CHILLY GONZALES: Solo Piano II

Gentle Threat, 2012

V enaindvajsetem stoletju je solo klavir alternativna, robna glasbena forma. Širšemu krogu poslušalcev se predstavi le skozi varljivo senzibilne oglasne spote ali kontemplativne momente v kakem blockbusterju. Zato je nadvse fascinantno, da je bilo plošči, ki jo bomo danes poslušali v Obzorjih, v središču Tokia namenjenih kar nekaj jumbo plakatov in da je njen avtor precej dober približek pop zvezdniku. 

Kanadčan Jason Charles Beck, ki se mestu in svetu predstavlja pod vzdevkom Chilly Gonzales, je glasbeno aktiven že celo življenje, resneje pa se je v tem polju udejstvoval v zadnjih dvajsetih letih. Čeprav je šolan pianist, ga je na sredini devetdesetih najprej zaneslo v bandovske vode. Z zasedbo Son je posnel dve solidni plošči, potem pa se je preselil v Berlin, saj je upal, da bo tamkajšnja publika bolj dovzetna za njegov eklektičen pristop. No, publika je dejansko bila bolj dovzetna, Gonzalesov pristop pa je tudi postajal vedno bolj eklektičen. Njegove nemške plošče so se vrtele okrog rapa, elektronske glasbe in trenutnih navdihov, ta kolaž glasbenih izrazov pa je leta 2004 kulminiral v izdaji plošče Solo Piano, predhodnice plate iz današnjih Obzorij. 

Šlo je za izdelek, ki je satiejevski solo klavir oplemenitil z zgodnjejazzovsko tonaliteto in popovskimi melodičnimi prijemi. Gonzalesov pristop k instrumentu je bil topel, oseben, igriv, skorajda jarrettovski. Kratke pesmi, ki so hkrati delovale kot neformalne skice in koncizne, zaključene celote, so bile po eni strani transportativne, nabite z razpoloženjem in prijetno otožnostjo, po drugi strani pa nalezljive na povsem skeletnem nivoju. Gonzalesu je uspelo vzeti glasbo z začetka dvajsetega stoletja, jo popeljati čez deset desetletij in jo ob tem oplemenititi, potem pa kot moderno obliko bluesa tudi aktualizirati.

Druga plošča Solo Piano je logično nadaljevanje predhodnice, hkrati pa se, vsaj za odtenek, od satiejevskega melanholičnega minimalizma odmika v obe smeri – naprej in nazaj. Plošča deluje bolj osebno, sproščeno, kot da bi hkrati črpala iz romanticizma in modernejšega jazza. Gonzales je, jasno, vedno bil igriv, tokrat pa je vse komponente svojega glasbenega izraza postavil v popolno ravnovesje, tako da njegova navihanost stoji iz oči v oči z resnobnim gravitasom njegove glasbe.

Zadnje čase se veliko govori o Nilsu Frahmu in založbi Erased Tapes - vprašanje je, če bi bilo tudi brez Chillyja Gonzalesa prelitega toliko črnila. Njegovo klavirsko soliranje je pomembnejše, kot se zdi na prvi pogled. Ja, gre za odlično glasbo, a s seboj nosi tudi kopico kulturoloških implikacij. To, da je Gonzales kameleonski mojster mnogih obrti, dandanes niti ni več tako unikatno. Bolj impresivno je dejstvo, da subvertira sam duh časa – koliko drugih klavirskih virtuozov v enaindvajsetem stoletju je posnelo plošče, ki hkrati vihtijo zastave popa, klasike in jazza ter dosegajo širšo publiko?