Clap! Clap!: Tayi Bebba

Black Acre, 2014

Rahlo za lase privlečena se zdi ideja o konceptualnem albumu, čigar glasba spremlja zgodbo o izmišljenem otoku. Pod tako tvegan projekt se je drznil podpisati italijanski producent elektronske glasbe Cristiano Crisci oz. Clap! Clap! – trenutno najbolj hvaljeni glasbenik pri britanski založbi, ki redno izdaja osvežilno, hrustljavo in sočno glasbo. Govorimo seveda o založbi Black Acre z zavidanja vrednim seznamom varovancev. Vprašanje, ki ga bomo premlevali v naslednjih nekaj minutah, bo naslednje: gre pri konceptualizaciji in krojenju domišljijskega sveta okrog že tako vrhunske glasbe res za next level shit?

Clap! Clap! je nase opozoril že s prvo izdajo pri prej omenjeni založbi – Tambacounda EP-jem -, zaradi katerega lahko poslušalcu zašprica kri iz ušes od užitka, za seboj pa ima kar nekaj let ustvarjanja v elektronskih vodah. Pod aliasom Digi G'Alessio je raziskoval predvsem zvok, ki ni bil nujno povezan z nekakšno verzijo afriškega izročila, kot je to v primeru ustvarjanja pod imenom Clap! Clap!. Criscijeva Afrika je namreč rdeča nit vseh štirih izdaj, ki jih je izdal v zadnjem letu in pol, v tako kratkem času pa mu je uspelo izklesati značilen zvok, v katerem se prepletajo različne geografske smeri in celotna paleta žanrov.

Album Tayi Bebba [taji béba] nosi naslov po izmišljenem otoku, vinil pa spremljajo tudi zgodbe posameznih komadov ter zemljevid otoka. Duhovi, čarovniki, potresi, invazija tujega ljudstva na otok in srečen konec je strnjen povzetek dogajanja, ki se odraža v glasbi in ji da povsem drugačno dimenzijo. Nenadoma dobijo določene skladbe smisel oz. postane obstoj nekaterih komadov, ki bi brez zgodbe in svojega mesta na plati težko obstali, upravičen. Po uvodnem magično zasanjanem The Holy Cave album namreč kmalu zapade v pasti žanrske muzike. Če mu je žanre, kot so dubstep, footwork in trap, v komadih, kot so The Rainstick Fable, Black Smokes, Bad Signs in Sakhii's Knowledge uspelo brezhibno stkati s terenskimi posnetki in tradicionalnimi afriškimi perkusijami, kot so denimo bongi, dondi in djembe, ter ustvariti presežke, pa je denimo v primeru skladbe Kwasi the Sorcerer zabredel pregloboko v generičnost, ki žal – in ne zgolj na tem mestu - prekine tok albuma.

Glede na to, da je Clap! Clap! s svojimi zgodnejšimi izdajami dokazal, da zmore veliko več kot to, album Tayi Bebba v tem pogledu razočara. Toda zgolj v primeru, da album res samo poslušamo in ne sledimo zgodbi, ki jo pripoveduje. Če slednjo povsem odmislimo, se namreč album pri že prej omenjenem komadu Kwasi the Sorcerer ter Conqueror (Remorse/Withdrawn) ustavi. Poslušanje v skladu z zgodbo pa se v teh primerih, ki jih torej ne beremo več zgolj znotraj estetskega idioma, ne prekine. Takšno poslušanje pa razkrije danes obravnavano plato kot absolutni presežek. Prav zaradi tega lahko Clap! Clap!-u malce popihamo na dušo in rečemo, da zaradi tovrstne predstavitve glasbe postavlja poslušalca pred premislek o samem poslušanju kot takem, kar je poleg nekaterih glasbenih vrhuncev vsekakor dodana vrednost albuma Tayi Bebba.

Album, ki je izšel 8. septembra letos, trenutno pa je v vinilni obliki razprodan, slavi zahodnocentrično oblikovano afriško kulturno izročilo in ga ne obravnava kot instrument, s katerim zgolj okrasi nekaj basov in beatov. Ravno nasprotno: Clap! Clap! odpira – predvsem Neafričanom – nove dimenzije glasbenega izročila tega kulturno pisanega kontinenta in na njem pušča svoj prepoznaven pečat. Tako je denimo v zgodbah ob komadih mogoče začutiti bogato izročilo plemena Joruba, dočim pa se sama estetska plat perkusivnih vragolij ne nanaša zgolj na eno žanrskoglasbeno izročilo afriškega kontinenta. Zato naj bo naše poslušanje plate Tayi Bebba tudi in predvsem družbeno odgovorno, ob njej pa naj se ob zadovoljevanju tako racionalnega kot estetskega užitkovnega aparata večkrat pobaramo o temeljni smotrnosti tovrstnega – morebiti celo neokolonialnega – prisvajanja fantazme enotnega afriškega kulturnega izročila. Clap! Clap! se zaradi konstruiranja lastnega izročila direktnim navezavam na afriško kulturo sicer izogne, vendar so indici dovolj povedni, da ga lahko umestimo na točno določeno geografsko pozicijo tega sveta.

Pri razmisleku o prvem dolgometražnem izdelku italijanskega producenta Clap! Clap!-a moramo biti konstruktivni in kljub enormnem navdušenju nad večplastno in presunljivo glasbo reči, da je včasih manj več. Kljub temu, da so se na tej plati neupravičeno znašli nekateri komadi, se lahko suvereno bori za naziv najboljše elektronske plate leta 2014. Odvisno od tega, kaj bodo prinesli naslednji meseci na elektronskem prizorišču, kakopak.

www.tayibebba.com