Nate Wooley Sextet: (Sit In) The Throne Of Friendship

Clean Feed, 2013

Nate Wooley je do tega trenutka že poznan gost teh frekvenc. Med drugim tudi skozi špil s Tomažem Gromom v studiu pričujočega radia pred poldrugim letom, ko se je v Ljubljani mudil na tukajšnjem jazz festivalu s kvartetom bobnov in trobent ter ob tej priložnosti opozoril nase kot zanimivega instrumentalista s posluhom za soigralce. Nekateri spletni pisci ga že dlje časa označujejo kot nekakšen novi glas trobente, v številnih solo nastopih pa to potrjuje tudi z elektrifikacijo in močno raziskovalno žilico na področju zvočnih možnosti instrumenta. 

Vendar pa ga vse od prvenca z njegovim kvintetom, ki je za Clean Fead snemal že pred tremi leti, poznamo tudi kot raznovrstnega komponista in jazzovskega soigralca. Kvintet,  ki je v svoji nocojšnji različici z Danom Peckom na tubi prerasel v sekstet, je v svojem zvoku ohlapno vkoreninjen v post-bopovskem zvoku. Z razumljivim poudarkom na 'ohlapno', saj se sekstet v osmih kompozicijah na temo prijateljstva močno zaganja čez meje nekega zgodovinskega idioma, ter svoje lovke steguje ne raznovrstna področja tudi, ko ga primerjamo z nekoliko bolj obrzdano različico s prvenca.

Če je beseda 'jazz' že dolgo časa nekoliko tvegana skupna oznaka za številne sodobnejše pristope k improvizaciji ter kompoziciji znotraj številnih zasedb, pa si Nate Wooley z njo ne povzroča preglavic. Kot je mogoče razbrati iz njegovih blogovskih zapisov, je sam izraz razumljen predvsem skozi sociološki kontekst, ki se skozi igro plete med soigralci. In četudi gre na (Sit in) The Throne of Friendship v tem smislu za jazzovsko komponiranje, pa hkrati skozi to izkaže močan posluh za bend skozi instrumentalne razporeditve, kombinatoriko posameznih igralcev oziroma njihovo umeščenost v tkivo komadov znotraj številnih prehodov, obratov in mediger. 

Referenca samega albuma, ki je po pisanju Iča Vidmarja na nekem drugem mestu pobrana iz Derridajevih razmišljanj o 'politiki prijateljstva', ostaja zgolj intuitivna, saj substance tokratne muzike ne gre iskati v postmodernih filozofskih eksperimentih, pač pa ravno v medigri znotraj same zasedbe. Ta dopušča bolj subtilna, obenem tudi zelo umirjena, raziskovanja zvoka posameznega pihala, kot je to slišno v intimni My Story, My Story iz Wooleyjeve trobente ali v manj raziskujoči različici iz Peckove tube v uvodnih taktih Make Your Friend Feel Loved. A hkrati so skladbe tudi zelo dostopne, kar bend dosega skozi natančno spisane dele, v katerih solistična igra nikoli ni izvzeta iz predpisanih dialogov ali razdelitev vlog. Dober primer je kar zadnja omenjena skladba, v kateri Eisenstadtovem strumnem bobnanju pritegne pihalska trojica – poleg Pecka in Wooleya še John Sinton na Baritonu –, v kateri pa ob vsaki ponovitvi en člen trojice stopi v solistično sfero, ne da bi se s tem tudi v popolnosti osamosvojil od konteksta ostalih dveh. Bolj konvencionalni vlogi ostaja zavezan kvečjemu prispevek vibrafonista Matta Morana, a hkrati zvoka vibrafona znotraj zasedbe ni mogoče odmisliti, saj odvečnih členov tu pač ni.

Kljub svoji relativni majhnosti tako sekstet po zaslugi kompozicije dosega že skorajda orkestrske aranžmaje, ne da bi s tem tudi zapadel v predvidljivost in zaprtost definiranih vlog. Album tako prinaša dovolj občih mest ter swingovskih ogrodij – bolj posrečen primer slednjega sta uvodna Old Men on the Farm ter zaključna A Million Billion BTUs, manj v smislu manjše domišljenosti pa Executive Suites. Ogrodje pa skorajda nikoli ne prepreči muziki, da ne bi zavila v bolj jezne, mestoma celo prepirljive smeri in ga odvrgla. Na koncu jo težko zagrabimo skozi zgolj eno miselno nasprotje, kot bi lahko bilo napetost-sprostitev ali dostopnost-raziskovanje.