GUSH: Afro Blue (Trost Records 2024)

GUSH (Švedska)

Mats Gustafsson — sopranski in tenorski saksofon
Sten Sandell — klavir
Raymond Strid — bobni

»Afro Blue« (Mongo Santamaría) [10' 50'']

The John Coltrane Quartet [JC / McCoy Tyner / Jimmy Garrison / Elvin Jones], Live at Birdland [posneto 8. oktobra 1963 na koncertu v klubu Birdland, NYC, ZDA]. Impulse! Records 1964

Takole so Elvin Jones (bobni), Jimmy Garrison (kontrabas), McCoy Tyner (klavir) in John Coltrane (sopranski saksofon) – torej The John Coltrane Quartet – 8. oktobra 1963 v newyorškem klubu Birdland izvedli standard Afro Blue, ki ga je štiri leta poprej skomponiral Mongo Santamaría.

Prav kmalu bo znano, zakaj smo za uvod odvrteli tole klasiko s kvartetom v vrhunski formi ... Nocojšnji »DJ grafiti« so po svoji vsebini pravzaprav stari, dobri »RŠ koncert«; pred nami je namreč posnetek špila, ki ga je 17. decembra 1998 v stockholmskem Jazzclubu Fasching podal švedski trio GUSH v zasedbi Mats Gustafsson (tenorski in sopranski saksofon), Sten Sandell (klavir) in Raymond Strid (bobni, tolkala). Zadeva je z naslovom Afro Blue izšla januarja letos pri dunajski založbi Trost Records.

GUSH se je rodil 12. maja 1988. Dve leti poprej se je mladi Mats Gustafsson začel pojavljati na odrih v duu s Christianom Munthejem, ki je z njim v glavnem improviziral na akustični kitari. Pri GUSH pa gre za prvo zasedbo, v kateri se je danes široko priznani saksofonist in elektrofonik skoz mladostne pretenzije prekalil, skoz čas pa tudi dokončno oblikoval. Gustafsson je dovolj redno navzoč tudi pri nas na klubskih in festivalskih odrih v Ljubljani, Mariboru, Cerknem in Goriških Brdih. Širše občinstvo njegove veščine špilavca, odrskega organizatorja in vodje zasedb še najbolj pozna iz postav The Thing in Fire! — s slednjimi je bil pri nas večkrat tako v triu kakor tudi z orkestrom; nazadnje so njegovo vizijo Fire! sooblikovali tudi tukajšnji muzičisti in muzičistke. Pripomnimo, da bo obletniška Druga godba 23. maja letos v Križankah premierno predstavila Gustafssona v duetu s finskim harmonikarskim in elektronskim gigantom Kimmom Pohjonenom, kar bo nov dokaz Gustafssonovih velikih širjav, kar zadeva razne sodelavke in sodelavce, kot to lahko spremljamo v temle stoletju. Tudi Gustafssonov sošpilavec v GUSH Sten Sandell se večkrat pojavi v Fire! Orchestra, tolkalca Raymonda Strida pa smo pri nas nazadnje občudovali lani jeseni v Gromki, ko je vnovič gostoval z izbornim, a vse premalo navzočim kvartetom The Electrics.

Pred nami so torej dovolj zgodnji GUSH, izraziteje in globlje kot pozneje jazzovski, zvočno in interpretacijsko pa nadvse plemeniti in dovolj unikatni v kaj nenavadni kombinaciji, ki jo sestavljajo saksofonist s svojimi tedaj še občasnimi ekskurzi v pankovsko maniro, pianist, ki je v osnovi lirik, a zna še kako krepko udariti harmonsko grozdovje not in pri njem lepo repetitivno vztrajati, poleg njiju pa je tolkalec, ki spretno obvladuje sila filigranski drobir, obenem pa je zelo barvit in duhovit. Morda pri slednjem, pri Stridu, konec stoletja še najbolj prepoznamo nagnjenje k evropskemu tipu improvizacije, ki ga GUSH v nadaljevanju svoje glasbene poti prevzame bolj in bolj, pa čeprav za zasedbo ne moremo nikdar reči, da se s kakšnim nagnjenjem tudi formalno zadovolji.

Pri improviziranih muzikah nas — drznemo si trditi, da izraziteje kot pri kakih drugih — prej ali slej prešine vprašanje, kako časovno opredeliti poslušano gradivo, kadar ne vemo, od kdaj je. Mar je tole, kar imamo slišati v nocojšnji oddaji, lahko od včeraj? Kako prepoznamo, da gre za četrt stoletja star špil? Kaj ga, navsezadnje, sploh naredi starega? Zgolj datum oziroma njegov čas? Kateri pa je njegov čas? Kako je mogoče, da z ustreznim osredotočenjem, vzemimo, prepoznamo, Gustafssonov način igranja, njegov zven, ne vemo pa, od kdaj je ... V izgovoru potem po navadi rečemo, da se je zadeva »dobro postarala«, nimamo pa nobenih oprijemljivih točk, ki nas pri tej ali oni zasedbi prepričajo, da je material mladosten. Na pričujočem albumu je to kvečjemu igranje pripravljenih kompozicij ali vsaj njihovih zastavkov, okruškov, kar je po 25 letih presenetilo celo same izvajalce, ki so z leti povsem pozabili, da so nekdaj igrali tudi komade: A smo res igrali tudi takšne zadeve? Zakaj smo šli potem drugam?

Posnetek pričujočega klubskega koncerta je našel Raymond Strid, medtem ko je digitaliziral svojo fonoteko, v kateri so bile tudi številne kasete. O najdbi je poročal svojima sodelavcema, in pokazalo se je, da ima Sten Sandell doma DAT (Digital Audio Tape), tisti čas dovolj pogosten nosilec zvoka, ter da je tehnična kakovost »živega« špila na njem izjemna. Zadevo je dobil v roke in obdelavo dunajski mag Martin Siewert, sicer bolj znan kot strunar in veščak z efekti. Rezultat nas postavi povsem v sredo dogajanja, občasni žvižg ali vzdih navdušenja se zasliši tik zraven našega ušesa, slišne so, recimo, vse tolkalske nadrobnosti, ki jih pri Stridovemu pulziranem drobencljanju z razno šaro ni malo, klavir je bogat, robusten, razločen, saksofona raskava, mila in neusmiljena obenem. Bend je povsem uravnovešen. Gustafsson v zdaj romantični zdaj spet ozemljeni spremni besedi poroča, da je deset let star trio vadil razno gradivo kot blazen in preživel veliko časa skupaj. Tudi zbirka vinilk se je hitro polnila, doda, in gramofon se je vrtel nenehoma. To se še kako sliši. Jazzclub Fasching blizu glavne železniške postaje v Stockholmu, prizorišče jazzovskih novotarij, premišljenega uvoza, iskanj in improvizacijskih tveganj tam od leta 1977, je tedaj vrvel in bil osir, ko se je prebujala domača scena. Založbe; ploščarne; klubi; festivali; veliko mladih. Pa tudi starih, ki so na lepem delovali kot prerojeni: Dror Feiler in Lokomotiv Konkret ali kolektiv Iskra s Sunejem Spångbergom. Takrat je bilo na Švedskem za kratek čas možno govoriti o novomuzični skupnosti. Potem so šle reči kmalu svojo pot, kakor se rado neopazno in vse prehitro zgodi po nenadnem silovitem brbotu, ko se čas izmuzne in najde svoje dodatne dimenzije, dinamika pa protagonistom uide pred nosom, tako da se lahko pod njim samo obrišejo in se zatečejo kam drugam. Toda brez skrbi. GUSH je ostal. Bila so obdobja, ko je bil sporadičen, a po poslušanju pričujočega gradiva se vrača osvežen; kakor da bi mu svetla preteklost nalila novih moči. Diskografske zadeve v sebi nosijo veliko čudežev in nepričakovanih vzgibov.

Uvodna partija večera, naslovljena kot Behind the Chords V, se začne s krepkim, skiciranim, vztrajno ponavljanim in vedno znova resetiranim zastavkom imaginarne melodične kompozicije; zdi se kot harmonsko dovolj osrediščena predigra k nečemu, kar se pozneje razvije precej po svoje in kakor da ne prejme invencije, kakršno bi, glede na odigrano, pričakovali. Sandell poganja klavirsko tastaturo in se ne more odločiti, ali bi bil poet ali tolkalec. Strid mu — sprva potihem, potem pa vse glasneje — parira s kovinsko galanterijo, ki utegne biti pozabljena preparacija, metalno podvajanje strunske zmogljivosti. Tenorski saksofon pa tako rekoč iz nič potegne tisto dolgo pričakovano melodijo, ki je klavir ni zmogel oziroma ni hotel izreči. Zmerom razkošnejše bobnenje po vseh objektih baterije poudari, kje je nakana. Smo sredi tistega, kar je bilo osnovno poslanstvo tria GUSH: saksofonski drom (drone), okrog katerega se plete neizrekljivo in nezavedno, v sami saksofonski igri pa tudi odkrita imitacija armenskega pihala duduk, katerega mojster Djivan Gasparyan je bilo pri GUSH načrtno vodilo za pletenico, kakršno naj bi okrog harmonsko čvrstega, oprijemljivega in dostopnega sveta gradil Gustafsson. Sandell in Strid se povsem osvobodita uvodne kompozicijske zapovedi, sčasoma pa se v ogenj free jazza poda še Gustafsson, od dosezanja klimaksa krčevito gruli in spušča znane krike, ki se v ključnem momentu, na vrhuncu pretkane skladbe, čudovito ujamejo z glasovi in žvižgom odobravanja iz publike.

Behind the Chords VI prinese takojšnjo precej melodično žalostinko, duet saksofona in klavirja. Gustafssona poredkoma slišimo na sopranu; pozneje v karieri se raje nagiblje k nižinam in poleg tenorja grabi zlasti baritonski saksofon. Trzljaji in pihalski zvočni opilki za hip prekinejo tek, a se povrnejo k uvodni temi. Prehod v freejazovski trio razgibajo občasni tolkalski tresljaji, ki se podvojijo s klavirskim drncem, v katerem se naposled razigrata celotna klaviatura in razkošno obarvana baterija, a se zadevščina spet pomiri, pade v začetno shemo, tokrat podano v še bolj pianissimo različici. Bobni so naposled osameli, in Strid se prepusti improviziranemu solu po evropsko, kakor radi rečemo. Veliki šarm tria GUSH je prav nevsiljivo poigravanje v razmerju med odkritim jazziranjem in dostopnim, razprtim evropskim modernizmom. Finale je sklop variacij na temo, ki smo jo poprej slišali že dvakrat; brez pretiranega tehničnega razširjanja, z repeticijami preprostega napeva, ki nas ponesejo v crescendo in navsezadnje še k čedni finalni pomiritvi.

Gustafsson je med drugim kajpak tudi coltranovec, a malokje tako izrazito in očitno kot na temle klubskem špilu. Zdi se, da sta bili obe razširjeni Standellovi kompoziciji tisti večer dolgo klubsko ogrevanje za poseben poudarek, ki je bil vsekakor na znani klasiki, na standardu Afro Blue, kar zdajle od nas zahteva malce več osnovnih informacij. Afro Blue je s sekstetom Cala Tjaderja leta 1959 skomponiral in posnel tolkalec Ramón Santamaría Rodríguez, bolj znan kot Mongo Santamaría. Ta skladba v zgodovini jazza velja za dovolj prelomno in pomembno, kajti v ritmični shemi odkrito predstavi afriško poliritmično, morda še natančneje: navzkrižno, morda celo transritmično pitagorejsko reč, ki ji pravimo hemiola; preprosto povedano: ukvarja se z metričnim razmerjem hkratnega igranja 3:2 oziroma 2:3 in z razrešitvijo vprašanja, kako se poigravati s šestimi metričnimi enotami, kadar štejemo glasbeni tok na štiri dobe oziroma kadar osnovno melodijo tako izvajajo naši sošpilavci, mi pa se moramo znajti v neparnem svetu in se z njimi po določenem času ujeti na nezanesljivi in hitro zmuzljivi, predvsem pa vedno znova nepoudarjeni prvi dobi. Za skladbo je Oscar Brown, Jr. še istega leta dodal besedilo, spisano na robu resentimenta (z refrenom »Rich as a night / Afro blue«), ki ga je kmalu posnela Abbey Lincoln. Standard Afro Blue ima do danes nebroj raznolikih izvedb — v svoj štikelc Universal Mind so ga, recimo, na svojem »živem« albumu Absolutely Live leta 1970 interpolirali tudi The Doors. Sicer so znane izvedbe Dee Dee Bridgewater (Afro Blue je tudi naslov njenega prvega studijskega albuma iz leta 1974), Mambo Kings, Dianne Reeves, Johna McLaughlina, Susane Baca, Wali And The Afro Caravan in tako naprej.

Unikatne interpretacije Afro Blue je rad podajal »veliki« The John Coltrane Quartet (poleg Coltrana torej še pianist McCoy Tyner, kontrabasist Jimmy Garrison in bobnar Elvin Jones), tudi z gosti oziroma okrepitvami, največkrat s tenorskim saksofonistom Pharoahom Sandersom in kontrabasistom Danielom Garrettom. Afro Blue najdemo v glavnem na ploščah, ki so izšle po Coltranovi smrti, predvsem s koncertnimi posnetki, najprej dvakrat leta 1963, zatem pa dve ali tri leta pozneje sledijo še Seattle, newyorški klub Half Note (album je znan tudi pod naslovom One Down, One Up), festivalski špil v Franciji in za zaključek še japonska različica, na kateri ni več klasičnega kvarteta, pač pa so zraven Alice Coltrane, Pharoah Sanders in Rashied Ali. Afro Blue s poglobitvijo v gradivo slišimo tudi na raznih kompilacijah, kakršni sta, denimo Live Trane Underground ali Late Train Unreleased Recordings. Izvedbene različice trajajo od sedmih minut do več ko tri četrt ure, Coltrane pa je Afro Blue zlasti rad igral na sopranskem saksofonu.

Prvi Coltranov posnetek Afro Blue, ki smo ga slišali tudi na začetku nocojšnje oddaje, je iz newyorškega kluba Birdland leta 1963 in je eno leto pozneje izšel na albumu Live at Birdland pri založbi Impulse!, drugi med zgodnejšimi posnetki pa je z evropske turneje, ki jo je kvartet v vrhunski formi speljal en slab mesec dni po seansi v Birdlandu – novembra 1963. Najdemo jo na dvojnem albumu z naslovom Afro Blue Impressions, ki je izšel leta 1973 za založbo Pablo, kvartet pa Afro Blue izvede v avditoriju na Freie Universität Berlin. Nota bene: na isti turneji nastopijo tudi v stockholmski klasični koncertni dvorani. Bobnar Elvin Jones pri svojem videnju Afro Blue pogumno izvede inverzijo Monga, tako da močno poudari tričetrtinsko swinganje, se malodane zaziblje v svojski valček, medtem ko njegovi trije sošpilavci vztrajajo pri swinganju na štirih dobah, izmenjaje s tremi in nepoudarjenim izpustom. Prav podoben pristop, šolsko rabo afriške hemiole in njen navzkrižni oziroma transritmični učinek v nenehni metrični napetosti 3:2 lahko slišimo, denimo, v slavni in dovolj znani izvedbi štikla My Favorite Things Coltranovega klasičnega kvarteta, saj Elvin Jones tudi tam uporabi identičen trik z inverzijo temeljnih poudarkov in izvede svojski swing-valček.

Strid navzkrižno ritmizacijo oziroma neparno metriko preklada zelo drugače, pri čemer je sila spreten, saj je obenem diskretna, nevsiljiva, a s svojo jazzovsko eleganco zelo zanesljiva opora. GUSH zgrabi Afro Blue poudarjeno strastno, Gustafsson je v podajanju še zlasti čustven. Trojka je mestoma že nevarno blizu Coltranovemu transcendenčnemu pojmovanju štikla, ko Sandell lepo razblini vsakršno misel o imitaciji in zadevo solistično spelje v izrazitejše avantgardne vode, afrikanizme pa začini z univerzalistično noto, kar ritmično še popestri celotno zadevo, jo zgladi in popelje v nekolikanj mračnejše vode. Po tem solu je zastavek pravšen, da se Gustafsson lahko povsem sproščeno prepusti svoji lastni ideji oziroma svobodnim pasažam, pihalskemu vzkriku; osnovna tematika se pri tem subtilno preseli za klavir, se tam harmonsko večkrat poigra z orjaškimi grudami akordov, sem pa tja še koketira z melodijo, ki je na veličastnem koncu že povsem razpeta, razgrajena, in se, kakor pač pritiče vrhunskim improvizatorjem, na očitno veselje navzočega občinstva sklene ravno pravi čas.

Za sam zaključek nas na albumu preseneti še en kratek štikelc, naslovljen z: Improvisation 2 (after the chords). Malce več ko dve minuti tihotne baladne meditacije se radikalno odlepi od drugega gradiva in poslušalskega dojemanja celote, češ da je morda celo odveč, a ga je najbrž treba razumeti natanko tako: kot tihotno baladno meditacijo za konec, kar, seveda, zmoti precej manj, kot bi se to pripetilo v primeru dodajanja česa bombastičnega. Ne vemo, ali je bil to bis ... Je bilo na koncertu morda odigrano vmes; prej? Mar imamo opraviti s studijsko izrezanim okruškom česa daljšega?

Sprehodimo se še skoz diskografijo GUSH. Ta je sporadična, tako da ne moremo govoriti o dobri dokumentiranosti, toda zna biti, da čez čas izide še kaj tako intrigantnega, kakor je pričujoči koncert. Prve štiri plošče so izšle pri švedski založbi Dragon Records. Za začetek se GUSH pojavijo leta 1990 na albumu Tjo Och Tjim, in to družno s svojim dolga leta v Berlinu živečim rojakom, starosto evropske improvizacije Svenom-Åkejem Johanssonom. Eno leto zatem, 1991., izide album From Things to Sounds, leta 1997 plošča s koncerta na istem prizorišču, kot je nocojšnje — Live at Fasching, leta 1999 so GUSH zabeleženi s festivalskim špilom Live in Tampere, nastalim tri leta poprej. Najdemo jih še na italijanski ediciji, ko za založbo Qbico leta 2005 izdajo Electric Eel. Istega leta za Atavistic posnamejo Norrköping, potem pa jih deset let ni na nosilcih zvoka. Leta 2015 izide The March, in to pri švedski Konvoj Records. Po njej je spet osemletna luknja, za njo pa lansko presenečenje s Poljskega: GUSH 30 Kraków 2018. Založba Not Two Records je namreč izdala kovček s tremi cedejkami, na katerih je zabeležena tridesetletnica tria, ko so GUSH novembra 2018 z dvema večeroma v klubu Alchemia in enim večer v dvorani muzeja Manggha (oboje v Krakovu) praznovali z gosti in gostjami. To so bili Anders Nyqvist (trobenta), Sofia Jernberg, (glas), Philipp Wachsmann (violina in viola), Christine Abdelnour (saksofon), Jörgen Adolfsson (prav tako saksofon), strunar Peter Söderberg in tolkalec Sven-Åke Johansson.

Zdajle pa se prepustimo izjemnemu klubskemu špilu. GUSH je, kot bomo slišali, v vrhunski formi, uigran, oblikovno in vsebinsko pripravljen tako za gradnjo oziroma razgradnjo komponiranih komadov kakor za improvizacijo. Slišali bomo naslednje štiri samostojne enote:

»Behind the Chords V« (Sten Sandell) [27' 22'']

»Behind the Chords VI« (Sten Sandell) [18' 53'']

»Afro Blue« (Mongo Santamaría) [19' 17'']

»Improvisation 2 (after the chords)« [2' 22'']

posnel Pawel Lucki

mastering Martin Siewert

fotografija Cato Lein

oblikovanje Lasse Marhaug