Pisma na relaciji Friedrich Nietzsche - Lou Salome

* na naslovni fotografiji Lou Salomé, Paul Ree in Friedrich Nietzsche

Pisma na relaciji Friedrich Nietzsche-Lou Salomé: ostanki življenja v neki filozofiji življenja 

Drage poslušalke in poslušalci Radia Študent, lepo pozdravljeni v današnji Teoremi, posvečeni delčku zasebnih pisem med filozofom Friedrichom Nietzschejem in intelektualko ruskega rodu Lou Salomé, ki so pred kratkim, v slovenskem prevodu Gorana Vraneševiča in pospremljena s spremno besedo Mirta Komela, izšla v knjižni zbirki Skodelica kave. Takoj na začetku je treba reči: ne pričakujte preveč, ne pričakujte drame z labirintom zapletov, oseb in intrig. Toda nikar tudi ne pričakujte premalo. Vsi tisti, ki ste bili prepričani, da je bil Nietzsche v življenju tako vzvišen kot v svojem pisanju in da je vselej, nekako ločen od zemeljskih zadev, nadčloveško lebdel nad dogodki, boste skupaj z njim padli na trdna tla. Tik pred svojim najbolj plodnim pisateljskim obdobjem, leta 1882, se je namreč zaljubil - čeprav to najbrž ni prava beseda - v takrat 22-letno Lou Salomé.

V grobem rečeno je zgodba predvidljiva kot kakšno ponesrečeno srednješolsko spogledovanje in SMS-anje in v svojem dramatskem loku povsem stereotipna: občasno, toda res zelo občasno, sta se Nietzsche in Lou srečevala kakšnega pol leta. Definitivno je bil Nietzsche za to razmerje bolj zavzet: pisma je pisal bolj pogosto in bolj strastno, bolj se je trudil z organizacijo prostora in časa zmenkov. Na neki točki se pojavi, vsaj z njegovega gledišča, vrhunec, ki pa je tako popoln, da v sebi že vsebuje nujnost padca.  Kot zapiše Nietzsche:  “Sedaj je nebo nad menoj svetlo! Včeraj popoldan je bilo pri meni kot za rojstni dan: poslali ste svojo privolitev (glede najinega srečanja), najlepše darilo, ki bi mi ga lahko zdaj kdor koli naredil – moja sestra je poslala češnje, Teubner pa prve tri tiskovne pole ‘Vesele znanosti’.”

Toda temu vrhuncu očitno sledi neko nekoliko neposrečeno srečanje, pozneje, ko je Nietzsche slišal še opravljive govorice o opravljanju čez svoje ime, pa je sledil radikalen preobrat: Lou v pismih kar naenkrat ni bila več nazivana kot “ljuba ali draga prijateljica” ali kot “učenka in nadaljevalka mojega mišljenja”, temveč kot “v afektu bolna”, “pošast negativnosti”, “zver, ki se pretvarja da je domača žival” in celo kot “suha umazana smrdljiva opica”. To, morda bi lahko enostavno rekli “teženje”, je trajalo še nekaj mesecev, vse dokler se ni, sicer predvsem enostranska komunikacija, povsem prekinila.

Vse skupaj se zdi kot stereotipna, morda celo arhetipska zgodba o nesrečni zaljubljenosti, kjer nekdo v razmerje in ljubljeno osebo oziroma njeno idealizirano podobo investira bistveno preveč; tu postanejo vsi indici, pozitivni ali negativni, znaki usode, zapisane v zvezdah, kjer je končni cilj, torej združitev, četudi se zdi še tako nemogoč in oddaljen, povsem jasen. “Danes sem že znova zapadel v fatalistično 'Božjo previdnost' in znova verjamem, da se mi mora vse posrečiti”, pravi v nekem pismu Nietzsche. V nekem drugem poskuša zapeljevati takole: “Sicer polagam v najino skupno življenje tako visoka upanja, da vsa nujna in naključna obstranska dela ne naredijo skorajda nobenega vtisa na mene: kar koli se že zgodi bova prebrodila skupaj. Snopič vseh večerov bova skupaj odvrgla v vodo – kajneda?” Na drugi strani je Lou, kot smo rekli, vseskozi nekoliko bolj zadržana: nenadoma denimo zboli ravno takrat, ko bi se morala dobiti z Nietzschejem. Toda to je zanj le še en znak globlje povezanosti: »Tako kot vi, sem tudi sam resnično zbolel, celo na isti dan kot vi; to me navdaja z nekakšnim grenkim zadoščenjem – popolnoma nevzdržna se mi zdi misel na vaše samotno trpljenje.«  

Toda videz stereotipnosti nas ne sme zapeljati v nikakršno posploševanje: četudi na širši ravni drži, da gre zgolj za primer neke forme odnosa, je treba vseskozi ostati pozoren na njegovo singularno umeščenost v prostor in čas, ki sta ga oblikovala. V tem smislu takoj zbode v oči določena nenavadnost: Lou nikakor ni klasičen lik pasivne, tihe in odsotne muze, tako pogost v 19. stoletju, ki se prej ali slej transformira v razdajajočo se mater. Napačno bi bilo torej v celi zgodbi njen lik zvesti na neki idealen pasivni objekt znotraj zgodbe nekega velikega moža. Morda bi celo lahko prej kot o neki ženski v življenju nekega moškega obratno govorili o zgolj nekem objektu moškem v življenju neke ženske. Lou Salomé se je namreč zapletla v podobna, četudi nikakor ne identična razmerja tudi z drugimi intelektualci: denimo s filozofom Paulom Réejem, pisateljem Rainerjem Mario Rilkejem in Sigmundom Freudom – s slednjim sicer predvsem v vlogi zgledne učenke in razlagalke psihoanalitičnega nauka.

Njena specifika je bila v določeni zamrznitvi univerzalnega in na videz nujnega procesa postajanja ženska. Posplošeno rečeno se je v njenih razmerjih do moških vselej pojavljal isti vzorec: spustila se je v izredno intenziven odnos, ki pa je temeljil na besedah. Kot je znano, sicer z Wikipedie, je intimni odnosi in zakon niso zanimali. Moški so ji dajali ponudbe, vendar pa se sama ni nikoli k ničemur zavezala ter je enakovredno postavljala svoje pogoje – v našem primeru si je denimo zamislila nekakšno tričlansko intelektualno komuno, kjer bi skupaj živeli ona, Nietzsche in Paul Rée. Sicer se je pozneje poročila z orientalistom Friedrichom Carlom Andreasom, ki je v primeru zavrnitve celo grozil s samomorom, vendar pod pogojem, da bo ostala svobodna in se z njim ne bo spuščala v intimne odnose.

Ne zanimajo nas psihološka razgradnja njene osebnosti, pridobljena ugodja in notranji motivi, ki so pripeljali do ponavljanja tovrstnega vedenjskega vzorca. Lou je takšna, kot pač že je. Naša vprašanja gredo v neko drugo smer: V čem je strukturna skrivnost njenega uspeha? Zakaj so se nekateri veliki, nezamenljivi moški umi, ki so prišli v stik z njo, obnašali povsem ponavljajoče, programirano in predvidljivo kot kakšni psi v Pavlovih poizkusih? Ali je bilo nujno, da se je Lou odpovedala intimnosti, če je hotela ohraniti intelektualno integriteto v moških očeh in zakaj se zdi, v mnogih primerih nemara še danes, ta strategija nujna in edina možna? Toda paradoks se zdi tudi v tem, da nikakor ne bi mogli reči enostavno nasprotno, da so bila Loujina razmerja aseksualna, da je odigravala predvidljivo vlogo matere ali zaupljive sestrske prijateljice. Zakaj se torej zdi, da tako seksualnost kot tudi njeno nasprotje aseksualnost razvrednotita intelektualno vlogo ženske in ali je možna nekakšna na videz nestabilna vmesna pozicija?  

Toda naša vprašanja sama se zdijo stereotipna v momentu, ko vzpostavljajo lažen problem, izhajajoč iz ostre delitve med seksualnim in aseksualnim. Problem je v tem, da ta problem sam reproducira in poglablja to isto delitev, to isto navidezno protislovje med platonskim in seksualnim razmerjem. Toda, kot skuša na svoj način pokazati tudi pozni Foucault, je treba uvideti globoko vez med praksami produciranja resnice in seksualnostjo, ki je vseskozi imanentna samemu diskurzu. Jasno je, da je tu Nietzschejev diskurz, s svojim včasih neznosnim osvajanjem in zapeljevanjem, več kot zgolj primer med primeri. 

Zanimivo je, da je bila združitev z Lou, o kateri v pismih sanjari Nietzsche, namreč v prvem planu mišljena ravno kot miselna, filozofska združitev: »Doslej nisem mislil na to, da bi mi morali 'brati in pisati'; vendar si zelo želim postati vaš učitelj. Ne nazadnje, s čimer bom povedal celotno resnico: trenutno iščem ljudi, ki bi lahko postali moji dediči; marsikaj nosim s seboj, česar ni moč prebrati v mojih knjigah – za to iščem najlepše in najrodovitnejše polje.« Združitev v misli se tako ne kaže kot nadomestilo telesne združitve, temveč kot najvišja in najintimnejša možna oblika bližine. In zdi se, da je Nietzsche pozneje najbolj besen ravno zaradi zavrnitve na tej ravni: »Tedaj v Orti, sem vas nameraval korak za korakom popeljati do zadnje konsekvence moje filozofije – vas kot prvega človeka, za katerega sem menil, da je za kaj takega sposoben. Ah, niti sanja se vam ne, kakšna odločitev, kakšno premagovanje je bilo to zame!«

Najverjetneje bi Nietzschejev neznanski ponos veliko lažje prenesel kakršnokoli drugo obliko zavrnitve, saj je v tem primeru šlo več kot le za zavrnitev njega kot osebe, temveč tudi njegove neskončno samozavestne misli, ki se je bila tako prisiljena soočiti z najhujšo obliko kritike. »Razgalila je mojo celotno filozofijo,« se, najbrž ne slučajno v povsem posteljnih terminih, v nekem pismu jezi Nietzsche. Da bi ohranil trdna tla pod nogami lastne misli, se  je prisiljen zateči k obrambnem mehanizmu, ki vse stavi na zaničevanje Loujinih intelektualnih sposobnosti. Rahel preobrat v dikciji pisem, ki se kasneje izteče v žaljenje in poniževanje Lou, se začne z na videz ne tako usodno, a v našem kontekstu še kako pomenljivo opazko: »Niste vedno dorasli mojim spisom.«

Jasno je, da je vsa ta Nietzschejeva agresivnost znak globoke krize mišljenja in radikalnega ponižanja, ki ga njegova pregovorna narcisoidnost ne more prenesti. Na neki točki že pomisli, da je našel rešitev v tem, ko začne pripisovati krivdo za Loujino zavrnitev in posmehovanje tretjemu členu razmerja, Paulu Réeju. Njegovemu lastnemu bratu tako iz maščevanja piše: »Toda sedaj slišim, da je bilo vse gnusno blatenje, ki ga je gospodična Salome povzročila meni in moji sestri, v celoti plod vašega brata: to dekle je bilo zgolj glasnik njegovih misli, …«  Toda tudi ta razlaga dogodkov je prešibka za ohranitev samozavesti, saj implicira, da se je Nietzsche naivno zmotil v samem izhodišču, ko je očitno vodljivi in povprečni Lou Salomé sploh pripisal neznansko intelektualno vzvišenost. 

Za Nietzscheja tako postane glavno vprašanje, kako je mogoče iz tega poloma, iz dogodka, za katerega si na vsak način želi, da se  sploh ne bi zgodil, narediti nekaj, kar afirmira njegovo mišljenje in njegovo življenje. Včasih se mu zazdi, da je rešitev v radikalnem gnevu. »Šele tisti trenutek, ko izpustim Lou, jo bom zmožen zaničevati – tedaj bo postala zaničljivo bitje – to sem dejal svojim znancem,« zapiše v nekem pismu. Da bi potrdil lastno tezo, se skuša Nietzsche Lou tudi maščevati in ji zagreniti življenje, in to tako, da proti njej ščuva prijatelja Réeja in celo njeno lastno mater. Toda ravno to zaničevanje, zanikanje in maščevanje je glavna nevarnost ali grozeča limita, ki vseskozi preti tako v Nietzschejevem mišljenju kot tudi v življenju. Ko se pozneje nekoliko pomiri glede Lou in Réeja, tako v pismu sestri pravi: »Ne, nisem ustvarjen za sovržanost in sovraštvo, in ker je stvar že tako daleč, da nikakršna sprava z obema ni več mogoča, ne vem več, kako bi živel; ves čas mislim na to. To je nezdružljivo z mojo celotno filozofijo in načinom mišljenja – to, da sem zapadel v rubriko človeške sovražnosti in to s takšnimi revnimi ljudmi, poruši vsakršen ambiciozen občutek, ki ga imam! Dotlej nisem nikogar sovražil, tudi Wagnerja ne, katerega Parsifal daleč presega Loujine dosežke. Sedaj se resnično počutim ponižanega.« 

_____________________________________________________

Kot ste nemara že opazili, skušamo pokazati na določeno na prvi pogled oddaljeno povezavo: problem soočenja z zavrnitvijo in ponižanjem namreč na čudežen način ustreza Nietzschejevi najtežji in najdaljnosežnejši misli - večnemu vračanju enakega, ki se je ravno v istem času oblikovala v njegovi glavi. Toda kaj nas legitimira, da tako enostavno prehajamo od življenjske prigode k delu, k mišljenju in teoriji? Del odgovora nam ponudi Mirt Komel v predgovoru k pismom, kjer poudari, da je treba pri Nietzscheju vseskozi upoštevati enačaj med filozofijo, ki je življenje, in življenjem, ki je filozofija. Toda ta enačaj je še vedno presplošen: preskoki z biografije k bibliografiji niso tako samoumevni, vseh anekdot življenja ne moremo neposredno prevajati v aforizme mišljenja. Treba je torej šele najti nekakšne teleportacijske točke, kjer so ti prehodi z ravnine na ravnino možni in menimo, da ena tovrstnih teleportacijskih točk leži ravno med mislijo večnega vračanja in Nietzschejevim prebolevanjem ljubezenske zavrnitve in ponižanja. V obeh kontekstih se namreč pojavi isto vprašanje: kako si je mogoče želeti večno vračanje, večno ponavljanje enakega? Kako je mogoče polom razmerja z Lou afirmirati do takšne mere, da si ga želim podoživljati znova in znova v točno takšni obliki, kot se je zgodil? Kako se otresti duha maščevanja in gnusnega pritlikavca, ki nas na poti tega ozdravljenja zavira in hoče spreminjati, izmaličiti in zanikati to, kar se je zgodilo v nekem sosledju naključnih dogodkov, ki jih nikakor ni več mogoče zavrteti nazaj? Kako se rešiti maščevalega duha, ki hoče povrniti milo za drago, ki išče krivdo in zadoščenje pravičnosti, iz katere izhajajo vsi moralizmi, ki jih Nietzsche tako sovraži?

Kako torej iz te nesreče narediti največjo srečo? Kako za vsako ceno vztrajati na poziciji: kar me ne ubije, me okrepi?  Nietzsche na koncu samega sebe odreši muk ravno v momentu, ko uvidi, da je najveličastnejša oblika samopreseganja paradoksna afirmacija tistega, kar je najbolj nesmiselno in najbolj boleče, ter na prigodo z Lou pogleda s povsem nove perspektive: »Moja učenka je postala moja učiteljica – ironični bog je dosegel popolni triumf … Navdahnila me je z mislijo Zaratustre: moj največji poem opeva najino zvezo in najino tragično ločitev.«  Brez te življenjske ločitve torej ne bi bilo Zaratustre, ne bi bilo izdelane misli o večnem vračanju enakega, te končne velike nietzschejanske zmage, ki se rodi iz neizbrisljivega poraza.

»Bodi to, kar si,« njegovo geslo, ki ga pogostokrat v pismih kot imperativ naslovi na Lou, se tu pokaže v svoji paradoksni naravi: ne pomeni namreč vztrajanja na eni in isti trdni identiteti in njenih vrednotah, temveč ravno nasprotno naznačuje sposobnost preobrazbe, ki je zmožna požreti tudi tisto, kar se s stališča neke relativne identitete kaže kot uničujoče in strupeno. Kot pravi v nekem pismu: »Nazadnje, moja ljuba prijateljica Lou, stara globoka srčna prošnja: postanite to, kar ste! Sprva se skušamo emancipirati iz verig, in ne nazadnje se moramo emancipirati od emancipacije same! Vsak od nas, čeprav na različne načine, je vpet v verižno bolezen, tudi ko verige že razbijemo.«

Prigoda z Lou Salome torej obrne na glavo na prvi pogled nadvse mačistično nietzschejansko misel. Na ta prvi pogled se zdi, da so Nietzschejeve rabe, ki tematizirajo razmerje med spoloma, povsem predvidljive: moški mora biti neizprosen vojak, za žensko potrebuje bič in ostroge, izkoristiti jo mora kot žival, sicer lahko izgubi kontrolo nad njo in kontrolo nad samim sabo. Nietzsche tako s Kierkegaardom deloma deli sorodno fantazijo o vzvišenem in amoralnem donjuanovstvu. V nekem pismu Lou denimo pravi: »Ste mi želeli še nekaj povedati? Vaš glas mi je najbolj všeč, kadar prosite. Vendar tega ne slišim dovolj pogosto.« Toda Lou mu ne da tega, kar hoče, prej ravno nasprotno postane sam tisti, ki mora prositi. Njegova trdna in samozavestna identiteta je prisiljena v predrugačenje in soočenje z drugačno realnostjo.

Situacija je torej ravno obratna od stereotipne: Lou je tista, za katero se zdi, da krmili dogodke in vihti bič: edina ohranjena skupna fotografija denimo prikazuje Nietzscheja in Réeja, ki sta vprežena v voz, na katerem sedi Lou z bičem v roki. Ona je tudi tista, ki je Nietzschejeva učiteljica in ne obratno: razodene mu resnico, ki je radikalno nasprotna zgornji trdi moški resnici, toda to stori ravno v momentu, ko se mu, ravno tako kot resnica, izmakne in vzvišeno posmehne. Kot ugotavlja v svoji študiji tudi Derrida, obstaja pri Nietzscheju specifična sorodnost med pojmom resnice in pojmom ženske: »Če je ženska resnica, potem vsaj ve, da ni nobene resnice, da resnica tu nima prostora in da nihče nima prostora zanjo. In ona je ženska točno zaradi tega, ker ne verjame v resnico samo, ker ne verjame v to, kar je, v to, kar drugi verjamejo da je, v to, kar torej ni.« Fantazija se tu spremeni v svoje nasprotje, moško filozofska vzvišenost pa postane skrušena kastriranost, ki ostane praznih rok – a kot takšna se lahko kaže le iz pozicije te omejene, vase zaverovane identitete.

Ne povsem neumestno, pa tudi ne povsem umestno, bomo na tem mestu navedli del besedila skladbe Scopie zasedbe Die Antwoord, ki to poanto izrazi silovito jasno in preprosto. Yolandi, ženska resnica, tu pravi:

I got what you want boy, I got what you want
I got what you want boy, you never going to get it
I got what you want boy, I got what you want
No you never going to get it, so you might as well forget it

No-no-no! 
No means yes

_________________________________________________________________

Ne bi bilo pošteno, četudi je v okviru nietzschejanske filozofije skorajda greh govoriti o poštenosti, če bi današnjo oddajo zaključili na tem mestu – brez da bi omenili spis z naslovom Nietzsche: Mož v svojih delih, ki ga po slavnem živčnem zlomu napiše Louise Salomé in je dodan k slovenskemu prevodu pisem. Izhodišče tega spisa je ravno njuna skupna misel, ki obenem za nazaj utemeljuje tezo naše oddaje o povezovanju osebnega in filozofskega. Nietzsche v nekem pismu Lou tako pravi: »Vaša zamisel o redukciji filozofskega sistema na osebne spise njegovih tvorcev je resnično zanimiva misel iz 'sestrskih možganov'.«

Lou Salome skuša v tem spisu utemeljiti istost v Nietzschejevi filozofiji in njegovem življenju, četudi se zdi, da med obema vlada globok prepad, saj bi lahko dejali, da Nietzsche onkraj svojega filozofskega dela »dejansko ni doživel ničesar«.  Toda ravno ta manko presežka utemeljuje osnovno tezo: Nietzsche ni doživel ničesar onkraj svojega dela, kakor tudi ni napisal ničesar onkraj svojega življenja. Vse je doživel v svojem delu oziroma je vse doživeto vključil vanj. Če opazujemo njegovo ustvarjalnost in njegovo življenje, ugotavlja Salomé, »ne bomo namreč videli postopne preobrazbe duhovnega življenja, ki jo doživi vsakdo, preden doseže naravno zrelost, niti spreminjajočih se faz rasti; namesto tega bomo videli nenaden obrat in spremembo, skoraj ritmično nihanje umskih stanj, za katera v končni analizi zdi, da izvirajo izključno iz obolevanja zaradi misli in ozdravljenja skozi misli«.

Namesto linearnega razvoja in napredka imamo torej opraviti s kroženjem med zdravjem in boleznijo, med močjo in nemočjo, med vzhičenostjo in obupom. Nietzschejev postopek, ki preprečuje zaustavitev tega nihanja, Lou opiše: »Novi uvidi se mu odpirajo zgolj skozi najglobljo potrebo njegovega bistva in zgolj skozi najbolj mučno zahtevo po ozdravljenju. A takoj zatem, ko ga ujamejo in osvežijo, ko jih umesti v lastno moč, ga nemudoma znova zagrabi nekaj, podobno vročici ali nemirnemu, bučečemu presežku notranje energije, ki svoje želo na koncu vedno uperi proti njemu, in je vzrok bolezni, ki si jo je sam nakopal.«

Nietzschejevo stremljenje k volji do moči je torej treba v tem kontekstu interpretirati na zelo specifičen način. Geslo »Kar me ne pokonča, me okrepi« namreč ne implicira samo stremljenja k zdravju in vzhičenosti, temveč tudi nasprotno iskanje bolečine, izpostavljanje bolezni in uživanje v lastnih strupih, kar šele omogoča transformacijo, ki vodi k temu, kar smo. »Ob lastnih mukah se množi lastna vednost«, pravi Nietzsche v Zatartustri. Nietzsche torej ne pristaja na en sam zmagovalni in vladajoči instinkt, ki bi v zunanjosti zgolj iskal lastno potrditev in večno vračanje samega sebe, temveč pristaja na anarhijo instinktov in afirmira konstantni boj. Kot ugotavlja Salomé, »so v Nietzscheju različni talenti živeli v stalnem nemiru, med seboj so se prerivali in se tiranizirali«. Nikoli ni dopustil, da bi neki instinkt trajno prevladal in potlačil druge. Nasprotno, opraviti imamo s konstantnim prevračanjem oblasti in s konstantno afirmacijo – toda ne z afirmacijo neke nove oblasti, temveč z afirmacijo prevračanja in prevrednotenja samega. Salome poudari, da je Nietzsche »tako dosegel natanko nasprotje od tistega, na kar je ciljal: ne višje enotnosti lastnega bitja, pač pa njegovo najglobljo delitev, ne fuzije vseh tokov in gonov v individuum, pač pa razcepljen in razdeljen jaz. In vendar je s pomočjo bolezni prišel do zdravja; do pravega čaščenja prek iluzije; in do samopotrditve in poživitve prek samoranjenja. /…/ Najrahlejši dotik, ki ga čuti njegov um, je zadostoval kot povod za polnost notranjega življenja – življenja idej. Nekoč je dejal: 'imamo dve vrsti genijev; eni predvsem spočenjajo in hočejo spočenjati, drugi pa se dajo radi oplajati in rodijo. Nedvomno je sam pripadal drugi vrsti. V Nietzschejevi duhovni naravi je bilo nekaj – v povzdignjeni dimenziji – ženskega.«