THE WAR ON DRUGS: LOST IN THE DREAM
Secretly Canadian, 2014
Včasih pride dan, ki je kot ukrojen za poslušanje točno določene glasbe. Mnogo žanrov in zasedb povezujemo s specifičnimi razpoloženji, vremenskimi pojavi, letnimi časi in okolji, redkejše pa so muzike, ki se zaradi svojega čustvenega naboja tako močno prepletajo s parafernalijami našega obstoja, da ob povezavi s stvarnostjo ustvarijo nove svetove, nove konstelacije čutenja, ki se gibljejo med etrom in zemljo.
Tisti, ki ste bili 6. junija leta 2012 zvečer na Ljubljanskem gradu, se boste spomnili, da je šlo za prijeten, zgodnjepoletni večer, ki ga je hladil malce nepričakovan vetrič. Ko so na koncertni oder stopili filadelfijski The War On Drugs, je bilo takoj jasno, da je bila atmosfera dneva kot ukrojena za glasbo, ki je prihajala iz zvočnikov, tekom nastopa pa nas je kombinacija obojega transportirala v neko drugo duševno stanje, polno nostalgije, wanderlusta in pomirjenosti, pomešane z zametkom prijetne melanholije. Glasba zasedbe The War On Drugs je namreč glasba lenobnih sončnih dni, ki minejo ob razmišljujočih posedanjih na terasi in kratkih avtomobilskih izletih. Je tudi glasba, ki v bolj sive dni vbrizgava upanje, ki ga ponujajo širna prostranstva in neznana mesta.
Za svojo novo ploščo so Adam Granduciel in kompanjoni posneli deset pesmi, med katerimi dve izrazito utelešata bistvo zasedbe. Red Eyes in Eyes To The Wind sta komada, ki v tradiciji pettyjevskega roots rocka obljubljata neskončno cesto in v vztrajen ritem, nalezljive verze in mogočen, speven refren zapakirata grenko-sladko hrepenenje. Glasba zasedbe The War On Drugs seveda nikoli ni bila le preprost pastiš in tudi tokrat se spogleduje še z zvoki neopsihedelije, dream popa in shoegazea iz zgodnjih devetdesetih, na koncu pa se izjasni kot samosvoja in moderna. Retro kitarske solaže že dolgo niso zvenele tako aktualno!
Tudi na svoji tretji celovečerni plošči se The War On Drugs oklepajo obsežnega instrumentarija. Čeprav največ dolgujejo americani, je njihova glasba prepojena z raznolikimi zvoki in teksturami, ki nagrajujejo ob vsakem vnovičnem poslušanju. Na vsake toliko časa iz ozadja slišimo saksofon, občasno odkrijemo nov zvok katere izmed mnogih uporabljenih klaviatur. Pri tem pomaga tudi produkcija, ki je bolj izčiščena kot na prejšnjih ploščah in ki iz pesmi resnično potegne največ.
Preostanek plošče je poln trenutkov, ki v najboljšem smislu spominjajo na nekatere glasbene vrhunce zadnjih tridesetih let, a hkrati zvenijo popolnoma brezčasno. Naslovna pesem je odmev Dylanovih balad, instrumentalna The Haunting Idle bi lahko v Jarmuschovem Dead Manu nadomestila eno izmed pesmi Neila Younga, zaključni komad In Reverse pa vsebuje vse prvine najboljših Springsteenovih skladb. Zdi se, kot da je Adam Granduciel vsrkal celoten opus kitarske glasbe druge polovice dvajsetega stoletja in ga s ploščo Lost In The Dream kot alkimist preobrazil v nekaj še dragocenejšega.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Od specifičnih avtorjev glede specifičnih izvajalcev vedno lahko pričakujem popolnoma predvidljivo in popolnoma nekritično razsipanje z besedami kot sta 'mojstrovina', 'brezčasno', začinjenih s cenenim sentimentom nekega urbanega misticizma, zraven pa še izlive nekih poimenovanj emocij, ki se jih aplicira kot glasbeno-kritiške termine. Kot bi gledal kakšne reklame za mehčalec ali najnovejši model Audija. Ali vzdihe starih mam ob gledanju telenovel.
Kje je kritična analiza albumov?
Bi se spodobilo prilepiti kakšen link na "kritično analizo" albuma (vsaj), kajti iz vašega komentarja je razvidno samo kaj kritična analiza ni oz. naj ne bi bila.
Tisto, kar bi si ti, dragi bralec in slušavec, želel kot "kritično analizo" - pa intuitivno slutim, kam meriš - je pač le en možnih modusov recenzij. Nekateri avtorji uporabijo takšen pristop, drugi se povsem usmerijo v oris kulturnega konteksta, tretji spet le v deskripcijo relacije izdelka z glasbenikovim opusom, četrti gredo v - kot lepo rečeš - "urbani misticizem" ali, kot nekje zapiše mislim da Močnik - "sentimentalni impresionizem", peti v skrajni subjektivizem in psihologizem. Ker je tudi sama tolpa avtorski izdelek z določenim literarnim nabojem niti ne vidim potrebe po tem, da se ga omejuje na "kritično analizo". Se mi zdi, da je dovolj tudi avtorjev, ki dostavijo tudi to.
Pravkar me je prešinilo, da že en teden brez prestanka poslušam en in isti album. Od jutra do večera. Ta plata je neskončna. In verjetno se je bom prav tako kmalu naveličal. Ampak, pizda, da sem ob poslušanju totalno v nekem trenutku, ki je del nečesa večjega. In da je to dovolj redko občutje.
(Evo ti kritično analizo.)
Pojma nimam, kaj bi bila kritična analiza.* To bi morali vedeti vi, ki pišete recenzije, ne jaz. Po mojem. Ne vem, če obstaja kaj takega kot je teorija kritike popularne glasbe. S tem, kako boste oblikovali teorijo glasbene kritike se morate vi ubadati. *Verjetno pa se lahko strinjamo, da tekst, ki je zgolj apologetski (in to v bizarnih presežnikih) do nekega izdelka, ne more biti glasbena kritika? Ali kaj je pač Tolpa Bumov? Morda ne veste kaj delate, pa se tega niti ne zavedate?
Jaz kot konzument teh vsebin bi vam mogoče drugačno vprašanje zastavil: kako upravičujete relativizem svojih reklam glasbenih albumov na tržišču, na katerem ne morete glede na veščine pisanja takih reklam dohajati veliki Pitchfork? Kot konzumenta me za moduse boli kurac, kot politični subjekt še bolj.
Kot bralec-z-veščinami (in to pozicijo si drznem privzeti, ker pozicija pisanja zgornjega izdelka iz nje očitno nikakor ne izstopa): c'mmon, ne se hecat, tole zgoraj me na slogovnem nivoju podcenjuje.
"Se mi zdi, da je dovolj tudi avtorjev, ki dostavijo tudi to."
Mogoče res.
Ampak v tem primeru predlagam tudi, da se nad določenimi estetikami (kot je recimo zgornji 'indie folk'), ukine monopol posameznih piscev recenzij. Če prisegamo na tovrsten pluralizem, potem naj se pisci glede na tip albumov rotirajo. Vse, kar teži po ohranjanju, samo po sebi postaja reakcionarno, je rekel Tito, in verjetno je imel prav; to, da se specifični modus recenzij s strani specifičnih piscev ob specifičnih izdelkih ponavlja, verjetno ni naključje in ima svoje materialne pogoje, če se malce pohecamo, ali svojo strukturo.
http://youtu.be/wngyXhTx4pc*
*Hvala za vaše mnenje!
Jou, a veš zakaj se imenujejo "The War on drugs"? Sicer meni je muska kar huda, ampak ime se mi pa zdi čist zgrešeno, oziroma bolje rečeno ne morem najti nobene povezave med imenom in stvarjo samo,...
Nekaj refleksije na temo glasbene kritike je že bilo na teh frekvencah:
http://radiostudent.si/glasba/glasbeno-drobovje/forma-in-funkcija-glasbe...
Ne rečem, da gre za posebej konkluzivne misli in da smo prijeli teorijo glasbene kritike za jajca, ampak ajde. Sicer pa - materialni pogoji, ekonomska baza ali karkoli že temu rečeš - so na RŠ takšni kot so, ob tako rekoč volunterskem delu glasbene kritike gneče s pisci ravno nimamo. Se pa strinjam s teboj in Titom in - v vednost - v uvajanju so nove, še čisto mlade sile glasbene redakcije in kmalu bomo gradili nove monopole. Kaj več na temo uredniške politike pa morda kdaj drugič, nemara...
@anon
a pa ni dovolj, da vidis kaksna zvrst je navedena, da dovolj znizas pricakovanja preden gres brat recenzijo?
Men so War On Drugs sicer OK, ampak počasi (in to dost) prihajam do ugotovitve, da so ti razni indie-folk-rock izvajalci totalno predvidljivi, s Kurtom Villejem na čelu. Ne da bi poveličeval like kot so Dylan, Young in ostali, ampak recimo zarisovanje vzporednic ob šlepanju na njihovo tradicijo se mi zdi dost zgrešeno.
Če kej, so recimo War on Drugs vzeli od Dylana neko njegovo specifiko, nosljajoč in ležeren vokal, in v bistvu v 21. stoletje prenesli nostalgijo po njem, Dylana brez Dylana; čeprav, ponavljam, nisem noben hipi in bi tudi to, o čemer pišem, bilo vredno svoje kritike, morda celo brutalno-adornovske; če v muziki od Dylana slišim odmeve neke politične strasti, neke avantgarde, nekega relativno artikuliranega mišljenja itd. (spomnimo se, kakšnega sprejema je bil deležen, ko je prešaltal na električno kitaro, biti fan, pisati fanovsko kritiko je pomenilo, da mu lahko po možnosti tud jebeš mater, trenutno tega ne vidim, pisanje fanovske kritike je ponavljati to, kar ti band sporoči o sebi; biti član politične stranke je pomenilo, da ne moreš izstopit, lahko te samo vržejo ven); WoD je muzika konca, ki se ne zaveda, da se je končal, je muzika tistega zadnjega človeka, ki vse zabanalizira, čeprav seveda s samorefleksivnimi in ciničnimi momenti; ampak brez samorefleksivnosti o tem, da je cinizem po sebi najbolj smešna stvar. Dost tipa na neke transcedentalne percepte, da ti filing, da si se znašel v lepem, barvastem okolju. Ampak taki percepti se hitro obrabijo, vzorci se v širni poplavi podobne muske začnejo ponavljat, ti si pa navlečen še na eno stvar, samo da je bolj bedna kot bi bile droge. Skratka, kot sem rekel, v glavnem gre za nostalgijo po tem, da bi lahko čutili nostalgijo, da bi neka 'generacija' imela svojo veliko zgodbo, , ki ravno najbolj tripa na konec veliki zgodb, in ki zaradi tega skozi slabo prizmo gleda na druge velike zgodbe. V bistvu se mi zdi razmišljati o neki neskončnosti ob taki muski še hujše in manj produktivno kot razmišljati o transcedenci ob poslušanju new age gurujev. Čist regresivna subkulturnost, toliko, da ne vem, če ni tale moja kritika bolj patetična od nje.
In tle sem v bistvu materialne pogoje prevpraševal, zanima me, kakšno strukturno mesto ima tak muzak, ki se ga ne posluša kot muzak, ki je se ne cepi v možgane, ampak je tja že vcepljena, v hip liberal middle class angry white people diskurzu a la pitchfork. Je pa stvar tudi v tem, da se pri nas nasploh hitr producira neke legende, neke domnevne poznavalce neke stvari, neke megalomanska mesta govora o nečem, ki imajo svoje privržence, ki imajo ljudi, ki ob tem samo uizi sighajo, včasih gre glede na tretjo pozicijo za iste ljudi itd., ki združeno v izi sighajo.
Še vedno raje na protestih poslušam musko iz šestdesetih kot sodobno alter rock musko, jebi ga. Lahk pa sam, da sem prestar, lol.
Sori, mudi se mi.
Skratka, v predzadnjem odstavku sem hotel poudart, da se tle hitr rezervira neke pozicije govora o nečem, kar vodi v popolno netransparentnost in tudi v narcisoidno podcenjevanje kritike takih pozicij govora v zadnji fazi (kot s strani Roka nenazadnje).
@anon
Cist lepo si napisu, sam mislm, da it all goes without saying.
Čist hud point tale kritika indi-hipsterstva v najširšem smislu - vsaj jaz to tko razumem - nostalgija, barvastvo, cinizem, nek bitter-sweet filing, enostavnost, všečnost, itd...
Ampak kar se mi zdi problem - to isto kritiko bi lahko naslovil na skor karkoli, oziroma na ful stvari - od Arcade fire, MGMT, Kurta VIlla, cele Portland scene itak, pa na indy filme, na Wesa Andersena, Spike Jonza,... pa na indy postkolonialisitčno pragmatistično ameriško teorijo, itd.
Tko da nevem zakaj - se mi zdi, da jaz se zavedam teh zadržkov, ampak mi vseeno ful od teh stvari nekako sede, nekako odgovarja mojim afektom,... Mogoče je tudi problem v meni, ampak ne vem,... Ampak kaj pa je druga skrajnost - neke vrste intelektualizem, racionalizem?,... Hočem rečt skratka, težka stvar tale načelna ideološka kritika ideologije,...
Komentiraj