KAKO JE GOSPOD LE CLÉZIO PISAL O AFRIKI

Konec lanskega leta je pri založbi Beletrina izšel drobni roman Jean-Marieja Gustava Le Clézia Afričan. Če je kakšnega bralca zaneslo, da je na krilih firbca pobrskal za letnico izdaje knjige v pisateljevi domovini, je bil lahko upravičeno presenečen. V Franciji je bil Afričan literarnim poskuševalcem serviran leta 2004, torej štiri leta pred mednarodno poklonitvijo avtorju v obliki Nobelove nagrade in že dolgo po tem, ko se je na univerzah po svetu začelo šušljati o postkolonializmu, ki je postal ustaljen del kurikuluma študija literature. Kdor je v rokah že držal kakšno knjižno vezenje, ki je varovalo črkovno vsebino Josepha Conrada, bi Cléziojevega Afričana, če bi seveda ignoriral izpostavljene letnice, hipotetično prav lahko postavil v historično bližino Srca teme. Kaj torej ne štima s tem romanesknim desetletnikom?

„Nelagodje“ najprej izzove grafična prezentacija. S platnice pozdravi ne preveč srečen obrazšček majhnega, kaj drugega kot temnopoltega dečka, ki spomni na fotografije, s katerimi skušajo tako imenovane dobrodelne organizacije privabiti čim več filantropov z debelimi denarnicami. Podoba dečka je jukstapozirana s kvazimistično fotošopirano peščeno pokrajino, pred katero je postavljena osamljena človeška silhueta. Seveda ne izostanejo niti palme in baraka. Dizajnerski izbor se odlično poklopi s tem, kar je kenijski pisatelj in novinar Binyavanga Wainaina zapisal v svojem polemičnem eseju Kako pisati o Afriki. „Never have a picture of a well-adjusted African on the cover of your book, or in it, unless that African has won the Nobel Prize. An AK-47, prominent ribs, naked breasts: use these. If you must include an African, make sure you get one in Masai or Zulu or Dogon dress.“

Možno pričakovanje, da bodo besede izmile klišejsko navlako s platnic, kmalu najde svoj konec. Le Clézio se v poudarjeno avtobiografskem romanu Afričan sicer loti rekonstrukcije izgubljenega časa v proustovski maniri, le da je njegov poskus neprimerno manj prefinjen. Čeprav priznava varljivost spominov, se skuša vrniti v obdobje svojega otroštva. V čas, ko je kot osemletni deček z materjo in bratom leta 1949 odpotoval v Nigerijo, kjer se je prvič srečal s svojim avtoritativnim očetom, ki je kot zdravnik služboval v odročni vasi Ogoja. Neimenovani Cléziojev oče se je po končanju študija v Londonu odpovedal ozkosti britanskega vsakdana in v želji po avanturi odšel iz Anglije. V družinsko življenje je nato ostro zarezala druga svetovna vojna, ki je očeta za več let ločila od žene in otrok, živečih na jugu Francije.

Memoarni zapis se v uvodu fokusira na dečkovo percepcijo generalizirane črne celine, ki ga prevzame s čutnostjo in telesnostjo. „Afrika, ki mi je vzela obraz, mi je vrnila telo, boleče, vročično telo, ki mi ga je Francija skrivala v anemični mehkobi babičinega doma, brez instinktov, brez svobode.“ Pozornost pa nato kmalu pripade očetu. Iz dikcije prvoosebnega pripovedovalca je razvidno, da ga slednji dojema kot heroja, ki je premagoval številne ovire in borno opremljen reševal življenja, kar ga je ne nazadnje ohladilo ter utrdilo. Le Clézio se prek pisanja želi približati in razumeti figuro svojega očeta, ki ga je tekom let sicer izjemno spoštoval, nikoli pa si nista bila res blizu. Pisatelj prav v bivanju v Nigeriji poišče možen vzrok in pod vplivom istih smernic izbere naslov romana. „Je bila vojna ali neskončna tišina tista, ki je iz mojega očeta naredila pesimističnega in mrkega človeka, avtoritativnega moža, ki smo se ga naučili bolj bati kot ljubiti? Je bila torej Afrika?“

V Cléziojevem Afričanu je mogoče najti številne primerke opažanj, ki jih je Wainaina v svojem že omenjenem eseju zavil v satirično-ironičen celofan. Nobelovec se torej ne izogne literarnim klišejem, ki jih Zahod po besedah kenijskega pisca uporablja, ko piše o Afriki, četudi Le Clézio eksplicitno zanika poistovetenje s kolonialno literaturo – na primer z Joyceom Caryjem, Williamom Boydom - in kolonialnim stilom življenja, ki so ga gojili na pol evropejsko oblečeni gospodarji, obkroženi s temnopolto služinčadjo. Koktajl zabave, golf turnirji in luksuzne rezidence so želodec obračale že Cléziojevemu očetu. Toda ob fotografijah, ki so umeščene v knjigo, totalni posplošitvi kontinenta, kot da gre za eno državo, eksotizaciji, omenjanju občutka za glasbo in ritem domorodcev, izražanju osebne ljubezni do Afrike, detajlnem opisovanju golote, afriške svetlobe in prostranosti antitetična drža nasproti kolonializmu zbledi. Zanimivo je, da nihče od Nigerijcev v romanu ni individualiziran. Avtor jih tudi skoraj izključno naslavlja z občimi poimenovanji – otroci, odrasli, ženska, kuhar, garden boy, small boy – po lastnih imenih pa poseže le, ko omeni znane posameznike, na primer pisatelja ali vojaške poveljnike.

Za razliko od te razosebljene človeške mase je individualizirana in personificirana Afrika sama. „Afrika je prej telo kot obraz.“; „Afrika je imela moč.“; „Afrika ga ni preobrazila.“; „To je bil glas Afrike /…/“. Ni mogoče dognati, ali se je prozaik zavestno ali ne ujel na limanice sicer nežnega, pa vendar kolonialnega diskurza. Ne glede na to s svojim romanom neposredno priča o tem, da s stereotipi začinjeno razmerje do Drugega še vedno ni passe, tudi ko gre za pisavo najbolj renomiranih literatov.

Omenjeni Wainainov polemični esej Kako pisati o Afriki, ki je bil leta 2005 objavljen v literarni reviji Granta, je zaradi jezne in obenem humorne artikulacije vzbudil veliko pozornosti. Wainaina je v svojem naslednjem tekstu Kako pisati o Afriki II: Maščevanje omenil, da mu številni dobrodelneži, pisatelji in študenti pišejo v upanju, da bo preletel njihovo delo ter jim dal zeleno oziroma rdečo luč, odvisno od (ne)oporečnosti besedila. „I have imagined myself standing at the virtual borders of Africa, a black minuteman with a rubber stamp, processing applications — where YES means 'Pass go, pay one hundred dollars,' and NO means 'Tie ’em up and deport ’em.' It’s almost a sexual thing. They come crawling out of the unlikeliest places, looking to be whipped. I am bad, Master Binya, beat me. Oh! Beat me harder. Oo! They seem quite disappointed when I don’t. Once in a while I do, and it feels both good and bad, like too much wasabi. Bono sent a book of poems“. Ko pripadniki bivših kolonialnih sil želijo ubesediti teme, ki se dotikajo bivših kolonij, se spodobi in je pravično, če to počnejo s subtilno pozornostjo. Zato je Le Clézioju težko oprostiti. Prste bi moral pogosteje zariti v radirko. Da Bona niti ne omenjamo.

Po Afričanu in eseju Kako pisati o Afriki je vohljala Maja Žvokelj.