Kultura brez umetnosti

Razumevanje pojma kulture je problematično, saj je slednji širok, neopredeljen, odprt. Pod besedo kultura se da uvrstiti marsikaj, vse od običajev in vrednot posamezne družbe, do etnografskih, muzejskih in drugih zbirk. Naposled je tu še umetnost, ki se običajno giblje v bližini pojma visoka kultura, v veliko primerih pa se jo razume kot nekakšno jedro. Tradicionalno gledano predstavlja umetnost vrh neznanstvene duhovne produkcije družbe, v umetnosti se odražajo družbene vrednote, kritika, pojavljajo pa se tudi novi družbeni vzorci in stremljenja.

Velikokrat nas zato zavede, ko govorimo o umetnosti, da mislimo na kulturo ali obratno. Tako po Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji, na dan 8. februarja praznujemo Prešernov dan, slovenski kulturni praznik. Nekako samoumevno se nam zdi, da za kulturni praznik praznujemo smrt našega velikega pesnika, umetnika. Kipi, ki bi jih lahko povezovali s kulturo, so običajno kipi umetnikov. Na nekdanjem tolarju so bili upodobljeni večinoma umetniki. Tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika kulturo v dobršni meri opredeljuje kot umetniško delovanje. Torej, neka splošna predstava je, da je pojem kulture tesno vezan na pojem umetnosti in obratno.

Premišljevanje pojma kultura je kompleksno in pogosto se zdi, da dokaj arbitrarno. Neko soglasje o tem, kaj sta kultura in umetnost, obstaja zgolj v obrisih. Vseeno pa obstajajo tudi dokaj natančni poskusi zamejevanja dveh naslovnih pojmov. Nekateri so teoretski, drugi pa izhajajo iz prakse. Država mora vedno imeti jasno stališče o tem, kaj in kako razumeti posamezno področje. Ker država na nekem nivoju deklarativno predstavlja odraz razmišljanja družbe, bi se zatorej opredelitev kulture zdelo smiselno iskati tudi v državnem aparatu.

Nedavno je Ministrstvo za kulturo na spletnih straneh objavilo dva statistična pregleda. Gre za dokumenta Kadri v kulturi v Sloveniji in Materialni položaj kulture v Sloveniji. V odvijajoči se oddaji bomo k tema objavama pristopili z dveh koncev. Osnova bo pregled podatkov in zato bomo skozi oddajo skušali predstaviti nekatere zanimivejše poudarke. Hkrati pa bomo preko tega, kdo je kader v kulturi in kateremu delu kulture se namenja največ javnih sredstev, skušali razumeti tendenco države pri opredeljevanju tega, kaj je kultura oziroma kaj je za državo kultura, ki je vredna financiranja. V tem poizkusu nam bo na nekaj predvsem metodoloških vprašanj odgovorila mag. Brigita Lipovšek z Ministrstva za kulturo, ki je oba dokumenta pripravila. Hkrati pa smo se o nekaterih problematičnih točkah statistike pogovarjali z umetnico, samozaposleno v kulturi in članico Odprte zbornice za sodobno umetnost, mag. Vesno Bukovec.

Najprej pa opozorilo. V nadaljevanju se bomo osredotočili na posamezne segmente objavljene statistike. Podatkov je ogromno, pristopov k njim pa prav tako veliko. Gre torej predvsem za specifičen pogled na objave, pogled, ki nam bo skušal skozi te dokumente pojasniti, koga bi lahko sodeč po kriterijih države šteli za kulturnika. V dokumentu Kadri v kulturi v Sloveniji se bomo osredotočili predvsem na odsek o delovno aktivnih v kulturi po Standardni klasifikaciji dejavnosti, v dokumentu Materialni položaj kulture v Sloveniji pa bomo pregledali predvsem odhodke Ministrstva za kulturo po programskih sklopih.

Ker je pri tovrstnih dokumentih vedno nujno pravilno razumevanje metodologije, je najprej treba pojasniti slednjo. Po obravnavanem dokumentu in po standardni klasifikaciji dejavnosti je bilo v Sloveniji v letu 2013 24.436 delavcev v kulturi. Zdi se veliko. Za primerjavo, po letopisu Statističnega urada naj bi bilo v letu 2013 v sektorju Finančne in zavarovalne dejavnosti 22.645 zaposlenih. V kulturi torej kakih 2000 več kot v finančnem in zavarovalniškem sektorju. A je tukaj potrebna metodološka opomba. Standardna klasifikacija dejavnosti je šifrant, ki je razdeljen po širših področjih, znotraj katerih so nato ožje kategorije. Statistični urad objavlja svoje podatke v okviru širših področij, ki so označene s črkami in sodeč po njihovih prikazih je na področju R, to je Kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti, v obravnavanem letu 13.175 zaposlenih. Torej, razlika več kot 10.000 delavcev glede na dokument Ministrstva za kulturo.

Treba se je torej zavedati, da je ministrstvo izključilo nekatere dejavnosti iz področja R, vključilo pa je dejavnosti, kot so prodaja v papirnicah in knjigarnah, fotografska dejavnost, dejavnost oglaševalskih agencij, izdajanje računalniških iger in še kaj. Brigito Lipovšek smo zato vprašali, zakaj Ministrstvo za kulturo vključuje tudi nekatere druge poklice, ki sodijo v druga področja standardne klasifikacije dejavnosti:

* Izjava se nahaja v posnetku

Ministrstvo je v svoj pregled delovno aktivnih na področju kulture vključilo tiste kategorije, ki so bile sprejete mednarodno oziroma na evropski ravni v dokumentu ESSnet-Culture v okviru standardne klasifikacije pod dejavnosti, ki naj bi sodile v kulturo. Četudi se zdi, da je velika večina kategorij mejnih in je marsikje težko izdvojiti kulturnega delavca, pa je v dokumentu EssNet-Culture, ki ga upošteva tudi naše ministrstvo, kot mejnih navedenih samo sedem kategorij. Področje izdajanje časopisov in revij recimo ni mejno, medtem ko je področje fotografija mejno. Kar se tiče mejnih, obstaja sicer priporočilo, da se naredi nek približek tistih, ki dejansko delajo v kulturi. Namreč, v to dejavnost so všteti vsi fotografi in ne zgolj tisti, ki se ukvarjajo recimo z umetniško fotografijo. Tu notri so všteti še fotografi, ki slikajo za osebne dokumente, poroke, po šolah itd. Zanimalo nas je, ali je v našem statističnem poročilu upoštevano priporočilo o približku dejansko zaposlenih v kulturi:

* Izjava se nahaja v posnetku

Medtem ko je fotografija smatrana kot mejno področje, pa področje izdajanja revij in časopisov ni smatrano kot mejno. Ali so tudi na tem področju zajeti vsi, ki se ukvarjajo z izdajanjem revij in časopisov in so zato zaposleni pri reviji Sodobnost, Ciciban, Lady ali Playboy, enako statistično tretirani kot zaposleni v kulturi:

* Izjava se nahaja v posnetku

Torej, podrobnost, ki jo je pri pregledu podatkov vredno imeti v mislih. Kako pa je z obravnavanjem različnih sektorjev zaposlenih znotraj določenega podjetja ali zavoda? Ali so v določenem področju izdajanja revij zajeti zgolj tisti, ki se ukvarjajo s produkcijo kulturnih vsebin ali vsi, ki so v tem podjetju zaposleni in je s tem skozi to statistiko tudi računovodja zajet kot kulturnik:

* Izjava se nahaja v posnetku

Sumarna številka dobrih 24.000 zaposlenih na področju kulture potemtakem zajema marsikoga. Drugačno številko dobimo, če se problema lotimo skozi standardno klasifikacijo poklicev, kjer se beleži zgolj poklice, a vseeno ostaja vsaj prvi problem, da ni možno izvzeti fotografa, ki se ukvarja z umetniško fotografijo ali arhitekta, ki projektira montažne ali kontejnerske hiške. Poleg tega je dobro imeti v mislih, da tu niso zajeti tisti, ki delajo po pogodbah in prav tako niso zajeti študenti. Številka je torej predvsem informativne narave. Tako je težko dobiti pravi vpogled v posamezne kategorije, kdo je resnično kulturnik.

Tem okvirnim opredelitvam pa je treba dodati še nekaj oprijemljivega. Kot vidimo v prvi fazi, je kulturnik opredeljen zelo široko. V nadaljevanju bomo skušali premisliti predvsem, katerim kulturnim dejavnostim država namenja največ javnih sredstev in bi zato lahko sklepali, da so za kulturo naše družbe najpomembnejše. Delno lahko o tem spregovorimo že skozi dokument Kadri v kulturi. Tukaj je viden podatek, koliko je v določeni dejavnosti zaposlenih, koliko pa je samozaposlenih. Iz procentualnih razmerij je jasno, da je dejavnost Umetniško ustvarjanje s šifro 90.03, kamor spadajo recimo temu klasični umetniki, kot so kiparji, slikarji in pisatelji, v najbolj ekstremnem razmerju. Tu je kar 77 odstotkov samozaposlenih in zgolj 21 odstotkov zaposlenih. Po drugi strani je recimo na področjih Dejavnost knjižnic in arhivov, Dejavnost muzejev in Varstvo kulturne dediščine skoraj stoodstotna zaposlenost, brez samozaposlenih. Vesno Bukovec smo vprašali, kako si razlagati dejstvo, da je največ samozaposlenih ravno na področju umetniškega ustvarjanja:

* Izjava se nahaja v posnetku

Obstajajo torej specifike področij, pa vendar je vseeno povsod viden trend, da se prvega v verigi ustvarjanja finančno najslabše podpre. Torej, če na področju kiparstva in slikarstva ni zaposlitev, medtem ko na področju gledališča ali glasbe so, pa lahko nadalje ugotovimo, da so v gledališču zaposleni številni različni kadri, razen piscev dramskih besedil. Podobno je verjetno na področju glasbe, saj verjetno število zaposlenih glasbenikov močno presega število zaposlenih skladateljev, če sploh je kdo zaposlen kot skladatelj. Ustvarjalca se pač izbira po drugih sistemih in državo ne zanima na enak način, kaj bo družba imela možnost gledati znotraj gledališke produkcije in kaj bo nastajalo na področju dramskih besedil. Več o paradoksih, v katere v trenutnem sistemu zapade ustvarjalec, še enkrat Bukovec:

* Izjava se nahaja v posnetku

Na tem mestu se bomo premaknili še k dokumentu Materialni položaj kulture v Sloveniji. Tukaj nas bo najprej v navezavi na prejšnje ugotovitve zanimalo, za katera področja ministrstvo namenja največ denarja. Hitro ugotovimo, da so močno podprte ravno uprizoritvene in glasbene umetnosti, kjer sta se slednji področji očitno uspešno prikazali kot javni interes, ki ga je dejansko treba izvrševati. Daleč največ sredstev, kar 30 odstotkov celotnega proračuna, gre za varstvo kulturne dediščine, medtem ko je za obravnavano leto 2010 za samostojne ustvarjalce na področju kulture bilo porabljenih zgolj 2,76 odstotka. Za primerjavo: za upravne organe Ministrstva za kulturo je bilo v istem letu porabljenih štiri odstotke vseh sredstev. Vesno Bukovšek smo prosili za komentar porazdelitve sredstev po programskim sklopih, še posebno zanimivo se zdi razmerje med samozaposlenimi in področjem varstva kulturne dediščine:

* Izjava se nahaja v posnetku

Kako sploh primerjati nekoga, ki posredno od ministrstva dobiva plačo, s tistim, ki se mora javljati na razpise. In kako ta materialna podpora vpliva na samo produkcijo umetnin.

* Izjava se nahaja v posnetku

Statistika nam torej razkriva, kaj je kultura, vredna podpore, in kdo je kulturnik, katerega produkte država ceni. Ker je nabor kulturnih poklicev velik, se je umetnik v tej množici dodobra porazgubil. Sredstva v množici kulturnih delavcev hitro kopnijo, podporni aparati za ustvarjanje ali ohranjanje kulture pa so vse zahtevnejši. Zgovoren je podatek, da je na RTV, ki šteje za kulturno institucijo, približno 40 odstotkov zaposlenih v oddelkih tehnike in administracije. Dosti bolje ni niti v drugih kulturnih institucijah, kjer se velik del sredstev namenja za delovanje birokracije, vzdrževanje objektov in podobnih stvari, umetniška stvaritev pa ponavadi pride na koncu kot nekaj nenujnega, češ, kultura lahko tudi brez nje.

Naposled zapademo v paradoks, da Ministrstvo za kulturo namenja več denarja za administracijo, birokracijo in tehnične službe, kot za tiste, ki producirajo umetnine. Zato je logičen sklep, da po vsej verjetnosti umetniki in tisti, ki so umetniški produkciji najbližje, to institucijo preprosto ne razumejo pravilno. Umetnost ni podmnožica kulture, pač pa sta to dve ločeni množici z morda nekaj malega preseka. V primeru takšnega razumevanja je Ministrstvo za kulturo v svoji skopi podpori umetnikom celo konsistentna. Umetnikom ne more dajati dovoljšno količino sredstev, ker umetnost preprosto ne sodi pod njeno okrilje.

Tu pa se paradoksi ne končajo – ostane namreč še poslednji obrat. Pri pregledu izdatkov gospodinjstev za kulturo lahko veselo ugotovimo, da so slovenska gospodinjstva v letu 2012 za kulturo porabila skoraj pol milijarde sredstev. Razveseljiva številka. Proračun ministrstva se sedaj vrti okoli 150 milijonov in tako se v kulturo iz privatnega denarja pretoči trikrat več sredstev kot iz javnega fonda. Kultura le ni parazit družbe, pač pa očitno uspešna gospodarska dejavnost. A ko bi to le držalo. Podrobnejši pregled podatkov pokaže, kaj je v tem seštevku všteto. Pregled prvih treh kategorij je zgovoren. Tako kot potrošnja za kulturo štejejo: radijski in tranzistorski sprejemnik, hi-fi naprave, TV-sprejemnik in videorekorder. V teh pol milijarde je vštetih tudi za 170 milijonov potrošnje za RTV naročnino. Zgornjim podatkom moramo sicer dati opozorilo, da so kategorije opredeljene in usklajene na evropski ravni.

Ugotovimo torej lahko, da je opazna tendenca, četudi mednarodna, da se bo potrošnja za kulturo, tudi v okviru javnih zavodov in drugih, s strani države podprtih programov, prevesila v potrošnjo za birokracijo, tehnologijo in vzdrževanje. Živa umetnost in humanistika pa počasi drsita ven iz področja kulturnega. Umetnik je pogosto, če ne vedno, postavljen v najbolj prekerne oblike dela in medtem ko računovodje v kulturnih zavodih dobivajo mesečne plače od Ministrstva za kulturo, mora slikar životariti na različnih razpisih.

Naslovna sintagma se kaže kot smiselna. Kultura drsi v stanje brez umetnosti. Če stopimo korak naprej, lahko rečemo, da gre umetnost v smeri odpravljanja umetnin, saj jih preprosto ne bo več mogla producirati. A takšni logiki je nujno treba stopiti na prste. V kolikor se posamezni deli kulturne produkcije izkazujejo kot javni interes in se slednje tudi finančno podpre, je predvsem umetnost v slabem položaju in mora stremeti k izboljšanju. Ali kot bi pogosto rekli gospodarstveniki, umetnost mora dobiti svež kapital, saj je to kisik, ki ji bo omogočal delovanje.

V tokratni oddaji smo okvirno pregledali področje kulture skozi nekatere statistične podatke in opazovali spreminjajoči se diskurz. V eni od prihajajočih oddaj pa bomo skušali naše ugotovitve še dodatno podkrepiti z natančnim pregledom posameznega sektorja kulturne produkcije.

Obravnavana dokumenta Ministrstva za kulturo:

Kadri v kulturi v Sloveniji

Materialni položaj kulture v Sloveniji

Ostali statistični podatki Ministrstva za kulturo:

http://www.mk.gov.si/si/storitve/porocila_in_podatki/statisticne_informacije/