BUILT TO SPILL

Močvara, 14. 9. 2013

Zagrebška Močvara je na domala že jesenski sobotni večer uspela v svojo mrežo presenetljivo ujeti ene izmed najvidnejših predstavnikov ameriškega kitarskega indie rocka, ki so po enaindvajsetih letih aktivnega delovanja le stopili tudi na naš evropski konec. Built To Spill so svoj čas ob boku s Pavement, Sebadoh, Modest Mouse znatno pripomogli k soustvarjanju novih žanrskih smernic in četudi nikdar niso dosegli statusa omenjenih kolegov, plošče, kot so There's Nothing Wrong With Love, Perfect From Now On ali Keep It Like A Secret,  še vedno veljajo za najmočnejše arhetipe svojega časa. Built To Spill je uspelo na svoji dolgotrajni glasbeni poti izoblikovati samosvoj avtorski izraz, ki z močnim naslanjanjem  na okusno zrcaljenje zapuščine Neil Younga, v sebi združuje ostre kitarske vzorce, pop naboj ter izjemno pripovedništvo. Toda Youngove vloge ni moč čutiti zgolj v glasbi, vokalist Doug Martsch s svojim krhkim, visoko dovzetnim vokalom čudovito izrisuje čutno in bogato liričnost, ki čudovito sovpada v dinamično formo skladb, kar Built To Spill nedvomno uvršča med redke sodobne avtorje, ki so uspeli uspešno pretopiti youngovsko bit.

Pričakovanja pred nastopom so zato bila upravičeno visoka. Od zasedbe, ki dobrih dvajset let živi na turneji, drugega od izjemne uigranosti ni bilo pričakovati. In res, uvodni Gone ter Goin' Against Your Mind, s katerimi so Built To Spill zanetili večer, sta občinstvo nemudoma potisnili v svet hipnotičnih kitarskih solaž, dinamičnih variiranj ter spevnih vokalnih iger. Zgoščen zvok, ki je donel iz zvočnikov Močvare, je vidno navduševal ter dal slutiti, da se pred nami odpira eno najbolj pristnih koncertnih doživetij. Toda skladno z dolgim koncertnim stažem so se iz komada v komad vlekle tudi njegove slabe plati. Med že tako redkobesedno druščino na odru se je vila navidezna zdolgočasenost ali bolje utrujenost, ki jo prinaša dolgotrajna svetovna klubska turneja. Med skladbami smo nenehno bili priča daljšim premorom, med katerimi se je vedno našel čas za cigareto ali konstantno uglaševanje kitare. 

Že tako spodboden tok koncerta pa je žal rušila še precej shizofrena setlista, ki je vse prepogosto skakala iz ene skrajnosti v drugo, iz dolgih, čudovitih epskih pesnitev, kakršna je denimo Velvet Waltz k zgodnjim pop skovankam, kot bi Built To Spill skladbe postavljali kar med nastopom, po občutku, in glede na to, kar si želijo v danem trenutku zaigrati. S tem je tudi doprinos občinstva pogosto temeljil na lastnih preferencah in željah. Najbolj konsistenten del koncerta je tako predstavljal njegov zaključek v dodatku, kjer sta se priredbama (Don't Fear) The Reaper ter skoraj trinajst minut trajajoči Youngovi Cowgirl in the Sand pridružili Stop the Show iz tokrat precej očitno zapostavljene plošče Perfect From Now On ter Car, s katero so kar nekoliko presenetljivo zaključili večer in pomahali v slovo.