Alkoholizem in nacizem

Nesmiselno bi bilo, če bi današnjo recenzijo začeli s klasično ločeno predstavitvijo pisateljevega življenja in dela. Naš sodelavec iz politične redakcije Radia Študent, Urh Ambrož, ki ga bomo v nadaljevanju klicali kar po osebnem imenu, namreč živi to, kar piše in obratno, piše to, kar živi. In ravno ta vmesni enačaj, ki pa je povsem heglovsko obenem v sebi tudi že razlika, je izhodiščna točka današnje kritike, ki ne pristaja na vnaprej izdelane kriterije okusa. Tovrstna kritiška metoda skuša vsako delo, kot tudi vsako življenje, obravnavati kot čisto singularnost, pri čemer je morda kočljivo to, da nikoli ne more soditi izolirano samo posameznega dela, kar bi bilo nemara politično korektno, temveč nujno obenem vključi tudi posamezno življenje.

V tem kontekstu se zdi pravo vprašanje, ali pisatelju uspe odgovoriti na problem, ki je on sam ali pa se ta problem z zapisom še potencira in zabetonira. Večna težava pisanja, ki noče biti odsev in reprezentacija, temveč podaljšek in potencializacija življenja, recimo pisanja kakega Millerja, Artauda ali Kerouaca, je namreč v tem, da včasih to pisanje v svojih silnih pretenzijah po živosti izda življenje; postane izumetničeno in mrtvo. Kot nas opozarja primer Nietzsche, je treba vselej pisati le v času največjega zdravja in paziti, da se iz življenja v delo ne prepišejo nevroze, psihoze in ostali telesni mikro fašizmi.

Toda Urhova pisateljska stava je, četudi se zdi na las podobna zgoraj omenjeni, v svojem jedru od nje povsem nasprotna. Gre za afirmacijo bolezenskega pisanja, notranjega fašizma in bolezni same in to do tako skrajne mere, da se bolezen preobrazi v edino možno obliko zdravja in nezlaganosti. Prava oblika življenja se izenači z nujnostjo smrti in propada, pred katerima si slabiči zatiskajo oči, pravi borci pa pogumno zajahajo pogubni val. Propasti je treba s pokončno in trezno glavo, četudi polno alkohola. Ali kot to ubesedi Urh: 

„Ne umetnost zaradi umetnosti. Ne francoska poezija zaradi francoske poezije. Ne Baudelaire zaradi Baudelaireja. Ampak, alkoholizem zaradi alkoholizma. Zasvojenost zaradi zasvojenosti.Vsak požirek kri v prebavnem traktu omotično vsrka vase, da potem kroži po telesu kot perpetum mobile. In magična snov etanol proizvede nevidno razpršen opojni duh, ki nas preveva z demoni in angeli. Nevidni duh postane naša muza in idol. Idol zaradi idola. Zasvojenost zaradi zasvojenosti. Slednja postane magičen svet, ki se mu ne gre upirati, ampak prepustiti. Ne gre si mašiti ušes, ampak se prepustiti sirenam magičnega sveta zasvojenosti.“

Urh torej piše o alkoholizmu in z alkoholizmom: ne vem, če piše pijan, toda v zagovorih alkohola je tako trezno prepričljiv in argumentiran, kot da bi v resnici pisal sam veliki gospod alkohol. Tu se življenje in delo popolnoma skladata. Tudi slog je na trenutke robat in neprečiščen kot Bar Trenutek, toda ravno v tem sta njegova kvaliteta in prefinjenost. Zgodba, h kateri prehajamo, se počasi razpleta z vedno novimi zasuki kot prava moška pijanska štorija iz kake zakajene beznice. Slabost romana se mi zdi manjko življenjskih ženskih likov, ki ne bi bili zgolj objekti posiljevanja ali projekcije alkoholikovih želja: glavni ženski lik, zdravnica zasvojenosti Dobra vila, je namreč intelektualno superiorna ljubiteljica francoske poezije, ki se vsak večer zapija in zapeljuje svoje paciente.

Kot pove že sam naslov knjige, ne gre le za alkoholizem, temveč tudi za nacizem. Oba povezuje mnogo več kot le rima, saj gre za dve plati istega kovanca. Vse se začne, ko se glavni lik Abortus skupaj s svojim idealiziranim prijateljem Klerikom odloči, da bo Ljubljano okrasil s tristo grafiti svastik. Četudi je začetni namen skrajno levičarski, spreje si namreč sposodita v Metelkovskem A-Infoshopu z namenom, da bi opozorila javnost na neonacistično problematiko, postajata glavna lika z vsakim novim grafitom bolj nacistična - podobno kot se z vsakim novim popitim kozarcem plastično oblikuje alkoholik. Ko se število svastik bliža trimestnemu, začneta po mestu tudi pretepati in posiljevati, predvsem metelkovske hipijevke.

Toda tudi tu velja, da ni vredno ničesar obžalovati: pot iz pozicije ciničnega levičarja do avantgardne desadovske veje nacizma se zdi povsem kratka, gladka in samoumevna. Politično nekorektne šale in pripombe se pač začnejo naenkrat uresničevati in tudi tu gre, tako kot v primeru alkoholizma, za nacizem zaradi nacizma samega, za čisti presežek popolnega nesmisla, ki proizvaja užitek. Pravi avantgardni nacisti namreč ne verjamejo v zgodbice o večvrednosti arijske rase, o pristnosti bavarskega kmeta in o zgodovinski nujnosti zmage. Nasprotno, tako kot levičarjem jim je povsem jasno, da so to čiste bedastoče, ki vodijo v propad, vendar jih ravno zato performirajo. Dandanes tako močan mit o obstoju nekakšne točke levičarske samogotovosti, ki bi nujno predpostavljala pravilno politično delovanje, je tako prepričljivo podrt. Pogostokrat so namreč najhujši nacisti ravno tisti, ki so gotovi, da to niso; denimo tisti, ki zase mislijo, da so zgolj nedolžni domoljubi. Podobno kot so tudi najslabši alkoholiki ravno tisti, ki si to zanikajo. Treba je torej biti samozaveden in samozavesten alkoholik, kot tudi ponosen nacist, ki ve, da je nacist in morda se tu začenjajo potenciali transgresivne pijanske treznosti in pravega anit-fa političnega aktivizma.

Seveda nočemo reči, da je vse to res ali da je sploh jasno, kaj je v Urhovi knjigi zares res. Vedno obstaja možnost ciničnega obrata do cinizma samega in tako naprej. Enačaj, ki smo ga vzpostavili med resničnim življenjem in fikcijskim literarnim delom, ne predpostavlja, da je Svastikaland naivno realističen roman, avtobiografija ali potopis. Je še več kot to, je roman, ki je bolj resničen od resničnosti; je kot spomin na stanje popolne pijanosti, kjer ne moremo več razločiti med blodnjo in tistim, kar se je zares zgodilo. V vinu je prava resnica, ravno zato, ker pijani delamo takšne nacizme, ki jih v trezni resničnosti ne bi nikoli počeli.

Elektronsko verzijo knjige Svastikaland je mogoče dobiti na spletni strani knjigarne Kultipraktik za ceno velikega piva. Pokonzumiral jo je Jernej Kaluža.