Fantom razporejanja

Misliti Kobanovo drugo pesniško zbirko, Razporeditve, je težko. Začenjamo z vprašanjem, nekoliko patetičnim in zaradi aluzije na heideggerjevske izlete v poezijo tudi nekoliko ironičnim: zakaj je sploh zanimiva za mišljenje, zakaj nagovarja, koga nagovarja in kako. Odklopimo ironijo in vprašanje raje poglobimo in mu odvzemimo sijaj patosa: kako se Razporeditve usedajo v trenutno konjukturo literarnega polja, čemu dajejo politični glas, kako razporejajo "vidno in nevidno", pri čemer se zavedajmo, da je ta naša poglobitev, ki bi lahko za koga bila tudi poplitvenje in ki je obenem tudi reformulacija, že sama neko majhno politično dejanje.

Torej - Kobanove pesmi prinašajo nek "državljanski aganžma", a to, odstranimo dlako z jezika, počnejo anahronistično. Te pesmi obujajo spomin na aktivizem, ki se je nakazoval v letih okoli osamosvojitve, preden so, shematično rečeno, aktivisti v vlogah javnih intelektualcev zavzeli državne službe, postali apologeti malomeščanskega državnega udobja, udrihalci čez narodni karakter, pisci narejeno nevrotičnih kolumen v največjih časopisih, vulgarizatorji dialektike, projektni parakapitalisti in podobno. In to preden so njihovi dediči zaživeli s krizo hitro zmotenih, a zato še bolj živečih malomeščanskih sanj podmiznih trepljanj po kolenih, s površnimi kulturnimi referencami obogatenih socializacij s čaji na nočni omarici in knjigami pod odejico bajnih novembrskih dežnih dni. Razporeditve torej stojijo na pogorišču nečesa, kar se je izjalovilo, kar ne zanima skoraj nikogar več, še najmanj valove novih levičarjev.

A Koban ima pesniški glas, jasno mu je, za kaj naj bi v poeziji šlo, za pesniški jezik namreč, za pesniško mišljenje, ki lahko ravno tako formira scene in neke materialne pogoje, čeprav je od nekaterih odvisen. Skratka, jasno mu je nekaj, kar v literaturi, ki predstavlja izključno platformo socializacije in je v reproduktivni funkciji, ni jasno. Gre za literaturo, ki ne samo, da kaže lastne simptome, s tem ko naj bi kazala tuje, temveč lastne simptome kaže namenoma, in tako lahko kaže tuje - oh, kakšen dialektični obrat! Pravo vprašanje tako seveda ni, kakšno drobtinico pozornosti naj Kobanu namenimo kot nekomu, ki je anahronističen, ampak kako misliti Razporeditve kot poezijo, ki ni aktualna, ampak je ravno zato sodobna, in kako je sodobna.

Priznamo, da tega v krajši formi radijske recenzije ne moremo celovito storiti. A ravno ta ovira nam omogoča nekaj drugega: neko lagodje v pisanju, neko subvertiranje dane forme in neko subvertiranje tujih form - ne bomo torej izpisovali verzov iz Kobanove knjige, ne bomo jim vsiljevali "interpretacije", pustili jim bomo avtonomijo, ki so si jo izborili sami. Priznamo, pisanje take recenzije, kot vsake druge, je propaganda ali antipropaganda. In ravno to priložnost bomo izkoristili za to, da skozi takšno formo recenzije naredimo ovinek, da naredimo iz nje poskus literarne umetnosti, in pokažemo tisto, kar je v branjih Kobanove poezije v konjukturi, kakršna je, spregledana, o ostalem pa naj govori ona sama.

Kobanova pesniška misel je kompleksna, divergentna, njegova poezija je močna. Opažamo lahko referenčne točke na književnost in realije. Minilo je dolgo od takrat, ko slovenskih pesnikov ni bilo sram uporabljati reference na Ginsberga. A kako Koban prebije to udobje nesklicevanja, kaj mu govori Ginsberg? Ginsberg mu lahko govori in ga nagovarja šele kot mrtev Ginsberg, kot Ginsberg, ki ni bil pripravljen na soočenje z neoliberalno slovensko situacijo, z nečim, kar je empiričnemu Ginsbergu menda nasprotno. Če je imel empirični Ginsberg rad slinjenje, poljubljanje in kupe golih teles, Koban posega onkraj tega videza empiričnega, in iz Ginsberga kot prijateljskega lika, če potegnemo površno analogijo z Deleuzom, potegne neko njegovo substanco, ki ni bila nujno znana niti njemu samemu: za Ginsberga kot takšnega prijateljskega lika v slovenskem neoliberalnem kontekstu zatohlega malomeščanstva ravno slinjenje, objemanje in vse ostalo sranje ni nekaj, kar bi on afirmiral, ampak kar bi ravno negiral. Gre torej za kompleksno dialektiko in bitko na terenu označevalcev, ki iz nemogočega gradi mogoče.

Ali pa poglejmo, kako se Koban sooči s senco Šalamuna, ki je nedavno preminul, a je že davno pred tem postal senca. Tu ni patetike, kakršna se je simptomalno izkazala ob njegovi smrti, deklarativnega pozivanja k prenašanju njegovega ognja ali sluzavega objokovanja, kar je oboje plod iste svečeniške strukture. Ni te patetike, ki se ji niso izognili tudi nekateri močni pesniki našega prostora, ki jih je Šalamun domnevno notranje prečiščeval, razsvetljeval in kar je še ostalega šodra. V zbirki najdemo poseben cikel kakšnih štirih pesmi, v katerih ni mogoče najti niti reference na Šalamuna niti občih realij, vseeno pa v njej vidimo sledi Šalamunovih najbolj posrečenih pesniških postopkov.

Gre za nekaj, čemur bi se morda reklo "čista poezija", a ravno s sopostavitvijo v kontekst eksplicitno angažiranih pesmi dela Koban nek korak, ki mu ne moremo reči korak naprej, ne nazaj, ampak preprosto korak, umik iz inertnega Šalamunovega vpliva. S tem zbije krono s Šalamunove poezije kot nečesa, kar je v svoji pesniški avtonomiji - in moramo reči, da je Šalamun večinoma dobro vedel, kaj to je - domnevno samozadostno.

Šalamun tu ni več pesniško božanstvo, katerega ogenj je treba prenašati naokoli, niti ni učitelj, ki vpeljuje priklanjajoče se horde mladih pesnikov na sceno, ni niti nekaj, kar je treba zanikati, do česar se je treba nujno negativno opredeliti, je preprosto pesniško in družbeno dejstvo, iz katerega lahko naredimo prijateljski pesniški lik. Tu je zanimiva še ena analogija: če je kdo res vpeljevalec mladih pesnikov v sceno, ki vzpostavlja določeno horizontalo in demokracijo, je to Koban s projektom Mladih rim, ki ga je začel z Veroniko Dintinjana in do katerega so elitistični nosovi precej kritični. Koban je razbil svečeniško strukturo in dejansko na institucionalni ravni dela nekaj, kar naj bi počeli posamezniki na hermetično nedostopnih ravneh.

Evo, to je to. Poskušali smo pokazati samo nek oris dialektike, preko katere Koban s svojim pesniškim diskurzom dela "nevidne" stvari "vidne". Za koga to dela? Mislim, da ni važno. Avtorju te recenzije je ključno, da je zabredel v Razporeditve, kot v "gozd, ki diha" - pa nam evo tudi citiranja. K temu zadihanju in avtonomnemu poglabljanju v obravnavano knjigo pa se vabi tudi bralce, tehnikalije pa puščamo ob strani.