Nezaznavno kaznivo dejanje

Slovenija je res nenavadna država. Le v Sloveniji je, kot kaže sodba Vrhovnega sodišča v primeru Janeza Janše, mogoče storiti kaznivo dejanje sprejemanja "obljube nagrade" tako, da se to kaznivo dejanje v celoti odvije v notranjem, nezaznavnem doživljajskem svetu posameznika. Kot je namreč razvidno iz sodbe, so sodniki celo "trdno" prepričani, da je Janez Janša obljubo nagrade "prejel" tako, da to sploh ni bilo razvidno v "zunanjem svetu".

Sodišče kot ključen "indic" večkrat navaja trditev, da naj bi Jože Zagožen v imenu svojega "šefa" spraševal, od katere številke bo obračunana provizija. O tem, da naj bi bil ta "šef" prav Janez Janša pa sodišče sklepa na podlagi ugotovitve, da pokojni Jože Zagožen drugega šefa pač "ni imel". Takšno sklepanje se sicer na prvi pogled zdi logično, toda neizpodbitnega dokaza, da je bil ta "šef" res Janez Janša v sodbi - ni. Prav tako tudi ni pojasnila, kako naj bi Janša obljubo sprejel. Kaznivega dejanja pa ni, če je bil obtoženi z obljubo provizije samo seznanjen. Dokazati mu je potrebno tudi, da je obljubo sprejel. "Sklenjen krog indicev" je sicer fraza, ki se lepo sliši, vendar ne dokazuje, kdaj, kje in kako naj bi Janša sprejel obljubo nagrade. Iz trditve, da Zagožen nekaj sprašuje v imenu svojega "šefa" pa seveda ni mogoče neizpodbitno sklepati, da se je Janša res zanimal za omenjeno provizijo. Kako naj namreč zagotovo vemo, da je Zagožen s "šefom" res mislil na Janšo in da je takšen "šef" res sploh obstajal? Kaj, če je bil šef te operacije nekdo drug, ali pa si je Zagožen šefa preprosto izmislil? Zato o ključnem dejstvu v sodbi Janeza Janše obstaja utemeljen dvom. Kjer pa obstaja dvom, tam ni najvišje stopnje verjetnosti, ki se ji, kot to trdi samo Vrhovno sodišče v svojih sodbah -  reče gotovost. V primeru dvoma bi bilo zato potrebno presoditi v korist obdolženega. Ali, kot nekje navaja dr. Ljubo Bavcon: "Manj škode je, če roki pravice pobegne deset krivih, kot da obsodijo enega nedolžnega človeka."

Vendar pa dr. Bavcon tega ni zapisal v zvezi s primerom Janša. Te besede je zapisal ob aretacijah zdravnikov. Da je starejšega pravnika strah za javno podobo zdravnikov je seveda razumljivo. Toda še bolj strah bi nas moralo biti za usodo pravne države. Le zakaj je namreč slovenski liberalni intelektualni eliti tudi v primeru Janeza Janše tako težko presojati na enak način, z enako trezno glavo in nepristransko? Med pravnimi strokovnjaki, ki so svetovnonazorsko na "levi sredini" si je le Matevž Krivic upal zapisati, da je bil Janši mandat odvzet nezakonito ter da je v primeru obsodbe Janše "cesar gol" in ima sodba resne pomanjkljivosti. K temu lahko prištejemo še enako tehtna opozorila ustavnih sodnikov, predvsem Petriča, Zobca in Deisingerja, pa seveda nekdanjega sodnika Testena in odvetnika Aleksandra Čeferina. In tu se zgodba konča. Medijska slika je še bolj monolitna. Kritičnih glasov komentatorjev, razen na desnici, sploh ni. Kar je tragično, ker dokazuje, da v slovenskem prostoru ideološke delitve še vedno zamegljujejo racionalno presojo in da "levi" novinarji niso sposobni prestopiti ideoloških meja. Večina slovenskih medijskih hiš je ob tem primera ravnala tako, kakor da bi bile v teh hišah zaposlene presstitutke, ne pa novinarji in komentatorji, ki bi bili sposobni samostojnega sprejemanja sklepov.

Za takšno stanje je v precejšnji meri kriv tudi sam Janez Janša. Njegov paradoks je v  tem, da je postal žrtev lastne politike. Janeza Janše kršitve domačih in mednarodnih zakonov in človekovih pravic namreč niso prav nič motile, ko je bilo potrebno obračunavati z domačimi in tujimi političnimi nasprotniki, se spravljati na upokojene oficirje JLA, napadati "izbrisane", "komuniste" in "trenerkarje". Z izjemno pozornostjo je gojil najbolj patogene klice sovraštva in delitev v slovenski družbi. Morda je bil prepričan, da ima pred seboj plemenit cilj, vendar je pri tem pozabil, da cilj ne posvečuje sredstev. In zato je v njegovem primeru tudi tako težko ohraniti mirno kri in trezno presojo. Janez Janša preprosto ni oseba, ob kateri bi človek lahko ostal povsem ravnodušen. In to seveda vpliva tudi na presojo sodnikov.

Osebno sem Janeza Janšo spoznal še v času socializma, ko sem bil v študentski vladi zadolžen za ukinitev za vse obveznega predmeta "družbena samozaščita in splošni ljudski odpor." Janša je bi tedaj nekakšen svetovalec naše študentske vlade. V boju za svobodo javne besede ob koncu osemdesetih sem bil član uredništva Mladine, ko je bil Janša v času afere JBTZ Mladinin komentator. Vse do osamosvojitve sem bil prepričan, da med mojimi in njegovimi pogled ob prizadevanjih za demokracijo in svobodo ni bistvenih razlik. Zato sem bil še toliko bolj presenečen, ko je Janša po osamosvojitvi nastopil popolnoma drugače ter s svojimi ukrepi pričel kršiti pravice soljudi. Kritiziral sem njegovo nezakonito ravnanje zoper družine častnikov JLA in razkril problem izbrisanih. Zaradi moje ocene v članku v Mladini, da je Janša kot minister za obrambo ravnal enako, kot se je nekoč ravnalo pri pregonih notranjih sovražnikov, je Janša v vlogi obrambnega ministra dal celo pobudo tožilstvu, da so zoper mene pričeli s pregonom. Njegov pregon se je končal neuspešno. Pozneje sem velikokrat kritiziral politiko Janše in bil drugi podpisani na peticiji 571 novinarjev zoper ravnanje tedanje Janševe vlade. Zato, pa tudi zaradi ravnanja Janše leta 2008, ko sva po javni gonji slovenskih politikov s soprogo v kratkem oba ostala brez služb in se proces kljub sedmim letom "hitrega sojenja" še vedno ni končal, imam veliko razlogov, da tej politiki in Janši osebno zaželim - čim daljše bivanje v zaporu.

Vendar mu tega vsekakor ne želim. Povsem nasprotno. Če se z nekom ne strinjamo, to še ne pomeni, da si tak človek zasluži zapor za dejanje, ki mu ga ni mogoče z gotovostjo dokazati. In to bi moralo veljati tudi za Janeza Janšo. V demokratični in pravni državi bi moral imeti vsak pravico da svobode, v zaporu pa bi morali končati samo tisti, ki so nedvoumno krivi. Seveda je težko verjeti, da Janša ni vedel za sporno podkupovanje v aferi Patria, isto pa velja za trditve, da je Janševa sodba spisana "v Murgljah". Prav tako je res, da je do podkupovanja prišlo. Toda gotovosti, da je Janša ob tem res "sprejel obljubo nagrade" v sodbi zoper njega - ni. Tudi to, da podkupovalci na Finskem niso bili obsojeni, da je bil pri nas oproščen Karel Erjavec, ki je bil procesu izbire večkolesnikov že po funkciji veliko "bliže" od Janše in da v procesu ni "nastradal" niti kdorkoli iz sporne komisije, ki je izbrala Patrio, meče senco dvoma na obsodbo Janše. Sodba Janezu Janši je zato - enako kot povsem nezakonit odvzem njegovega mandata - kapitulacija prava pred mediji. S to sodbo je prevladala logika, da se v Sloveniji ni več potrebno "kot pijanec plota držati zakonov" in da jih je zaradi "višjega cilja" (včasih partije, danes boja zoper korupcijo) tu in tam mogoče tudi "kreativno" interpretirati. S tem pa smo skozi stranski vhod v sodstvo znova uvedli arbitrarnost in novodoben mišljenjski delikt. To pa je huje, kakor če bi se zaporu izognil nekdo, ki je morda celo kriv, vendar mu tega ni mogoče nedvoumno dokazati.

Nekaj podobnih primerov najdemo tudi v zgodovini. V Justinijanovi dobi je bila za izvršitev kaznivega dejanja dovolj že "namera". V času cezarizma si lahko postal prestopnik - z molkom. Ta smrti greh naj bi, kot piše Tacit v Analih, storil Trasee, ki je s "svojim molkom... obsojal vse". Osemnajst stoletij pozneje, po atentatu na Napoleona III, je bil v Franciji sprejet zakon o varnosti, ki je policiji dajal pravico, da aretira vsakega, ki je sumljiv. Sumljivi pa so bili vsi, celo tisti, ki so molčali, v kolikor je policija menila, da gre za "uporniško molčanje".

Sto let pozneje nam je Solženicin v svojem "Arhipelagu" pokazal, da je mišljenjski delikt mogoče storiti tudi s smehom. Gre za nenavaden primer Oračevskega, ki je bil v času stalinizma obsojen na pet let zapora zaradi smeha. Smejal se je namreč v trenutku, ko je svojemu kolegu učitelju pokazal nekaj v časniku "Pravda". Ta učitelj je bil nato kmalu ubit, tako da se nikoli ni izvedelo, čemu se je Oračevski pravzaprav smejal. Vemo pa, da je bil njegov "kaznivi smeh" zaznaven v zunanjem svetu. V primeru Janeza Janše pa je bila sodba spisana kar na podlagi nezaznavnega dejanja. Tudi ob Jaševi obsodbi je mnogim šlo na smeh, toda če se hočemo v prihodnje še smejati, ne da bi nas bilo strah lastnih misli, potem bi moral biti tudi Janez Janša - čim prej znova svoboden.

Terminal je pripravil Igor Mekina