Cum rectum plenum celibatare facile est*

Dva evra naj bi po novem plačala vsaka akreditirana novinarka oziroma novinar, ki se udeleži prireditve v Kinu Šiška. Ta javni zavod bi iz tega vira zbran denar uporabil najprej za sofinanciranje snemanja albuma mlade glasbene skupine, potem tudi za podporo mladih plesnih ustvarjalcev. Odločitev o obveznem novinarskem samoprispevku, ki jo je institucija predhodno celo skomunicirala z mediji (oziroma njihovimi uredniki in urednicami), je naletela na precej močan odpor, tudi s strani Sindikata in Društva novinarjev Slovenije, v medijih se je v kratkem pojavilo več kritičnih zapisov, velika skupina fotoreporterjev pa je samoorganizirala protest pred enim izmed koncertov v Kinu Šiška. Nakar je institucija javnosti poslala sporočilo, da je njena zamisel uspela, saj je že ob prvem zbiranju akreditacijskega prispevka zbrala 250 evrov. Pomeni to vsaj 125 oseb na seznamu za dvoevrske karte? Kar zajetno število akreditiranih, glede na bojkot fotoreporterjev. Institucija je ob tem pozvala obe novinarski združenji in sindikat, povrhu pa še Ministrstvo za kulturo, da naj poskrbijo za novinarje, še posebej za svobodne, »ki so v težkem socialnem položaju«.

Zakaj je tovrstno početje lokalnega javnega zavoda perverzno? Najmanj iz dveh razlogov. Prvič, ker institucija v enem zamahu moralizatorsko odkrije staro dejstvo, da so novinarji večinoma prekerni, hkrati pa jim ironično naloži plačilo obveznega prispevka za nek partikularni namen, na katerega mimogrede tisti, od katerih se plačilo zahteva, nimajo resničnega vpliva. Drugič, ker institucija obenem nadaljuje s prakso akreditacij za pomembne obiskovalce, ki jih določa po nejasnih kriterijih, in ki bodo namesto vstopnine plačali zgolj dva evra. Na ta način se izogne odpiranju sistemskega problema pomanjkanja produkcijskih sredstev, ki se ga – v duhu časa – loti po priročni bližnjici, s poudarjeno humanitarno noto, ki zmeraj paše zraven.

Na tem mestu se zdi smiselno nekoliko obrniti perspektivo in si predstavljati, da bi javni zavod a la Kino Šiška od svoje ustanoviteljice Mestne občine Ljubljana odločno zahteval, da ta zagotovi glasbenim, plesnim in drugim umetnikom zares ustrezno finančno podporo, s tem pa ustvari temeljne pogoje za kvalitetno ustvarjanje, ki so trenutno daleč od idealnih – zahvaljujoč ostrim finančnim rezom na področju sodobne umetnosti, temelječim na kulturi podzemnih garaž, privatizacije ulic, megaprojektih a la Stožice, Emonika in Rog, uličnih okraskih in antiklošarskih klopcah, ki krasijo staro mestno jedro, ter ostalih bolj ali manj vidnih gentrifikatorskih posegih v naša življenja. Kaj pa, če bi Kino Šiška – kot tudi drugi javni zavodi – kar iz svojega proračuna zagotovili sredstva za novo produkcijo mladih in ne samo mladih umetnikov, namesto že ustaljene prakse outsourcanja tako imenovanih neodvisnih producentov? Kaj če bi občani odpravili hierarhične strukture teh javnih zavodov in vzpostavili drugačne, horizontalne organizacije? Namesto črpanja dodatnih sredstev iz vsiljenega humanitarnega akreditacijskega prispevka svobodnih in nesvobodnih novinarjev na eni strani, ki jim dva evra včasih lahko pomenita kosilo, ter na drugi strani pomembnežev na listi gostov, ki bi sicer zlahka plačali tudi najdražje vstopnice.

Zanimivo se zdi preizprašati arbitrarnost tovrstnega inovativnega posega v kulturniške denarne tokove: zlahka zaobiti obstoječe javne vire in vpeljati splošni davek na akreditacije, s tem pa posledično, vede ali nevede, podpreti agendo histeričnega »varčevanja« oziroma finančnih rezov v kulturi in drugod. Namesto da bi zastavil svoj glas v podporo vsem umetnikom, se javni zavod odloči podpreti nekatere, po lastni izbiri, upoštevajoč načelo tekmovalnosti, in to iz vira, ki mu ga zagotovijo akreditirani novinarji ter nejasno opredeljene množice bolj ali manj privilegiranih akreditiranih.

Vse to nas opominja na dejstvo, da je vloga zaščite, krepitve in produkcije javnega, ki naj bi jo imele javne institucije, zbledela v čedalje bolj prisoten outsourcing, njihovi programi pa so vse bolj obarvani v komercialne, zvezdniške, trendovske – torej nič kaj skupnostne – barve. To v prevodu pomeni drage vstopnine za zvezdniške vsebine, zvezdništvo pa je pri tem mišljeno kot načelo funkcioniranja »scene«, ki zajema tako lokalne kot globalne zvezde, tako alternativo kot mainstream. Ker je zvezdništvo pač ena izmed posledic sistematičnega izključevanja, ki se mu lepše reče konkurenca, je njegova popularizacija in promocija z javnim/skupnim denarjem povsem nesprejemljiva. Ne čudi pa, da so tovrstni pogoji ravno v vrtoglavo zadolženi Ljubljani eskalirali v domišljavo komercializacijo same novinarske akreditacije, ki naenkrat postane plačljiva. Plačljiva novinarska akreditacija pomeni predvsem simbolno omejen oziroma kontroliran vstop novinarjev, ki pač ni več prost vstop. Gre za davek na vstop glasa javnosti v prostor, ki naj bi bil javen, z drugimi besedami gre natanko za simbolično odpravo glasa javnosti, še bolje, glasa, namenjenega široki skupnosti. Ob tovrstni situaciji se je namreč dobro spomniti zagatnosti pojma javno, saj – za razliko od skupnega – pomeni pravzaprav navidezno, od zgoraj upravljano uveljavljanje potreb skupnosti.

Morda bi nas še bolj kot sama piarovska akcija, ki precedenčno vpeljuje finacializacijo pravice do poročanja, morala skrbeti možnost, da bi sami novinarji ponotranjili to logiko in jo celo podprli z lastnimi finančnimi in vsebinskimi prispevki. Vsekakor pa bi nas moral pošteno zaskrbeti še en poskus sistematičnega povzročanja slabe vesti pri vseh, ki si ne morejo ali ne želijo privoščiti tovrstnih izdatkov, a bi si ga domnevno morali, saj se tako spodobi, češ v podporo mladi umetniški sceni. V kontekstu zavračanja tovrstnega značilnega diskurza krivde gre razumeti tudi razmišljanja o medijskem in drugačnem bojkotu dogodkov v šišenskem javnem zavodu.

Da kapitalizem v resnici ne temelji na svobodnem trgu, še manj pa na konkurenčnosti, je znano že dolgo. Prav tako je znano, da je vladavina kapitala in na njej utemeljenih elit zasnovana na izčrpavanju skupnega. Mehanizme za nemoteno delovanje tega preverjeno učinkovitega aparata zagotavljajo represivne strukture, vključno z navidezno nevtralnimi kulturnimi institucijami. Država blaginje je v preteklosti kupovala socialni mir svojih občanov na račun odpustkov v obliki »privilegija« socialne varnosti, dostikrat sicer vprašljivega značaja. V današnjem nekrokapitalizmu pa je ob pomoči simulakra in spektakla zagotovljena prevlada smrti nad življenjem. V mestih se ta pojav realizira skozi gentrifikacijo nekoč skupnih ali potencialno skupnih vsebin, aktivnosti in prostorov. Eden teh potencialnih prostorov je tudi Kino Šiška, ki se je iz »socialističnega« kina s poceni vstopnicami prek dolga leta zanemarjene stavbe prelevil v center, ki se z »urbano kulturo« spogleduje skozi prizmo kulturne ekonomike, kar pomeni poudarek na ekonomskih kriterijih namesto na skupnostnih potrebah.

Boj za prostor je ključni fenomen sodobnega mesta, tudi Ljubljane. Njeni oblastniki so oblikovali strategije prevzemov, izčrpavanj in predrugačenj potencialnih in dejanskih prostorov avtonomne umetniške produkcije v prostore, podrejene blagovni logiki, to je logiki izkoriščanja, opustošenja in razlastitve kognitivne, ustvarjalne in uporniške potencie večine. K tej logiki prispeva tudi davek na novinarsko poročanje v obliki oksimoronskega »kulturnega evra«, ki odpravlja eno izmed nekoč priborjenih novinarskih pravic. Ta obdavčitev v interesu lokalne kulturne industrije in njene sprevržene strategije plenjenja je nevaren presedan, ki si zasluži zavrnitev, tako s strani medijev kot akterjev na sodobnoumetnostni sceni. Hkrati bi bilo nujno razmišljati o skupnostnih alternativah, ki bi stopile na rep osladno nevešče prikritem tihotapljenju vrhunske indie-hipster komerciale na račun skupnega. Lahko je namreč s polno ritjo celibati.

Fotografijo protesta fotoreporterjev pred Kinom Šiška (27.2.2014) je prispeval Jože Suhadolnik.

*Lahko je s polno ritjo celibati, Žambo Žoet Workestrao (http://zalozba.radiostudent.si/cds.php?id=4)

Nekaj virov na temo »kulturnega evra«:

Proti uvedbi obveznega samoprispevka za akreditirane novinarje, Društvo novinarjev Slovenije (http://novinar.com/6259)

Donkihotski pohod, Valentina Plahuta Simčič (http://www.delo.si/mnenja/komentarji/donkihotski-pohod.html)

Obvezni prostovoljni prispevek, Špela Kožar (http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/obvezni-prostovoljni-prispevek/330779)

Zastonjkarji, (ne)kulturni do kulture ali kaj drugega?, Boštjan Tušek (http://www.24ur.com/ekskluziv/domaca-scena/zastonjkarji-ne-kulutrni-do-k...)

Anna Calvi v Kinu Šiška, »ne« Kulturnemu evru pred centrom urbane kulture, Neža Mrevlje (http://www.siol.net/kultura/umetnost_in_oblikovanje/2014/02/anna_calvi_v...) 

Novinarski NE, Fb skupnost (https://www.facebook.com/pages/Novinarski-NE/284506625037950)

Priporočena glasbena podlaga ob branju:
Komisija za šund, Šund (http://www.youtube.com/watch?v=4hWCvKWzMQU)