Sawako: nu.it

Baskaru, 2014

Branža čiste ambientalne glasbe je sila spolzka in polna praznine/neizpolnjenosti. Razlog za to bržkone tiči v sami naravi ambientalne kompozicije, v prednastavitvi in v dani funkciji muzikalne figuralije. Principi izgradnje takšnega dela se na prvo žogo zdijo vse preveč dani, vse preveč enostavno razstavljeni. In ravno zato je presežek polja tako redek, tako težko dosegljiv. Zares osmisliti zgolj plastenja intoniranih dolgih tonov ali šumov namreč ni lahko, posebno ko v ozadju ni konceptualne strukture pomena za sam kompozicijski poseg. Niti najmanj enostavno ni niti oblikovanje privlačnega šepeta melodičnih figur, ki morajo same nositi lastno dinamično ogrodje in obenem požgečkati svoje okolje v dovoljšnji meri, da se bo negibno zazdelo že prav godno valujoče.

Zato ambientalne glasbe niso glasbe kompozicijskega minimalizma. Dolgujejo mu sicer večino svoje patine, vendar niso minimalizem. Minimalizem preganja nujnost formalnega napredovanja, evolucije, ustvarjanja novih horizontov. Ambientalna glasba pa mora v tem smislu ostati točno tam, kjer že je, na nek način mora nekaj narediti brez sredstev, brez konceptualnega kapitala, brez izvirne kompozicijske ideje. Zato je tako prozorna, tako krhka in največkrat povsem neoprijemljiva.

Nocojšnji album japonske izvajalke Sawako je presežek čistega ambienta. Založba Baskaru je izdajo nu.it čakala polnih šest let, kolikor jih je minilo od izvajalčinega zadnjega pravega albuma, takrat za Deupreejevo 12k. Teh šest let se zdi dolgo obdobje za razvoj nečesa tako lahkotnega, tako tekočega, kot je krajina plošče nu.it. Vendar pa že vsak kos zase in nato lok celotnega albuma hitro upravičijo vso preudarnost, vso počasno manevriranje, ki je moralo iti v proces izgradnje te brhke celote. Uvodni kos locus of everyday life je kot bi že povedal vse, vendar je ravno v tem čudovit nastavek – vse je že v naslovu. Uvede plasti šumov in dolgih procesiranih tonov. Uvede „glitch“, ki je bolj posredovanje kot zatikanje. Uvede zredčeno tipkanje klavirja, ki obenem vleče tako dolge figure, kot te figure na mikro ravneh stalno rekonfigurira v odmev gostega, zelo konkretnega detajliranega obračanja kozolcev kot v „slow motion“ „after efektu“ vsakdanje zamaknjenosti.

Nadalje nam nu.it postreže s pretežno še bolj ekonomičnimi mešanicami plasti neenakomernih/aleatorično distribuiranih loopov tonov in šuma, ter bodisi prelestnih melodiziranj ali okoljskih zajemov, celo zvokovja predmetov. Plasti so vseskozi ujete v krhko ravnovesje med pulzom in praznim etrom; ravnovesje skozi brezhiben miks, izvršeno v svoji potencialni popolnosti. Vsak kos ima svoj trenutek obrata, iz- ali do-vršitve, odigrane skozi časovno komponento, bodisi kot element vrhunca stopnjevitega plastenja bodisi skozi vseprisotnost migotajoče površine ali kot odsekan konec najbolj statične kompozicije f.light. Celo lok albuma se v zaključni tretjini izvije v pirueto klavirskih vzorcev, ki v predzadnjem komadu mind.ight zastanejo sami v sebi, se otresejo kosmatega perja vseprisotne dromlje in scenosled izvršijo v breztežnostno sedenje na nizkih oblačkih, ponoči, v tišini mimobežnega dogajanja, v šumu zračnih tokov, visoko letečih ptic in umolklega odmeva ponoči odsotnega sveta.

Lahko bi rekli, da je vse tu že v zvoku klavirja. Sicer ne bi imeli prav, vendar pa bi tako vsaj nakazali fokus izvšitve albuma nu.it. Klavir tu kljub pogosti preparaciji deluje usločeno klasično, prototipsko; in vendar je vseskozi tenkočutno posredovan skozi potencial akuzmatičnega medija. Ne gre za inventiven poseg, ne gre za inovativen proces, gre za izvršitev kot tako. S tem se preprosto zgodi bistvo ambientalne glasbe. Izvedba, ne invencija. Upam si reči, da tak album pride le na desetletje. Seveda ne bo presežek nobenega glasbenega leta. Bo pa vrhunec daljšega cikla vznikov ambientalnih plošč.