Gospodarstvo davčnih oaz

Afrika je največja prejemnica uradne razvojne pomoči zahodnih držav, poleg tega v zadnjem desetletju privablja vedno več tujih investitorjev. Ima status tiste uboge celine, ki jo je še pred desetletjem pretresalo mnogo državljanskih vojn in drugih oblik spopadov in ki je nezmožna stati na svojih nogah. Razvojna pomoč in tuje investicije naj bi ji pri tem pomagale. Tako je na papirju, a realnost je ravno obrnjena.

Afrika je v resnici kreditorka zahodnega, razvitega sveta in ne obratno. Razlog za to je siva ekonomija. Ne tista neformalna ekonomija, v katero so vključeni mali afriški kmetje, temveč tista, ki poteka skozi davčne oaze in letno s celine izčrpa stotine milijard dolarjev. Tej bomo posvetili današnjo Južno hemisfero.

Najprej nekaj številčnih podatkov, ki najbolj nazorno kažejo resnost problema, ki ga obravnavamo. Neto bilanca afriške celine v zadnjih 30 letih je minus 630 milijard dolarjev. Ta podatek upošteva vse finančne tokove. Tako legalne kot nelegalne ter tiste usmerjene v celino, kot tudi tiste, usmerjene ven iz celine. Vsej tuji pomoči, zadolževanju afriških držav in tujim investicijam navkljub, je Afrika v zadnjih 30 letih še vedno svetu dala najmanj 630 milijard dolarjev več, kot dobila (link) . Razlog za to je močno razširjeno izčrpavanje podjetij na celini preko sistema davčnih oaz, ki tvori izjemno močne ven usmerjene tokove kapitala. Ti tokovi so tako močni, da izničijo vse formalne investicije, vso razvojno pomoč in ves afriški zunanji dolg skupaj. Med letoma 1980 in 2009 so ven usmerjeni tokovi kapitala iz celine znašali okoli 1,3 trilijona oziroma 1300 milijard dolarjev (link).  Afrika po količini odtekajočega denarja glede na velikost svojega gospodarstva sicer izstopa, pa vendar podobno drži za cel razvijajoči se svet. Ta naj bi na letni ravni preko davčnih oaz z izčrpavanjem podjetij izgubil skoraj 1000 milijard dolarjev (link).

Velik del tega denarja, okrog 80 odstotkov, je revnejšim državam ukraden z mehanizmom manipuliranja cen tržnih dobrin. Gre za mehanizem, pri katerem podjetja manipulirajo s cenami dobrin, ki jih uvažajo ali izvažajo na tak način, da kapital iz držav v razvoju prenašajo v davčne oaze. Postopek je sledeč. Neko gvinejsko podjetje ima na primer za 1 milijon evrov letnega izvoza v Nemčijo. Namesto da bi dobrine izvozilo za tako ceno, s tem plačalo vse davke in tarife ter prikazalo profit v Gvineji, raje ustanovi podjetje v davčni oazi, na primer Panami. To slamnato podjetje, pod nadzorom gvinejskega, isto količino izvoza odkupi za pol milijona evrov, kar gvinejskemu proizvajalcu ravno pokrije stroške, profit v Gvineji pa je ničen. Panamsko podjetje nato te iste dobrine proda v Nemčijo za 1 milijon evrov. Preostale pol milijona torej ostane lepo skritih in neobdavčenih v Panami. Dobrine seveda nikoli ne pridejo na Panamska tla, ampak se prek panamskega posrednika izvozijo neposredno iz Gvineje v Nemčijo.

Panamsko podjetje lahko tudi preceni vrednost dobrin. Se pravi za dobrine v vrednosti milijon evrov plača milijon in pol in s tem de facto vloži pol milijona evrov kapitala v gvinejsko podjetje mimo zakonov in omejitev, ki urejajo tuje kapitalsko vlaganje. Podobne mahinacije se da izvajati tudi pri uvozu dobrin. Johna Christensena, direktorja organizacije Tax justice network (link) smo vprašali, zakaj je ravno manipuliranje cen poglavitni način ilegalnega pretakanja kapitala iz razvijajočih se držav:

Izjavi lahko prisluhnete tu.

Takšno početje je seveda nelegalno. Po mednarodno sprejetem principu “na dolžini roke” morata podjetji, ki sta med seboj povezani, dobrine in storitve izmenjevati po tržnih cenah. A ker manipuliranje cen poteka skozi podjetja v državah z visoko stopnjo poslovne tajnosti, je povezanost podjetij nemogoče dokazati. Nezmožnost pregona takšnih dejanj je pripeljala celo do nastanka podjetij v davčnih oazah (link), ki odprto ponujajo storitve, s katerimi za določeno provizijo ustanovijo in upravljajo slamnato podjetje ter uredijo lastniško strukturo. Skratka izpeljejo celotno goljufijo. Nekaj smo jih poklicali in se predstavili kot interesenti za njihove storitve. Sledeči posnetek dokazuje lahkotnost izpeljave takšne goljufije, ki jo je omenjal Christensen:

Izjavi lahko prisluhnete tu.

To je to, “pretty straightforward”. 3 tedne “to get everything up and running”. 4300 dolarjev letno in 1 odstotek provizije vam odpreta vrata v gospodarstvo davčnih oaz. Vam morda Panama ne ustreza? Lahko poskusite Singapur, čeprav, kot so nam povedali v enem izmed tamkajšnjih podjetij, tam birokracija deluje počasneje in sta “to get everything up and running” potrebna cela dva meseca:

Izjavi lahko prisluhnete tu.

Če vam je to prepozno morda razmislite o Hong Kongu, Jerseyu, Maršalovih ali Deviških otokih ali kateri drugi skrivnostni državi. Možnosti so neskončne.

Postopek je res tako standarden, da samo pokličeš in čez tri tedne imaš praktično že vzpostavljeno celotno infrastrukturo za utajo davkov, pranje denarja, izčrpavanje podjetij ali kakšno drugo prostotržno dejavnost. To je pokazatelj razširjenosti takšnih finančnih storitev v svetovnem gospodarstvu. Na globalni ravni ekonomija v senci znaša 18 odstotkov ali skoraj petino globalnega BDP-ja (link). Povedano drugače, od vsakih petih evrov, ki jih zapravite, bo en romal čez davčne oaze. Telefon v vašem žepu; radio, na katerem nas poslušate; avto v katerem se peljete; obleke, ki jih nosite, po vsej verjetnosti vsi vsebujejo komponente, ki so bile na neki točki trgovane preko davčnih oaz.

Iz tega sledi, velja pa to posebej poudariti, da davčne utaje in nelegalno pretakanje kapitala nista zgolj domena nekih izstopajoče pohlepnih kavboj kapitalistov. Sta jedro sodobnega, globaliziranega kapitalizma, saj se ju poslužuje večji del multinacionalnih korporacij, ki dominirajo svetovno ekonomijo. Ko smo Christensena vprašali, katere panoge so najbolj vpletene v nečedne finančnih posle, nam je odgovoril sledeče:

Izjavi lahko prisluhnete tu.

Da je mera polna, spomnimo, da se Starbucks hvali s fair-trade izvorom svoje kave. Poleg naftnih, rudarskih in proizvodnih sektorjev, ki jih je omenjal Christensen, je bilo razkrito tudi, da podobne finančne mahinacije izvajajo podjetja, kot so Google, Apple, Microsoft in Amazon. Davčne oaze so torej tako vtkane v sodobni ekonomski sistem, da brez njih globalni finančni kapitalizem ne bi bil več to kar je.

Sistem korporativnih skrivalnic pred očmi javnosti in preiskovalcev je torej dosegel resnično epske razsežnosti. Kako je to mogoče? Kaj in kje je šlo narobe? Christensen razlog za razvoj gospodarstva davčnih oaz, kot ga sam imenuje, vidi v razvoju finančnega in nadnacionalnega kapitalizma v zadnjih desetletjih ter zastarelih regulativah:

Izjavi lahko prisluhnete tu.

Seveda tako stanje svetovnega gospodarstva ni naključje, niti ni rezultat gole nesposobnosti svetovnih voditeljev glede sprejema novih pravil za nove čase. Je rezultat neposrednega interesa najmočnejših gospodarstev, da se gospodarstvo davčnih oaz ohrani. Izraz “davčna oaza” najpogosteje prikliče asociacijo na tropske otoke s peščenimi plažami in palmami, ki so zaradi pomanjkanja surovin svoj gospodarski model utemeljili na nizkih davkih in visoki stopnji tajnosti. Takšni kraji so sicer pomemben del sistema, a niso edini, niti ne največji dobičkar tega sistema. Denar preko davčnih oaz v končni fazi roma v velike svetovne centre. Ti so končni porabniki storitev, ki jih ponujajo davčne oaze, zaradi njih te sploh obstajajo in so zato ključen del sistema. Manko interesa za spopad s problemom utaje davkov je torej razumljiv.

Najbolj razvito mrežo davčnih oaz si je spletla Velika Britanija (link). Ta je spretno izkoristila svojo kolonialno preteklost tako, da z majhnimi preostanki bivšega imperija nadzoruje četrtino svetovnega trga s finančnimi storitvami, skoraj petino tega trga predstavljajo finančni tokovi skozi London. Po valu osamosvojitev v 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja so Britanci zadržali nadzor nad večjim številom majhnih teritorijev. Ti vključujejo avtonomna kraljeva ozemlja, kot so na primer kanalski otoki Guersney, Jersey in Isle of Man, čezmorska ozemlja, kot so Kajmanski otoki in Bermuda ter države commonwealtha, na primer Mauricius, ki so samostojne, vendar je v njihovem pravnem sistemu najvišje prizivno sodišče še vedno britansko. Na teh ozemljih ima Velika Britanija večje ali manjše pristojnosti, od imenovanja guvernerjev do zadnje besede pri sodnih odločitvah.

10 britanskih čezmorskih in avtonomnih kraljevih ozemelj je danes na Indeksu finančne tajnosti (link) označenih za davčne oaze. Iz zgodovinskih razlogov so ta ozemlja še vedno gospodarsko in finančno močno povezana z Veliko Britanijo. London, bivša prestolnica imperija, je tako še vedno središče, kamor se stekajo ogromne količine denarja iz davčnih oaz po vsem svetu. Če bi vsa britanska ozemlja šteli kot eno, bi bila Velika Britanija na indeksu največja davčna oaza na svetu. Christensena smo vprašali, kako britanski finančni imperij deluje:

Izjavi lahko prisluhnete tu.

V čezmorskih in avtonomnih kraljevih ozemljih bi britanski parlament lahko preglasil katerikoli lokalni zakon. To pomeni, da bi, če bi res obstajala volja, lahko po hitrem postopku ukinil vse omenjene davčne oaze. A v Britanskem parlamentu sedi predstavnik Londonskega Cityja, ki skrbi, da razprava ne zaide v takšno smer. City je ozemlje znotraj Londona, veliko nekaj več kot kvadratno miljo, v katerem je skoncentrirana večina finančnih podjetij v prestolnici. Ta tudi izberejo predstavnika v parlamentu, saj ima na volitvah v Cityju poleg majhnega števila prebivalcev glasovalno pravico tudi precej večje število podjetij, predvsem finančnih. City je torej močna tvorba, ki zastopa interese angleške in globalne finančne industrije, ji daje prisotnost v najvišjih državnih organih in čeprav je de jure podrejena kroni in parlamentu je zaradi gospodarskega vpliva ta odnos de facto precej bolj kompleksen.

Kljub nikakršnim političnim pristojnostim pa ima London še vedno močne finančne povezave tudi s svojimi bivšimi kolonijami, predvsem Singapurjem in Hong Kongom. Ta sta med največjimi svetovnimi finančnimi centri in med prvimi petimi najpomembnejšimi členi gospodarstva davčnih oaz. Ob britanski predaji Hong Konga Kitajski leta 1997 je princ Charles to priložnost označil za konec britanskega imperija. Seveda tu ni šlo za žalovanje zaradi izgube majhnega polotoka na drugem koncu sveta, temveč za izgubo nadzora nad pomembnim finančnem središčem v hitro rastoči regiji. Kot pravi Christensen, se težišče globalne finančne industrije in s tem pomembnost davčnih oaz premikata na vzhod:

Izjavi lahko prisluhnete tu.

Mreža davčnih oaz, tako britanskih kot drugih, seveda služi celotni svetovni eliti, ne le britanski. Na drugi strani jemlje slehernikom, najbolj iz razvijajočih se držav, pa vendar tudi tistim na zahodu. Evropska unija je v letu 2011 z davčnimi utajami izgubila toliko premoženja, da bi, če bi bilo normalno obdavčeno, povečalo proračune držav članic za več kot 1500 milijard dolarjev. To predstavlja skoraj 87 odstotkov evropskih sredstev, namenjenih za zdravstvo v istem obdobju. Zaradi pritiskov javnosti v času krize in primankljajev v proračunih so zato države OECD-ja začele na papirju pospeševati svoj boj proti davčnim utajam. Lanskoletni podpis pogodbe o izmenjavi informacij o lastnikih računov med ZDA in Švico je pritegnil veliko pozornosti.

A te iniciative so zgolj predstava za javnost. Dvostranske pogodbe ne rešijo problema, temveč zgolj povzročijo premestitev kapitala v druge, nekompromitirane države z visoko stopnjo poslovne tajnosti. Poleg tega pa reševanje problema z dvostranskimi pogodbami tudi poskrbi, da davčni utajevalci v razvijajočih se državah lahko še naprej nemoteno pretakajo afriški, azijski in latinoameriški denar v Londonski City, Zurich, na Wall Street ali v druge finančne centre. Države na omenjenih celinah pač nimajo ekonomske in politične moči, da bi izpogajale enake dvostranske pogodbe:

Izjavi lahko prisluhnete tu.

Edini učinkovit ukrep proti davčnim oazam bi bila enakopravna svetovna izmenjava poslovnih informacij brez izjem. Tega pa ne gre pričakovati ravno zato, ker bi bil učinkovit. Noben politik nima moči delati proti interesom, ki obvladujejo skoraj 20 odstotkov svetovne trgovine in ogroziti ekonomskega izčrpavanja razvijajočih se držav, na katerem temelji post-kolonialni globalizirani kapitalizem. Ta je v zadnjih desetletjih s finančnimi mahinacijami na sistemski ravni vzel stvari v svoje roke in de facto ukinil še tiste regulacije kapitala, ki so de jure preživele tridesetletni pohod neoliberalne ideologije. S tem je bila dosežena nova stopnja razvoja prostega trga in nova možnost širitve kapitala, ki si je vladajoči razred gotovo ne bo kar tako pustil vzeti. Tako v prihodnjih letih lahko pričakujemo še nekaj uprizoritev za vedno bolj razslojeno svetovno javnost v obliki kozmetičnih popravkov gospodarstva davčnih oaz in programov razvojne pomoči revnejšim državam, ki prikrivajo resnično smer denarnih tokov.

V tej hiši na Kajmanskih otokih je registriranih 19 000 podjetij: