Ta veseli dan kulture ali kaj si bo pa 'umetnik' mislil?

Danes je ta veseli dan kulture in današnjo Dlako z jezika posvečam prav določenim jezikom, ki se sprožijo takoj, ko jih doleti kakšno ne povsem pohvalno kritiško mnenje. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, o čem govorim: pred kratkim je kolegici Zali Dobovšek zaradi kritike spektakla Igra o antikristu eden izmed ustvarjalcev, Sebastijan Horvat, prepovedal pisanje o njegovih predstavah, zraven pa še pridodal možnost klofute. Z današnje perspektive je Horvatov eksces smešen vsaj v eni točki, namreč da se je suvereno povzpel na mesto urednika in novinarki-recenzentki kar prepovedal nadaljnje pisanje o svojih predstavah. Kje naj novinarka ne bi več smela objavljati kritik in zapisov, sicer ni bilo jasno. Ali ima režiser kakšne uredniške aspiracije in relacije, tudi ne. Kakorkoli, Radio Študent se je na Horvatov zapis suvereno odzval, Horvat se je javno pokesal in po logiki malih medijskih senzacionalizmov je dogodek, pravzaprav afera, kot bi se lahko reklo, končan.

Toda užaljeni ustvarjalci nimajo časa za počitek. Na kritiko predstave Ivice Buljana Veliki Gatsby, ki jo je na našem mediju objavila kolegica Urška Sajko, se asistent režije, Robert Waltl, sicer direktor Mini teatra, baje ni odzval le besedno, preko fejsbukarjenja, torej virtualno, temveč tudi povsem konkretno, z dejanji, torej realno. Zaradi njegovih pritiskov je Urška Sajko odstopila kot dramaturginja pri projektu #pornografija, ki ga producira Mini teater.

Prav tako naj bi zaradi negativnega kritiškega zapisa Anje Radaljac v časopisu Delo o taisti predstavi Mini teater odpovedal koprodukcijo s Trubarjevo hišo literature za projekt drame v organizaciji Brine Rafaele Klampfer in Sandija Jesenika, saj Radaljac deluje tudi v Trubarjevi hiši literature. Kot pravi Radaljac, se je odpoved koprodukcije zgodila le štiri dni po objavljeni kritiki in le štiri dni po tem, ko je bila koprodukcija potrjena. Tako Sajko kot Radaljac sta na Waltla naslovili zahtevo po obrazložitvi, vendar ta ni videl potrebe, da bi karkoli razlagal. Zato pa bi potrebo po razlagi morali videti vsi drugi.

Preden karkoli nadalje razlagamo, je treba opraviti z določeno predpostavko, ki jo je še posebej razglašal Waltl, in sicer da so kritike enostavno slabe. Vprašanje namreč nikakor ni, kakšne so te kritike, tudi ne, kakšne so te predstave, temveč kakšne so te reakcije – in te reakcije niso le slabe, temveč še marsikaj drugega. Kajti ni jih malo, navedena in v manjšem časovnem obdobju zgoščena primera sta seveda spektakelska, kar na nek način odgovarja sami spektakelski logiki umetniških del, ki jih ustvarjalci na ta način, kot pravijo, branijo. Tovrstne reakcije so inherenten del scene, tako rekoč njen vsakdan, njen ritem.

Reakcije na kritike tako niso eksces posameznikov, temveč so del samega načina, na katerega deluje kulturna in umetniška scena. Kar seveda ne pomeni, da tako delujejo vsi, temveč da lahko [poudari »lahko«] tako delujejo. Eksces ima namreč vedno neke pogoje možnosti, ali obratno, obstajajo pogoji možnosti, da se dogodi eksces. Ti pogoji so realna razmerja moči, prav zato imajo te in takšne reakcije realne posledice. In če govorimo o reakcijah, potem pravzaprav govorimo o reaktivnem tipu delovanja, ki ga daje resentiment in ki lahko počne le to, da brani svoje tabele vrednot – preprosto rečeno, da ceneno moralizira. Ni namreč težko razločiti užaljenosti in resentimenta od kritike kritike, sodbe sodbe, ki bi lahko afirmirala kritiški diskurz kot tak, proizvedla neko misel, ki lahko misli tudi samo sebe. Misel, ki nenehno prestopa lasten prag, kakor da bi se zataknila med vrati večnosti. Nasproti temu pa se je scena zataknila na kljuko, zaprla je vrata …

Vprašanji, ki se tu postavljata kar sami po sebi, sta dve. Prvič, kako in zakaj delujejo silnice, ki sestavljajo sceno, o kateri govorimo, in ki omogočajo reaktiven oziroma že kar reakcionaren tip delovanja. Drugič, kako se odzvati na tovrstno reakcionarnost, ne da bi sami postali reaktivni oziroma reakcionarni. Odgovor na prvo vprašanje bi zagotovo lahko bil politično-ekonomski ali marksističen. Ekonomski pogoji za delovanje scene se zaostrujejo, priča smo redukciji javnega financiranja in transformaciji nacionalnega modela kulturne politike v neoliberalnega, ki mu trenutno še najbolj ustreza razpisno-programsko-projektno financiranje. Vse to potem povzroča krvoločnost same scene, resentiment, razmerja moči, slabe predstave, slabe kritike, užaljene ustvarjalce itn.

Odgovor pa bi lahko bil tudi kompleksnejši in je zares kompleksnejši. Razmere na sceni so takšne tudi zaradi notranjih razmerij moči, ki bi jih lahko razumeli le zgodovinsko, genealoško. Razmerja moči so se namreč fiksirala, z institucionalno oporo ali brez. Če malce pretiravam: vrata so zaprta, za mizo sedijo eni in isti, na enih in istih stolih, ki so na enih in istih pozicijah. Na nek način se je ustavila dinamika boja – kot načina kreacije - ki bi morala biti princip same neodvisne scene, če se že krona s takimi označevalci. Ustavila se je dinamika boja tako na strani ustvarjanja kot na strani kritike. Na ta način je nastal princip akterjev, ki ne le, da želijo ohraniti lastno pozicijo moči, pa kakršnakoli je, temveč hkrati proizvedejo podobo ranjenega suverena. S tem da tu čustveno nezrele reakcije – kako pa naj drugače rečemo? - morda sploh niso največji problem.

Ostane še odgovor na drugo vprašanje – kako se odzvati na tovrstne reaktivne odzive? Vsekakor ne s sklicevanjem na transcendentalije, kot so svoboda govora ali ne-vem-katero-že nedotakljivost. Odziv je lahko samo kritičen – kritika pa je vedno imanentna, nikoli zunanja; zunanja je le sodba, ki vedno sodi v nekem imenu, ki se postavi za merilo vsega. Kritika mora zajeti tudi same silnice in razmerja moči, s katerimi deluje scena; te silnice namreč delujejo tudi v vsakem konkretnem delu, o katerem kritika govori. In tudi kritika je ena izmed teh in takšnih silnic. Takih kritik je danes malo. Samo zamislimo pa si lahko, kako užaljeni bi bili umetniki, če bi obstajala.

Pa vendar, užaljeni umetniki imajo v nečem tudi prav: neodvisna kritika ne obstaja; obstaja še manj kot neodvisna kultura. Enega izmed razlogov, zakaj je temu tako, pa so nam pokazali užaljeni umetniki sami.