IGRA O ANTIKRISTU: Oratorij po mariborski nadškofiji

Recenzija dogodka
28. 10. 2014 - 13.00

Visoka pričakovanja so vselej slaba popotnica premieram, toda ob tolikšnem dvigu prahu, medijskem pompu in žgoči obravnavani temi, kot jih je prinašala Igra o antikristu: Oratorij po mariborski nadškofiji, je bilo težko predvideti kaj drugega kot nestrpno masovno čakanje velikega dogodka, ki je bil za povrhu v celotnem formatu uprizorjen samo enkrat. Spektakularnost je bila torej dogodku vpisana, še preden se je ta zgodil. In spektakularnost se je nadaljevala tudi na umetniško interpretativnem nivoju, plazila se je po odru Gallusove dvorane, kot da bi na vsak način želela zapolniti njen veličastni volumen, pri tem pa pozabila na svojo vsebino in namen.

In vendar – kdo ne bi bil poln pričakovanj? Provokativne tematike o zlomu mariborske nadškofije in njihovih huronskih dolgovih se je lotil angažiran umetniški kolektiv Was ist Maribor? (Sebastijan Horvat, Andreja Kopač, Matjaž Latin, Aljoša Ternovšek), poznan kot pronicljiv, kritičen in oster oznanitelj ter interpret družbenih anomalij. Načeloma sicer fokusirani na lokalne problematike so z obravnavo škandalov mariborske nadškofije vendarle posegli v vseslovenski interes. Navsezadnje se ustvarjalci tudi v spremnem besedilu sklicujejo na dejstvo, da gre za največjo dolžniško zgodbo v času države Slovenije, ki kronološko pomeni začetek razkroja socialne države.

Pomislek bi namreč bil, da bo dogodek zaradi prostorske premestitve – prvenstveno naj bi bil izveden v SNG Maribor – izgubil težo in neposredno sporočilnost, da zaradi dislociranosti naslovnikom ne bo dovolj »u fris« povedal, kar jim gre. Toda to se je izkazalo kot še najmanjši problem oziroma sploh ne. Nad odrom se je namreč razpenjala ogromna zračna panoramska fotografija mariborskega Slomškovega trga, bilo je jasno: gre za Maribor in smo v Mariboru.

Povedni, a suhoparni fotografski dokument, ki je nastopal le kot informacija, ne pa tudi interpretacija, se je na koncu izkazal enakovreden v učinku kot vse ostalo nadaljnje dogajanje na odru. Vsebina oratorija, glasbo zanj je ustvarila Nana Forte, se je naših vrlih kardinalov lotila tako plakatno in zamejeno, da se je nemogoče znebiti občutka, kako je mogoče, da je bila tako »idealna« priložnost, da se končno javno in z vso neizprosno ostrino spregovori o temnih lisah RKC, povožena, kastrirana in v svoji kritičnosti zreducirana na minimum. Kaj se je zgodilo, da je kolektiv podlegel tako sploščeni in drznosti oropani postavitvi?

V ideji sicer inovativno in obetajoče spajanje vzvišenega, sakralnega opernega petja in »pritlehne«, z materializmom in napuhom prepojene vsebine, se je v realizaciji izkazalo kot medlo in nekomunikativno, zgolj v službi forme in estetike, nikakor pa ne provokativno, kaj šele kot moment žlahtne distance ali komičnega učinka. Pa morda to še ne bi bilo tako usodno, če ne bi bila besedilna predloga in posledično razvoj dogodkov tako naivno, kot slikanica, že skoraj boleče strahopetno zastavljena. Kolektiv se je očitno odločil, da se ne bo vrgel v raziskovalno delo, da ne bo dregnil v nadškofijsko osje gnezdo na avtorski način in z lastno raziskovalno interpretacijo, ampak za material uporabil že obstoječe informacije, ki so znane vsakemu povprečnemu konzumentu množičnih medijev.

Zdi se, da uprizoritev kot svoj osrednji komentatorski adut jemlje nekakšen neuspeli cinizem in ne kritičnosti. To je razbrati tako iz dialogov kot režijskih smernic, ki do likov – Anton Stres, Ivan Štuhec, Franc Rode, Mirko Krašovec, Anton Martin Slomšek – pristopajo na eni strani posmehljivo, po drugi pa docela neškodljivo in trivialno. Liki se v sporadičnem tempu valijo iz karamboliranega bemfla na klančini. V »pojoča« usta jim vstavljajo naivne izgovore, prelaganje krivde drug na drugega, testirajo njihovo odgovornost do ljudstva, a namesto zareza v samo resnico raje v strahu zganjajo njeno parodijo. Toda to, kar pritiče njim kot polfiktivnim likom, se na koncu pretopi v celostno konceptualno podobo dogodka, torej tudi njenim avtorjem. Če sta bila cinizem in zajebantsko moraliziranje mišljena kot tista politična gesta, ki bo cerkvene figure ponižala in osmešila, je očitno prišlo do nesporazuma.

Neartikuliranost postavitve, ki se čuti kot posledica negotovosti v samem ustvarjalnem početju, se navsezadnje pokaže tudi v nizanju raznolikih režijskih žanrov, ki se med seboj nejasno referirajo in povezujejo, so prej epizode same zase, zgolj za hip atraktivne, in ko popustijo, obvisijo v zraku. Naj bo to vpadli rešilni avto, sarkastično simulirana amputacija okončin slehernika, brizganje krvi do stropa in kolažni videofleši s »pregrešnimi« vsebinami. Ali pa, dalje, metafizična pojava Antona Martina Slomška kot simbola slabe vesti aktualnih nadškofijskih »grešnikov«, vizualno impozantna stoterica prostovoljcev v funkciji ljudstva in spremstvo zbora kot morebitnega antičnega elementa. Ter naposled sestop v realnost z angažiranjem liliputanca kot konferansjeja, ki nas izvrže iz fikcije, če je slučajno kdo sploh padel vanjo. Vse je, očitno, le cirkus. Brez vzpostavitve odločnega konteksta in brez stališča.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Spisano brez dlake na jeziku, dobra analiza. Pozdravljam kritiko z jasnim stališčem!

Se strinjam!

kul prispevek.cenim!

Dobro napisano, argumentirano in ostro. A na Delu pa nisi več?
Tvoje kritike sem vedno rada prebrala in mi je žal, da ne pišeš več za njih.

Veliko bolj drzno in pogumno je bila premišljena in napisana kritika kot pa narejena predstava.

tudi sam podpisujem odlično kritiko predstave!

Kritika, ki analizira to umetniško gesto skozi parametre (klasične?) dramaturgije, preprosto ni na mestu - omembe vredna je zgolj drznost kritike, vendar se tukaj tudi ustavi. Delo ne teži k dovršenosti forme, temveč k njenemu učinku.

Hvala za dobro kritiko. Prihranila si bom pot in čas, ki bi ju sicer namenila predstavi.

Pohvalno skritizirano! Navsezadnje gre le za 'igro' o antikristu...

Nočem te več videti na svojih predstavah in prepovedujem ti, da še kadarkoli pišeš o mojih predstavah. Ne razumem, zakaj imajo ljudje takšno slast pisati o stvareh, ki jih ne marajo? Namreč, tako kot si ti oklofutala našo predstavo, tako se lahko zgodi, da te oklofutam jaz, če mi še kdaj prideš preblizu.

mogoče je pa sebastjanu svetoval en drug sebastjan z obale, da naredi medijski spin in si naredi "poceni" reklamo
več razlogov za to trditev:
1. sebastjan štajerki in sebastjan koprski (z občine): že imeni sta si podobni
2. kaj ti pa kdo more, če komu napišeš, da ga boš oklofutal? pa še to napiše v napol pesniški obliki
3. "klofuta" je še manj ostra kot "bo videl kako moja roka useka po gobcu" kot se je izražal pavle (župan) tržiški
4. a te bo kdo tou zaradi tega?
Sklep: odličen pr, si je naredu tale UŽALJENI sebo :-) ker že vsi cajtngi pišejo o njem
Sklep 2: tipičen finter

No biz lajk šovbiz!

To je že skoraj Amerika.

Sicer prepričljiva kritika.

-MrBrko

Bravo Zala!!!!

Dopuščam, da s. ni pravi s., ampak če je, potem naj drži g., ker mislim, da je delal z javnim denarjem in v javni ustanovi. In če misli, da je njemu dano kritizirati druge, ki mečejo stran denar davkoplačevalcev, potem naj dovoli tudi, da drugi kritizirajo njega, ki prav tako meče stran denar davkoplačevalcev. Pa še njihov čas za povrh.

Zanimivo, da je gospod s magister in prof na agrftju, kriticarka (btw. Je kr kul argumentirala) pa tudi diplomantka tega istega faksa. Pa se model kot prfoks spravi na dest in vec let mlajso diplomantko. Ja, res je frajer. Dopuscam pa tudi moznost, da je neka insajderska fora, ki jo razumejo samo agrftjevci

Kritika jasno izrazi mnenje. Meni se ne zdi, da analizira "umetniško gesto skozi parametre (klasične?) dramaturgije", ampak da hoče bralcu sporočiti in argumentirati, zakaj meni, da predstava ni dobra. Ampak kaj pa naj si mislim o avtorju, ki kritičarki grozi in jo zmerja pa ... khm khm

tale "predstava" je popila ves sukus dotične vele-problematike in ga po_srala v en mali zajčji kakec… temu pa so sledile ovacije nekih ljudi, ki naj bi bili neki intelektualci? Jara predstava za jaro gospodo. To je sLOVEnija.

spoštovana kritičarka, uredniki radia študent, ustvarjalci predstave, o kateri teče beseda, ki boste morda brali te komentarje, in vsi ostali mimoidoči,
po vseh izjavah, ki so bile do tega trenutka vpričo javnosti izmenjane med gospodom horvatom, gospo dobovišek ter slovenskimi mediji, je moj sklep takšen:
kritika je dejansko ostra in neprizanesljiva, a je vendarle kritika. tega ne skriva in glede tega ne blefira. dobra ali slaba, bolj ali manj posrečena, bolj ali manj utemeljena - kot taka je po svoji naravi in v svojem osnovnem namenu povsem legitimna.
odziv režiserja, četudi je bil napisan v afektu in kaže, kakor ta zapiše sam o sebi, da je tudi on (samo) "čustven osebek", je po drugi strani izkaz in dokaz nekultivirane, nesofisticirane, nepremišljene, nenavadno šibko artikulirane, predvsem pa impulzivne osebe, ki jo bom sama - veliko bolj kot zaradi potencialno neokusne predstave, o čemer sem izvedela iz kritike (ki morda, to ve vsak, ne zajema vse resnice na svetu in bi vpričo radikalne negacije pri kom lahko vzbudila celo zanimanje), zaradi popolnoma neokusne rekacije - v prihodnje popolnoma ignorirala.
na vse, ki se s tem strinjajo, apeliram, da se mi pri tem pridružijo.
obenem bi se mi zdelo normalno - a je to samo moje skromno, popolnoma outsidersko in z nikomer usklajeno mnenje - da bi se osebi, ki na kritiko svojega umetniškega, za javnost pripravljenega dela reagira na tako agresiven način, odvzela pravica izvajanja poklica v okviru pedagoške ustanove - kar akademija za gledališče je in je to bolj kot umetniška ustanova.
režiserja hovrata seveda ne gre odžagati na vseh nivojih. navsezadnje je, kakor piše, le še en čustven osebek med vsemi drugimi. po standardih, ki jih ima cela država ves čas na ustih, pa bilo korektno, da bi se ga sankcioniralo, da se bi mu ponudilo delo na manj izpostavljenih mestih, v okviru manj zahtevnih in manj odgovornih projektov.

v trenetno tipičnem slovenskem duhu nedotakljivosti, ko ljudje mislijo da jim titula zagotavlja status. pa v svetu naj ne bi bilo tako. kakovost, trud, pronicljivost in drznost so ene izmed karakteristik - ali bi naj bile. dobra kritika, ki pa je zgleda prizadela piedestalčkarje.

v trenetno tipičnem slovenskem duhu nedotakljivosti, ko ljudje mislijo da jim titula zagotavlja status. pa v svetu naj ne bi bilo tako. kakovost, trud, pronicljivost in drznost so ene izmed karakteristik - ali bi naj bile. dobra kritika, ki pa je zgleda prizadela piedestalčkarje.

v trenetno tipičnem slovenskem duhu nedotakljivosti, ko ljudje mislijo da jim titula zagotavlja status. pa v svetu naj ne bi bilo tako. kakovost, trud, pronicljivost in drznost so ene izmed karakteristik - ali bi naj bile. dobra kritika, ki pa je zgleda prizadela piedestalčkarje.

http://www.healthcaresup.com/absolute-derma-wrinkle-reducing-serum/
It is sometimes normally happening as a daily sample. But anyway enough to let this problem stay for a longer period. Acne problem is not definitely a domination of female problem but also a male one. When this matter is ignore, then more problems will go on emerging soon.

Ma Sebo je sicer super režiser, Antikrist pa se mu je sfižil, da je bilo kar žalostno gledati. Ko potem to razočaranje izliješ na nepravi naslov, pa je štala popolna.

Dogodek, ki sicer ni čisto neznan v naših logih. Koga je že kar nekaj polival Crnkovič z barvo v Cankarjevem domu?

Pepo, malo si pomešal, Živadinov je polil Crnkoviča.

V slogu prave drame - avtorji tele polomijade so s svojo nesposobnostjo sebi nastavili ogledalo... Davkoplačeval snega denarja pa je v tej celi zgodbi Horvat najbrž več "ukradel" kot kak stranski lik na odru ...

... bi bilo za razmislt, kdo je kritik, zakaj je kritik, čemu je kritika namenjena, mislm tko za javno razpravo v javnem prostoru - o kritiki in o kritikih/čarkah ...
drugač pa se prof H res ni izkazal s tem svojim komentarjem, kako je že tisto s pismom, ki se vrne naslovniku ... ;)))

''zajebantsko''?

Temu pravimo ostra kritika?

anonymous, pejt nazaj spat ...

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness