrakom se izkažejo za plavajoče temperaturne mostove med telesom in okolišem.

Zorzut v teoretski razširitvi Prilagajanja med drugim prebira Aristotelovo Fiziko, študijo o naravnem kot spreminjajočem, v kateri je Aristotelov namen utemeljiti spreminjanje kot udejanjanje zmožnosti posameznih reči, ob tem postavi vsakost prostora – ki je za razumevanje Prilagajanja bolj ključna. Če okrog telesa obstaja mikro območje, ki ima zmožnost premika in s katerim se lahko stika oziroma v katerega lahko vstopi katerokoli število premaknjenih teles, je to mogoče le, če obstaja neskončno veliko hkratnih prostorov. Tudi meja med dvema prostoroma je svojevrsten prostor – prav tako pa je prostor meja meje. Če poljubna sila pripravi snovno formo - materijo - do premika v to ali ono stran, bo prav ta materija izvedla tri stopnje zavzetja prostora: premik, pritisk in preoblikovanje oziroma prerazporeditev druge snovi, tudi če zgolj zraka. Premik, pritisk in prerazporeditev se zgodijo z določeno mero nasilja nad snovjo, njegovo mejo in mejo meje, malih atmosfer, združenih s stikom. To nasilje naj ne bi bilo izničenje prostora, čeprav zračnega, temveč je prilagajanje. Objekti Plaze Protokol so agenti in so prostori. Ustvarjeni in prineseni implicirajo nova razmerja v prostoru prinašanja, in dopolnijo tako objekt kot prostor, tako objektnost objekta, kot prostorskost prostora. (6)

Kaja Kraner, avtorica in raziskovalka relacij umetnosti, teorije in politike sodobne umetnosti v prispevku za ŠUM prilagajanje premisli na ravni podobotvorne plati umetniškega objekta, predvsem na podlagi procesov ustvarjanja podobnosti preko stika francoskega avtorja Georgesa Didi-Hubermana. Objekt se nemalokrat rodi s stikom snovi, plastičnih entitet, ki prav v premiku, pritisku in prerazporeditvi iščejo formo, ob tem pa ohranjajo ravnotežje med njenim sprejemanjem in dajanje. Prilagodljivi in sposobni vzpostavljajo snovne dialoge, do mere, ko so razmejitve med različnimi telesi težko določljive. Kar se zdi subjektovemu opazovanju meja, je prav tisto prej omenjeno robno območje, ki je svoj prostor s svojimi zakoni s svojo debelino, lastnostjo, radikalno drugačno od teles, katerih srečanje ga ustvarja. (7) Subjekt kljub prisotnosti v stiku - prilagajanju ne more biti zares udeležen. V majhno razpoko, ki smo jo imenovali mejni prostor, vendarle ne more zlesti, prav tam bi lahko opazoval nasilje pritiska in snovne prerazporeditve. Nujno sicer pripravi vse komponente za odtis: ustvari kalup, snov naredi prožno in sposobno sprejemanja informacij, materijo potisne v kalup. Zaporedje teh akcij je zgolj sistem, pogoj procesa formacije, ni pa sam po sebi zaznava oblike. Ob takšnem izvajanju tehnične operacije njegovi zaznavi umanjka eden pomembnejših in aktivnejših delov v samem središču operacije. 

Vstop v zgornja nadstropja poslopja portala Plaze Protokol udeleženki vodstva po coni razgrne pogled na krajino, ki je skorajda ni več vajena. Če so do tedaj prostore naseljevali zgolj objekti, je zatem priča tlem prekritim – poleg mahu, poplavljene deževnice in usedlin – z vrnitvijo človeškega: oblačili, obuvali in drugimi artefakti dejavnosti, ki dajejo vtis nenadne in nenavadne prekinitve. 

Beton je poplavljen do te mere, da je ponekod moč stopiti v prostore le po leseni brvi, ki je ostala od teh ali onih vrat. Na gladini enega od jezer odseva med labirintom utilitarnih kovinskih omaric zlat lesket objekta Ištvana Išt Huzjana. Spatia Non Luceo Nisi Opificium je uravnotežen med vehementno in premišljeno odloženostjo na točki, ko ob točno določenem času dneva in le ob ustreznih vremenskih pogojih v prostor vstopi nežen sončni žarek – takrat zadane površino metalne neonke, ta zasveti z zlatim odsevom. Upoštevajoč dejstvo so se vodeni ogledi zvrstili med 13. in 15. uro, ko je objekt praviloma svetil v subjektovi odsotnosti. V odsotnosti in odsotnosti sami, kot pravi prevod latinskega imena. Ne osvetljujem prostorov – razen za delavce.

Samozadostni objekti torej, zvezani z infrastrukturo. Kaja Kraner spomni, da auro tujega svojemu okolju oddajajo, ne le zato, ker imajo določeno obliko, ker v naravno okolje vnašajo sintetične materiale, ker so znak človeške prisotnosti ali znak človeške prisotnosti, ki jo dojemamo kot tujo zaradi navezav na ezoterično ali spiritualno (kot v primeru monolitov ipd). Tujost pogojuje tudi veččutna plastika predmeta in njeno prilagajanje. Hibridnost, izmikanje, in aktivna objektnost, ki to venomer postaja.

Svoji okolici je »SF 76« tujek v drugem pomenu besede – radikalno neprilagojen ostaja na svojem podstavku. Na imaginarni nihajni brvi ohranja ravnotežje percepcije reči in njihovih prostorov, saj je edini, ki izpopolni prav s subjektom, s tistim, ki je priča tej mnogoterosti odnosov objekta. In ko razvlaževalec zraka tuli v tišino zapuščenega poslopja, je slutiti, da se bo kroglasto telo vendarle zganilo, počilo ob tla in odkotalilo v novonastalo razpoko pod njim. Za nekatere reči je namreč prostor okrog njih stvar krčenja … za druge se širi.

-

Pisala je Valerija, brali sta Sara in Živa, tehniciral je Oli, lektorirala je Zarja.
Besedilo je nastajalo ob pogovoru s kuratorjema in prebiranju nove številke revije ŠUM (Adaptation, 2023). 
Snemalca zvočne krajine sta Blaž Murn in Maja Doroteja Prelog. Fotografiral je Blaž Murn. "Where it was at most filtered" je delo Žive Božičnik Rebec.

-

(1) Novotný, Michal: Museum, or a tombstone, ŠUM - Adaptation (2023)
(2) Kraner, Kaja: Sodobna umetnost s stališča postsodobnosti, Radio Študent (2018)
(3) Zorzut, Neja: Fuzija amorfnega objekta (Akademija za umetnost in oblikovanje, 2020)
(4) Cox, Christoph. Jaskey, Jenny. Malik, Suhail: Realizem, materializem, umetnost, Sternberg Press (2015) 
(5) Laura Tripaldi: Colloidal Ontologies: The Gendered Body at the Interface of Matter, Aksioma (2023)
(6) Zorzut, Neja: Noclip, ŠUM - Adaptation (2023)
(7) Kraner, Kaja: Adaptation of bodies and matter through the perspective of form-creating paradigms, ŠUM - Adaptation (2023)