GENERACIJA

Položaj KP je v literaturi nekaj takega kot položaj BHL-ja v filozofiji. Namreč čista ideologija, ki ji je dan megafon (tudi vsebinsko precej podobno, s tem, da se Levy zaradi svoje bolj razslojene družbe ne more predstavljati kot "sindikalist". Njegov razred ima produkcijska sredstva v rokah, medtem, ko jih KP-jev nima, oba pa bijeta svoj boj s kulturnim premožnenjem).

Ni jasno, zakaj imajo mladi slabe delovne pogoje? Ni res. Kreativne zaposlitve so nekakšen nadomestek za državno službo, ki je onemogočena zaradi krize. V kreativnih zaposlitvah imajo slabe delovne pogoje vsi, tudi prekerci 50+. Največ je mladih kreativcev zato, ker se je industrija v zadnjih desetletjih razmahnila bolj kot se je v prejšnjih. Seveda pa je problem zaposlovanja mladih zelo opazen tudi v zasebnem sektorju, ker je kriza povzročila devastacijo in se obseg storitev in proizvodnje zato ne širi. Ampak to ne pomeni, da imajo prvi in drugi kaj a priori skupnega, razen strukturnega položaja.

Mladi proti starim? Družbena krivica? Družba je v pizdi celota in sistem je krivičen kot tak. Nič se ne bo spremenilo, če ne bo boj zajel vse starostne skupine.

Skratka, primer, kako ne povedati ničesar, ali kako biti kritičen proti plačilu (na državnih proslavah), kako z oksimoroni dati vtis, da nekaj relevantnega poveš in si tako rezerviraš možnosti v prihodnosti, ki pa ne bo prišla, razen, če boš v državnih službah preprosto zamenjal stare z mladimi, od česar pa ostali ne bodo imeli nič. In potem, da se pogovarjaš o "konkretnih stvareh", medtem, ko drugi "filozofirajo." Čeprav bodo verjetno drugi veliko prej dosegli sindikat, ki ga prvi deklarativno ne bodo, kakor govoriš.

Kako vsa ta protislovja zapakirati v nekaj, kar zveni popolnoma logično. Res simpl.

Težek je ta boj, ja, ja.

Res, naporen je ta boj.

Ali En je rekel: "Leva je ta scena, neumen je ta folk," MS doda: "Res, naporen je ta boj."

Ok, se strinjamo: ne bomo več govorili o generacijah. Kul.

A kreativci so pa razred? Delavski razred, srednji razred? Kako misliti vse te razlike znotraj delavskega razreda?

Generacija nas ne združuje. Fair enough. Nas le navidezno razdružuje. Kaj pa delo? Ne živijo vsi prekerci slabo ... Kaj nas združuje - če rečem po tvojem - v skupnem boju? Da ne vprašam še: zakaj sploh je ta boj? :)

MS, ti dobesedno nimaš pojma ne kaj se dogaja, ne zakaj se dogaja, ne (kar pač logično sledi) kako se umestiti v dogajanje. Neprenehoma histeriziraš čez Katjo, ker ti v teh tvojih fantazmah grozi, da bo zasedla funkcijo, za katero se ti zdi, da si jo zaslužiš sam. Zakaj že? Če meritokracija ne šteje, če kanoniziranje ne šteje, če ne šteje kritik, ne akademik, ne bralec, ja kdo pa potem šteje? Veliki MS? Zakaj že? What have you got to show for it, razen en kup borderline žaljivih komentarjev?
Čista ideologija z megafonom, mislim, bog pomagaj. Ja, če si načaraš megafon in ga položiš ob svoje uho vedno ko ležeš spat, in si na drugo stran načaraš njene sočne ustnice, se ti bo res vedno tako zdelo. Ampak daj malo pomisli, preden svoje predsanjske erotične fantazije mešaš s teorijo družbe.

Kar se dogaja ni razredni boj. Kar se dogaja je sistematično razsuvanje vseh strukturnih mest, kjer bi se ideologija skupin sploh lahko reproducirala. In to se ne dogaja zaradi pritiska ponižanih in razžaljenih, ampak zaradi pritiska strojne singularnosti. Morda se ti zdi, da je to pritisk kapitala – debelih pujsov v poslovnih oblekah – ampak ni. Vsi smo na istem, nihče nima pojma. Logično je, da se bodo strukturna mesta na pritisk odzvala z ideološkim krčem, ampak počasi nam mora postati vsem jasno, da v tej igri ne bo zmagovalcev-hegemonov, človeških morda sploh nikoli več.

In ko ti dan za dnem, kos za kosom, vedno hitreje, razpada globoko tkivo naroda, se najde nek MS, ki se je odločil, da morajo preživeti tudi tisti literarni ustvarjalci, ki niso hipsterji, in bo to sebi zagotovil tako, da bo brez občutka udrihal po vsem, kar se mu zdi, da ga ogroža – in s tem, oh the irony, dal še en glas anomiji, razkroju in končnemu propadu vsega, kar tu imamo.

Jebiga Muanis, če hočeš pomagat komurkoli poleg sebe, bo treba začet kaj poštenega ustvarjat. Glede na tvojo prosojnost bi ti morda predlagal Rogaško Slatino, ampak še vedno računam, da boš glede na zavidljivo mentalno mašino uspel kdaj napisat tudi kaj konstruktivnega.

Because all this useless hate is getting really old, really fast. Tibor je edini, ki je kaj pametnega povedal – vsi smo kapitalisti, vsi imamo produkcijska sredstva, vsi lahko ustvarjamo. Če pa hočemo, da bo imelo naše ustvarjanje monetarno vrednost, bomo morda morali zanj začeti zahtevati pošteno plačilo. Če misliš, da bomo to dosegli s tem, da bruhamo drug po drugemu, you've got another thing coming. To bomo dosegli izključno tako, da bomo ustvarjali dobro in vredno in da bo folk to hotel brat. Pa ne govorim o ljubičih, krimičih in bestsellerjih, govorim o izmojstritvi svojih sposobnosti in spoštovanju svojih občinstev. Ker če noben ne bo jebal tega, kar počnemo, nam nič ne pomaga in nas itak nihče ne rabi. Pa če se potem vsi pobijemo med sabo.

(željno pričakujem tvojih pet odgovorov, na katere se bom morda odzval prihodnje leto, uspešno 2015!)

JBF, to je pa res klasično poceni osebno psihologiziranje, ki nastopi po "ideološkem" mrku, tipično za zmedene liberalce, ki ne premorejo drugačnega aparata. Mislim, da si sam zmožen česa več. In, če stopim na to stopničko, mislim, da imaš težave s pozicioniranjem sam in to, kar te muči, projiciraš predelano v enostavnih psiholoških formulah name. Imaš pa po mojem tudi določene probleme s "slovensko strukturo", ki ji je psihologiziranje in ad hominem denunciacija nekaj bližjega kot javna artikulacija kritičnih stališč. Kot pisatelj, in to priznan, še posebej. Pa mislim, da si tudi malo jezen zaradi mojega (zate) nezadovoljivega odziva na Šalamunovo smrt. Me ne moti ad hominem, ampak naj bo res dober. Upam, da je to dovolj o mojih seksualnih fantazijah. O zadevah lahko kdaj ob kakšni drugačni priložnosti. Če je kaj moja nočna mora, je to, da bi zasedal kakšno strukturno mesto v tem degradiranem polju, če ne zaradi drugega, ker je to uničujoče za psiho posameznika in njegov mentalni razvoj. Res imam malo večje ambicije, priznam.

Govoril sem o poziciji KP, ki pač izraža ideologijo v zelo čisti obliki. Kako preseči maso protislovij, ki jih konkretno omenjam, na notranje menda koherenten način. In če katera pozicija to počne in najbolj glasno, je to pozicija KP. Verjetno kriteriju biti "zelo izpostavljen" ustreza biti prisoten čisto povsod. A ne?

Noben ne govori o debelih pujsih (debeli so, btw, bolj revni, zaradi slabe prehrane, kot verjetno veš), saj nismo idioti. Saj je ena ključnih Marxovih poant ta, da je kapital subjekt, v katerega primežu je kapitalist, kolikor hoče biti kapitalist.

Razredni boj se seveda dogaja ves čas. Med kapitalističnim razredom in med delavci v najbolj osnovni pojavni obliki. Ni moj problem, če ga razumeš v vulgarnem smislu, in ga potem projiciraš name ... Kompleksnost razrednega boja je ravno nekaj, o čemer se je debatiralo na tej okrogli mizi. Da proletariat ne ustvari nujno (oz. je večinoma ne) poenotene zavesti, da se dogaja razslojevanje tudi znotraj njega in da nima nujno univerzalne perspektive.

"Globoko tkivo naroda?" Prosim te, človek, o čem govoriš. Kaj je to globoko tkivo naroda? Nočem prehitro govoriti o nekih pojavih, ampak res se mi zdi, da se določena pisateljska scena preko lastne globoke tradicije (oslinjenih osamosvojitvenih pesnikov, recimo) počasi nagiba k neke vrste "fašizmu" (pa res nisem paranoičen zaradi svoje nacionalnosti, če boš po neki avtocesti osebne psihologije to sklepal). Eni pričakujejo velikega odrešitelja, ki bo nacionalno kulturo opral vsega dreka, nastopajo na državnih proslavah enotnosti, ti pišeš o globokem tkivu naroda. Ustavi konje, model.

Arbitrarna moč preko meritokracije, akademije, kritištva itd. verjetno ni nekaj, kar bi si želeli, mar ne? Zdaj, ne bi bil pokroviteljski in te napoteval na študije in konceptualne aparate, ki obravnavajo sprego akademije, kritištva in meritokracije specifično v našem literarnem polju ali pa značaja in funkcije meščanskih akademskih veščin. Samo, prosim, brez hitenja in z občutkom, katerega pomanjkanje mi očitaš.

Ne bruham pa po nikomer. Če ti je kritika bruhanje, potem boš po mojem bolj učinkovito izvajal svojo "komunikacijo" po zasebnih kanalih, kot je to v teh krajih v navadi. Drugače namesto takšnih izbruhov pričakujem konkretne komentarje na podano vsebino v posnetku (in ne samo tega, da razredni boj ne poteka).

In ja, dejansko drži (dam roko v ogenj), da bomo kaj dosegli z diferenciranjem področja govora (kar je bil tudi zaključek debate, ki ni bil vsiljen z moje strani, ampak smo do njega prišli nekako skupaj). Delaj, kar ti paše, mora se pa prostor odprt za diferenciacijo. In se odpira, in se bo. Če se ti pa tresejo hlače zaradi strahu pred mitom, ki bi ga lahko iz sebe oblikoval, v sedanjih razmerah, sem pa samo vesel.

Tudi tebi srečno v 2015.

»Ob teh krizah izbruhne družbena epidemija, ki je bila prejšnjim dobam povsem neznana in bi se jim zdela popolnoma brezupna - epidemija hiperprodukcije. Družba je v tem trenutku prestavljena nazaj v stanje trenutnega barbarstva; zdi se, kakor da sta lakota in splošna uničevalna vojska pogoltnila vsa življenjska sredstva, industrija in trgovina se zdita uničeni. Zakaj? Zato, ker je družba nenadoma preveč civilizirana, ker ima preveč življenjskih sredstev in industrije ter preveč trgovine.« (Marx, Engels: Kom. Manifest).

No, če je to dojeto kot "sukob" (kar je pač poskus igre mačke z mišjo), v tem ne nameravam več sodelovati, niti biti več vljuden. Ne bom zniževal nivoja diskurza in ustvarjal povprečja mnenj. In bom res prestopil to mejo žaljivosti ter povedal, da obstaja določena raven debilizma, po katerem človek spozna, da je nepopravljiv, sicer ne bi bil debilizem. Sploh ni več posebne potrebe po tem v trenutku, ko se vzpostavljajo druge platforme, ki niso odvisne od občinstev, ki so obenem akademija, ki so obenem kritika (t.j. nekaj deset ljudi, ki so sorodstveno in "prijateljsko" povezani), o katerih je govora zgoraj. In ko parakapitalistični književni trgovci kmalu ne bodo več imeli denarja niti hegemona pri deljenju drobcev projektnega denarja raznim podmladkom, ki so dovolj neumni, da to stanje dojemajo kot kulturno avtonomijo. Naj samo povem, da sem se v ta sranja spuščal izključno zato, ker mi je nesreča naklonila zanimanje za književno delo, in ker so pogoji za kvaliteto takšnega dela v Sloveniji neznosni (zaradi ideološke plitvosti, odsotnosti talenta in razmišljanja, ki odriva vse, kar bi se lahko vrednega pojavijo). V ta sranja se drugi, kljub ocenam, podobnim tistim, ki jih sam podajam, ne spuščajo, ker se jim ponižujoče za rastno raven misli in diskurza. Tako da je vsak govor o občinstvu, ki je obenem akademija, ki je obenem kritika, navadna manipulacija ali spet, pristno nerazumevanje situacije. Moram priznati, da na sploh nisem nikjer, ampak res nikjer, srečal toliko nezmožnosti za mišljenje, toliko neizobraženosti in toliko plitvosti.

Tako, da se odpovedujem poskusom komunikacije, ki je niti nihče ne potrebuje več. Dela se naprej, dela se dobro.