Death To All, Gorguts
Kino Šiška, 24. 6. 2014
24. 6. so Kino Šiška obiskali kanadski death metalci Gorguts, ki so se lani diskografsko vrnili s ploščo Colored Sands. Nastopili so kot predvozači zasedbi Death To All, tribute ameriški prog death metal zasedbi Death, katere mastermind, Chuck Schuldiner, je preminil leta 2001. Bend drugače sestavlja zasedba, ki je s Chuckom posnela kultno ploščo Human, ki je zasedbo Death ustoličila na samem vrhu progresivne death metal scene.
************************************************************************************************************************************************************************
Death To All je ime projekta, ki je nastal nekaj let nazaj v ZDA z namenom, da bi se še naprej slavila in ohranjala zapuščina Chucka Schuldinerja, masterminda ameriške progresivne death metal zasedbe Death, ki je zaradi tumorja preminil leta 2001. Ime Death To All je izbrano zato, da bi bilo vsem jasno, da ne gre za oživitev zasedbe Death kot take, saj je to enostavno nemogoče. Na koncu koncev velja, da je Chuck Schuldiner Death in da bi vsaka reanimacija bila zgolj velika klofuta njegovi zapuščini. Sprva se je projekt Death To All izvedel v ZDA, kjer so številni člani, ki so se menjali v Death, skupaj z guest vokalisti, odigrali večino pesmi z vseh albumov, ves denar, nabran od vstopnic, pa je šel fundaciji za boj proti raku. A kot vedno, se je nekaj sfižilo, zato je nekdanji manager skupine Death, Eric Greif, ki še danes goreče brani interese družine Schuldiner kot edinih varovancev Chuckove zapuščine, ustanovil DTA oz. Death To All Tours, v sklopu katerih nekdanji člani zasedbe skrbijo za ohranjanje zapuščine in to na tak način, da Chuckovo ime ni niti v enem trenutku umazano. Kot oboževalci zasedbe Death veste, da je Chuck za časa svojega življenja zamenjal kar lepo število članov in temu primerno razvijal diskografijo. Temu primerno naj trenutna formacija zasedbe Death To All ne bi bila edina. Kar hočem reči, je to, da je trenutna zasedba zadolžena za prve štiri plošče, naslednje tri pa naj bi v prihodnosti predstavila – pod istim imenom, a z drugimi člani – drugačna formacija. Ko smo razčistili to, kar je na samem začetku bilo treba razčistiti, se podajmo k včerajšnjem koncertu v Kinu Šiška, kjer so najprej nastopili kanadski progresivni death metalci Gorguts.
Gorguts so za časa svoje prve inkarnacije posneli štiri odlične plošče, z reformacijo nekaj let nazaj, novimi člani (med njimi sta dva člana kultne ameriške zasedbe Dysrhythmia) in live nastopi, pa so našli tudi dovolj samozavesti za novo ploščo, Colored Sands, ki je izšla lani in smo je tudi predstavili v Tolpi Bumov. Vodja zasedbe, kitarist/vokalist/tekstopisec Luc LeMay je tako prvi del nastopa Gorguts posvetil omenjeni novi plošči. Sam nastop Gorguts je trajal dobro uro, kar je dokaj nenavadno, saj predskupine običajno igrajo manj časa. A to ni motilo oboževalcev, ki so v prvih 40 minutah dobili levji delež nove plošče. Bend je imel fantastičen zvok, sam nastop pa je bil bolj podoben seansi. Govorov med pesmimi ni bilo, bend je v vidnem afektu odpiral mračne zgodbe nove plošče, folk pa je občasne pavze spremil z aplavzom, medtem ko je ostanek časa lahko le gledal, poslušal in užival. Bobnar Patrice Hamelin je filingaško, bolj podobno kakšnem jazzerju udrihal po bobnih in poustvarjal kompleksne bobnarske ritme, ki jih je v izvirniku za to ploščo ustvaril bobnar ameriških Origin, John Longstreth. Drugi del ritem sekcije, basist Colin Marston, je poskrbel tako za nizkotonsko podlago, kot za eksperimentalne, skorajda noisy pasaže, medtem ko je LeMay izmenjeval težke riffe in disonančne melodije s kitaristom Kevinom Hufnaglom. Gorguts so v tem oziru bili utelešenje perfekcije, enovit, pa čeprav štiridelen organizem. Prva daljša pavza je LeMayu odprla usta, tako da je le-ta napovedal še stare hite iz prvega Gorguts obdobja, ki so naleteli tako na vokalno odobravanje kot udejstvovanje v moshpitu. Vrhunsko!
Po tridesetih minutah pavze so oder zasedli Death To All, katerih postava je bila: Steve DiGiorgio na basu, Paul Masvidal na kitari, Sean Reinert na bobnih, vlogo Chucka Schuldinerja na kitari in vokalu pa je prevzel Max Phelps. Prvi trije omenjeni instrumentalisti so s Chuckom posneli kultni album Human, ki je Death postavil na sam vrh svetovne progresivne death metal scene, prvi štirje komadi na repertoarju pa so napovedali, katero obdobje bodo možakarji obujali v sklopu te turneje. To je obdobje prvih štirih albumov, in sicer Leprosy, Scream Bloody Gore, Human ter Spiritual Healing. Treba je omeniti, da so oder zasedli glasbeni virtuozi, ki so se sceni dokazali s svojimi matičnimi bendi in drugimi projekti, recimo s Cynic, Autopsy, Testament, Aeon Spoke, Exist. Temu primerno smo seveda dali na stran skrbi, da bo nastop poln napak in nebuloz, ki bi Chuckovi zapuščini dale več sramote kot slavja. A mogoče prehitro. Gremo torej po vrsti.
Setlista je bila super. Na koncu koncev, katerikoli komad od Death je svojevrsten glasbeni dragulj, tako da tukaj niso mogli udariti mimo. Razne teme komadov in komade same so napovedovali različni intro-posnetki, za kar ne vem, če se je dogajalo tudi v originalnih Death časih, ampak vseeno. Veliko presenečenje sta bila gosta iz nemške death metal zasedbe Obscura, vokalist/kitarist Steffen Kummerer ter bobnar Hannes Grossman, s katerima so Death To All odigrali še dva komada iz albuma Symbolic ter enega iz Sound Of Perserverance, prav tako pa je koncert dobil pomembno noto, ko je daljša pavza v setlisti bila rezervirana za video projekcijo, ki je predstavila življenje Chucka Schuldinerja in kjer je zelo zapolnjena dvorana starih in mladih, z aplavzi, skandiranjem in več kot jasnim odobravanjem pozdravila omenjeno gesto. Kot vrhunec bi se dalo omeniti še igranje instrumentalne pesmi Cosmic Sea, ki jo pravkar poslušate v podlagi, navdušenje pa so ljudje – ki so vmes itak ves čas peli, noreli in kričali – potrdili še z bisom, ko so Death To All v zahvalo odigrali še kultni hit Pull The Plug. Chuckova zapuščina brez dvoma živi naprej.
A vse le ni bilo tako perfektno. Če je Chuck Schuldiner vedno vztrajal pri perfekciji v vseh aspektih, je včerajšnji koncert verjetno povzročil kar nekaj obratov v grobu. Namreč, bilo je kar nekaj težkih kiksov, ki jih žal kot oboževalci zasedbe Death in vsega, kar zapuščina Chucka Schuldinerja predstavlja, ne bi smeli spregledati: če je v ospredju ustvarjanja Death kitara, je včerajšnji koncert glorificiral bas kitaro in boben, ki sta bila odločno prenaglas. Kitare same so naletele na kar nekaj tehničnih težav, ki so bile izrazite pri Masvidalu, kateremu je tehnika zagodla kar nekajkrat, medtem ko je Phelps, ki je moral v vseh pogledih zapolniti Chuckove čevlje, imel pretiho kitaro, kar je ironično, glede na to, da sta prav Chuckova pozicija in kitarsko delovanje bila center dogajanja. Če je Chuckov vokal grmel ves čas, je Phelpsov zgolj takrat, ko je pel pesmi iz albumov Leprosy ter Scream Bloody Gore. V ostalih slučajih je možakar zvenel skorajda nezainteresirano, zaspano in prekleto enolično. Slovenski tribute band Scepsis bi ga kratkomalo peljal scat. Kar ga je v bistvu že Steffen Kummerer iz Obscure, ki je odlično kričal in igral, a tudi sam biksal – namreč, pozabil je zapeti par vrstic pesmi Symbolic, kar je lapsus, ki si ga sam Chuck ne bi privoščil verjetno niti v placu za vaje. Je pa za razliko od Phelpsa deloval mnogo bolj s srcem pri stvari ter mnogo bolj živo. Bobnarski virtuoz Sean Reinert, ki je utrdil temelje kompliciranih bobnov v death metal sceni, je včeraj igral tako nezainteresirano in dolgočasno, da je še svoje vrhunske bobnarske prehode poenostavil, da je bilo joj. Da ne omenjam tega, da je večino komadov igral parkrat počasneje kot v originalu. Res bedno. Še dobro, da ne nastopajo pod imenom Death.
A kljub temu je po mojem mnenju koncert kljub napakam, uspel. Veliko število ljudi iz več držav in različnih starosti je v vsakem trenutku pokazalo, kako pomemben bend je Death in kako bi svet brez Chucka Schuldinerja bil mnogo bolj dolgočasen. Chuckova zapuščina živi naprej, saj jo ohranjajo ljudje, ki jim je gospod Schuldiner pustil v srcu in dušah večni pečat in ti ljudje so mu včeraj na svoj način rekli ''Hvala!'' Naj počiva v miru in naj svojim nekdanjim soborcem oprosti tu-pa-tam kakšen kiks.
***************************************************************************************************************************************************************************
Povezave:
Prikaži Komentarje
Komentarji
kaj, a prav blamirali so se, haha. ja res fajn; že tako ali tako gre za nek tribute band ki ima vonjave po nekem naslanjanju po že preživetem, da pa je potem še takole, je pa res bolje da si Spiritual Healing zarolamo s plate al pa kasete potemtakem je bil obisk koncerta ZU pravilna odločitev :)
huda recenzija, tegla! jst ne bi rekel, da so se DTA blamirali, je pa res, da so bila pricakovanja verjetno (pre)visoka. gorguts so bli odlicni btw
tehnicne napake sem slisala ze pri gorgutsih zgleda, da ste ta del vsi prezrli...dta niso originalni (mjawmjaw ako bi chuck slisal to) so pa vsaj legalni glede na domeno kdo bo death spilu po svetu... sem vesela, da vsaj to lahko dozivim...pocasnejsi tempo ja faak no, stari macek je bil sfukan in le clovek je, ha! bojim se teh nadKritik...souds like the curse of michael myers bam bam tn n nnn bam bam tn.....
Oj, Mateja. Oba benda sem poslušal v celoti - od začetka do konca. S čepki v ušesih, tako da sem res lahko slišal vsako podrobnost. Pri Gorguts, če so bile napake, jih ni bilo opaziti, vsaj od tam, kjer sem stal (malce bolj na desno, nedaleč od odra).
Pri DTA je bas boben že na začetku preglasil vse - zamenjal sem štiri lokacije, na koncu stal pri mešalki, kjer je sound še vedno bil zelo slab in imel karakteristike, ki sem jih naštel gor.
Moj namen ni bil iti na recenzijo in komaj čakati, da Masvidal in ekipa zajebe, ker sem res velik tako Death kot Cynic fan. Glede legalnosti, kdo lahko igra Death in kdo ne, je vse razloženo v tekstu in mislim, da imava isti pogled.
Počasnejši tempo je FUCK - NO! Sorry, ampak Reinert, ki še danes Cynic material igra v piko natančno kot na plati, pa je le-ta material mnogo bolj zajeban kot prve tri od Death in celo kot Human, potem pa igra komade res počasneje. Mislim, da ni nekega pointa, zakaj je tako igral? Ker je star. Oprosti, ampak Gene Hoglan (ki je igral na Symbolic ter Individual ...) še danes - pa je star vsaj toliko kot Reinert - igra prav enako hitro in zajebano in se ne šlepa na staro slavo, pa naj je to v Dark Angel, Testament (isto kot Louie Clemente ali Paul Bostaph) ali Dethklok. Reinert je šolan, izkušen in zelo dober stari maček. Zadnja stvar, ki bi je od njega pričakoval, je lenoba.
Jaz sem vesel takega doživetja in menim, da je koncert vseeno - vsaj osnovni namen! - uspel, ampak sorry - če se podpišeš pod ime Death, pol prevzameš the whole package, torej predvsem kvaliteto, ki je Chuckova zapuščina odraža v vsakem trenutku (od prve do zadnje plate).
Osebno pa menim, da je kritičnost vsaj ena stvar, ki jo metal nauči poslušalca/poslušalko. To, da smo zadovoljni tudi s povprečnim, se mi zdi prej žalostno.
Ne gre za nadkritike, gre le za moj osebni pogled kot kvazi-glasbenika (bobnarja!), predvsem pa kot poslušalca Death ipd. bendov ter opazovalca scene.
In pri DTA nisem nikjer iskal originalnosti - saj je tribute band oz. je bend, ki več ne obstaja, če me štekaš. Sem pa iskal kvaliteto. Na koncu koncev, tudi Brit Floyd niso Pink Floyd, pa le-te skinejo v nulo.
Lp,
Tegla
Super recenzija Tegly!
Tudi sama sem imela obcutek, da v dolocenih trenutkih modelcki niso bili cisto pri stvari. Tandemcek Masvidal Reinert sta mi delovala nekako tko, kot da dobesedno cakata na Digiorgia, ki mu ga je cel cas na pune dogajalo in vokalista, za katerega sem osebno cel koncert mislila, da bo vsak cas padel v nezavest, friznil al pa se vsaj polulal. Vse skupaj sem si nekako razlagala, kot posledico stopnjevane zivcnosti in pricakovanja..zacaran krog, ki se je zacel s prvo tehnicno tezavo Masvidala, ki si je Oni "ne bi smeli privosciti". Bobni in bas so preglasili tiste neverjetne kitarske dele...medtem se je tonc do konca zatipkaval na smarphoneu. Neprofesionalno.
No v nekih trenutkih so delovali tudi cisto suvereno zrezirano...kar je po vseh kiksih izpadlo zal samo pateticno. Kmalu sem zaprla oci in samo vdihovala dvojno pedalo.
Ne vem, js osebno (spet) jih ne dojemam kot tribute band. Tribute band cel svoj lajf nameni piflanju in preigravanju ze obsojece glasbe al kaj da....in ja, ce neko stvar spilas 10 15 20 let al pa celo zivljenje, verjetno res tut, ce te sred noci zbudijo znas solo odspilat ko postevanko in lahko mogoce celo originalni band peles kadarkoli scat. Tole so pa dejanska nekadasnja zasedba, ki so se od takrat, ko so bili band, enota (z vso energijo in povezanostjo, ki sta kljucnega pomena za samo funkcionalnost) razvili v cisto drugacnih scenah in ki so "po sili razmer" spet skupaj in zdej "morajo" kr nastopat pred publiko, ki od njih pricakuje, da bojo razkrecili noge in porodili Shouldinerja kr tam na odru. A ves kaj mislim? Nocem jih opravicevat al karkoli, sej so si sami nalozili to breme na pleca. Skusam pa te neke zacetniske kikse velikih glasbenikov, virtuozov osmislit (sami sebi).
Js sem presrecna, da mi je bilo dano doziveti nekaj, za kar sem mislila, da je mozno samo in my wildest dreams. Prelepa izkusnja vljucno z vsemi nepopolnostmi. In tut solzico sem potocila. :)
ok Ivan, te poslusam in spostujem tvoj posluh in pogled na muziko, kaj naj govorim k ob torkih ze leta Metala me naucis :)
cheers
@ Mateja: hvala na komplimentu. Meni se drugače zdi super, da je koncert zbudil toliko kul debat in različnih mnenj. Cause, after all - we are ''support(ing) music, not rumors''. s tem poudarjam, da mi je super, da imaš svoje mnenje in da ga zagovarjaš, metal buh ne daj, da bi ga spreminjala zaradi drugih!
@ Senka, Dino - hvala na komplimentu.
@ Gašper - meni je tudi žal, da nisem Zu videl, ampak verjemi, da je Gorguts videt v živo doživetje in pol, pa tudi Cosmic Sea v živo je izpadel prejebeno!
Ivan, a mybe ves kdo je izjavil, support music not rumors `)
cheers
Tegla, kaj je Reinert fural na metronom ?
Hehehe, Mateja, itak da vem - zato pa sem to uporabil :P
Gash, je, ja.
Komentiraj