Metelkove ne damo, drugi del
Neumorni londonski levičar Ken Loach v svojem zadnjem filmu Jimmyjev dom polje razrednega boja oziroma razredne vojne prestavi h kulturi v ožjem smislu besede: Za kulturo je na Irskem zadolžena katoliška cerkev in pika, ne pa "polpismeni rdečkarji", kakor so aktivisti, aktivitske označeni v filmu. Cerkev in država sta družno sposobni, kot dobro vidimo, vsako drugačno oziroma "ne-svoje" kulturno poslopje in dejavnost tudi požgati, poteptati, uničiti, če je le treba, uporabnice in uporabnike te drugačne kulture pa nagnati nazaj v spretno nadzirane domače čumnate in navadne krčme, ker delavnice, seminarji, bralni krožki in vsaktedenski sproščeni ples seveda presegajo ambicije navadnega duhovnega bitja, ki naj bi bilo skromno, nevedno in bogaboječe. Zveni znano? Film Jimmyjev dom je naravnost poučen, glede na stanje stvari v domačih logih, Kajpak tudi v alternativni kulturi, ki je tačas pod hudimi pritiski. Priča smo popolni ignoranci in nerazumevanju, kaj naj bi alternativna kultura sploh bila. Zdi se, ko da je marsikomu popolnoma vseeno za dosežke, za doprinos skupnosti v zadnjih desetletjih, zdi se, ko da je na tisoče člankov in prispevkov – tudi na pričujočem radiu, tudi od osebe, ki vam zdaj govori, navsezadnje – sfrlelo nekam v luft. Ko da nedavni dogodki v K4 in KUDu France Prešeren niso dovoljšnje opozorilo, če že večinski spomin ne seže 25, 30, 35 let nazaj, da bi prebivalstvo vedelo, kako se rečem streže in da alternativna kultura ni nekaj, kar je lahko na repertoarju ali pa ne, pa se potem naslednje leto spet rodi. Iz pepela ali česar koli že. Nak, alternativna kultura je razredno najobčutljivejši segment kulture, kar preprosto pomeni, da so tudi njeni prostori, njena dejavnost na udaru bolj ko kakšna druga kultura, znotraj sebe pa zahteva izjemno predanost, zaupanje, solidarnost in tovariško kritičnost, sicer je bodisi navaden ništrc ali pa zgolj imitacija nekega drugega, največkrat poljubnega kulturno-ekonomskega programa.
Kako je mogoče, da se AKC Metelkova mestu očita, da deluje na črno? Na to retorično vprašanje lahko odgovorimo na več načinov, zmerom pa pridemo do ene in iste izhodiščne točke: Saj Metelkova deluje nekonvencionalno že 21 let, pa je bilo, če potegnemo črto, do zdaj vedno vse v najlepšem redu. S tem se ni nihče okoristil, javnost je bila v glavnem zadovoljna. Zgodovina Metelkove je seveda turbulentna, sega vse od zasedbe oziroma zaščite prostorov, prizadevanja za javno degetoizacijo in boj za vzpostavitev osnovne infrastukture, pozna nenehno obrambo pred temi ali onimi nestrpno usmerjenimi ali izkoriščevalskimi neformalnimi skupinami do konstantnega pritiska države z inšpekcijskimi nadzori. Državnim organom (in večinskim medijem) se je v zadnjih letih Metelkovo posrečilo (uspešno) degradirati iz alternativnega kulturnega in socialnega središča v skupek gostinskih obratov, kar še podkrepljujejo tako zagrenjene prijave gostincev iz soseščine kot mestoma ozkogledo in zatohlo ozračje domače alternative. Z vzpostavitvijo FURSa in "šušmarskega diskurza" je doseženo novo dno: povsem jasno je, da na področju gospodarstva obstajajo neurejena in izkoriščevalska razmerja, vendar ta populistično zastavljen diskurz prejkone prikriva neuspešno delovanje državnih inštitucij, predvsem pa v isti koš postavlja vse, tudi tiste, ki so zaradi dolgoletnih neurejenih razmerij v državi vzpostavili prenekatere nekonvencionalne prakse za ohranitev delovanja in nenehnega ustvarjanja za javnost in v njej, ne pa za kakšne osebne materialne koristi. To preprosto vodilo, ki zdaj združuje aktivacijo AKC Metelkova, velja še naprej.
Ne gre pozabiti, da je bila Metelkova tudi reakcija na pozive premierja Peterleta, češ "lov se začenja", in eden prvih direktnih odgovorov na vsiljeno spremembo državne sistematike; ta sistematika se je z leti seveda zmaličila ravno zato, ker je bila uvedena zahrbtno in prostaško, kot pač vsak vulgarni kapitalizem. Danes se v družbi meša dvoje: Z ene strani se zdi, da je kapitalizem do obisti razkrinkan in so mu šteta leta oziroma – raje recimo – desetletja, z druge strani pa se kopiči vtis, ko da je med nami zasejan strah – človek ima občutek, da živi med osebki, ki so prepričani, da je kapitalizem nekakšno "naravno stanje človeške vrste". Strah pred oboroženim dilerjem, ki si prisvaja dvorišče kulture, in strah pred inšpekcijami, ki delo na črno preganjajo tam, kjer to, kot pravi množica materialnih dokazov, sploh ni nekaj bistvenega, je strah iz povsem istega vira. Metelkova je kajpak sposobna premagati oba strahova. Za kaj takega pa mora preseči od zunaj vsiljene, neznosne delitve na prireditvene prostore in ateljeje, na dnevne in nočne udeleženke, udeležence, na teoretske in praktične rešitve, globoko v sebi verjeti, da sama navzočnost šanka nikakor ne pomeni nagiba k statusu gostinskega obrata, predvsem pa s programom in obiski čez dan odgnati nepovabljene, pa najsi gre za trivialen džank ali za nemogoče državne pritiske. Pred dnevi je eden od dolgoletnih in nepogrešljivih notranjih varnostnikov na Metelkovi zastavil svoje telo proti dilerju. To so sila nevarne reči, a skupnost jih lahko premaga, seveda z veliko in odločno soudeležbo simpatizerjev, simpatizerk. Torej?
Alternativna kultura je v tej deželi avtohtona, kakor sta, vzemimo, avtohtoni italijanska in madžarska manjšina. Od novih sil v visoki politiki gre pričakovati, da se ustrezno zavzamejo za vse njene posebnosti in enkratnosti. Kakor vemo iz zgodovine, je tukajšnja alternativna kultura zmožna celo izumljati svoje lastne produkcijske načine, torej takšen unikaten način dela, ki jo je naposled tudi "naredil avtohtono", če lahko tako rečemo. Smo v paradoksu – Nove levica svoje nekdanje gojišče in izhodišča zgodovinsko umešča na Metelkovo, Metelkova pa s svojim načinom dela na lepem nikakor ne ustreza državi. To za samo Metelkovo ni nikakršna novost, a tudi Nova levica bo morala reči dve, tri besede v bran kulturi, ki ji je svojčas velikodušno ponudila jasli za oblikovanje političnih izhodišč. To stališče je njena dolžnost. Odgovorni urednik tegale Radia v času zasedbe Metelkove, torej jeseni leta 1993, je poročal, da je bil pri tedanjem županu MOL Jožetu Strgarju v pisarni pod neposrednim pritiskom. Župan je namreč na štiri oči spregovoril tele neslavne besede: "Če Radio Študent ne bo nehal z direktnimi pozivi, naj ljudje pridejo v čimvečjem številu na Metelkovo, potem bo kratko malo ostal brez sredstev iz mestnega proračuna!" Radio se je zmerom znašel po svoje, tudi Metelkova se je – alternativni kulturi kajpada ni nič težkega, znajti se, toda kakšen poziv tudi danes ne bo odveč: Pridite v čimvečjem številu na Metelkovo tudi in predvsem čez dan – sodelujte v programu in aktivaciji prostora. Saj vemo – dokler teče program, so buldožerji parkirani zelo daleč, dokler ima ta program svojo ostro in samosvojo kulturno politiko, kot tak seveda tudi odžene vsakršno inšpekcijsko službo. Tale jesen je kakor narejena za prijateljski obisk Metelkove, tudi z otroki, za tovariška srečanja, pobude in sprehode. Prideš v prostor, si najprej rečeš, kako neverjetno in lepo, da imamo v mestu kaj tako veličastnega, potem pa počasi naprej, k ljudem in njihovim kulturnim rečem.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
" S tem se ni nihče okoristil" tukajle bi pa jaz kar malo kontra rekla, eni placi zaračunajo super najemnino, če hoče kak bend igrat, zraven prideš le z denarnico ali vezami. Da ne govorim o tem koliko se pospravi v žep zaradi vstopnin in prodajo pijač. Imam zelo rada Metelkovo, videla koncerte, ki jih najbrž ne bi nikjer drugje. Ampak ko vidim kako si eni grabijo denar, ter hkrati dobivajo še subvencije, pa mi je malo mim. Vsi jokajo o nelojalni konkurenci, pa ste glavni v tem. Zakon za dogajanje in ideje, a kaj ko se je kapitalizem grdo zarinil tudi na Metelkovo.
+1
nekateri t.i. metelkovci se dobro zavedajo da v ljubljani primanjkuje takih prostorov, zato z lahkoto računajo najemnino, ki se giblje blizu štirimestnih številk, potem pa po možnosti še v medijih izpostavljajo, kako so tukaj, da nudijo možnost mladim neuveljavljenim artistom
Metelkova je toliko alternativna kot policijska postaja.
Mene zanima koga imaš tu v mislih.Jaz vidim razkorak med severom in jugom.Kot v Ameriški državljanski vojni al kaj?
“Ko da nedavni dogodki v K4 in KUDu France Prešeren….”. Miha, ta celi stavek je enkraten primer ideološkega govora. Namesto, da bi trezno analizirali rezultate velikih akterjev kulturne politike preteklih desetletij, ti nudiš ideološko skrivalnico, ki omogoča nenehno ponavljanje iste manipulacije.
“Državnim organom (in večinskim medijem)…”. Če misliš, da so Radio Študent, Mladina in razni spletni glasbeno strokovni časopisi, tudi večinski mediji, po tem v redu. Če pa to ne misliš, vsaj umakni oklepaj.
“To preprosto vodilo, ki zdaj združuje aktivacijo AKC Metelkova, velja še naprej.” Miha, kot aktivem metelkovc, kar si tudi sam, ti trdim, da je to ni res. Ta hip ni združene aktivacije. Je le zloraba prostora in upor temu.
“… od zunaj vsiljene, neznosne delitve na prireditvene prostore in ateljeje,….” Tudi, če se da za silo strinjati z nadaljevanjem stavka, je treba povedati, da tu ne gre za delitve, ki bi bile vsiljene od zunaj, temveč so vsiljene od znotraj.
In še moje skromno mnenje: množice se ne da aktivirati z nejasnimi stališči. Da bom zelo konkreten: Katere “svoje lastne produkcijske načine” sta izumili društvo Kapa in društvo Škuc v svojih lokalih na Metelkovi? In pozivaš ljudi naj pridejo to podpret?
ah dejte no...Slovenija cela je nagnjena k temu, da komentira na podlagi pavšalnih rekla-kazala trditvah, pa predvsem na negativizmu, doba interneta je pa pridala še orodje in pripomogla k eskalaciji tega. Sosedu naj krava crkne! Metelkova je super plac, samo utopično je mislit, da je ostala v socializmu, vse naokoli pa turbo kapitalizem. Ravno tako kot vsak od nas vsakodnevno razmišlja, kako bo preživel, morajo verjetno isto računico delati tud tam. In spreminja se ja, tudi meni ni všeč marsikaj, pa jo bom vedno podpiral, pa vsake toliko pridem tja že v dolgi dobi dvajset let, prav tako hodijo tja že moji otroci. Kljub tipično slovenskim komentarjem, v katerem ni ponavadi ene svetle točke, vidim mal širšo sliko pomembnosti takega placa, dlje od inetrnetnih žolčnih izbruhov, užaljenosti tistih, ki niso dobili možnosti sodelovanja, tipičnih komentarjev tipa "Metelkova se je skomercializirala" itd itd. Poceni pivo in prost vstop, zaradi česar Metelkova izgublja svoje "podpornike" zadnje čase, pa sploh ni nujno da pomenijo karkoli "alter" in je brezveze enačit eno z drugim. Bil sem na odličnem koncertu prijatelja Janija Kovačiča nedolgo nazaj na Metelkovi, vstopnine ni bilo, pa nas je bilo slabih 50 vseh skupaj. Kaj to pomeni, da je alternativa umrla? Za konec svojega razmišljanja bi rekel samo še tole-Metelkova je od nas vseh (še vedno jo imam za svojo, kljub svojim 40+ letom) in je po moje tudi zelo dober odraz nas samih in časa, v katerem živimo, tako da si je mogoče treba zastavit še kakšno vprašanje, preden zlijemo vse svoje nezadovoljstvo nad trenutnim stanjem na njih.
@B. Jeraj: Sam neplodnost internetnega forumaštva ne vidim toliko v tem, da obstaja, kot v tem, da se vsa debata na njem zreducira na nekakšen površen 'pozitiv vs negativ'. In pazi: "Ravno tako kot vsak od nas vsakodnevno razmišlja, kako bo preživel, morajo verjetno isto računico delati tud tam." Če je "tam" mišljen kot prostor, ki je "od nas vseh", potem je smiselno da "mi vsi" razmišljamo tudi o razliki med samoohranitvijo ljudi in podjetij, ki smo jim pač podvrženi, in ohranitvijo alternativnih prostorov, ki naj bi v svoji alternativnosti ravno delali neko razliko. Zato je debata okoli tega, ki se ne zreducira na 'pozitiv vs negativ', potrebna.
@Neven: "Če misliš, da so Radio Študent, Mladina in razni spletni glasbeno strokovni časopisi, tudi večinski mediji..."
A potem je tvoja teza, da glasbena kritika kot taka in by default sodeluje pri ideološki delitvi in komercializaciji (čeprav ne uporabljaš te besede) alternativnih prostorov? Sliši se mi kar zanimivo, a se ti da to malo razvit? Hvala!
da je alternativa umrla, ampak nikoli ni obstajala. Če namreč razumemo alternativo kot družbeno alternativo v celoti. Gre v večini namreč za emergenco frustracij malomeščanske mladine, ki ima specifično pojavno obliko tu in tam. V Sloveniji se formira v nekakšen spontani anarho-liberalizem, torej popolnoma nereflektirano, nekonceptualizirano in redudantno ego folkloro, ki nima nikakršnih protisistemskih učinkov, sploh se pa velike večine ljudi na noben način ne dotika. Verjamem, da je TOP danes vsaj toliko alternativa kot Metelkova: v njem se dejansko zbirajo otroci depriveligiranih, medtem, ko je Metelkova modna pista smrkavega elitizma. Pač, svete krave nekega kvazikritičnega žurnalizma, ki izhaja iz osemdestih, Marcel Štefančič Jr., Marko Crnkovič, Matija Zadnikar, čeprav so se vsi znašli na deklarativno različnih ravneh kulturne kritike, izhajajo iz istega lonca, in ne proizvajajo več nobene dejanske kritike: simbolno ali dejansko se preživljajo lahko zgolj v inerciji sistema, kakršen je in samo skozi publiko, ki je urbani srednji razred.
Ne samo, da gre za pozitiv. vs. negativ, potrebno je neusmiljeno zakoličiti distinkcijo.
In še to - simptom Metelkove so tisti ljudje, ki jih tam vidiš ob petkih in sobotah, ki hodijo med obiskovalci in iščejo kakšen evro ali dva za pijačo, to, da ti zaigrajo priložnostnega šaljivca ali pa ti želijo prodati travo.
Daj no ms, ne lapaj - saj niti ne vem kje se pričeti ukvarjati s tem izbruhom. Pa vendar; že spočetka recimo vzpostaviš slamnatega moža, češ, "če namreč razumemo alternativo kot družbeno alternativo v celoti" - karkoli že to pomeni, se praksa temu pomenu ne more približati, v vsakem primeru pa ni potrebno tako razumeti alternative in se je tudi ne. Provizorično recimo 'alternativa' konstelaciji, ki se je 'pod' tem imenom vzpostavila v našem okolju in ki, z večjimi in manjšimi odmiki, s svojo estetiko in etiko odstopa od genoma večinskih praks. Od kje ti torej blodnja o "družbeni alternativi v celoti" ne vem, sem pa firbčen, kaj naj bi bila praktična operacionalizacija tega. Dilema in srž debate so torej le "večji in manjši odmiki", in tu je Metelkova sicer dokaj delikatno situirana. Pa vendar je alternativa - pa pizdomater, poglej samo njene absorpcijske zmožnosti, kulturo javnega prostora (!), klubski in koncertni program, nenazadnje poceni pir, če hočeš tudi (bivši) dpu, nekako funkcionirajočo kolektivno organiziranost ekip, razstave, predavanje in projekcije, nenazadnje pretočnost in odprtost petkove mase "malomeščanske mladine". Kaj za kurca milega pa naj potem bo alternativa, da se tvoj teoretski nosek ne bo zmrdoval. In, kar se mene tiče, tudi po tem priznanju enkratnosti in čarobnosti Metelkove je možno zelo resno debatirati o tem, ali je njen trenutni modus operandi preveč pokorjen "sistemu" (kak hecna beseda).
"Gre v večini namreč za emergenco frustracij malomeščanske mladine, ki ima specifično pojavno obliko tu in tam." ???? Kaj? Mislim, tule lahko dodam le opazko, da je malomeščanska mladina (preveč) pavšalen opis, kakopak tudi zgrešen, prav tako pa niti ne razumem, kaj pomeni. In tudi ne, ali je latentna valorizacija tovrstnosti klientele potrebna? In še, kakšnih frustracij? Ki se pojavljajo kot kaj? Nič ne razumem - se pa sliši udarno, to priznam. Podobno tudi kritika nekonceptualiziranosti, katere implikacij tudi ne uspem razbrati.
...
No, tule moja energija za razpravljanje s tekstom, ki mu umanjka vsaj približno stoječ sistem kavzalnosti stavkov, pojenja. Iz že omenjenih fragmentov se nekako izpelje neka prazna nivelizacija vsega, ki spotoma navrže še par imen, naredi še par ovinkov in samozadovoljno "zakoliči distinkcijo" (?). Res pa je, da res zaide onkraj črnobelega pozicioniranja in se postavi v neko prazno zunanjost. Če že obstaja koherenca zgornjega teksta je slutnja, da alternative ni, da ta lahko obstaja samo kot nekakšen utopični otok protisistemskosti in kot diskurzivno polje, iz katerega se lahko izvaja neko abstraktno kritiko.
Kar je seveda zelo preprosto in tudi nefunkcionalno. Podobno je preprosto lapati, da je "Metelkova toliko alternativna kot policijska postaja". Ja, vse je isto, kakopak. Ja? Potem je res vse vseeno in ves trud je za zmeraj odveč. Ja?
"karkoli že to pomeni, se praksa temu pomenu ne more približati,"
Pomeni točno to, alternativa obstoječemu sistemu v celoti. Ne vem, koliko se lahko praksa temu približa, se pa ime "alternativa" nominalno temu bliža, skratka, gre za laž. Izraz sistem rabim zato, ker gre dejansko za sistem: in negativno preko pojmovanja t.i. protisistemskih gibanj v teorijah svetovnih sistemov: da ne bi alternativo reduciral samo na svoj okus. Obenem je enako prepslošno govoriti o kapitalizmu (čeprav za kapitalizem gre).
"s svojo estetiko in etiko odstopa od genoma večinskih praks."
S svojo etiko in estetiko od večinske prakse izstopa tudi velekapitalist itd.
"Pa vendar je alternativa - pa pizdomater, poglej samo njene absorpcijske zmožnosti, kulturo javnega prostora (!), klubski in koncertni program, nenazadnje poceni pir, če hočeš tudi (bivši) dpu, "
Kakšna je ta kultura javnega prostora? Bemtiš urbanizem. Javni prostor, ki je odprt toliko, da se lahko kulturne razlike še bolj vzpostavljajo - kar se dogaja na vsakem posameznem plesišču. Klubska muzika in koncerti OK, slišiš muziko, kakršne nikjer ne moreš, ne vem pa, kako je ta muzika vsebinsko alternativna? V čem?
Zdaj, če tok kavzalnosti tebi ni viden, jebiga. Saj je res težko z zakrknjenim alternativizmom razpravljati tako, da uspeš v parih stavkih celotno bistvo podat. Moti me pa agresivnost tega alternativizma, ki je zavzela praktično celoten kritični javni diskurz.
Ne vem, kaj je alternativa, še zdaleč nisem tako samozavesten (ta samozavest je tu eden glavnih problemov), da bi jo podal, je pa evidentno, kaj to ni. Zagotovo pa alternativa ne more biti parcialna identitetna politika alternativizma.
"Kaj? Mislim, tule lahko dodam le opazko, da je malomeščanska mladina (preveč) pavšalen opis, kakopak tudi zgrešen, prav tako pa niti ne razumem, kaj pomeni."
Ne, pač ni, razumem, da se tebi zdi pavšalen. Akademska sociologija namreč gradi iz družbenih skupin in ne iz razredov. Tako da se lahko povsem arbitrano pojavljajo navidezne dinamike med arbitrarnimi grupacijami, kar pa nima dejansko nobene konceptualne vrednosti. Kaj je malomeščanstvo, je treba določiti na vsakem primeru posebej. V Sloveniji verjetno za srednji razred, ki se je formiral v Jugoslaviji preko izobraževanja in kulturnega kapitala, ne pa ravno preko višjega življenjskega standarda. Skratka, gre za generacijo potomcev raznih zdravnikov, visokih uradnikov, tehničnih izobražencev in tako naprej - to je volilna baza LDS-a po osamosvojitvi, ki je par desetletij živela v nekem ekvilibriju v javnem sektorju in se tam reproducirala. Med drugim tudi na alternativnih prostorih. Ta razred je trenutno v krizi, alternativa malomeščanske mladine je pa upor proti starejšim pripadnikom istega razreda (sami se ne morejo več zaposliti v javni upravi). Zato pa se pojavljajo glasovi generacije in podobne bedarije. Za nas ostale to nič ne pomeni. Kaj je alternativa na zahodu? Kulturna kritika, ki je relevantna za točno določen stadij kapitalizma, povojni kapitalisitčni ekvilibrij (kritika konzumerizma, družinskih vrednot, identitetne politike itd.). No, če je to takrat spominjalo na alternativo, danes ne spominja več.
Aleš R., se strinjam, pa še dolžan sem ti odgovoriti. Da, točno to mislim. Med mediji ni medijev, ki ne bi sodili pod Mihino oznako “večinski”. To mislim za vse, ne le glasbene teme. Kar se tiče glasbene kritike same, med interese in učinke glasbene industrije je treba vsekakor pogledati tudi na njeno vlogo pri pacifizaciji, sterilizaciji alternativnih prizorišč. In to na način prevzema, prekrivanja vseh drugih polj družbene interakcije, ki tvorijo alternativno prizorišče. In ta prevzem, prekrivanje ni le fizičen - npr. “vse se je zreduciralo na disco klub”, temveč je tudi močno ideološki prevzem, ker dobesedno popači sliko stvarnosti - pretekle in tekoče. Mogoče še to, “glasbena kritika” niso le poročila s koncertov in o diskografskih projektih, temveč tudi družboslovna in druga besedila na katerih sloni tovrstni diskurz.
Sam smatram, da nudi Metelkova lepo možnost od blizu opazovati procese, ki so sicer globalni in se še zdaleč ne tičejo le glasbe, ki jo ima nekdo rad.
Mi je pa blizu,kako je spodaj to artikuliral MS: “… potrebno je neusmiljeno zakoličiti distinkcijo”. Ravno tako se mi zdi, da MS v dveh odgovorih Z, artikulira možnost vzpostavitve polja na katerem bi se dalo premisliti o Metelkovi danes.
Veste kaj, kmalu jih bom 60. Šla sem podpisat za Metelkovo ko je blo treba, in bom šla še enkrat, če bo spet treba. Metelkova niso zgolj in samo klubi s plačljivimi dogodki. Dosti pozitivnega se dogaja in naravnost trapasti so ti vaši prepirčki in "jestmamprou"! Če ne boste stopili skupaj in pri tem malo pozabili na pametovanje, vam bodo ta prostor lepo vzeli - pod krinko nevemčesa, zato da bo potem tam ali hotel ali kaj drugega, komercialnega. Poskusi komercializacije klubov niso nič novega, vendar je tako: pasivnost ni še nikoli jote skuhala in če boste samo jezikali in nič naredili, si česa boljšega žal tudi ne zaslužite.
Tisoče oči, tisoče mnenj. Zadnikar klasično na nivoju. Bravo Miha. bravo tudi B.Jeraj. Bravo tudi Maja B., ki je vse skupaj zlendala - odprimo oči. Lahko dodamo: Če hočemo.
Komentiraj