NIMFOMANIJA ALI LA CONDITION D'ÊTRE HUMAIN

Recenzija izdelka
17. 4. 2014 - 13.00
 / Kinobar

Lars von Trier je v svojem stilu ustvaril film-dogodek. Zgodba o Nimfomanki je večplastna pripoved v postmodernističnem slogu; je zgodba v zgodbi v zgodbi. Polna citatov, intertekstualnosti in parodije. In hkrati morda nič več od citata, parodije in fantazme! Von Trier je mitoman, obseden s pripovedovanjem zgodb in mojster v njihovi tehniki. Nimfomanka izzveni kot nekakšna Bachova fuga, polifonija glasov, ki se iščejo v harmoniji.

Zgodba najde svoj začetek – kot že nekaj von Trierjevih drugih zgodb, recimo rojstvo Dogme 95 – v hrupnem vzdušju nekega bara. Anekdota pravi, da je von Trierju sodelavec prijazno svetoval, da naj bo previden in ne ponovi napake večine postaranih velikih režiserjev, ki z leti iz filma v film vse bolj slačijo svoje igralke in tako zakrivajo odprtine in praznine v drugih delih filma. In von Trier seveda ne bi bil von Trier, če tega napotka ne bi vzel kot še enega družbenega prepričanja, ki ga je treba porušiti ali vsaj obrniti z nog na glavo.

Zgodba o Nimfomanki seže torej nazaj do Cannesa leta 2011, kjer je von Trier zaradi zdaj že legendarne izjave o Hitlerju obtožen antisemitizma in kot persona non grata izgnan s festivala. Po sledečem medijskem pogromu se je zavezal, da javno ne bo več spregovoril. Zvest svoji drži provokatorja pa je hkrati medijskemu koloseju navrgel novo kost, ki jo ta gloda vse do danes. Tako je povsod začelo odmevati: Lars von Trier bo posnel porno film!

Enfant terrible evropskega filma je začel zgodbo o Nimfomanki, namenoma ali pač ne, torej ustvarjati daleč stran od filmskega platna. Dve leti nas je držal napete kot elastika, da smo suhih ust željno čakali novic o tem, kdo se je pripravljen sleči zanj, kako je Shia LaBeouf z domačim porničem prišel do vloge in podobne trače, podrobnosti, katerih si lahko pogledate v rumenem tisku. Nakar – še kaplja čez rob te medijske fame - znamenita cenzura! Ta začetna opomba, ki kot brechtovska parola odpre film, deluje kot avtorjev posmeh, klofuta v obraz do takrat že povsem vlažnemu in penastemu gledalcu. Antiklimaks tik pred vrhuncem. Prvi rez v fantazmo Nimfomanke.

In potem … Rammsteini. Obetavno. Ozek prehod in negibno, pretepeno žensko telo. Bele snežinke, ki so gledalca že v Antikristu naučile, da niso tako nedolžne kot se zdi. K ženski pristopi moški, Stellan Skarsgard, in jo, ko zavrne vso drugo pomoč, odpelje k sebi. Posadi jo v posteljo, skuha čaj in jo vpraša, kaj se je zgodilo. Ženska, Joe, najprej opozori svojega rešitelja Seligmana, nekakšnega samotarskega učenjaka, da zgodba, ki mu jo bo povedala, ni lepa, ampak odvratna in sprevržena kot ona sama. Da zanjo ni odpuščanja in odrešitve ter da naj le posluša. Ženske in zlo – še ena od Larsovih priljubljenih tem, vodilna nota trilogije Depresija, v katero se vpisujeta še Antikrist in Melanholija.

Joe nato kot Šeherezada začne razpletati zgodbo svojega življenja, ki je zgodba njene seksualnosti. Od dveh let, ko je ugotovila, da ima pizdo, prek ekstremov, skozi katere jo je vodil njen neustavljivi libido. Panoramski pregled njenega seksualnega življenja bom vsebinsko pustila ob strani, ker, če je slučajno komu ušlo – Nimfomanka ni porno. Niti za trenutek. Seks in golota sta le pripovedni orodji, s katerima režiser gradi Joejino zgodbo, ki se tipično von trierjevsko pripoveduje deljena na poglavja njenega življenja. Joe v zgodnjih letih uteleša Stacy Martin, kasneje pa von Trierjeva muza zadnjih filmov, Charoltte Gainsbourg.

Njena pripoved se dialoško prepleta s Selingmanovimi občasno eruditskimi, večinoma pa wikipedijskimi komentarji, analizami, primerjavami, interpretacijami. Selingman se s svojo abstraktno, duhovno analitičnostjo postavlja nasproti njeni meseni, telesni iracionalnosti. Njegove intervencije delujejo kot želja po racionalizaciji njenega prekipevajočega libida, ki je od sončnega vzhoda – najbolj sublimnega - vedno zahteval še več, torej nemogoče.

Dialoškost, ki se gradi kot opozicija njene pripovedi in njegove interpretacije, je ilustrirana tudi na ravni montaže. Včasih z ostrimi cut-upi v stilu von Trierjevih zgodnejših del, drugič spet bolj baročno obarvanimi prehodi, velikokrat tudi na glasbi temelječimi prizori, kot so dosegli svoj vrhunec npr. v Melanholiji. Vse to zapakirano v - pogojno rečeno - von Trierjev črni humor, ki kot parodija ne deluje na vsebinski ravni, kot npr. v Idiotih, ampak na narativni ravni filmske pripovedi. Film je hkrati vedno tudi parodija samega sebe. Na primer, na romantično obarvano repliko, kliše »Zakaj ne bi leteli, če imamo krila?« se pokaže brneč potniški avion. Popolnoma banalna podoba, ki razvrednoti poduhovljenost visokoleteče misli. Mestoma režiser zaide tudi v avtoparodijo, in da, poslušalci, uganili ste, antisemitske izjave z začetka te zgodbe Lars ni pozabil komentirati. Potujitveni učinek parodije tako stalno meče gledalca iz okvirjev filmskega platna nazaj na sedež v dvorani.

Ob občasno razvlečenih Salingsmanovih digresijah pa se lahko gledalec zabava z analizo tisoč in enega simbola, citata in avtocitata, ki so mestoma dobesedni prenos nekega prizora, drugič pa s pomočjo glasbenega, vizualnega simbola poustvaritev nekega vzdušja.

Tako se Nimfomanka ne zdi nič več kot von Trierjeva vaja v slogu, ki pa jo razbijata dva prizora: v prvem delu prihod ljubosumne žene, ki pripelje do povsem absurdne situacije in v drugem mazohistične igrice s K.-jem, ki s svojo nenavadno kompozicijo sprostijo ritem filma.

Na vsebinskem nivoju nam režiser navrže tisoč in en trnek, prek katerega lahko pograbimo zgodbo. Vendar tu ne bomo zagrizli v možne moralistične, psihoanalitične, psihološke, sociološke in druge interpretacije. Te segajo od opisa platonske ljubezni, razmišljanja o nemožnosti prave seksualnosti brez ljubezni in obratno do analize ženskih likov v von Trierjevem opusu. V mislih imam npr. možno primerjavo s trpečo-uporno Bess iz Loma valov in Grace iz Dogvilla. Joe, ki jo von Trier pelje čez številne fizične in psihološke preizkušnje, postaja nekakšen ultimativen ženski lik – po eni strani babilonska kurba, po drugi pa mučenica.

Vendar pri tem nikoli ni žrtev, kar se manifestira v njeni zavrnitvi oznake »zasvojenka s seksom«, ki jo skozi terapevtko želi nalepiti družba, jo klasificirati in kot anomalijo odpraviti. Joe je namreč nekaj popolnoma drugega, ona je nimfomanka. Je edina, ki je iskrena do sebe in posledično do drugih. Je tista, ki stoji trdno v svojem jazu, pripravljena ga je priznati, živeti in razkriti. Obenem razkriva hipokrizijo družbe in v drugem delu tudi dobesedno sname masko z obrazov malomeščanskih napihnjencev. Nimfomanija v Joejini interpretaciji ni bolezensko stanje, ampak je condition d'etre humain in je edini možni način človeške biti oz. biti človek. Nimfomanija je absolutna pozicija. Joe je nimfomanka ali pa popolno nasprotje – ena na milijon človeških primerkov, ki je sposoben v svojem telesu, duši in umu zatreti vsako željo po seksualnosti. Vmesne poti ni. Vmes je malomeščanska hipokrizija človeškega duha.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

super napisano!

odlicna recenzija!!

Vse, kar sem želel povedat o filmu, pa nisem znal izrazit. Super!

pridružujem se navdušenju :)

Hvala :) me veseli, da vam je bilo v prijetno poslušanje/branje.

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness