Mo Kolours: Mo Kolours

One-Handed Music, 2014

Pol mavricijski, pol britanski producent, vokalist in tolkalist Joseph Deenmamode, bolj znan kot Mo Kolours, je enakomerno nanizal najprej trilogijo malih plošč in sedaj še samonaslovljeni prvenec. Štiri leta, štirje ploščki. Umestimo ga lahko v družbo žanrsko razmetanega londonskega podzemlja, katerega stičišče pomeni os od njegove založbe One-Handed do še ene lokalne nišne mini inštitucije First World. Gre za druščino izvajalcev, kot so Paul White, kidkanevil in Al Dobson Jr., ki je tudi Josephov sostanovalec.

In hkrati Mo Koloursa ne moremo umestiti nikamor. Njegova glasba je povsem samosvoja, izdelek domačega nizkotehnološkega brkljanja. Izdelek poigravanja z raznimi tolkali, od takih bolj pričakovanih do precej eksotičnih. Najpogosteje gre za nepretenciozne mantre, skupke doma posnetih repetitivnih ritmičnih zank z minimalnimi melodičnimi dodatki. In seveda Josephovim glasom. Glasba Mo Kolours je blizu tistemu ležernemu džemanju na tolkalih ob tabornem ognju, le da se prav nič ne vleče. Joseph Deenmamode namreč demonstrira izjemen občutek, predvsem pa veliko mero iznajdljivosti. Iznašel je namreč formulo, kako sobno lo-fi nasnemavanje ploskov, tamburinov, tolkal, pločevinastih bobnov, električnih klavirjev in vokalov pozitivnih, celo lahkotnih besedil zlepiti v takoj prepoznavno celoto. Tako prepoznavno, da ga je Gilles Peterson povabil posnet živi sešn v studio BBC-ja, še preden je Mo Kolours sploh izdal svojo prvo malo ploščo.

In prvenec ni prav nič drugačen. Glasbeni vplivi, reference so predvidljive: soul, dub, hiphop, tu in tam se zasliši celo vpliv (detroitskega) housa. A vse ostaja v domeni domače organske peke. Najbolj izstopa tisti najbolj eksotični dodatek, dodatek sege. Ne tiste Sege, ki je v naši mladosti predstavljala najbolj resno konkurenco bolj popularnemu Super Nintendu, ampak sege - lokalne godbe sončnega Mauriciusa, ki se kopa v Indijskem oceanu. Glasbo Mo Kolours torej lahko poslušamo tudi v kontekstu britanske popularne godbe kot postkolonialnega momenta. Kot glasbo kreolizacije in hibridizacije, procesov, brez katerih popularne kulture Velike Britanije po drugi svetovni vojni ne moremo razumeti. Eden najbolj očitnih primerov je prenos jamajških godb reggaeja, skaja in duba v Veliko Britanijo, njihova lokalna transformacija in kasnejši razvoj britanskega (belega) skaja in seveda punka. Tako edina priredba oziroma kar hommage na prvencu Mo Kolours ni nobeno presenečenje. Joseph Deenmamode se namreč pokloni britanski afro funk skupini Cymande, ki je bila na udaru v sedemdesetih letih. Pogojno britanski, saj je nastala v Londonu, člani pa prihajajo iz Gvajane, Jamajke in otočja St. Vincent. Kreolizacija na udaru, torej.

Josephov prvenec zveni kot nič drugega. In hkrati zveni točno tako kot trilogija malih plošč pred njim. Posebnost Mo Kolours je njegov dar in prekletstvo: njegovo glasbo prepoznamo v trenutku, a hkrati se tudi ne spreminja kaj prida. Mo Kolours si je že s prvim EP-jem izklesal nišo in si ustvaril ne ravno številčen, a zvesti fanbase. In tako bo težko pod tem imenom kdaj začel resneje kriviti svoj slog, spremeniti stil. Pričakovanja so jasna. "Delivery" zaenkrat tudi. Mo Kolours je eden redkih primerov, ko je predvidljivost nekaj dobrega. Ziheraš samotar.

Tako kot glasba Mo Kolurs pa tudi njegovi živi nastopi pomenijo nekaj edinstvenega, kar bomo v Ljubljani lahko preverili kaj kmalu, 24. junija na festivalu Stiropor.